Pariz gori

Obisk Ariela Šarona na ploščadi pred mošejo septembra 2000 je sprožil drugo intifado. Obisk Nicolasa Sarkozyja sredi oktobra v četrti Argenteuil, v spremstvu horde novinarjev in kamer, je številna tamkajšnja mladina izžvižgala. Jezni nočni izgredi zadnjih dni v predmestjih Pariza spominjajo na začetke uporov na palestinskih območjih: pretežno muslimansko prebivalstvo na robu družbene lestvice, živeče v urbanih getih, provokacija obrobnega prebivalstva, desničarji in velika represija.

Položaj v francoskih predmestjih je občutljiv zaradi prevlade tolp in malih mafijskih skupin, ki se ukvarjajo s terorizmom in preprodajo. A danes nič bolj kot včeraj. Razpravljati o položaju revnih predmestij je sicer pozitivna ideja, a največji družbeni problemi v rokah nekaterih politikov lahko postanejo še večji. Sarkozy, podobno kot prvi minister Dominique de Villepin, hoče spet prevzeti politično pobudo.

Ko sta na begu pred policijo 27. oktobra v Clichyju umrla dva mladeniča - skrila sta se v transformatorsko postajo, kjer ju je ubil električni tok - so še istega večera izbruhnili nemiri v vsej četrti. Provokacija v Argenteuilu je povzročila napetost in ne ravno pomirjujoči predlogi notranjega ministra so povzročili razširitev uporov na sosednja območja. A dogodki imajo svojo predzgodovino. V zadnjih mesecih je Sarkozy, v želji da bi nabral čim več glasov do leta 2007, pomnožil svoje verbalne spodrsljaje in provokacije. Junija, ko je bil v predmestju Courneuve ubit majhen deček, je Sarkozy izjavil, da mora biti območje očiščeno s "kraecherjem". To ni slengovski izraz, ampak skrajno nasilna izjava, ki opisuje etnično in socialno čiščenje. Izjava o "končni rešitvi" tudi ni bila zgolj vulgarna. Na tisoče prebivalcev predmestja Courneuve je takrat obsodilo besednjak notranjega ministra. Vendar je izraz "očistiti s kraecherjem" kljub temu prešel v besedišče mnogih Francozov. Tudi med zadnjim obiskom v Argenteuilu je Sarkozy obljubil, da bo mesto očistil sodrge in drhali. Če upoštevamo dejstvo, da je bil Sarkozy dvajset let župan v Neuilly-sur-Seine, najbogatejšem francoskem mestu, lahko bolje razumemo težo prezira te besede.

Nedavna raziskava je pokazala, da je notranji minister uporabljal v svojih razpravah približno 400 besed. Srednje izobražen Francoz jih uporablja približno 1500. Sarkozy tistim, ki mu to očitajo, odgovarja, da govori kot večina Francozov. Besedišče notranjega ministra je vsekakor ozlovoljilo velik del političnega razreda, vključno z vlado. Prvi sekretar socialistične stranke, glavne opozicijske stranke, je v nasprotovanju Nicolasu Sarkozyju pozval k "nični toleranci". Najbolj opazna kritika pa je prišla od Azouza Begaga, ministra za enake možnosti. Begag je pojasnil, da se termin "očistiti" v primeru "kraecher" uporablja za čevlje ali avto, ne pa za četrti. Poudarja tudi, da se mladim ne sme reči, da so drhal, nad katero bodo poslali policijo, ampak je do njih treba pristopiti pomirjujoče. Francoski mediji so še posebej upoštevali Begageve predloge, ker je edini minister, ki je preživljal otroštvo v revnih četrtih.

Zadnje dogodke je treba videti tudi v luči divje tekme Sarkozy-Villepin za predsedniške volitve 2007. Zdi se, da besedni boji znotraj vlade za zdaj koristijo prvemu ministru Dominiqu de Villepinu, ki ga vsaka kritika Sarkozyja krepi. Poleg tega je Villepin po tem, ko je pustil govoriti Begagu, naznanil, da bo vzel dosje s predmestji v svoje roke, s čimer je pokazal, kdo je glavni v vladi. A po tem, ko je notranji minister razplamtel požare v predmestjih, nihče ne more napovedati, kako jih bo lahko pogasil. Vse represivne taktike imajo svoje meje, če ne zaradi drugega, zato ker Franciji že tako primanjkuje zaporov. Nedvomno je francoska politika odslej še bolj osredotočena na spopad Villepin-Sarkozy, izpostavljajoč se nevarnosti, da bo demagoški spopad potekal za poglavitna družbena področja.