Filozof in lepotica

Gala ljudje živijo gala življenja in imetniki Dinersove nove črne kartice so vsi po vrsti nedvomno gala gala, če ne kar gala gala gala ljudje. Kos ekskluzivne plastike jim bo na ključnih prodajnih mestih omogočal osebnega stilista ter limit do 50.000 evrov in več, pri nas pa jih bo vseh skupaj samo petsto. Vnaprej omejena cifra bo nedvomno ustvarila pridih za marsikoga naravnost neznosne ekskluzive in samo predstavljamo si lahko hlepenje, s katerim bo petstotretji na seznamu krakhozijske prestižnosti prečesaval osmrtnice, iščoč vest o terminalni prometni nesreči štiristosedemindevetdesetega. To pa sploh ni vse. Za imetnike in "potencialne imetnike" posebne črne kartice, samo zanje, sta v ponedeljek zvečer v novem, tudi še kar gala ljubljanskem hotelu MONS na splovitvenem soireeju nastopila nepopisno eminentna gosta iz tujine, najprodornejši filozof za gospodinje Paolo Coelho in mikavna Andie MacDowell, ki se ceni.

O postavni samozavestni dečvi iz Južne Karoline so vam nedvomno večino tega prenesli že dnevni mediji, tistim malce bolj srčno kultiviranim med vami pa nedvomno ni tuj niti opus brazilskega bestsellerista, ki ga oboževalke v naših spletnih klepetalnicah rade opišejo kot "modreca našega časa", ki nam "spregovori tako, da zavestno postanemo boljši in srečnejši ljudje". Modrost avtorja skoraj dvajsetih romanov lahko strnemo v vodilo njegove največje uspešnice, da ti bo, če si česa dovolj želiš, vse stvarstvo stopilo ob stran in ti pomagalo, da to tudi dosežeš - iz česar je mogoče matematično izpeljati, da si desettisoči, ki so postali žrtve nedavnega potresa v Kašmirju, preprosto niso dovolj želeli, da bi gasilci izpod ruševin pravočasno izgrebli ravno njih.

Mojster Paolo med nami ni prvič, saj goji bogato tradicijo obiskovanja te prelepe dežele, ki ji je konec koncev postavil tudi literarni spomenik - imenitnejši od tistega, ki ga je Ivan Cankar skoval svoji za vozom trimčkajoči materi. V enem svojih popularnejših romanov Veronika se odloči umreti nas je gost namreč precej korektno opisal kot nacijo morbidnih deževnih samoukinjevalcev, a zaključil na sončno pozitivni noti, da je celo tu mogoče najti nov smisel in dahniti življenju en velik oglušujoč DA! Da ima s Slovenijo posebej pristen odnos, priča še razodetje nadaljnje izmed njegovih spletnih oboževalk, da naj bi bil nekoč povedal, kako mu je bivanje tu omogočilo, da je končno spregovoril o morda najtravmatičnejši izkušnji svojega življenja - bivanju v umobolnici.

Le mons

Glamur po slovensko, ponedeljek zvečer: pod mrzlim novembrskim rosenjem na prostem doni počasen vojaški ritem bobnov, ki jih pred dežjem varuje posebna strehica. Ob vznožju premočene rdeče preproge vzporedno stoji enajst motoristov s prižganimi lučmi. Ob bokih rdeče tkanine je na eni strani parkiranih par rdečih ferarijev, na drugi stoji vrsta nekakšnih črnih kavbojev na črnih konjih, ki živčno podrsavajo s kopiti po asfaltu. V soju žarometov pod preozkim napuščem nad glavnim vhodom mencajo prezebli prvokategorniki in hlastajo po epifaniji, medtem ko navadne smrtnike dostojanstveni, a živčni obritoglavi varnostniki preusmerijo k stranskemu vhodu. V lobbyju se osebe, za katere vemo samo iz Direkta, stiskajo s Tino Dži in kramljajo z Žrebci. Japiji kimajo po ritmu bobnov, namiguše vzhičeno namigujejo, dražba večernih toalet bi lahko za pol ure prehranila Kalkuto. Skozi glavni vhod od časa do časa kapne kakšen srečnik z vabilom. Ob stebrih ni dovoljeno sloneti. Varnostnik sicer ne ve natančno povedati, zakaj, a si moram vseeno poiskati neko sila ekspresionistično skulpturo - razstavni eksponat kot umetniški tie-in k ekskluzivistični svetovljanskosti.

Ko dostavijo Andie MacDowell, vsa ustekleničena energija več kot uro trajajočega predhodnega svaljkanja in razkazovanja eksplodira in nakodrano hollywoodsko čudo za sabo kot komet povleče pol avle. "Ma je, JE luštna!" dajejo drug drugemu možato vedeti družbice souvignon srkajočih igralcev skvoša, mimo katerih imenitno gostjo peljejo v glavno dvorano, do precej ozke brvi z mikrofoni, po kateri ob milih zvokih harfe dve drugi, brezimni lepotički v baletnih tutujih sprehajata gromozanski črni dogi (panterji so bili očitno žal zasedeni), na katerih trupa lučkar projicira Dinersov pikčasti motiv. Andie obstane v obroču zaljubljeno kimajočih mikromogotcev in Jerce Legan tik pod odrom ter omikano kima nazaj, kar vse skupaj traja presenetljivo dolgo. "In pol si predstavljaj, da hodiš skoz po takihle procesijah in da sploh ne veš, komu govoriš in kaj prodajaš!" brezmilostno prhne neka ne preveč znana novinarska kolegica svoji prijateljici na moji levi.

Ob lepotici se od nekod kar nenadoma znajde tudi nizki in togi romanopisec - ali pa je bil tam že ves čas in ga samo nismo opazili? Kakorkoli, od tu naprej kimata samo še neprijetno agresivnim fotoobjektivom. Pod njihovo lučjo se zdi glede na vso tisto kozmetiko, ki jo je poslala v svet, koža ameriške dive nekoliko manj kot optimalna - a fleš je krut do nas vseh, najbrž celo do Jennifer Connelly. "Tine, sliki še pisateljna!" preglasi za hip vsesplošni trušč vreščanje novinarke, dobronamerni nasvet fotografu.

"Dober večer, v žepu imam nekaj trdega, kar se začne na K in lahko poteši, zadovolji vsako žensko!" otvori program Lado Bizovičar, ki je v črnem fraku z dolgimi škrici videti kot hibrid ježka in murenčka. Besedo nemudoma prepusti eminencama, ki se z nekaj komaj opaznimi migljaji dogovorita, da bo prva spregovorila Andie. How wonderful the country, how very fun the people, how chic the hotel - včeraj zvečer je zaužila nine course meal, hvala Dinersu za to čudovito izkušnjo, ki si jo bo zapomnila do konca življenja! Zelo negovane gospe v gneči za mano, ki so v uvodu nekaj malega cinično krakale, se precej omečijo, ko Andie šepne "Havala!", do konca pa jih raztopi mojster Paolo, ki pove, da je bil pri nas že parkrat, prvič leta 1996, ko je postal v trenutku globoko povezan z Ljubljano in Ljubljančani. Ko pa se je kasneje vrnil in se odpravil še na deželo, je spoznal, kako srečni in polni energije smo ljudje tukaj!

V nadaljevanju programa zagode, zapoje in nekaj malega celo zarjovi razkošna čelistka, gospa Bonfire: na bele zaslone nad njo projicirajo slow-motion posnetke nečesa, kar je videti kot pravkar v vodo kanjeno črnilo, nakar v velikem strastnem finalu glomazni inštrument pograbi v roke in ga nekaj časa vihti malodane kot kitaro, medtem ko jo skozi okna ozarjajo gigantski ognjeni zublji iz košar za balone, ki so jih organizatorji na posebnih podstavkih razpostavili po parkirišču spodaj. Lado Bizovičar veliko govori o kartici in črni barvi nasploh, nakar do pasu gol dolgolas mladenič ob spremljavi živih bobnov vzdolž brvi izvaja neke strašansko fukaške kate. Lado Bizovičar navzoče pozove, naj si vendar priznajo, da so drugačni, ker se izogibajo skromnosti, nakar Laibach in Mina iz Melodroma izmenično odžgolijo in odkrulijo Ohne Dich, medtem ko zasloni prikazujejo nekaj med žarnico in osončjem. Lado Bizovičar našteje cel kup visokoletečih pojmov, kot so moč, svoboda in oblast, ter pribije, da nam črna Dinersova kartica vseh teh reči ne more dati - to pa zato, ker jih kot lastniki kartice že imamo, saj nam jih je dala prav kartica, bravo! Še enkrat se zakurbla ogenj s parkirišča, po odru na prstkih brkih nožic poplesavata balerinici od poprej, gor in dol, gor in dol, gor in dol, gor in dol, dokler vsi skupaj vendarle ne dojamemo, da je to to in da se je treba masovno stlačiti nazaj v avlo, pograbiti najbližji kanape in nadaljevati suhi flirt.

V zadušljivo vroči gneči je za čaranje razpoloženja odgovorna všečna ameriška blondinka za klavirjem po kopitu Vonde Shepard, ki se v kratkih premorih med jazzy numerami pogovarja sama s sabo. Za posebno vrvjo v posebni sobani se na veliko podpisujejo nove pogodbe z omnipotentno, hkrati pa še artistično in svetovljansko novo kartico, a tja ne sme kar vsak: kot se je izrazila PR-ovka po tem, ko je nekaj časa brskala za pravim evfemizmom, je to Media-Free Zone. Drugi, na čelu s prgiščem ljudi, ki jih kdaj uzremo celo v E + in so se kot ponavadi seveda prikazali šele po koncu programa, se moramo tolažiti z rekami zastonjskega viskija in s sladoledom, ki nam ga natakarice prinašajo že kar namontiranega na žlice, da je z njim ja čim manj dela. Po načičkanem vrvežu se ponižno rineta tudi dve čistilki z metlama in izmenjujeta plahe nejeverne grimase, s katerimi si sporočata, da nista nikoli pričakovali, da se bosta kdaj sukali v takih krogih.

Prenosni gozdiček mikrofonov in flešev vztrajno oblega ugledna gosta - v bistvu vztrajno oblega Andie MacDowell, medtem ko Paolo Coelho dalj časa povsem sam stoji na obrobju in se z njim ne pogovarja nihče. Vzgojen v duhu Titovih pionirčkov se ga nazadnje usmilim sam, a se ne znam spomniti nič drugega kot edino stvar, ki me v zvezi z njim resnično zanima: vprašam ga, ali kot multibestsellerski avtor skoraj dvajsetih romanov dejansko še nima dovolj denarja, da se mu ne bi bilo treba vlačiti po tovrstnih regionalnih čajankah kot posterboy za neko črno ekskluzivistično kreditno kartico. Pisec, katerega črka med drugim uči tudi, kako malo izpolnitve nam v resnici prinesejo materialne dobrine, hkrati otrpne in z dobro izvežbano patriarhovo kretnjo pomigne, naj svoje vprašanje, če si upam, ponovim njegovemu velikanskemu bodyguardu s sovražno izbuljenimi očmi. To z veseljem tudi storim, nakar mi gora, še preden končam, zarohni nazaj, naj si na to vprašanje odgovorim kar sam. Ko ji razložim, da se mi glede na pričujoči kontekst lahko porodi samo odgovor Ah, kje pa, denarja ni NIKOLI dovolj, pljune, da sem si vse skupaj itak pravkar izmislil. Njen delodajalec izmenjavo pametno izkoristi za to, da smukne malce naprej, in že hip za tem prijetno odgovarja na vprašanja bistveno bolj otesanih kolegov: Hau you lajk bjuti of Slovinia? Jees, veri veri mač.