Bar vas gleda

Končno smo dobili resničnostni šov, ki je obnorel nacijo. Namesto Big Brotherja so nam na komercialni televiziji postregli Bar. Popolnoma nadzorovanemu stanovanju so dodali še popolnoma nadzorovano gostilno, tja postavili ducat ekscentričnih in slave lačnih mladostnikov in pod Alpami so ratingi resničnostne oddaje vendarle skočili na raven, primerljivo z evropsko. Američanov verjetno še dolgo ne bomo ujeli. Na drugi strani Atlantika so na resničnostno televizijo tako mahnjeni, da imajo takšne oddaje tam že skoraj 90 odstotkov najdražjega oglaševalskega časa.

Bar sem prvič obiskal, še preden sem si ogledal oddajo. Prizor je bil pričakovan. Zgodaj popoldne se je v Asu, ki je bil do tedaj rezerviran za zrihtane ljubljanske goste, gnetla otročad. Prekmurske osnovnošolce so v prestolnico pripeljali na ogled Hiše eksperimentov, po fizikalnem izobraževanju pa so jih tovarišice na njihovo željo nagradile z obiskom Bara. Na matineji brez alkohola je mularija z beležkami v rokah letala za podpisi natakarjev in natakaric, bliskali so se fotoaparati in mobilni telefoni. Ko sem kasneje slišal, da neki drugi otroci vsako soboto lijejo solze za vsakim izpadlim tekmovalcem, nisem bil niti malo presenečen. Otroci so bili ob svojih televizijskih idolih srečni. Med seboj so tekmovali, kdo je ob obvestilu za starše v beležki zbral več avtogramov. Malce starejši punci me z odgovori prav tako nista presenetili. V Ljubljano sta iz Zagorja prišli poskusit srečo na manekenski avdiciji. Takšni, ki, tako kot Bar, obljublja slavo in denar. V Baru sta bili prvič, a sta se počutili domače. Na hitro sta mi razložili funkcije vseh prisotnih in priznali, da za Miša navijata, ker ima "dober body". Do naslednjega obiska sem si ogledal nekaj oddaj, Bar pa je v vmesnem času postal še popularnejši. Na Pop TV zatrjujejo, da ga je nad dosedanje domače resničnostne oddaje izstrelila interaktivnost. Ker v Bar razen izpadlih tekmovalcev lahko vstopi vsak, je ljudstvu omogočeno druženje z ljubljenci s televizijskih zaslonov. Čeprav se v gostilni natakarji lahko družijo z zunanjim svetom, pa njihovo življenje ni veliko svobodnejše od življenja TV-gladiatorjev v Big Brotherju, ki jih je v nekaj več kot sto kvadratnih metrih velikem stanovanju s tesno zaprtimi vrati neprestano snemalo 28 kamer in 33 mikrofonov. Barovci so ob podpisu pogodbe privolili v neprestan nadzor 22 kamer, v osamitev od zunanjega sveta, ki ga na posebno željo izjemoma lahko obiščejo za štiri ure. Seveda pod pogojem, da jih tudi takrat spremlja kamera. Toda nadzor gibanja potreb resničnostne televizije ne zadovolji. Za resničnostno televizijo je nujno potreben še nadzor misli, ta pa se izvaja med pogovori s tekmovalci v t. i. spovednici, kjer tekmovalci, ne da bi jih sotekmovalci slišali, brez samocenzure izpovedujejo svoje čustveno stanje. K priljubljenosti Bara nedvomno prispeva tudi to, da so domači potrošniki tokrat dobili režiserski privilegij, saj lahko odločijo, katere obraze bodo še gledali med oglasnimi bloki, ustvarjalci Bara pa so jim omogočili, da tekmovalcev ne nadzorujejo le med vsakodnevno oddajo, ampak tudi prek interneta.

Češka koča

Ko sem drugič obiskal Bar, je tam potekal vsakotedenski četrtkov megažur. Gostilna je bila tako kot vsak večer nabito polna. Trojica študentov, ki so se ob meni gnetli na vhodnem stopnišču, je zatrdila, da v Baru samo "firbcajo", da niso prišli občudovat natakarjev, le Miša, ki jim je že stregel v Yucatanu in je "znana mariborska kelnerska faca", so želeli videti. V bližnjem kotu sta stala starejša uglajena gospoda. Ko sem ju vprašal, kaj počeneta v Baru, sem moral vprašanje ponoviti. Bila sta Francoza, ki sta v Bar zašla povsem po naključju. Ko sem jima razložil, da sta v studiu resničnostne oddaje, sta hitro srknila preostanek pijače in odšla. Kmalu zatem me je sprejel Barov šef Gorazd Slak. Odpeljal me je v "češko kočo", kot nadzorno sobo nad gostilno ljubkovalno imenujejo ustvarjalci natakarske resničnosti. Iz improvizirane hišice nekaj metrov od vhoda v Bar 11 kamer nadzoruje dogajanje. V nadzorni sobi se uravnava jakost glasbe in svetlobe v barski kleti. Fant za mešalno mizo z joystickom obrača pritrjeno kamero in sproti miksa sliko iz preostalih, statičnih kamer. Posnetki gredo na kasete, te pa vsakih nekaj ur odvažajo na Kranjčevo, kjer se pripravlja oddaja naslednjega dne. Poleg njega tonski mojster dviguje reglerje tistim štirim tekmovalcem, ki so pomembni za zgodbo tistega dne. Ekipa je bila na dan mojega obiska neverjetno zagreta. V stalni pripravljenosti je ob prej omenjenih stal reporterski dvojec s t. i. novinarko, ki je ob vsakem sočnem trenutku odletela po posnetke v barsko klet. Videti so bili prepričani, da delajo zgodovinski projekt. Da zapisujejo resničnost. Ustvarjalci Bara namreč zanikajo, da konstruirajo resničnost, ki je ugodna za dvig ratingov. Konec koncev jim tega niti ni treba priznati, saj so gledalci, čeprav vedo, da je položaj barovcev popolnoma skonstruiran, vseeno prepričani, da gledajo resničnost. Ko v sebi prepoznajo čustva tekmovalcev, skonstruirana resničnost postane še resničnejša. Premična kamera je snemala tekmovalko Jasno. Dekle je utrujeno slonelo na pivskih gajbah in stokalo zaradi menstrualnih bolečin. Na zaslonu so se pokazale solze. Resnične solze. Gorazd je tehnikom ukazal poostren nadzor nad objokano Jasno, meni pa začel razlagati o odgovornosti do tekmovalcev, ki jih nikakor "ne želijo psihično zlomiti". Kamera je še kar naprej snemala objokano Jasno, ta pa je zaprosila, ali lahko zapusti Bar in odide v stanovanje. Za sprehod iz Knafljevega prehoda do Filipovega dvorca je dovoljenih samo pet minut. To so poleg časa, ko natakarji iz gostišča nosijo smeti, edini trenutki svobode in neizpostavljenosti nadzornim kameram.

Gorazd, ki je neprestano ponavljal, kako navdušen je nad ratingi Bara, me je odpeljal v drugo nadzorno sobo, kjer se iz nižjega nadstropja nadzoruje dogajanje v stanovanju. Ko sva odhajala iz Bara, je pred njim kljub ostremu mrazu in pozni uri stala vrsta obiskovalcev. Kot vsak večer. Ustvarjalci so zdaj že tako razvajeni, da jih ne zadovolji vsakršna vrsta. Za četrtek vrsta tistega večera ni bila dovolj dolga. Nekaj metrov stran sta fanta prepričevala prijatelja, naj kljub nujnemu čakanju vseeno obiščejo Bar. Po začetnem obotavljanju in nekaj ostrih besedah so se postavili v vrsto, z Gorazdom pa sva bila čez nekaj trenutkov že pri vhodu v hišo, kjer v mansardnem stanovanju živijo barovci. Varnostnik, ki je za vhodnimi vrati premražen ždel v temi, se mi je tisti večer v vsej zgodbi zdel najresničnejši lik. Ker so šli feni tako daleč, da so trkali na vrata barovcev, jih je bilo treba v stanovanju zavarovati. Okoli polnoči, ko sva vstopila v nadzorno sobo, se je ravno menjala tehnična ekipa. Fantje s podočnjaki in krvavimi očmi so po deveturnem zrenju v monitorje dočakali zamenjavo. Na monitorju sem opazil, da je Jasna že prišla v stanovanje. Čeprav je spala, je bilo oko kamere naravnano na njen utrujeni obrazu in kljub dolgočasnosti položaja se je zadeva snemala na trak. Tehniki so si za krajšanje dolgih ur na zid pribili Playboyevo duplerico izpadle natakarice Alme. Čeprav mlada Ljubljančanka že napoveduje odhod v ZDA, kamor naj bi zbežala pred majhno Slovenijo, se zdi, da je z golimi fotografijami maksimirala prepoznavnost, ki si jo je ustvarila s kratkim nastopom v Baru. Nekaj metrov stran od Alminega golega telesca so na zidu viseli vzpenjajoči se grafi ratingov oddaje. Gorazd je še kar naprej govoril o barskih uspehih, o tisočerih klikih, o pohvalah, ki so jih njegovi ekipi izrekli švedski lastniki licence. Ko sem ga povprašal o čisto etičnih vidikih vdiranja v zasebnost tekmovalcev in komercialnega izkoriščanja trenutkov njihove čustvene šibkosti, je imel odgovor pripravljen: "Vsak tekmovalec je v Baru po svoji izbiri in vsak ga lahko kadarkoli zapusti." Vendar tekmovalci resničnostnih oddaj praviloma ne zapuščajo, želja po samopromociji in denarni nagradi je močnejša od pritiska popolnega videonadzora. Ko je v začetku devetdesetih let MTV, ki v ZDA že dolgo ni več glasbena televizija, pripravljal prvo sezono Real Worlda, so se pojavile težave s pridobivanjem tekmovalcev. Ko pa so prvo sezono spustili v eter, kandidatov za nastope v resničnostnih oddajah ni nikoli več primanjkovalo. Množica kandidatov je žanru zagotovila nezaustavljiv razvoj. Postavili so se temeljni okviri klasične resničnostne oddaje, ki poleg avdio- in videonadzora nujno vsebuje še tekmovanje in s tem tudi bogato nagrado za zmagovalca.

Producentske hiše si pri zapolnjevanju teh okvirov ne postavljajo nikakršnih omejitev. V začetku decembra bo Channel 4 recimo začel predvajati resničnostno oddajo, za katero so tekmovalce prepričali, da so prva skupina turistov, ki bodo iz Rusije odleteli v bližino vesolja. V resnici bodo tekmovalci ves čas v zapuščeni angleški letalski bazi, odleteli pa naj bi s prirejenim vesoljskim plovilom, ki so si ga sposodili iz filma Space Cowboys. Hidravlika bo poskrbela za imitacijo vzleta, breztežnostnega prostora pa ne bo treba imitirati, saj naj bi leteli le v bližino vesolja, kjer težnost še deluje.