Osvoboditelji

V Trstu ima človek včasih občutek, da se vrača v preteklost. Tako je bilo tudi te novembrske dni, ko so nekateri v mestu spet poskrbeli za tipično tržaški skok v preteklost.

Zgodba govori o partizanski pesmi, plakatih, neofašistih, najprej napovedanih in nato odpovedanih protestnih shodih. Zgodba, ki bi jo brez težav postavili v šestdeseta, sedemdeseta ali osemdeseta leta prejšnjega stoletja, a se je dogajala zadnjih štirinajst dni. Vse se je začelo, ko so se na tržaških ulicah in trgih pojavili živo rdeči plakati in vabili na koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora, ki nosi ime po narodnem heroju Pinku Tomažiču. Morda dvojezičnih napisov nihče še opazil ne bi, če se ne bi pri zboru odločili, da nastop napovedo s črno-belo fotografijo tržaškega fotoreporterja Maria Magajne, ki je 3. maja 1945 na tržaškem Velikem trgu (danes tudi Piazza Unita d'Italia) v objektiv ujel veselo druščino partizank in partizanov. To je bilo za nekatere desničarske kroge preveč - tudi šestdeset let pozneje so očitno partizani sredi Trsta nezaželeni. Prvi se je oglasil poslanec Nacionalnega zavezništva Roberto Menia, eden najglasnejših in najvplivnejših tržaških desničarjev, in napovedal parlamentarno vprašanje v zvezi s tem: po njegovem je povzdigovanje Titovih partizanov nedopustno, toliko bolj v dneh, ko del tržaškega prebivalstva žaluje zaradi podpisa osimskih sporazumov, s katerimi je bila leta 1975 Istra dokončno dodeljena tedanji Jugoslaviji.

Le dan pozneje so živo rdeče plakate zamenjali drugačni. Mimoidoči so se bili prisiljeni spogledovati z moškim, ki ni nič kaj prijazno gledal nanje z zidov ob tržaških ulicah in trgih. "Stiamo arrivando e siamo arrrabbiatissimi", prihajamo in smo besni, jim je grozila mišičasta postava, ki je v rokah vihtela italijansko trikoloro. Pod njo je bil manjši napis: "Ljubljana postaja metropola, Trst nekropola:tega ne bomo dovolili."

Plakate, ki spominjajo na čase režimske propagande, so nalepili aktivisti gibanja Forza nuova, italijanske skrajnodesničarske organizacije; tako skrajne, da je Gianfranca Finija, sedanjega zunanjega ministra, voditelja italijanske desnice in Nacionalnega zavezništva (stranke Alleanza nazionale), že večkrat označila za izdajalca. Na primer pred kakim tednom, ko je na tržaških ulicah priredila protestni shod ob trideseti obletnici sklenitve osimskih sporazumov, v spomin na izgubljeni Istro in Dalmacijo ...

Gibanje Forza nuova se, v navezi z dučejevo potomko, evropsko poslanko Alessandro Mussolini in njeno stranko Alleanza sociale, na vsedržavni ravni posveča predvsem preganjanju priseljencev, boju proti splavu in kitajskim izdelkom, v lokalni, tržaški različici pa je te dni vso energijo usmerilo proti Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič in ... Ljubljani. Česa naj bi bila kriva slovenska prestolnica, ni povsem jasno, krivda slovenskih in italijanskih pevcev pa so seveda živo rdeči plakati. Da so ti "zadnja provokacija slovenskega komunizma", so prepričani tudi pri drugi skrajnodesničarski skupini (Gruppo unione difesa), ki je svoje somišljenike povabila, naj odstranijo partizanske plakate, in celo napovedala "pohod na Zgonik". V tamkajšnjem športno-kulturnem centru je bil namreč za v nedeljo, 20. novembra, napovedan partizanski koncert. Oba dogodka bi bila morala potekati sočasno, sile javnega reda pa niso izdale ustreznega dovoljenja in so neofašiste tako prisilile, da so izbrali drug datum. Naposled so se odločili, da "pohod" pripravijo 48 ur prej.

Zgonik je vas na zahodnem Krasu, ki je bila podobne "pozornosti" deležna že pred kakim desetletjem. Leta 1991 je skupina fašističnih voditeljev (med njimi je bil tudi sedanji poslanec Roberto Menia) obiskala vas in se nemoteno spravila nad tablo tamkajšnje slovenske osnovne šole, ki so jo domačini poimenovali po 1. maju 1945. Za Menio in njegove somišljenike si ta datum pač ne zasluži šolske stavbe ... Zato ni čudno, če je tudi leta 2005 napovedani pohod dvignil kar nekaj prahu. Stranka komunistične prenove (ena od dedičev italijanske KP) je nemudoma opozorila, da bi bilo dobro vnovič zavarovati spomenike padlim za svobodo, ki so posejani po vaseh v okolici Trsta. Tudi danes, tako kot pred kakim desetletjem, ko so bili domačini prisiljeni prirejati nočna bedenja ob znamenjih in dvojezičnih obcestnih tablah? "V demokratični državi naj red zagotovi, kdor je za to pristojen, to pa so sile javnega reda!" je opozoril zgoniški župan Mirko Sardoč. Policisti, karabinjerji in agenti politične policije Digos, pa tudi novinarji, fotografi in snemalci so zaman čakali neofašiste: kombi, ki bi jih moral pripeljati iz tržaškega mestnega središča na Kras, je menda nepričakovano odpovedal ...

Na vaškem trgu ni, resnici na ljubo,nihče občutil njihove odsotnosti. Najbrž niti Claudia Cernigoj, avtorica dokumentirane študije Operazione foibe, in Primož Sancin, ki vestno zbirata dokumentacijo o kaznivih dejanjih neofašistov. "Te ljudi je treba pač nadzirati, saj ima človek občutek, da živimo v državi, ki jih varuje," je dejal Sancin. "Drugače si ne morem razlagati, zakaj lahko razobešajo zastave s kljukastimi križi in nemoteno vzklikajo dučeju, čeprav je v Italiji apologija fašizma prepovedana. Proti antifašistu, ki je med nedavno manifestacijo vihtel italijansko trobojnico z rdečo zvezdo, prapor italijanske brigade Garibaldi, pa je sodstvo že sprožilo kazenski postopek ..."

"V vasi smo bili zaradi napovedanega pohoda zelo zaskrbljeni. Taki dogodki gredo v nasprotno smer od politike sožitja, ki jo zagovarja naša občinska uprava, poleg tega ne smemo pozabiti, da je spomin na razdejanje, ki so ga skrajneži povzročili na šolskem pročelju, še vedno živ," sta dejala župan in vaški odbornik Igor Guštinčič. "To, da nocoj ni bilo nikogar v Zgonik, nas navdaja z optimizmom; vabilo neofašistov očitno ni padlo na plodna tla, odgovora prebivalstva ni bilo ..."

Glasen in nedvoumen odgovor pa so ljudje dali 48 ur pozneje, ko so sredi zimskega popoldneva povsem napolnili zgoniško telovadnico. Ob množični, a diskretni navzočnosti policije je na stotine in stotine ljudi, od nekdanjih borcev do otrok, zasedlo vsak kvadratni centimeter dvorane in prisluhnilo partizanski besedi in glasbi. Celo takrat, ko so se iz grl partizanskih pevk in pevcev razlegli verzi Vsi Srbi in Hrvati, vsi bratski narodi, združimo se v zvezni Jugoslaviji; to je bila edina pesem, poleg seveda že legendarnega Vstajenja Primorske, ki jo je nekaj sto poslušalcev prekinilo z glasnim ploskanjem. S klasičnimi udarniškimi izvedbami in novimi, rokovskimi in skajevskimi priredbami je nedeljski koncert izzvenel predvsem kot ponoven dokaz zvestobe tistim idealom, ki bi jih nekateri, na desnici in tudi na levici, najraje izbrisali, v najboljšem primeru pa žrtvovali na oltarju sprave. "Spravo je po mojem mogoče doseči glede sedanjosti in za prihodnost," je v imenu partizanskega zbora dejal njegov predsednik Franc Fabec. "Sprava ne pomeni postaviti na isto raven partizansko gibanje in salojske fašiste ali domobrance. Ti pretekli dogodki, te pretekle izbire ostajajo nezdružljive. Za nas enako kot za zgodovinopisje. Iz spoštovanja do tistih, ki so takrat padli za pravo vero, pa ne smemo zaradi strankarskih ali drugih interesov izdati svoje zgodovine. Njej smo želeli ostati zvesti tudi mi, pevke in pevci partizanskega zbora, ko smo se odločili, da s svojimi plakati pokažemo, da je Trst osvobodila partizanska vojska. Za nas so tisti fantje in dekleta naši osvoboditelji!"