Naš človek v Združenih narodih

Bolj malo ljudi iz teh krajev se lahko pohvali, da se je pod odlok o njihovi zaposlitvi podpisal generalni sekretar Združenih narodov. Dr. Danilo Tuerk, uglajeni in ugledni diplomat, sicer profesor mednarodnega prava, ki je do nedavnega služboval kot eden najtesnejših sodelavcev generalnega sekretarja Kofija Anana, je eden od njih. 14. novembra letos pa se je generalni sekretar Združenih narodov podpisal pod odlok, s katerim je bil Tomaž Mastnak imenovan na položaj direktorja Urada zavezništva za civilizacije.

Tomaž Mastnak gre torej v Združene narode. Kaj je Urad zavezništva za civilizacije? Gre za nov urad Združenih narodov, ki je nastal na pobudo Španije in Turčije. V tem, da sta pobudo za ustanovitev urada dali Španija in Turčija, je nekaj simbolike. Španija je država dveh morij, država, ki Evropo tradicionalno povezuje z ZDA. Turčija je most med Evropo in Azijo. Španija je danes sicer krščanska država, vendar je to hkrati država, ki je bila stoletja zaznamovana z islamom. Turčija je danes pretežno muslimanska država, vendar je bil eden od centrov krščanstva stoletja v Carigradu.

Ime Urada zavezništva za civilizacije sproža zanimive asociacije. Knjiga Spopad civilizacij Samuela P. Huntingtona, objavljena leta 1996, letos pa je bila prevedena tudi v Slovenščino, zadnje desetletje velja za enega največjih akademskih best sellerjev. Teza je enostavna: islamska civilizacija je trčila ob zahodno in jo ogroža. Če besedno zvezo "Spopad civilizacij" postavimo na glavo, dobimo besedno zvezo "Zavezništvo za civilizacije". Sedež Urada zavezništva za civilizacije bo v New Yorku, v eni od stavb, ki stojijo v neposredni bližini Palače narodov. Čez vikend pa je v Španiji potekalo prvo srečanje predstavnikov Urada, ki sta se ga udeležila tudi predsednika španske in turške vlade.

OK, kdo je Tomaž Mastnak? Občinstvo srednjih let se spominja, da je bil v osemdesetih letih stalni kolumnist Mladine. Posebno pozornost represivnih organov je vzbudil leta 1986, ko je Branko Mikulić, močni človek iz Bosne, kandidiral za predsednika zvezne jugoslovanske vlade. Mastnak je takrat napisal komentar Korak naprej k demokratizaciji, v katerem je Mikuliću očital represivno ravnanje, ko je bil Mikulić še pomemben funkcionar v Bosni in Hercegovini. Branko Mikulić je sicer tedaj v javnosti veljal za sposobnega organizatorja, saj je vodil organizacijo sarajevske zimske olimpijade. Manj znano pa je bilo, da so na začetku osemdesetih v Bosni in Hercegovini potekali montirani politični procesi proti domnevnim islamskim fundamentalistom. Žrtve teh procesov so bile obsojene na drakonske zaporne kazni. Mladina je bila zaradi Mastnakovega komentarja zaplenjena. Ker pa je bil komentar pred tem objavljen na Radiu Študent, so organi pregona zoper Mastnaka sprožili kazenski postopek. Mastnak je na ljubljanskem temeljnem sodišču sedel na zatožno klop, vendar je tožilce gladko povozil, zato so ti na koncu ugotovili, da je Mastnak povzročil le neznatno družbeno nevarnost. Proces je dobil dodatno dimenzijo, ker se je izkazalo, da je sam Branko Mikulić, tarča Mastnakove kritike, tožilstvu sporočil, da ne zahteva Mastnakovega pregona. Mimogrede, tožilstvo je Mastnaka preganjalo zaradi sramotitve predstavnikov najvišjih državnih organov, slovenski kazenski zakon pa je to podlo dejanje opredeljeval v 112. členu.

Je bil Mastnak v osemdesetih letih, v času samoupravnega socializma, res zgolj neznatna družbena nevarnost? Bolj natančen pregled njegovega početja bi dokazal, da je bil Mastnak v resnici velika družbena nevarnost. Recimo: leta 1988, ko je služba državne varnosti aretirala Janšo, je Igor Bavčar med prvimi obiskal Tomaža Mastnaka in se dal podučiti, kako se organizira civilno-družbeno akcijo. Četudi Mastnak velja predvsem za akademika, je v osemdesetih letih deloval tudi kot zagnan in iznajdljiv praktik. Pred letom 1988 se je namreč le nekaj ljudi suvereno gibalo po civilno-družbeni sceni in je brez težav nastopalo v različnih okoljih. Mastnak je veljal za človeka, ki je imel sicer svojo bazo na Mladini, hkrati je objavljal v Problemih, dobrodošel pisec pa je bil tudi v Novi reviji. Po eni strani je bil eden ključnih analitikov novih družbenih gibanj - Mastnak sodi med tiste avtorje, zaradi katerih ima pojem "civilna družba" še danes zelo pozitiven prizvok -, po drugi strani pa je kot praktik sodeloval z mirovnim gibanjem. Mastnakovo sodelovanje s civilno-družbenimi iniciativami se ni omejevalo zgolj na delovanje v Sloveniji ali SFRJ. V osemdesetih je napletel spodobno mrežo znanstev, ki so segala tja do Poljske ali Češke. Če bi si morali izmisliti, kdo je bil v osemdesetih zunanji minister slovenske civilne družbe, bi lahko omenili nekaj pisateljev, aktivnih v mednarodnem združenju PEN, mirovnika Marka Hrena, Tomaža Mastnaka in morda še koga. Med letoma 1984 je tako sodeloval v evropskem omrežju za dialog med vzhodom in zahodom, kasneje pa v helsinški državljanski skupščini. Ko je leta 1989 Odbor za varstvo človekovih pravic začel s svojo zunanjepolitično aktivnostjo - zlasti sogovornike na zahodu je bilo potrebno seznaniti z dogajanji v Sloveniji in SFRJ -, je bil prav Mastnak eden tistih, ki so odprli največ vrat v tujini. Odveč bi bilo razlagati, da je bil Mastnak med ustanovnimi člani Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic. Bolj zanimivo je, da je imel kot teoretik to nenavadno lastnost, da je nastopal z zelo praktičnimi sugestijami. In četudi Mastnak ni bil nikdar velik retorik, je med sestanki kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic formuliral nekaj ključnih gesel - recimo geslo, da bo vsaka sodba vojaškega sodišča, sprejeta brez navzočnosti javnosti - ne glede na izid sojenja proti četverici - nelegitimna. Zgolj spotoma - Mastnak in Bavčar sta sodelovala že na začetku osemdesetih let, ko je nastala knjižna zbirka KRT. Bavčar je bil glavni, Mastnak pa odgovorni urednik. Delovanje knjižne zbirke KRT, ustanovljene leta 1981, sicer ni tako razvpito kot nekateri drugi založniški projekti. Dodati pa velja, da knjižna zbirka KRT predstavlja enega prvih avtonomnih založniških projektov in da gre za intelektualni podvig, ki je pustil globoke sledi. Mimogrede še to: v času, ko je nastajala knjižna zbirka KRT, je Mastnak tedanje funkcionarje vodstva mladinske organizacije (ZSMS) z Bavčarjem na čelu uspešno prepričal, naj med punkerji ne iščejo nacistov - služba državne varnosti je namreč leta 1981 med punkerji iskala naciste in nekaj mladeničev tudi priprla. Vodstvo ZSMS je ob novici, da so med punkerji nacisti, izgubilo kompas, Mastnak pa je poskrbel, da so se mladinci vendarle spet znašli v času in prostoru.

V osemdesetih letih je bil zraven še pri enem zanimivem incidentu, štorija pa je aktualna tudi v teh dneh. Ko so se kosovski rudarji odločili za stavko v rudniku Stari trg, se je pri tedanjem Mladininem novinarju Ervinu Hladniku Milharčiču pripetil sestanek, na katerem je padla odločitev, da bi veljalo kosovske rudarje podpreti s solidarnostno gesto. Ker je teoretik Mastnak praktičen človek, je vrtel telefon in zbobnal ljudi, ki so potem operativno izpeljali znamenito zborovanje v Cankarjevem domu. Februarja 1989 sta tedanja slovenska uradna politika in alternativna scena v Cankarjevem domu prvič nastopili skupaj in se solidarizirali s kosovskimi rudarji. Mastnak na zborovanju sicer ni nastopil kot govornik, je pa pomagal pisati govor, ki ga je prebral Franco Juri, govornik italijanske manjšinske politične alternativne scene. Ironično - govornik manjšine Franco Juri je po Mastnakovem nasvetu v govoru učinkovito uporabil Prešerna - kot da bi Prešeren v Krstu pri Savici pisal o rudarjih: "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi."

Četudi ima Tomaž Mastnak vse potrebne lastnosti disidenta, zanj velja, da v novem režimu disidentskega statusa ni skušal kapitalizirati. Skeptičen je bil do starega režima, skeptičen je ostal tudi poletu 1990. Kot aktivist mednarodnih civilno-družbenih omrežij je tako ali tako lahko osebno ugotovil, kakšni so mentalni horizonti novih političnih elit na vzhodu. Nekaj mesecev zatem, ko je na Poljskem Solidarnost že prevzela oblast, pri nas pa smo na volitve še čakali, se je udeležil ustanovnega sestanka Helsinške državljanske skupščine, ki je potekal v Krakovu. Ko je ekipa iz Slovenije (ob Mastnaku sta bila v njej še Bogdan Lešnik in Marko Hren) predlagala, da bi sklepni dokument govoril o enakopravnosti, ne glede na spol ali spolno usmerjenost, je formulacija med zaključno reakcijo gladko letela iz dokumenta. Herojem demokratične revolucije v vzhodni Evropi so se namreč domislice, da naj bi lezbijkam in gejem zagotavljali enakopravnost, zdele povsem nepotrebne, nesmiselne, grozne, skratka heretične. Mimogrede, odgovornosti za dejstvo, da ima pojem "civilna družba" še danes neskončno pozitiven pomen, Mastnaku ne moremo pripisati. Že sredi druge polovice osemdesetih je pisal tudi o "totalitarizmu od spodaj", torej o totalitarnih potencialih civilne družbe.

Recimo, da ima Mastnakov teoretski opus tri obdobja. Sprva se je intenzivno ukvarjal z marksizmom, vendar je s knjižnim prvencem H kritiki stalinizma, objavljenim pri založni KRT, poskrbel, da v času socialističnega samoupravljanja ni veljal za perspektiven kader. V osemdesetih se je ukvarjal zlasti z novimi družbenimi gibanji in civilno družbo, leta 1989 pa je doktoriral s tezo Človekove pravice ter konstitucija državljanstva in civilne družbe. Mimogrede - Mastnak ni bil le eden ključnih članov Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic. Deloval je tudi v Bavconovem Svetu za varstvo ustavnih svoboščin. V devetdesetih se je ukvarjal z vprašanji nastanka Evrope ter z razmerjem med krščanskim in muslimanskim svetom. Evrope ni konstituiral le humanizem, ugotavlja Mastnak, pač pa tudi etnično čiščenje, križarske vojne proti muslimanom in vojne proti Turkom. Nastanek Evrope, ki ga navadno povezujemo s plemenitostjo humanizma, ima torej svojo temno plat.

Mastnak je zadnje desetletje preživel med Kairom, New Yorkom in Ljubljano. Redno službo je imel na ZRC SAZU, pisal pa je tudi za izvoz - knjiga o krščanskem svetu, muslimanskem svetu in zahodnem političnem redu, denimo, je izšla pri University of California Press, par objav pa ima tudi v arabskem jeziku.

Tomaž Mastnak torej odhaja v Združene narode. Urad zavezništva za civilizacije naj bi vodil leto dni. Glede na to, da je med raziskovanjem razmerij med muslimanskim in krščanskim svetom preučeval tudi tiste zamolčane točke, ki govorijo o zločinskem ravnanju zahodne civilizacije, se zna zgoditi, da na zahodu njegovim idejam ne bodo ploskali. Ampak tega, da mu tisti, ki imajo največ moči, ne ploskajo, je vajen.