Intelektualna omejenost apostolov

Ruska pravoslavna cerkev zunaj meja Rusije (zasnovali so jo begunci pred oktobrsko revolucijo) zahteva od ruskega patriarha javno obsodbo komunizma in sodelovanja pravoslavne cerkve s komunističnim režimom ...

Tudi v pravoslavju so bile krize. Vendar gre pri tem, kar zahteva ruska pravoslavna cerkev v izseljenstvu, za nravstveno vprašanje, ne pa za temelje. Ruska pravoslavna cerkev je preprosto previdna do vsega novega. Osebne izkušnje duhovnikov, na primer, niso povod za uvod novosti.

Kaj imate v mislih?

Recimo stigme. Tukaj se vedno pojavi dvom o pristnosti čudežev in prištevnosti tistih, ki jih podoživljajo. Ali vzemite na primer celibat - katoliška cerkev se je kar odločila, da bo tako in pika. Papež pa je posrednik med Bogom in ljudmi ter kot vsak posrednik očitno omejuje ljudi pri stiku z Bogom. Katoliki so si ustvarili idola, kar je v nasprotju z evangelijem.

Kako pa komentirate zadnje izjave katoliške cerkve, češ da v svoje vrste ne bo več sprejemala homoseksualcev?

Bral sem, da katoliška cerkev razume homoseksualnost kot bolezen. Če je to bolezen, potem naj bi bila ozdravljiva? Izobraževal sem se v glasbeni šoli v Leningradu in nato na moskovskem konservatoriju, skratka v glasbenem okolju, kjer je bilo veliko homoseksualnosti. Zato me je zmeraj zanimalo to vprašanje. Mislim, da je ljudi, ki imajo zaradi nenavadnega kromosomskega zapisa homoseksualna nagnjenja, zelo malo - vse drugo sta razpuščenost in posledica razvratnega življenja. Če so kromosomi zares "postavljeni drugače", se mora tak človek tega sramovati, tako je recimo živel Čajkovski. Ne pa obratno: organizirati tolpe in ulične festivale ter zapeljevati tiste, katerih kromosomi so povsem "običajni".

Takšni "zabavljači" so podobni neozdravljivo bolnim, ki poskušajo zdrave zaradi zavisti na vsak način okužiti, kajti umirati skupaj je zabavneje, veselejše. Ko sem se pogovarjal z glasbenimi kolegi homoseksualci, so mi razložili osnovna orožja zapeljevanja novincev. Kot prvo - alkohol, ki briše etični sloj zavesti. Kot drugo - cinizem in vulgarnost. Čim bolj umazano je, tem večji učinek ima na mlado dušo: šok, ki mu sledi duševna paraliza. Kaj to pomeni? Pomeni, da imajo homoseksualci oster um, vendar razmišljajo kot tat, ki krade in zato misli, da vsi okrog njega kradejo.

Kaj pa ženske duhovnice?

V evangeliju ne najdemo niti namiga na potrebo po posvečenosti ženske. Zakaj je tako nujno, da bi žensko izenačili z moškim? To je vendarle naravnano zoper ženske, kajti s tem, ko žensko povzdigujemo na raven moškega, jo v resnici opustimo oz. ponižamo na moško raven. Ženske imajo toliko čudovitih lastnosti, ki jih moški nimajo, smo pač različni ...

Kako je vaše versko prepričanje vplivalo na vašo družino?

Imam tri sinove. Najmlajši je star sedem let, najstarejši na moskovski univerzi študira zgodovino. Bil bi zelo razočaran, če bodo finančno uspeli, a ob tem postali brezbožniki. Naša družina je cerkvena družina, po večerni molitvi jim berem iz evangelija in pozneje se pogovarjamo o njegovi vsebini. Izobraževanje mladih je velikega pomena: v človekovi naravi je, da odstopa od cerkve in Boga. Vendar naj bi vzgoja človeku dala podzavestno vedenje, da obstajajo možnosti za vrnitev. Pravzaprav je pravoslavje v Rusiji zelo mladinska in urbana religija, v vaseh le redki obiskujejo cerkve, starejše komunistke v mestu pa pravijo: tega se preprosto nismo naučile.

Ste ob branju z otroki doživeli kakšno presenečenje?

Vsakič znova me preseneča intelektualna omejenost apostolov. Še za tako preproste zgodbe, ki jih je pripovedoval Jezus, so potrebovali dodatna pojasnila. Vendar jih je Jezus izbral verjetno ravno zato, ker so bili preprosti ljudje, kajti če bi to bili veliki intelektualci, bi navadni smrtniki rekli: eeee, to so tako ali tako pametnjakoviči, nikoli ne bomo razumeli, kaj so s tem mislili.

Ko sem se nazadnje udeležila maše na čelu z ruskim patriarhom v na novo zgrajenem hramu Kristusa Odrešenika v Moskvi, se nisem mogla znebiti občutka, da gre za gledališko predstavo ...

Nekateri avtorji cerkvene glasbe so na primer v najvišji točki duhovnega podoživljanja uporabljali akorde, ki so jih operni pisci izkoriščali za prikazovanje ljubezenskih prizorov. Treba je vedeti, da se je v Rusiji v 17. stoletju končala tradicija prave cerkvene glasbe. Z reformami Petra I. se je zatrlo duhovno življenje.

Car Peter I. je imel rad vse, kar je bilo tuje ...

Vse nacionalno rusko je bilo zasmehovano, tretjina samostanov je bila zaprta. Začela se je nekakšna italijansko-nemška kolonizacija: evropeizacija Rusije. V 18. stoletju so glasbo za rusko pravoslavno cerkev pisali Italijani, ki še rusko niso znali. Dajmo, zapojmo besedila Beatlesov na cerkveno glasbo, in takoj bomo začutili, da je nekaj narobe. Enako je, če cerkvena besedila pojemo na avtorsko glasbo - dobimo občutek teatra. Naš zbor je že štirikrat pel za veliko noč v Jeruzalemu ob Kristusovem grobu. Tam so si katoliki in pravoslavci blizu in streslo me je, ko so grško petje zastrle orgle. Kako katoliki ne čutijo neprimernosti orgel pri maši?

Zakaj orgle niso primerne?

Ker cerkvena glasba sploh ne more biti avtorska glasba. Kajti v zasnovi avtorske glasbe so avtorjeve ambicije, njegova interpretacija je enoznačna, sveta besedila pa so večplastna. Vsakdo, ki bere evangelij, ga dojema različno, ker je vsak stavek večplasten. Avtor pa samo bolj ali manj spretno upodablja čustva, vendar rezultat njegovega dela ni čustvo samo. Dejstvo, da je verniku všeč cerkvena avtorska glasba, kaže na njegovo duhovno obolelost. Kot da ne bi imel lastnih čustev in si jih sposojal od avtorja.

Tako kot če človek ne zaupa lastnemu okusu pri oblačenju in si ga "sposoja" pri uveljavljeni blagovni znamki. Vendar pri oblačenju greste lahko k šivilji ...

Starodavna cerkvena glasba, tako kot narodna glasba, nima avtorja. Je posledica molitvene askeze mnogih posameznikov, je mnogoglasna in v nasprotju z evropsko harmonijo. Starodavni spev daje svobodo pri podoživljanju slovesnih trenutkov - je torej molitev sama, ki se je izkristalizirala skozi čas. Tradicija se je predajala ustno: od učitelja k učencu, z rušenjem temeljev duhovnega življenja je bila prekinjena tudi ta tradicija. Cerkveno glasbo so nadomestila avtorska dela. Prvi izvajalci skladb, ki so jih za rusko pravoslavno cerkev spisali Italijani, so bili ukrajinski pevci, ki so se z velikimi težavami odvajali svobode, ki je bila dopuščena v "stari" glasbi. Seveda, neverjetno lahki italijanski slog je zasnovi starodavne ruske glasbe dal lepe nasledke, ki jih naš zbor poje v prvi polovici koncerta.

Kaj pa v drugi polovici koncerta?

Cerkvene skladbe ruskih avtorjev - Rahmaninov, Gončarov, Bortnjanski - vendar to ni cerkvena glasba. Tako kot slike slikarjev na cerkvene teme ne morejo nadomestiti ikon. Kajti ikona je akumulator izkušenj več generacij asketov v Bizancu. Sredi 14. stoletja je car Aleksej Mihajlovič lastnoročno izpraskal oči na "svežih" ikonah, ker so ga preveč spominjale na navadne smrtnike. Ikona je podoba razsvetljenega posameznika, človeka, kakršen naj bi bil. Narisati tako podobo, dokler se sam ne osamiš, ne živiš razsvetljenega življenja, je nemogoče. Kaj pa so počeli slikarji? Podobo Marije so vzeli z žena, pravzaprav s svojih ljubic. Zato je ikona prenehala obstajati v Evropi že v 13. stoletju, sčasoma je bilo vse manj pozornosti naklonjene Marijinemu obrazu in več njenim oblačilom. Evropa je podoživela tisto, kar je Rusija z "evropsko kolonizacijo" mnogo let prej. Z renesanso je lepota oziroma "oblika" dokončno "izrinila" vsebino duhovnosti.

Pripovedovali ste o osamitvi, zakaj se je treba toliko mučiti? Pretresljiv in zame nerazumljiv kraj so katakombe v Kijevu, kjer so se pravoslavni mučeniki dali prostovoljno zazidati, jedli so le kruh in pili vodo. Živi so se mumificirali in njihova izsušena trupla so zdaj na ogled trumam vernikov ...

Ta vtis "mučenja" v cerkvi se je pojavil zaradi nepristnega verovanja nekaterih cerkvenih ljudi, ki duhovno življenje istovetijo s skupkom formalnosti. Vse omejitve, vključno z božjimi zapovedmi, se navadnim ljudem dandanes zdijo namišljene ter so namenjene le temu, da ljudje na zemlji ne živijo preveč dobro in upajo, da bodo v raju nadomestili zamujeno. Dober primer je muslimanski raj, v katerem tečejo potoki vina - torej tukaj malo potrpi, tam pa bo vse v najlepšem v redu. Toda to je smešno. Vse božje zapovedi lahko strnemo le v en stavek: ne delaj tistega, kar ti škodi. Z drugimi besedami: ne sedaj na vročo ponev z golo zadnjico. Razmislite, ali ni škodljivo za moža varati ženo?

Govorite o spolnih boleznih?

Ali ni ubijanje škodljivo za tistega, ki ubija? Greh je vse tisto, kar je resnično škodljivo za človeka. Kar se pa tiče kijevskih jam, tam sem začutil živo vero. Pojasnil bom. Zakaj, recimo, cerkve niso osvetljene? Zato ker se mora, ko odmislimo zunanje vplive, v naši notranjosti prižgati lastna luč, ki jo zunanja ali umetna svetloba le moti. Jame so odličen kraj ne zato, da bi se skrili pred sovražniki, kakor mogoče kdo misli. Ampak za umik pred zunanjimi vtisi, ne nazadnje pred vročino. Kajti kadar ljudje začutijo Boga, se nočejo več ločiti od tega čustva. Ker je ta občutek podoben ljubezni - zaljubljenca se vendar tudi umikata pred vsemi, ker potrebujeta intimnost. Plodovi te ljubezni so ikone in starocerkveno petje, ki so pomagali drugim pri njihovi poti k duhovnosti. Tako se je tok obrnil: če je bilo starocerkveno petje nekoč rezultat duhovnega življenja, je za naš zbor vračanje k starocerkvenemu petju kot lestvica v duhovnost.

Se vam ne zdi etično vprašljivo, da rezultate asketskega življenja predvajate pod scenskimi žarometi?

Na odru naš zbor poje to, česar nikoli ne izvajamo v cerkvi. Na sceni pojemo le avtorsko glasbo. Čeprav je tudi to, kar pojemo na sceni, molitev. Molimo pa lahko tudi na stranišču, hkrati pa lahko pojemo v cerkvi, vendar ob tem ne molimo. Kajti kaj je to molitev? To je prošnja za tostranstvo. Če Bog obstaja, potem je živo bitje, živo bitje pa se ne more odpreti kamnu ali palici, prav tako se Bog ne more približati človeku, ki je zapakiran oz. zaprt. Molitev v pravoslavju ni magična formula, z izgovarjavo katere se zgodi tostranstvo.

Ali je vseh dvanajst pevcev hkrati tudi duhovnikov?

Niti eden ni duhovnik. Na začetku sem delal v semenišču. Delati z ljudmi, ki so sprejeli tako resno odločitev, da bodo postali duhovniki, je bilo zame zelo prijetno. Vendar semeniščniki prej ali slej postanejo duhovniki ali redovniki in odidejo drugam. Zato so danes vsi člani zbora profesionalci. Eni živijo duhovno življenje, drugi so še na poti tja: vsak ima pri tem svoj tempo. Nasploh so ljudje z dobrim glasom ponavadi brezbožniki. Imajo preveč dobro mnenje o sebi in božji dar pripisujejo sebi. Na splošno nadarjeni ljudje počasneje prihajajo k Bogu. Poleg tega da v cerkvi vidijo omejitev svojih svoboščin, znajo bolje in celoviteje čutiti življenje in se z njim naslajati. Čimmočnejše je čustvo, tem bolje je za njih in ni pomembno, kakšen - pozitiven ali negativen - izvor ima. Silovitost občutja je zanje znamenje pristnosti in globine.

Zakaj pa so pevci, če niso duhovniki, med nastopom v črnih oblačilih?

To so posebna oblačila za pevce v pravoslavnih cerkvah, seveda posvečena. V ruski pravoslavni cerkvi so od 10. stoletja peli poklicni pevci, torej so za svoje delo dobivali plačilo. Danes je raven profesionalizma pravoslavnih pevcev v Rusiji precej visoka. Po padcu železne zavese pa se je na nas zgrnila t. i. zlata zavesa - življenje je postalo zapleteno in težko, vsak se mora znajti sam. Zato imamo v zboru sodelavce, ki si dodatno služijo denar kot vozniki, predavatelji ali pevci v drugih zborih.

Največ denarja si prislužimo s koncerti, kajti plačilo za petje pri mašah, te izvajamo od 16- do 18-krat na mesec, je zgolj simbolično. Koncertno nastopanje našega zbora je tudi misijonarsko, med drugim poskušamo razbiti stereotipe o ruski glasbi. Ob omembi Rusije ljudje povečini mislijo na Rahmaninova, Glinko in tako naprej. Nazadnje, na turneji po Madžarski, smo bili zelo toplo sprejeti, čeprav odnosi med Rusijo in Madžarsko niso idealni - dandanes so marsikje vsega krivi Rusi. Občinstvo pa je bilo vseeno odlično.