Slepi nindža

Pred časom smo pisali o računalniških igrah za slepe, vendar Brice Mellen ni del te zgodbe, ne zares. Pogumni in vztrajni sedemnajstletnik iz mesteca Lincoln v Nebraski je zaradi Leberjeve bolezni sicer slep od rojstva in mu v življenju največ pomenijo računalniške igre - vendar ne gre za posebne, prilagojene, samo na zvoku temelječe programe za slepe. Brice namreč rutinsko razsipava tako računalnik kot spretne, nadrkane nasprotnike iz mesa in krvi v povsem normalnih 3D-pretepačinah, kot sta Mortal Kombat in Soul Calibur. Čeprav dogajanja na zaslonu ne vidi, do sedaj še ni srečal osebka, ki bi ga bil sposoben konsistentno premagovati. Ultimativno potrditev svojih v bistvu precej nadnaravnih sposobnosti je doživel avgusta, ko je odpotoval v Chicago na veliko gamersko konvencijo in premagal celo avtorja Mortal Kombata Eda Boona. Dodatne točke za stil (in seveda zastraševanje marsikaterega sovraga) si nabira tako, da igra s hrbtom obrnjen proti zaslonu.

"Če vam povem po pravici," pravi Brice, "ne vem, kako mi uspe. Pojma nimam." Lastnik in stranke lincolnskega edinega in torej največjega gaming centra DogTags so fanta z belo sprehajalno palico sprva gledali nekoliko postrani. Kaj za vraga bo slep fant v trgovini z videorobo? Danes sedi pred velikim televizorjem sredi štacune v glavnem sam in igra proti računalu. Po vsej publiciteti, ki jo je bil novodobni pinball wizard deležen, se pri njem od časa do časa zglasi kak v svoje sposobnosti zaverovan drko in ga izzove, a stalne stranke vejo bolje. Z besedami enega izmed nesojenih kratkohlačnih nasprotnikov: "Dovolj hudo bi bilo živeti z mislijo, da te je prefukala punca. Ampak slepec?"

Brice - medtem ko za potrebe nejevernih novinarjev tepta vrsto nasprotnikov, rad igrivo zazeha in dahne: "Malce mi je dolgčas." - vseeno ni izgubil občutka za skromnost: "Ne bi mogel reči, da sem superpro. V bistvu me je mogoče premagati." Iz očitnih razlogov ga ne bi mogel sicer nihče obtožiti, da je prevečkrat videl tisti prizor iz originalne trilogije Star Wars, kjer se Luke Skywalker z zavezanimi očmi uči odbijati laserske izstrelke trenažnega bota, a se je nemogoče znebiti občutka, da Bricea spremlja in varuje neke vrste Sila. Sam učni proces je vsekakor bil natanko tako mučen in nemogoč, kot bi si človek predstavljal. "Vedno je rad igral igre, a je bil sprva precej zanič," pravi oče Larry. "Ampak ni se dal, trudil se je naprej. Mesec za mesecem je sedel tam in se ni enkrat samkrat pritožil, kako težko je vse skupaj. Je pa res, da je pri tem razbil ogromno kontrolerjev." Brice rad potrdi, da se s kontrolerji včasih res niso najbolje razumeli - a pomembno je, da zdaj se.

Začel je s sedmimi leti in z zelo preprostimi igrami. Ko mu je uspelo brez pomoči obrniti prvi level MarioBrosa, je začutil zanos ob misli, da mu lahko z dovolj vadbe uspe karkoli. Prek Space Invadersov in Asteroidsov je počasi preklopil na konzolastične pretepačine. Ključ do uspeha je bila vadba: postavlja ogromno vprašanj in posluša zvočne indice (sam pravi, da bi sicer težko povedal, kaj točno sliši - a kako se znebiti občutka, da sliši precej več kot "navadni" ljudje?), predvsem pa je razvil izjemen čut za čitanje nasprotnika. V nekaj borbah te ima namreč v malem prstu in si precej dobro predstavlja, katera bo tvoja najverjetnejša naslednja poteza. Nejeverni Tomaži sicer pravijo, da so tovrstne pretepačine pač igre, kjer je mogoče marsikaj doseči s stihijskim parkljanjem po gumbih (tako imenovani button-mashing), a to ni Briceov stil. Ta temelji na tem, da bo potrpežljivo počakal, da ga napadeš, nakar se bo izmaknil ali blokiral in te v ranljivem trenutku, ki sledi, s skrbno pretehtanim in z do popolnosti natreniranim combotom spremenil v ikebano. Njegov najljubši lik v Mortal Kombatu je Scorpion, v Soul Caliburju pa Nightmare - čeprav se mu zdi blazno krivično, da mogočni, a manj okretni brdavs poškodbe ob vsem svojem oklepu kasira z enakim faktorjem kot frflje, ki naokoli švigajo tako rekoč samo v modrcu.

Nedojemljivo čudo so kaj hitro zapopadli novinarji. "Ee ... Kateri gumb moram pritisniti, da pobegnem?!" je zanimalo NBC-jevega sivolasega reporterja, medtem ko je postajal Brice na zaslonu vljudno kreativen z njegovo anatomijo, poleg Associated Pressa in Today Showa pa so se oglasili še nešteti lokalni mediji. Za fanta kot epizodni poper se resno zanimata The Tyra Banks Show in The Ellen Degeneres Show, zanimanje so pokazali celo pri Opri. Osebno sem njegovo zgodbo doživel kot inspiracijo: kot nekdo, ki kronično peni nad tem, kako so današnje igre že na stopnji normal vse prepogosto odurno zajebane, in kot nekdo, ki je ondan ob igranju Champions: Return to Arms v slepem besu iz armafleksa, na katerem je sedel, odgriznil kos zelene pene (in to je bilo, preden mi je glupi špil serviral hrošča, zaradi katerega ga preprosto ni bilo mogoče dokončati, razen če bi šel še enkrat od začetka) - kot tak nekdo stojim pred podobo Bricea Mellena pomanjšan v ponižnem strahospoštovanju tega, česar je človeški potencial v resnici zmožen.

Brice, ki ima v učilnici v glavnem petke oziroma A-je, bo kmalu končal srednjo šolo. Potem si namerava vzeti leto dopusta, nakar bo študiral - kaj drugega kot dizajn videoiger?