Spitzen kvaliteta!

Vizualno gradivo, ki so nam ga tako sladostrastno posredovali mediji, je delovalo precej ekstremno. Steklinasti, na krilih avstrijske ponudbe liberirani potrošniški zombiji od štirih zjutraj naprej oblegajo diskontne meke v Ljubljani, Litiji, Radovljici, v Celju. "Kakšna totalna živina!" ali nekaj podobnega dahne v kamero gospod, ki se s parkljarji in kopitarji vseeno še naprej živahno drenja v prvih vrstah. Še do včeraj povsem krotki in respektabilni družinski očetje kraljujejo na kupu šestih novih televizorjev z vgrajenim DVD-predvajalnikom in s svojo napol odtrgano vratno žilo bičajo konkurente v boju za sedmega. V Slovenijo je na velika vrata vkorakala diskontna veriga Hofer.

"Normalni" ljudje so ob na videz po vseh kriterijih oboleli rulji dobili paradno kost za zgražanje. "Vsi pravijo, kako dementni so ti norci, ki celo noč čakajo na mrazu ..." mi je dejala nežna, sočutna in razumevanja polna duša. "Kar je najverjetneje sicer res, ampak jaz se vseeno vprašam: ali ni to malikovanje popustov tudi dokaz, kako grozno revni so ljudje pri nas?" V osnovi bi se lahko sicer strinjali in salutirali humanizmu v teh besedah, a je zrno soli ob usmiljenju do beračev s polnimi vozički plazma televizorjev vseeno preznatno, da bi jim šel človek ravno talat bone za topli obrok v javni kuhinji.

Čeprav je Maribor - vsaj če poslušamo samopromocijske izbruhe Franca Kanglerja in še marsikoga drugega - po kupni moči jetična prestolnica naših obubožanih severnih bratrancev, je to obenem edino slovensko mesto, v katerem je Hofer v tem prvem valu svojega sunka na Vzhod zgradil dva nakupovalna centra.

Plazmatične legende

Ko je Mladina zapeljala na parkirišče, je na jutranjem nebu še vedno kraljevala nizka polna luna, zato sem stisnil zobe v mentalni pripravi za še dodatno zabeljeno orgijo militantnega konzumerizma ... Pa ni bilo take sile. Neka zmerna gužvica se sicer je nagnetla pred vhod, a je bilo treba računati z dejstvom, da je bila to že deveta zaporedna otvoritev v hladu naših kozolcev in da se je Hoferjev menedžment vmes hitro kaj malega naučil tudi o menedžiranju stihije. Dostop do glavnega vhoda je bil jasno omejen z ograjo, tako da je imela vrsta rep in glavo: glavo so tvorili fanatiki, ki so prišli pred hram dobrin kraljevat najprej, pa tudi rep se je - čeprav ga v zadnjih dveh tretjinah ni več omejevala ograja - zgledno civilizirano kačasto vil naprej po parkirišču.

Kar ne pomeni, da čakajoči niso bili živčni. Za tiste tik pred še vedno nepredušno zaprtim vhodom se je bližal čas poplačila za dolge ure zmrzovanja. Razbrazdan in hripav gospod na samem čelu kolone se je na svoje zdaj strašno zaželeno mesto postavil ob petnajst do dveh zjutraj. "Ne čutim več rok. V bistvu ne čutim ničesar," je zakrakal in si s tresočo roko parkrat neuspešno prižgal cigareto. Kaj namerava kupiti? "Pralni stroj in sušilec." Koliko računa, da bo pri nakupu prihranil? "Eno mesečno plačo!" odgovori namesto njega mlajši brkonja par čevljev nižje dol po vrsti: "Za to se pa že splača, da te malce zebe." Z ženo, ki je krzno ni uspelo obraniti pred tresavico, sta si sklenila kupiti plazma televizor za 229 tisoč tolarjev. Kakšne znamke? "Ee, ne vem točno ... 106 centimetrov dolg ekran ima ... Mislim, da je Triade ... Ne, čakajte, tukaj imam prospekt ... Gericom!" Pri transakciji bosta prihranila celih tristo jurjev! Toliko več naj bi po njunih zagotovilih natanko isti aparat stal na internetu. Posebna ponudba velja samo danes, mi še zagotovita: saj vendar nista idiota, da bi kar takole brez veze vedrila na ledu. Malce ju skrbi le, koliko časa jima bo zadeva delala. Ko se pohecam, da kaki dve leti nedvomno, upajoče pokimata in izrazita mnenje, da bi bilo to že kar v redu.

Do recimo petnajst minut pred otvoritvijo vrsta zdrži v svoji zgledni, civilizirani obliki, potem par vrivačev na sredi povzroči, da se sesede, saj ob srditem dretju kompleten kačin rep ogorčeno nahrupi na ozko grlo začetka kovinske ograje. Kaotični prepiri z začelja povlečejo k sebi določen del redarjev, kar vrivači izkoristijo za brezsramne napade na najsijajnejše položaje tik pred glavnimi vrati. Ubožci, ki so za te iste pozicije šklepetali par ur, ob tem ponorijo in prične se prerivanje s hijenami. "Nazaj! Porka madona, mater vam jebem!!!" hrope starejša gospa, ki za boljši zvočni efekt stoji na prečki ograje. "Oh fuk, ko se začne dret eden, se začnejo vsi ..." zavzdihne eden izmed varnostnikov, katerih večina je v nečloveških razmerah izkazala nenavadno raven prijaznosti in dobre volje. "Za noben denar ne bi šla sem stat ob dveh zjutraj!" prha ena izmed gospodičen, ki so prišle samo prodajat zijala. Ko ji teoretično ponudim tri milijone tolarjev, se pretvarja, da me ni najbolje slišala, financminister pri hiši pa je na srečo očitno njen mož, ki prostovoljno javi informacijo, da bi sam z veseljem prišel recimo za petsto jurjev!

Pet minut pred trenutkom D so prisiljeni varnostniki stati kar med čakajočimi, njihovo nepopadljivost pa skušajo še vedno izkoristiti vrivaške gnide. Že osivel možak v modri bundi Spyder z za svoja leta navdušujočim gimnastičnim podvigom v eni potezi preskoči ograjo ravno v trenutku, ko se drsna vrata razprejo prvim dvajsetim srečnežem. Nizki, zbiti redar njegov manever na srečo sicer opazi, a se gospod kljub temu kot ragbijaš skuša preriniti mimo njega, tako da ga mora najemniška sila dejansko večkrat zapored fizično odbiti vstran, medtem ko spušča noter neučakano in od zadaj rinjeno povodenj ostalih legitimno čakajočih - kar nikakor ni enostavna naloga. "Pa zakaj sem jaz potem stala tukaj od petih zjutraj!" vrešči korpulentnejša gospa na nekega drugega vrinjenca: "Tožila vas bom!"

Samo zato, ker je prvih par že notri, ne postanejo ostali nič vidneje sproščeni, prej obratno. Kar naenkrat zgubi živce eden izmed varnostnikov in začne vpiti: "Mislim, da smo dovolj stari in dovolj razumni, da bi se lahko sami zmenili - a pri tem butastem narodu to pač ni mogoče! V Avstriji je bilo na otvoritvi Hoferja natanko toliko ljudi, pa ne bi bilo treba enega samega varnostnika!" Ko skozi izhodna vrata kapne prva velikansko škatlo s televizorjem znamke Gran Prix tovoreča stranka, njen obraz ni zamaknjen ali tiho estatičen. Velikanska gromadina od kupca izplava na parkirišče vsa nasršena, pripravljena na pretep. "Ne pipaj me!" s polnimi pljuči renči na redarja, in videti je, da bi z veseljem lansiral prvi kroše, tako da mora pol manjši varnostnik pametno popustiti in položaj zaflikati z apologetičnimi frazami, kot je "Gospod, mi tukaj samo delamo". Je pa gospa za njim poleg plazma televizorja prejela tudi ljubko rumeno vrtnico, ki jo kupcem podeljujejo deklice ob izhodu. Vsaki vrtnici posebej so prej pazljivo obrezali trnje.

Na prve jutranje sončne žarke čudovitega dneva kot po tekočem traku pridno klopotajo vozički pralnih strojev, mikserjev, sesalnikov za prah. V notranjosti trgovine so zadeve neprimerno složnejše kot zunaj: ko so ljudje enkrat notri in vidijo, da se jim roba pred nosom ne more razbliniti kot fatamorgana (vsakemu kupcu je dovoljen nakup po enega različnega artikla iz posebne ponudbe bele tehnike), se zelo hitro civilizirajo in so drug do drugega celo vljudni.

Izven te posebne ponudbe me osebno večina navadnih cen niti ne impresionira tako blazno zelo - vsaj ne dovolj, da bi šel najemat kredit in pokupil par vagonov robe. Liter cvička 649 SIT, losjon za tuširanje 299, dva zamrznjena cheeseburgerja 299, namizna krožna žaga 16.900, Shoko Banane Behang za 349. Še najbolj se mi je v spomin vtisnil polkilski kos manga za 139 SIT, kar je v primerjavi s cenami na ljubljanski tržnici resnično - ne bom sicer Franci Rokavec in rekel, da za sto procentov in več - ceneje. Je pa tudi res, da gre za neki utrujen, neapetitlih brazilski mango - ali pa se mi tako samo zdi zaradi cene? "Upam, da vaša največja kvaliteta ni, da tukaj stojite in se smehljate, ker se drugače ne bo dobro končalo!" sikne eden izmed avstrijskih hierarhično nadrejenih mladih japijev enemu naših, ki je tri delčke sekunde kasneje že blazno koristen, utirajoč poti nakupovalnim vozičkom in strumno oprezajoč za kakršnimikoli potencialnimi problemi.

Nicht so!

Nad vsem skupaj energično bedi geschaeftsfuehrer celotne verige slovenskega Hoferja Helmut Schodl. V Avstriji je nenavadno visoki in omikano sivi gospod podjetju služil celih trideset let, kar pa nikakor ne pomeni, da bi postal preveč nobel, da ne bi na to jutro v mariborski poslovalnici marsikaj postoril sam. "Krucifix!!!" recimo čustveno benti, medtem ko eni izmed prodajalk konkretno demonstrira, na kakšen način mora na policah zložiti rdeče paketke s kavo - "Nicht so! So!!!", medtem ko pred glavnimi vrati bobna po steklu in s tem redarjem daje signale, koliko novih srečnikov smejo spustiti noter v naslednji pošiljki. Ko ga nagovorim, se nasmehne, da slovensko sicer žal ne zna, a čeprav govori angleško, bomo na slovenskih tleh, če se le da, govorili slovensko besedo, in v ta namen pomigne hitremu in kompetentnemu slovenskemu tolmaču. Na vprašanje, kateri artikel bi se danes tukaj najbolj splačalo kupiti, šarmersko zabrunda, da bi največ prihranil tisti, ki bi kupil celotno trgovino, vključno z zalogami v skladišču. "Zavedati se morate, da je sama roba spitzen kvaliteta! Take kakovosti ne boste po teh cenah dobili nikjer drugje na svetu."

Kar se tiče histerije tam zunaj, svetovljansko strese z glavo. Najhuje je bilo po njegovem v Ljubljani, ker je bila to prva otvoritev in je bilo ljudi še strah, da bo robe zmanjkalo. Zagotovi mi, da niso paradni artikli danes prav nič cenejši kot bodo čez recimo tri mesece: Hofer namreč dvakrat na teden poleg običajnih popustov pripravi še posebej mamljive ponudbe, in današnji pralni stroji in mikserji so samo normalen del tovrstnega pakta. Na vprašanje, če se torej nagnetena in na šipo limajoča se rulja tam zunaj obnaša nekoliko iracionalno, gospod direktor samo benevolentno odkima in mi zatrdi: "Kje pa! Ljudje se pač veselijo! Srečni so, da je Hofer končno tukaj pri njih! Veste, v zadnjih dveh letih so me vsepovsod - na ulici, na bencinskih črpalkah, povsod - spraševali, kdaj vendar bomo že odprli trgovine tudi tukaj. Hofer, Hofer! Komaj so čakali na nas in zdaj smo tu."

In domorodci tam zunaj prav res plešejo svoje mnogotere plese navdušenja. Do redarjev vsakih pet minut pride kak nov brihtnež s svojim unikatno nenadjebljivim izgovorom, zakaj bi bilo pravično ravno njega spustiti prek vrste: neka gospa skoraj hlipa, da je njena hčerka noseča in da si tako zelo želi nov pralni stroj. Drug fant, ki je notri že bil in s prijateljem odpeljal dva polna vozička krame, hoče na vsak način nazaj, saj se je kar naenkrat spomnil, da rabi račun za firmo. Kolega Leskovšek je celo poročal, kako se je neka ženščina, ki so jo ujeli pri vrivanju, potem skušala mlačno in neprepričljivo izdajati za invalida.

Njihov kolektivni prastrah pred tem, da jim bo sosed pred nosom ravno še uplenil zadnjo imaginarnih tristo jurjev cenejšo plazmo, deluje bolj in bolj smešen z vsako črko, ki jo človek prebere o velikem planu diskontizacije Slovenije. Po teh uvodnih enajstih namerava Hofer samo v naslednjem letu odpreti še trideset novih prodajaln po vsej deželi, približno stotim diskontnim prodajalnam, ki so do tega trenutka pri nas ŽE OBSTAJALE, pa se bo v naslednjih par letih vsega skupaj pridružilo dvesto, po nekaterih projekcijah celo tristo novih. Slovenija, dežela cerkvic in nakupovalnih centrov, si bo postala z vsako izmed njih še za drobec bolj podobna, kot si je že itak.