Priročniki smrti

Odgovora na vprašanje, ali Cia muči domnevne teroriste v tajnih zaporih, ne gre iskati v Romuniji, Afganistanu ali na Poljskem, temveč v njenih zgodovinskih dokumentih. Leta 1963 je ameriška obveščevalna služba izdelala priročnik KUBARK-ovo protiobveščevalno zasliševanje (KUBARK je bilo tajno ime za Cio), dvajset let pozneje pa mu je bil dodan še Izobraževalni priročnik za izkoriščanje človeških virov. V obeh učbenikih so predstavljene tehnike zasliševanja, tudi z mučenjem. Te tehnike so ameriški častniki poučevali na vojaški akademiji za kadete iz latinskoameriških držav School of Americas v zvezni državi Georgia. Akademija še vedno obstaja, le pod drugim imenom. Na podlagi predavanj s SOA in prvih dveh priročnikov so leta 1987 pri Cii v sodelovanju z vojaško obveščevalno službo napisali sedem vojaških učbenikov: Ravnanje z viri, Protiobveščevalna dejavnost, Revolucionarna vojna, gverilci in komunistična ideologija, Terorizem in urbana gverila, Zasliševanje, Medvojna obveščevalna dejavnost in Analiza 1. Ciine subverzivne metode so v svoji celoti srhljivo podobne metodam, opisanim v terorističnem priročniku, ki ga je 10. maja 2000 angleška policija našla pri članu Al Kaide Nazihu Al Vadihu v Manchestru.

Priročnik Vojaške študije v sveti vojni proti tiranom, najden v računalniku, je januarja 2001 rabil za dokazno gradivo na newyorškem sojenju četverici pripadnikov bin Ladnove mreže, ki so bili obtoženi (in štiri mesece kasneje obsojeni), da so 7. avgusta 1998 izpeljali teroristična napada na ameriški veleposlaništvi v Tanzaniji in Keniji. Kmalu zatem je ameriško pravosodno ministrstvo priročnik objavilo na svoji spletni strani.

Al Kaidin priročnik

Priročnik se začne s krajšim in zelo splošnim opisom zgodovinskega boja proti kolonialistom in njihovim naslednikom, "brezbožnim voditeljem", kot so Mubarak, Gadafi, Asad, savdska kraljeva družina itd. Nujnost nadaljevanja tega boja je utemeljena z verzi iz Korana: "Boj se Alaha, kakor se Ga je bati treba, in ne umri, razen v deželi islama!" Temu sledi osemnajst poglavij, v katerih je do potankosti obdelano vse, kar je potrebno za ustanovitev in delovanje teroristične celice: notranja struktura, denar, ponarejeni dokumenti, skrivališča, sredstva za komunikacijo in transport, usposabljanje, nakup in prevoz orožja, strategije za varnost in neopaznost članov, vohunjenje, pisanje v šifrah, ugrabitve, različne vrste umorov, izdelava razstreliva in ravnanje z njim. Ob natančnem branju je mogoče sklepati, da je priročnik nastal v Afganistanu med vojno v času sovjetske okupacije, ki je trajala od leta 1980 do 1989. Tam, kjer piše, da mora biti član celice musliman, je naveden takle primer: "Ravno tako vodstvo afganistanske in ruske vojske zahteva, da so vsi častniki tudi člani komunistične partije." Podani so še primeri za vzpostavitev štabov in centrov za usposabljanje na zahtevnem terenu oziroma v gorah.

V predzadnjem poglavju priročnika, ki daje nasvete, kako prestati zasliševanje in mučenje, če član celice pade v roke "sovražnikom", se razkrije Al Kaidino odlično poznavanje različnih tehnik mučenja. Natančno je opisano, kako so teroristični osumljenci zaprti v temnih, izoliranih samicah brez oken in kako so izpostavljeni vlagi, vročini, mrazu, žeji, pomanjkanju spanja, grožnjam, bolečini in omamljanju z namenom psihološke regresije. Opis procesa trpinčenja gre v grozljive podrobnosti, ki dokazujejo istovetnost s Ciinimi metodami, nadrobno predstavljenimi v njenih učbenikih za vojake iz držav Latinske Amerike.

Skupne vrednote in tehnike

Za obe organizaciji velja, da želita cilje doseči po napačni poti. Kakor se Al Kaida zavzema za 'ustanovitev islamske države' na nemuslimanske načine, tako se Cia zavzema za 'varovanje demokracije' z uporabo nedemokratičnih metod. Obe si za dosego ciljev prizadevata z izrazito vojaškimi sredstvi. Cia v svojih učbenikih ne navaja političnih potez, ki bi se jih lahko lotila vlada, da bi ustavila upor ljudi (na primer zmanjšanje represije in korupcije v svojih vrstah). Edini odgovor je povečanje represije. Učbenik Protiobveščevalna dejavnost vojakom svetuje sestavljanje črnih seznamov oseb in organizacij, primernih za 'nevtralizacijo': "Lokalne ali nacionalne politične stranke ali stranke, katerih cilji, prepričanja in ideologije so v nasprotju z narodno vlado; paravojaške organizacije skupaj s študentskimi skupinami, policisti, vojaki in veterani, ki so sovražno razpoloženi do narodne vlade ..." Al Kaidin priročnik pa o "sovražnikih" navaja tole: "Mladi so prišli, da se pripravijo za džihad po zapovedi veličastnega Alaha v svetem Koranu: 'Proti njim pripravite svojo moč do skrajnih meja, skupaj z bojnimi konji, da zasejete grozo v srca Alahovih sovražnikov, vaših sovražnikov in drugih poleg njih, ki jih ne poznate, vendar jih pozna Alah.'"

Podobnosti najdemo tudi pri dajanju napotkov za izbiranje tarč. Al Kaida med nalogami teroristične celice poudarja: "Zajetje sovražnikovega osebja, dokumentov, skrivnosti in orožja. Ubijanje sovražnikovega osebja in tujih turistov. Razstreljevanje in uničevanje prostorov za zabavo, razvrat in greh; ni ključna tarča. Razstreljevanje in uničevanje veleposlaništev ter napadanje pomembnih ekonomskih centrov." Cia v učbeniku Terorizem in urbana gverila vojake poučuje: "Še ena funkcija protiobveščevalnega (PO) agenta je predlaganje PO-tarč za nevtralizacijo. PO-tarče so lahko ljudje, instalacije, organizacije, dokumenti in blago. PO-tarča je nekdo ali nekaj, ki ali kar ustreza prej opisanim kategorijam; lahko je ali pa ni sovražna. (...) Organizacije ali skupine, ki lahko pomenijo potencialno grožnjo vladi, morajo biti prav tako identificirane kot tarče. (...) Primeri sovražnih organizacij so paravojaške skupine, delavski sindikati in disidentske skupine." Znano je, da se Al Kaida v svojem terorističnem delovanju ne ozira na nedolžne ljudi, in to je tisto, kar naj bi jo predvsem oddaljevalo od 'zahodnih vrednot'. Pa vendarle učbenik za latinskoameriške vojake Protiobveščevalna dejavnost jasno pove: "V vseh primerih ima misija vojaških sil prednost pred blaginjo civilistov na območju."

Tudi vohunjenje spada med pomembnejše dejavnosti. Al Kaida o tem zapiše: "Zmaga v boju je odvisna od poznavanja sovražnikovih skrivnosti, gibanja in načrtov." Teroristični priročnik zapoveduje zbiranje podatkov o "vladnem osebju, častnikih, pomembnih osebah in njihovih družinah, o strateških stavbah ter pomembnih ustanovah in vojaških bazah". Tu so v veliko pomoč rekrutirani agenti, predvsem "delavci v kavarnah, restavracijah, hotelih, na mejah, letališčih in v pristaniščih". Učbeniki za latinskoameriške vojake poudarjajo infiltracije v mladinske in študentske skupine, sindikate, politične stranke in lokalne organizacije. Vsakršne "obtožbe vlade zaradi korupcije, primerjave vodilnih politikov z marionetami ZDA in pozivi ljudem, naj bodo naklonjeni protestom ali se jih udeležijo," se štejejo za kazalec prisotnosti upornikov. Učbenik Terorizem in urbana gverila ponuja takšno rešitev: "... nujno bo treba nadzorovati in opazovati dejavnosti prebivalstva. Nadzorovalni ukrepi se uporabljajo za identifikacijo upornikov, tistih, ki jih ščitijo, in načinov, na katere se uporniki oskrbujejo s pomočjo. Restriktivni ukrepi so tisti, ki osamijo upornika od splošne populacije, fizično in psihično, in onesposobijo njegov osnovni vir oskrbe."

Tisti, ki prepričujejo o spopadu civilizacij, računajo na to, da imajo ljudje slab spomin. Še pred dvajsetimi leti je bila namreč slika popolnoma drugačna in današnji teroristi so nekoč na Zahodu veljali za "borce za svobodo", ki se borijo proti sovjetski okupaciji Afganistana in s tem proti komunizmu samemu. Ni dovolj reči, da je Cia takrat financirala, oboroževala in usposabljala svete bojevnike, med njimi tudi Osamo bin Ladna. V devetih letih vojne so se med mudžahidi in Cio razvile sorodstvene vezi, ki so bile utemeljene v krvi, opiju in boju proti skupnemu sovražniku. Teroristični priročnik, ki je nastal v tem procesu, dovolj zgovorno priča o spodletelem ljubezenskem razmerju. Čeprav je priročnik še vedno tako aktualen, da ljudje zahtevajo, da se umakne s spletnih strani, je hkrati tudi relikt tistega dela polpretekle zgodovine, ko sta demokracija in islam hodila po srednji Aziji z roko v roki. Takrat je Zbigniew Brzezinski, svetovalec za varnostno politiko predsednika Carterja, na afganistansko-pakistanski meji zbranim mudžahidom sporočil: "Alah je na vaši strani!"