V labirintu plinovodov

Nihče ni prav zares verjel, da se bo to zgodilo. A vendar, 1. januarja ob desetih zjutraj po moskovskem času so v zaselku Sudža, na zadnji ruski plinski postaji na rusko-ukrajinski meji, možakarji iz Gazproma vpričo televizijskih kamer začeli obračati ventile in nekoliko bolj zavzeto gledati v računalniške monitorje. Načelnik plinske veje pa je rjovel v telefonsko slušalko: "Da. Da. Po velikih ceveh pa nič. Odlično. Jasno. Naj se s tem ukvarjajo operaterji." Ruski državljani, komaj dobro zbujeni in še vsi mačkasti od pričakovanja novega leta, so se tako lahko na televizijskih zaslonih prepričali, da je Rusija uresničila prednovoletno obljubo. Nehala je dobavljati zemeljski plin Ukrajini, kajti, kot so rekli v Gazpromu, če ne bo nove pogodbe z novo "tržno" ceno - 230 dolarjev za 1000 kubičnih metrov - namesto stare "bratske" cene - 50 dolarjev za 1000 kubikov, plina preprosto ne bo.

Ob koncu dneva je uradni Kijev "odklop" razglasil kot "nesprejemljiv", s čimer je še najbolj spominjal na kralja iz Malega princa. Naslednji dan pa se je kot iz lepotnega spanca zbudila cela Evropa. Dobava plina se je v nekaterih državah zmanjšala celo za 40 odstotkov, saj gre po ukrajinskih ceveh kar 80 odstotkov plina, ki ga ruski plinski gigant Gazprom (51 % v državni lasti) prodaja Evropi.

Gazprom je obtožil Ukrajino, natančneje ukrajinsko podjetje Naftogaz, da krade plin, namenjen Evropi. Iz Kremlja pa so v Evropsko unijo poslali prošnjo, češ da naj spametuje Ukrajino, ki kot tranzitna država ne izpolnjuje svojih obveznosti. V Kijevu so obtožbo odločno zanikali, zadnje pa bo najverjetneje rekla mednarodna arbitraža ...

Plinovod - talec

Vrhunec napetosti - simbolično dejanje zapiranja cevi pa še zdaleč ni najspektakularnejši del prepira med Rusijo in Ukrajino, katerega začetek lahko datiramo z oranžno revolucijo, po kateri je Ukrajina na čelu s proameriškim Juščenkom krenila na zahod.

Celoten zaplet spominja na sporazumno in civilizirano ločitev dveh zakoncev, toda ko eden od partnerjev začne resno razmišljati o novih zvezah (vstop Ukrajine v zvezo Nato in Evropsko unijo), izbruhne nov prepir. Juščenko je tako dejal, da se je z bojem za plin začela prava bitka za neodvisnost Ukrajine - verjetno je imel v mislih gospodarsko samostojnost.

Vse izvira v odločitvi Kijeva o izstopu iz načrtovanega mednarodnega konzorcija, prek katerega naj bi Gazprom prevzel nadzor nad vsem plinskim omrežjem v Ukrajini, skozi katero gre plin v zahodno Evropo. Dogovor je bil s prejšnjim ukrajinskim predsednikom Leonidom Kučmo tako rekoč že sklenjen. Gazprom je konec lanskega leta že nakazal svoj delež ustanovnega kapitala (35 milijonov dolarjev), toda po zmagi Viktorja Juščenka je bilo konec sanj o ruskem nadzoru ukrajinskih cevi.

Nova oblast je sicer pripravljena ustanoviti skupni konzorcij, so sporočili iz Kijeva, toda ta naj bi upravljal le nove plinovode, že obstoječih pa nikakor ne. Treba je omeniti, da je Belorusija s privolitvijo v Gazpromov nadzor nad beloruskim plinovodom obdržala smešno nizko ceno za plin - 40 dolarjev za tisoč kubikov.

Gazprom je že dolgo nezadovoljen zaradi odvisnosti od ukrajinskih cevovodov, vendar pa je bil izstop Ukrajine iz konzorcija očitno pika na i. Ni skrivnost, da je Ukrajina s pridom izkoriščala svoj monopolistični položaj v tranzitnem omrežju. Poleg tega da je bil plin za ukrajinske porabnike cenejši kot za ruske (kar je med pogajanji poudaril Putin), je Ukrajina dobro služila s preprodajo poceni plina v tretje države ter zaradi poceni energije odlašala s posodabljanjem nekaterih proizvodenj.

"Rusija je več let poskušala zlomiti tranzitni monopol Kijeva," je v poljski Trybuni zapisal Krzysztof Pilawski, "zato je bila zgrajena veja plinovoda Jamal-Evropa. Načrtovana je bila tudi druga veja čez Poljsko, vendar pa so poljsko-ruski odnosi slabi. Poleg tega Poljska že dalj časa ščiti interese Ukrajine. Poljski politiki z dvigovanjem glasu nad Moskvo Rusiji še enkrat dokazujejo, da se s Poljsko ni mogoče dogovarjati, zato je treba sklepati posle za njenim hrbtom. In Rusiji to zadnje čase dobro uspeva."

Rusija je namreč letos sklenila pogodbo z nemškima koncernoma E.ON in BASF o gradnji novega severnoevropskega plinovoda, ki bo tekel večinoma pod Baltskim morjem in se tako izognil sedanjemu plačilu za tranzit Ukrajini, Poljski in baltskim državam. Energetski svetovni velikan Gazprom bo v projektu plinovoda udeležen z 51 %. Nemški partnerki pa bosta prevzeli vsaka po 24,5-odstotni delež. Predsednik nadzornega sveta podjetja North European Gas Pipeline Company, odgovornega za gradnjo podvodnega dela plinovoda, pa bo nihče drug kot nekdanji nemški kancler Gerhard Schroeder. "Če bi nekdanji predsednik Poljske sprejel vodilni položaj v Gazpromu," meni poljski komentator Pilawski, "bi ga na bregovih Visle razglasili za izdajalca in agenta KGB-ja."

Vendar pa se Schroeder in z njim Nemčija (največja evropska odjemalka ruskega plina) kajpak ne obremenjujeta z zgodovinskimi in drugimi klišeji, ko gre za prihodnost oz. oskrbovanje rastočih energetskih potreb države. Nekdanji kancler pa ni edini politik svetovnega kalibra, ki mu je Rusija ponudila službo. Donald Evans, nekdanji ameriški minister za trgovino in prijatelj sedanjega ameriškega predsednika, je vljudno odklonil stolček vodilnega v državnem naftnem mogotcu Rosneft, ki mu ga je osebno ponudil Putin.

Zanimivo je, da lahko zametke trenutne ruske politike zasledimo že v magistrski nalogi Putina iz leta 1999, kjer piše, da lahko Rusiji naravna bogastva v prihodnje zagotovijo poleg gospodarske rasti tudi politično moč svetovne velesile. "Na začetku tržnih reform v Rusiji je država začasno izpustila iz rok vajeti strateškega upravljanja naravnih bogastev," je zapisal Putin in poudaril, da je to le začasno in da je vmešavanje države v izkoriščanje naravnih virov nujno v interesu države in državljanov. "Brez državne podpore in ustanavljanja večjih korporacij ni mogoče tekmovati z zahodnimi transnacionalkami."

Tako je bila prva cev 1200-kilometrskega severnoevropskega plinovoda v ruskem Babajevu položena 9. decembra - in, začuda, sovpadla z zaostritvijo odnosov med Rusijo in Ukrajino.

Krim kot Kosovo?

Cena je najprej poskočila s 50 na 160 dolarjev za 1000 kubikov. Potem ko je ukrajinsko vodstvo konec novembra zaradi nestrinjanja s takšno rusko politiko tik pred zdajci odpovedalo obisk ruskega premiera Mihaila Fradkova v Kijevu, je Gazpromu, izjemno učinkovitemu orodju nove ruske zunanje politike, dokončno prekipelo.

Aleksej Miller, predsednik Gazproma, vrednega okoli 150 milijard dolarjev, je izjavil, da zdaj tudi cena 160 dolarjev ne velja več. Za Ukrajino naj bi bila po njegovih jeznih besedah primerna cena 230 dolarjev za tisoč kubičnih metrov, kolikor zanj plačuje zahodna Evropa.

Ukrajina je v tem težkem položaju prevzela vlogo žrtve. Ukrajinski premier Jurij Jehanurov se je sestal z veleposlaniki ZDA, Velike Britanije, Nemčije in Francije ter jih je opozoril na rusko kršitev memoranduma iz leta 1994, po katerem se je Kijev odpovedal jedrskemu orožju, Rusija, ZDA in Britanija pa so v zameno ponudile jamstvo za varnost Ukrajine - med drugim tudi v primeru gospodarskih pritiskov.

ZDA so se edine zavzele za postopno zviševanje cene za plin. Vendar pa so iz Moskve sporočili, da prehodno obdobje za Ukrajino traja že 11 let ter da si vsi želijo tržnih odnosov, ki si jih Ukrajina zamišlja kot tržnico v Odesi, Rusija pa ne namerava več vzdrževati Ukrajine in indijskega biznisa v njej (namig na razprodajo nekaterih ukrajinskih državnih podjetij tujim kupcem, pri čemer je ruski kapital ostal ob strani).

Iz Kijeva so odgovorili, da bi bilo smotrno ob takem zapletu spremeniti pogodbo, po kateri sme ruski del flote do leta 2017 za 98 milijonov dolarjev na leto uporabljati pristanišče v Sevastopolu. Ruski obrambni minister Sergej Ivanov je pred kamerami javnost nemudoma opozoril, da bi bila vsaka prekinitev sporazuma o črnomorskem ladjevju "podobna smrti". Drugi del dokumenta iz leta 1997 se namreč navezuje na nedotakljivost meja med državama in priznava Ukrajino v mejah iz leta 1954.

Vsi so se kar naenkrat spomnili, da polotok Krim ni bil vselej ukrajinski in da mnogi ruski nacionalisti še vedno grdo gledajo pokojnega Nikito Hruščova, ki je po drugi svetovni vojni "nespametno poklonil" Krim takrat sovjetski Ukrajini. Vodja krimskega mladinskega gibanja Proryv Aleksej Dobičin in predsednik združenja ruskih organizacij pod Karpati Dimitrij Sidor sta javnost opozorila, da je na Krimu povsem mogoča ponovitev kosovskega scenarija. Namestnik ruskega zunanjega ministra Grigorij Karasin pa je v intervjuju časopisu Izvestja (v večinski lasti Gazprom banke) mimogrede omenil, da na Krimu živi 1,2 milijona Rusov, ki imajo težave s poukom materinščine v šolah in dostopom do informacij v ruskem jeziku.

Temačni dogovor

Pogodba, ki sta jo obe, ukrajinska in ruska stran, po pogajanjih, ki so trajala dolgo v noč, razglasili za "zadovoljivo", ni prinesla olajšanja. Dogovor je namreč zamotana cenovna shema, po kateri bo Gazprom prodajal plin posredniku, trgovski družbi RosUkrenergo, po 230 dolarjev za 1000 kubičnih metrov, kolikor je Gazprom tudi zahteval. Ukrajina pa bo od tega podjetja plin odkupovala po 95 dolarjev za 1000 kubičnih metrov, kar je skoraj dvakrat več, kot je plačevala doslej. RosUkrenergo, ki je v mešani lasti Gazpromove banke in švicarske podružnice avstrijske Raiffeisen Bank, bo lahko plin prodajal po toliko nižji ceni, ker ga bo mešal s cenejšim plinom predvsem iz Turkmenistana, potem pa Kazahstana in Uzbekistana.

Nekateri delničarji Gazproma so takoj pokazali nerazumevanje nekaterih določil pogodbe. Gazprom bo torej sam sebi, pardon, RosUkrenergo, prodajal plin za 230 evrov in nato ta dražji plin mešal s cenejšim turkmenistanskim? Nekaj ni v redu.

Kritiki, ki se v Rusiji oglašajo predvsem v spletnih medijih, molčijo iz banalnega razloga - v Rusiji je življenje zamrlo vse do pravoslavnega božiča, torej do konca dela prostih dni. Če pa posplošimo ocene zahodnega tiska: celoten zaplet je slabo vplival na ugled Putina, Gazprom in Rusijo pa še dodatno postavil pod vprašaj v očeh morebitnih tujih vlagateljev. Prav to je bilo slišati ob aretaciji naftnega mogotca Hodorkovskega in podržavljanju Jukosa. Toda Mihail Hodorkovski sedaj v zaporu na meji s Kitajsko šiva delavske uniforme, Putin pa precej uspešno novači sodelavce v vrstah tujih politikov.

Nekateri komentatorji pravijo, da si Rusija z zapiranjem plina Ukrajini in s tem razkazovanjem moči in zbujanjem nostalgije po dobrih starih časih (ko je Rusija še bila velesila!) pri lastnih državljanih dela sama sebi medvedjo uslugo. Evropa naj bi se po plinskem preplahu resno zamislila o energetski odvisnosti od ruskih virov ter končno začela razmišljati o alternativnih virih energije in iskanju drugih (afriških) dobaviteljev. Toda nov severnoevropski plinovod se gradi, podnevi in ponoči, in za zdaj še ni videti sile, ki bi ustavila izvedbo štiri milijarde evrov vrednega projekta.

V Ukrajini pa opozicija, natančneje, odstavljena premierka Julija Timošenko, zahteva odstavitev Juščenka in njegove vlade. Češ da so v plinskem boju izdali interese Ukrajine. Timošenkova, ki so jo pred oranžno revolucijo imenovali "plinska princesa", saj je njen politični vzpon tesno povezan z vodenjem podjetja, ki je trgovalo z Gazpromom, se dobro zaveda, kakšne koristi lahko ukrajinski opoziciji prinese zaplet s plinom na letošnjih ukrajinskih parlamentarnih volitvah. Stopnjevanje protiruskega razpoloženja na zahodu Ukrajine in v Kijevu bo verjetno tudi na teh volitvah odločilno. Napetosti med dvema slovanskima narodoma pa se čutijo celo na spletnih forumih. Rus: "Ste se že odločili, kam boste postavili spomenik Turkmenbašiju kot rešitelju ukrajinskega naroda? Juščenko mu bo moral vsak dan poljubiti zadnjo plat. Veliki in modri Turkmenbaši pa bo čez leto izjavil, da Turkmenistan nima več moralnih pravic za to, da bi poniževal tako mogočno državo, kot je Ukrajina, s tako nizkimi cenami za plin ..." Ukrajinec: "Kdo se oglaša! Za razliko od vas je pri nas v Ukrajini višja življenjska raven!" Rus: "Ja, ja. Samo mi ne pošiljamo naših žensk v Moskvo, da si s telesom služijo kruh in dvigujejo življenjsko raven v Ukrajini!" In tako naprej - kar kaže, da se bo besedna zveza "bratska naroda" za Ukrajino in Rusijo ohranila le še v starih učbenikih zgodovine.