Zahod vs. islam

Sliko dobro poznate: burne, bučne in množične protidanske, protievropske in protizahodne demonstracije v islamskih deželah. Tudi povod za to sliko dobro poznate: 30. septembra 2005 je danski časopis Jyllands-Posten objavil 12 karikatur preroka Mohameda. Recimo: na eni izmed njih je imel Mohamed namesto turbana bombo. Sporočilo je bilo jasno: Mohamed = Osama bin Laden. In tako smo dobili sliko “spopada civilizacij”, kot so hitro dahnili nekateri. Saj veste, da bi nam povedali, kaj to, kar vidimo, pomeni. Da ne bi slučajno v tem videli česa drugega. Ergo: vsi so se zelo trudili, da bi to, kar smo videli, pravilno razumeli - točno, kot “spopad civilizacij”. In nič drugače. Toda reči niso tako preproste, kot sta preprosta “spopad civilizacij” in odhod slovenskih prostovoljcev v Irak. A pojdimo po vrsti.

* Prvič: kdo je naročil in objavil karikature Mohameda? Jyllands-Posten, danski desni časopis, ki leta 2003 ni hotel objaviti karikatur Jezusa Kristusa, ker bi lahko užalile kristjane, in ki je nekoč slovel kot velik Hitlerjev in Mussolinijev navijač in ki se je zavzemal za to, da na Dansko vpeljejo diktaturo. Aha. In ne pozabite, da je Danska, ki je zadnja leta - pod konzervativno vlado - šovinistično zaostrila imigrantsko zakonodajo, z velikim navdušenjem sodelovala pri napadu na Irak in da je tja skušala - in uspela - spraviti tudi nas.

* Drugič: kaj je skušal danski časopis s tem doseči? Kot je rekel glavni urednik, so hoteli “preveriti, če bodo karikaturisti zapadli samocenzuri, kot se je to zgodilo v drugih primerih, ko je šlo za muslimane”. Aha - hoteli so doseči, da bi ljudje muslimanom končno povedali, kar jim gre! Da bi se nehali zadrževati in samocenzurirati! Ne delajte se fine - vrzite jim v obraz! Tako kot ste pred II. svetovno vojno povedali Judom, kar jim gre, povejte zdaj še muslimanom, kar jim gre!

* Tretjič: kaj se je zgodilo po objavi karikatur? Ambasadorji desetih muslimanskih dežel so se pritožili danskemu premieru ter ga prosili za sprejem in pogovor o incidentu - danski premier jih je mirno zavrnil. Karikatur tudi ni hotel obsoditi. Ker Danska in EU karikatur nista obsodili in ker so jih potem - januarja in februarja - objavili tudi drugi EU časopisi (norveški, francoski, nemški, italijanski, španski itd.), so muslimani dobili vtis, da gre za organizirano in sistematično žalitev islama, za nadaljevanje abu-grajbske torture, splakovanja Korana, vojaške okupacije muslimanskih dežel (Irak, Afganistan) in vse hujših vojaških groženj Iranu. Obenem pa so v tem lahko videli tudi potrditev, da EU prihaja na Busheve pozicije, kar seveda potrjujejo “skupni” transatlantski pritiski na UE. Odtod tista burna in bučna muslimanska reakcija.

* Četrtič: kaj se je zgodilo po burni in bučni muslimanski reakciji? Evropske vlade so karikature medlo obsodile, ostro pa so obsodile burno in bučno muslimansko reakcijo na karikature. Evropske vlade, ki so vedno bolj desne, so hotele reči: vidite, kakšni so muslimani! Vidite, kaj počnejo! Kaj to pomeni, je na dlani: evropske vlade bi rade zdaj, ko v koaliciji z Ameriko jurišajo nad Irak, demonizirale islam in mobilizirale evropsko javno mnenje. Zato ni čudno, da je danska vlada oznanila, da je za vse te burne muslimanske reakcije kriv Iran. Zdaj, ko EU prihaja na Busheve pozicije, so hotele evropske vlade zmehčati in spreobrniti evropsko javno mnenje, ki je bilo do sedaj protivojno in protibushevsko. Zato ni čudno, da je tiskovni predstavnik Evropske komisije oznanil: “Bojkot danskih produktov je bojkot evropskih produktov.” Reči je hotel: to, kar vidite, je spopad civilizacij! Evropske vlade skušajo doseči, da bi Evropejci videli to, česar do sedaj niso hoteli videti - “spopad civilizacij”. Vidite, Bush je imel v resnici prav!

* In petič: kako so prikazali “spopad civilizacij”? Kot spopad med Zahodom in islamom, med sekularnostjo in teokracijo, med svobodo in fundamentalizmom, ali bolje rečeno - kot spopad med zahodno svobodo govora in islamskimi tabuji. Danska vlada in druge evropske vlade so druga za drugo poudarjale, da je EU dežela svobode govora in da je svoboda govora “temelj naše kulture”, s čimer so hotele reči, da je svoboda govora to, kar loči Evropo in islamske dežele. In to je noro. Noro je, da obstoj svobode govora dokazuješ z žalitvami islama. Dalje, noro je, da to, da nimajo svobode govora, očitaš deželam, ki si jih okupiral. In seveda, noro je, da to, da nimajo svobode govora, očitaš islamskim deželam, v katerih je volilne zmage militantnih, teokratskih fundamentalistov omogočila prav zahodna invazija na Vzhod. In to poudarjanje svobode govora se povsem ujema s filozofijo Samuela P. Huntingtona, izumitelja izraza "spopad civilizacij": Huntington namreč pravi, da se je globalna politika preoblikovala in razmejila na osnovi kulturnih mej, da ljudi ne definirajo več ideološke, politične in ekonomske razlike, ampak kulturne razlike, da so kulturne identitete postale civilizacijske identitete, da te identitete določajo globalno politiko, da je vojne idej konec in da se začenja vojna kultur in da se civilizacije s skupnimi kulturnimi afinitetami povezujejo in združujejo, kar vodi v civilizacijski spopad med zahodom in vzhodom, krščanstvom in islamom. In temu, da razlik v svetu ne dela več ekonomija, ampak le še kultura, so nasedli mnogi: napad na Iran ne bo ekonomsko oz. naftno, ampak kulturno vprašanje. Tako kot je bil napad na Irak le kulturno vprašanje: boj za svobodo govora. In če malce bolje pomislite, je ironija v tem, da smo bili prej, še pred dobrimi petnajstimi leti, za Zahod podčloveški gnoj mi, ki smo živeli na drugi strani “železne zavese” - ker nismo imeli svobode govora, smo bili deležni prezira, šikaniranj, provokacij in karikatur. Kaj bo zdaj sledilo, veste: slovenski prostovoljci bodo šli v Irak in Iran branit evropsko svobodo govora! Druge zgodbe, ki bi lahko premostila prepad med Zahodom in Vzhodom ni več.

Pod Mohamedovo zastavo

9. marca 1977 so ustavili projekcije v vseh ameriških kinodvoranah, v katerih so začeli premierno vrteti film Mohamed, božji sel (Mohammad - Messenger of God), epsko biografijo Alahovega preroka. Publiki so rekli: "Projekcijo prekinjamo zaradi manjšega političnega problema." Tisto jutro je namreč v washingtonsko poslopje judovske organizacije B'nai B'rith vletela skupina črnih muslimanov, pripadnikov "Hanafijeve sekte", zaropotala s pištolami in zajela kakih 100 talcev. Hkrati so člani "Hanafijeve sekte" vleteli še na dve washingtonski lokaciji, zaropotali s pištolami in zajeli talce. Njihov vodja, Khalifa Hamaas Abdul Khalis (de facto Ernest McGee, nekdanji jazzist iz Indiane), je potem vzpostavil telefonski kontakt z mediji. Imel je kopico čudnih zahtev, toda glavna je bila nedvoumna: Odpovejte ameriško premiero filma Mohamed, božji sel! Zakaj? Ker narobe citira Koran, ker izpušča ključna dejstva in ker Mohameda igra igralec. Khalis je bil morda res do zob oborožen, toda bil je dezinformiran: ne le da Mohameda ni igral igralec, ampak Mohameda v filmu sploh ni bilo. Bil je neviden.

Mohameda, božjega sla je režiral in produciral Moustapha Akkad, veliki grandoman in megalom, ki je zelo užival, če je kdo rekel, da je "arabski David Lean", še bolj pa, če je kdo rekel, da je "arabski Sam Peckinpah". Rodil se je v Siriji (1930), toda že kot najstnik je z očetovim Koranom pod pazduho in 200 dolarji v žepu odšel v Ameriko - da bi ujel ameriški sen. Prebil se je na obe najbolj prestižni filmski šoli, UCLA in USC, trdil, da je bil na začetku šestdesetih protežiranec Sama Peckinpaha, nekaj časa tezgaril pri TV mrežah CBS in NBC, potem pa ustanovil svoje filmsko podjetje, Akkad International Productions, ki je v glavnem produciralo ne ravno referenčne turistične dokumentarce. Kar Akkada, ki je vedno razmišljal monumentalno, ni potešilo. Zato je sklenil, da posname največjo zgodbo vseh časov, največji spektakel vseh časov in največji film vseh časov - biografijo Mohameda. Njegova ambicija je bila humanistična: svetu, ki nima pojma o islamu, bo pokazal, da islam ni džihadska, ampak miroljubna, strpna religija. "Povedati moram zgodbo, ki bo premostila prepad med Zahodom in Vzhodom." Toda vsak filmski humanizem ima tudi drobni tisk: Akkad je računal, da bo njegov Mohamed v arabskih deželah orjaški hit, še več - da bo postal kultni, romarski film, integralni del in slavnostno dopolnilo vseh muslimanskih praznikov.

Problem je kakopak v tem, da je Mohamed vizualno nepredstavljiv in neprikazljiv, ali bolje rečeno - ortodoksni islam vse vizualne reprezentacije Mohameda prepoveduje. Mohamed je vizualni tabu. In njegova senca tudi. Kar je pomenilo: Akkad preroka Mohameda v filmu ne sme pokazati. Pika. No, vejica - neprikazljivi so tudi Mohamedove žene, hčerke in zeti. Ker so svete osebe. Kar je pomenilo: ne smejo jih igrati igralci. Ko je Akkad tako izločal "like" in tuhtal, koga lahko v filmu sploh pokaže, je ugotovil, da je najbližji Mohamedov sorodnik, ki lahko nastopi v filmu, njegov stric - Hamza, veliki bojevnik. Kdo naj ga igra? Omar Sharif, h'woodski zvezdnik egipčanskega rodu, ni prišel v poštev - ker se je v Smešnem dekletu (1968) poljubljal z Barbro Streisand, Judinjo, so ga muslimanski ortodoksi že davno izobčili. Vlogo strica Hamze je tako dobil h'woodski zvezdnik Anthony Quinn. Okej, Quinn ni bil musliman, toda Akkad si je rekel: hej, če je lahko muslimana igral v Lawrenceu Arabskem in ni nihče težil, ga lahko igra tudi v Mohamedu. Nekatere muslimanske ortodokse je to zaskrbelo, še toliko bolj, ker se je izkazalo, da je Akkad scenarij naročil pri "neverniku", H.A.L. Craigu, nekdanjemu gledališkemu, literarnemu in filmskemu kritiku irsko-protestantskega rodu, sicer scenaristu Bondarčukovega Waterlooja (1970). Zato sta Akkad in Craig odšla na kairsko univerzo al-Azhar, kjer je svet muslimanskih modrecev scenarij odobril - in to vsako stran posebej. Savdski kralj Fejzal in drugi arabski petrokralji so bili tako navdušeni, da so Akkadu obljubili 60 milijonov dolarjev, kar je bilo tedaj nepojmljivo - in nezapravljivo - veliko.

Toda še preden se je navdušenje poleglo, so se začele stvari komplicirati. V islamski svet je namreč bušnil trač, da bo Mohameda igral Peter O'Toole. Hja, "britanski nevernik". Sledil je val ogorčenja, ki ga je še stopnjeval radio Glas Amerike, propagandno trobilo ameriškega zunanjega ministrstva, ko je sporočil, da Mohameda ne bo igral Peter O'Toole, ampak Charlton Heston, ki je v Desetih zapovedih igral Mojzesa. Val ogorčenja in burni protesti so se ponekod, recimo v Pakistanu, prelevili v demonstracije. Akkad je vse takoj zanikal in poudaril, da bo v filmu igral Anthony Quinn, pa še to le strica Hamzo, toda šum v komunikacijskem kanalu med Zahodom in Vzhodom je bil tedaj že tako hud, da so na drugi strani slišali: Mohameda bo igral Anthony Quinn! Protesti, ogorčenje in demonstracije so se nadaljevali - in savdski kralj Fejzal si je premislil, umaknil finance in prepovedal snemanje v Meki in Medini. Akkad je bil prisiljen produkcijo preseliti v Maroko, kjer je najel 7.000 statistov in pri Marakešu zgradil repliko Meko, kar je Fejzala še dodatno razkačilo - v repliki Meke je videl žalitev islama, ustrašil pa se je tudi, da bodo muslimani zdaj namesto v pravo, izvirno Meko romali v maroško kopijo Meke. Maroškemu kralju Hasanu je ponudil nekaj, česar ni mogel zavrniti (maroški romarji ne bodo smeli več v Meko ipd.) - in Akkad je moral ob spremstvu vojske zapustiti Maroko.

Fejzal mu je sicer ponudil 20 milijonov dolarjev, če snemanje filma preprosto opusti, toda Akkad je vztrajal. Sploh pa, v tem, da je Fejzal potem nenadoma zbolel in malce kasneje padel kot žrtev atentata (1975), je Akkad videl ultimativni božji signal, da mora film posneti. Da je žrtev padla tudi na drugi strani (scenarist H.A.L. Craig je nenadoma zbolel in umrl), mu ni dalo misliti. Le zakaj? Vskočil je namreč libijski trinog Moamer Gadafi, ki je z veseljem odobril snemanje v Libiji, sam pa je projekt - "enega izmed največjih filmov vseh časov" - tudi finančno zapakiral. Ko je Mohamed končno štartal v Britaniji, so ga propagirali s sloganom: "Spektakularna drama, ki je spremenila svet." Ker pa so muslimani zagrozili z bombnim napadom, so naslov spremenili v Sporočilo (The Message). Ni pomagalo - v muslimanskih deželah so ga razglasili za žalitev in zlorabo islama. Tudi modreci z univerze al-Azhar, ki so scenarij odobrili, so film obsodili, gverilci "Hanafijeve sekte" pa so talce po nekaj urah spustili in se predali, ker so jim diplomati nekaterih arabskih držav obljubili totalni bojkot filma.

Mohameda, vrhunski epos o rojstvu islama, so na Zahodu sicer vrteli, toda ni se prijel. Leta 1978 je prišel tudi k nam - pod spremenjenim naslovom Al-Risalah (The Message), alias Pod Mohamedovo zastavo. Ni se prijel - v Ljubljani ga je videlo le 3.609 ljudi. Muslimanske dežele pa ga sploh niso videle - vrtela ga je le Turčija. Toda Moustapha Akkad se je kljub temu prijel. Zelo. Tudi ameriški sen je ujel: leta 1978 je namreč produciral Noč čarovnic, s katero je obogatel. Še bolj pa z mnogimi nadaljevanji - kar mu ni uspelo z Mohamedom, mu je uspelo z Nočmi čarovnic: prestrašil je Zahod. In to z njegovimi lastnimi demoni. Na smrt. Kar pomeni, da je vendarle postal tudi arabski junak. Le zakaj ne: tri leta kasneje je namreč - spet z Gadafijevo pomočjo - posnel Puščavskega leva, še en vrhunski epos o muslimanskem freedom fighterju, legendarnem beduinskem liderju Omarju al-Mukhtarju (hja, spet Anthony Quinn), ki se je boril za iste ideale kot Zahod - proti fašističnemu imperializmu. To je bila še ena zgodba, s katero je skušal premostiti prepad med Vzhodom in Zahodom. Toda svojega tretjega mostu med Vzhodom in Zahodom - dolgo časa najavljanega eposa o tretjem velikem muslimanskem freedom fighterju, karizmatičnem Saladinu, ki je zahodne križarje spokal iz Jeruzalema - ni posnel: lani novembra je bil smrtno ranjen, ko je al-Kajda v Jordaniji razstrelila tri hotele. Moustapha Akkad, fant iz sirske vukojebine, ki je ujel vzhodni in zahodni sen, je bil v nekem smislu zadnji most med Zahodom in Vzhodom.