Proletarci vseh dežel

Okoli 150 slovenskih sindikalistov se je v torek, 14. marca, v Strasbourgu pridružilo desettisočim kolegom iz celotne EU v protestu proti t. i. Bolkesteinovi direktivi o storitvah na notranjem trgu, s čimer so opozorili evropske parlamentarce, naj bodo pri rešitvah, ki jih sprejemajo z Bolkesteinovo direktivo, zelo pozorni na njene negativne posledice. Sindikati se namreč bojijo, da bi določilo omenjene direktive, ki podjetjem s podružnicami v nematični državi EU dopušča uporabo pravnega sistema iz matične države, privedlo do nižjih delavskih standardov in odpuščanja domačih delavcev v prid zaposlovanja cenejše delovne sile z Vzhoda.

Boj za delavske pravice poteka tudi na domači fronti, za zdaj še za pogajalsko mizo, za katero sedijo vlada in socialni partnerji. Mačehovski odnos vlade do pogajanj je jasen, saj je za vodjo svoje pogajalske skupine imenovala Dušana Krajnika iz Obrtne zbornice Slovenije in ne ministra za delo, družino in socialne razmere Janeza Drobniča, kot so to zahtevali sindikati. Poleg tega spomnimo še na Janševo izjavo v intervjuju za Sobotno prilogo, v kateri je množični shod proti napovedanim reformam, ki je potekal v Ljubljani 26. novembra, označil za "protest z jugoslovanskimi zastavami in s prepevanjem Druže Tito, mi ti se kunemo". Dodal je še, da ima Slovenija dobra izhodišča za izvedbo reform in da je s tega vidika sindikalna ofenziva proti reformam "precej zunaj konteksta normalnega evropskega dogajanja".

Koledar evropske stvarnosti 2005

V 83 mestih v Nemčiji je 3. januarja na tisoče ljudi protestiralo proti zakonu o reformi trga delovne sile, s katerim je želela vlada brezposelne prisiliti, da bi sprejeli vsakršno delo, četudi bi bilo plačano 30 % manj od povprečne plače v panogi. V francoskem 'tednu stavk' sredi januarja so z zahtevo po višjih plačah delo prekinili železničarji, kirurgi in sodniki. Desetega februarja so stavkali italijanski železničarji, s čimer so opozorili na slabe varnostne razmere. Skoraj milijon delavcev v italijanski tekstilni industriji je 8. marca od Rima in Bruslja zahtevalo podporne ukrepe za panogo in omejitev konkurence Kitajske in Indije. Dva dni pozneje je Francijo prizadela splošna stavka zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju. Na stotisoče delavcev je zahtevalo višje plače, varnost pri delu in ohranitev 35-urnega delovnega tedna. Sedemnajstega marca je prišlo do enodnevne splošne stavke tudi v Grčiji. Sindikati so izrazili nasprotovanje rasti življenjskih stroškov in zahtevali hitrejšo rast plač. Dva dni zatem je bruseljske ulice zasedlo okoli 80.000 delavcev iz vse EU; iz Slovenije je prišlo 160 sindikalistov. Protestirali so proti predlogu Bolkesteinove direktive o storitvah na notranjem trgu. Zahodnonemško jeklarsko industrijo je 19. aprila zajel val opozorilnih stavk. S tem so si sindikati želeli izboljšati položaj pred novim krogom pogajanj o kolektivni pogodbi in dosegli zvišanje plač. Enajstega maja so v Grčiji ponovili enodnevno splošno stavko. Spet niso delale šole in banke, bolnišnice pa le v omejenem obsegu. Pet dni pozneje več milijonov Francozov ni prišlo na delovna mesta, s čimer so izrazili odločno nestrinjanje z odločitvijo vlade, da t. i. binkoštni ponedeljek, ki ga v Franciji praznujejo vse od konca 19. stoletja, spremeni v delovni dan. V Grčiji je ponovno zavrelo 24. junija, ko so največji sindikati pozvali k stavki zaradi vladnih načrtov obsežnih posegov v pokojninski sistem in sistem zavarovanja.

Na londonskem letališču Heathrow 11. in 12. avgusta ni delalo več sto uslužbencev, in sicer v znamenje podpore 667 kolegom, ki jih je ameriško podjetje za catering Gate Gourmet odpustilo, ker so neuradno stavkali. V začetku oktobra je Francija doživela novo enodnevno splošno stavko zaradi vladne gospodarske politike in politike trga dela. Prvič po letu 1976 so na ulicah demonstrirali vsi sindikati. Ko je začel 7. oktobra premier Janša slovenski javnosti predstavljati vladne reforme, so v Belgiji prvič po letu 1993 pripravili splošno stavko zaradi sindikalnega nasprotovanja reformi pokojninskega sistema, predvsem posegu v sistem zgodnjega upokojevanja. Sindikati so splošno stavko ponovili 28. oktobra. Desetega novembra so v Grčiji stavkali zaposleni v javnem sektorju; zahtevali so višje plače in boljše delovne razmere. Italija je 25. novembra doživela splošno stavko zaradi vladnega predloga proračuna za leto 2006, ki je predvideval varčevalne ukrepe v višini 20 milijard dolarjev. Splošne stavke v Grčiji pod geslom "Dovolj je!" sta se 14. in 15. decembra udeležila dva milijona ljudi; nasprotovali so vladnim reformam trga dela, visoki stopnji brezposelnosti in vse manjši kupni moči prebivalcev.

Nič ne vidi, nič ne sliši

Za pravi učinek ponovimo Janševo tezo, da je domača sindikalna ofenziva proti reformam "precej zunaj konteksta normalnega evropskega dogajanja". Ko so sindikati novembra pripravili množičen protest, so se jim na ljubljanskih ulicah pridružile tudi sindikalne delegacije iz Italije, Avstrije in Hrvaške. Poleg tega so sindikati prejeli več kot 60 pisem podpore sindikatov iz vse Evrope. Jasno je, da se v EU vse jasneje oblikujeta dve Evropi: ena je Evropa kapitala, druga Evropa upora. Janša stavi na prvo, drugo pa ignorira. Vendar zato evropski problemi ne bodo izginili. Sindikalnih protestov v EU je iz leta v leto več. Več neoliberalnih politik in s tem manj socialnih in delavskih pravic pomeni več upora. Vse skupaj pravzaprav zelo spominja na besede francoskega situacionista Guyja Deborda, ki je nekoč zapisal: "Tej družbi so dnevi šteti. Njene razloge in zasluge so stehtali in ugotovili, da so skoraj brez teže, njeno prebivalstvo pa je razdeljeno na dve polovici. In ena hoče, da ta družba izgine."