Snežni cirkus Slovenija
Slovensko olimpijsko odpravo je preveval coubertinovski duh
Gejevska spletna športna revija Outsport
Vsakemu slovenskemu državljanu, ki premore vsaj kanček narodne samoironije, so se torinske olimpijske igre zdele ene izmed bolj zabavnih zimskih olimpijskih iger doslej. Le tisti narodno najbolj zavedni so trpeli zaradi sramotnih predstav večine slovenskih športnikov, ki so se povečini uvrščali okoli polovice nastopajočih in še slabše. Toda prizadetost je zgolj posledica športnega analfabetizma, saj so slovenski mediji pred olimpijado razglašali, da je veliko slovenskih športnikov, ki potujejo v Torino brez doseženih norm in so torej obsojeni na slabe uvrstitve. Olimpijski komite Slovenije (OKS) je očitno padel pod trenutni dobrohotni in pozitivno misleči duh slovenskega predsednika Janeza Drnovška. OKS se je prelevil v altruistično športno organizacijo, ki je dala slovenskim športnikom vedeti v stilu: "Le pridno trenirajte, pa četudi bodo slabi rezultati, vas bomo popeljali na največje športno tekmovanje, ki se imenuje olimpijada." V skladu s tradicijo, da smo zimskošportna država, smo imeli temu primerno množično odpravo v Torino. Toda slovenski zimski športniki vse bolj dobivajo konkurenco med eksoti in ne med tistimi, ki sodijo v svetovni vrh. OKS pa je tako nekaterim športnikom dal priložnost za pet slovenskih minut slave. Kdo bi sicer vedel, kako izgleda in kaj počne v življenju ter kako trenira slovenski umetnostni drsalec Gregor Urbas, ki se je uvrstil na predzadnje mesto v posamični moški konkurenci? Ali pa sankač Domen Pochiecha, ki mu je celo uspelo prehiteti nekaj konkurentov. Njegov dvoboj z Indijcem Shivo Keshavanom, ki ga je na koncu prehitel le za eno mesto, so opazili tudi režiserji televizijskega prenosa. Skoraj sočasno so ob prenosu sankanja nekajkrat pokazali Domnove navijače, oborožene s frajtonaricami, in nekaj italijanskih veseljakov, ki so si na čelo namalali rdeče pike po indijsko, nekje staknili indijsko zastavo in navijali za indijskega tekmovalca. Medijski sponzor naših olimpijcev RTV Slovenija pa nam je v olimpijskem studiu celo predstavil tekmovalko v hitrostnem drsanju na kratke proge, v enem izmed bolj bizarnih olimpijskih športov, ki pa na veliko žalost slovenskih ljubiteljev športa žal ni nastopila v Torinu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Gejevska spletna športna revija Outsport
Vsakemu slovenskemu državljanu, ki premore vsaj kanček narodne samoironije, so se torinske olimpijske igre zdele ene izmed bolj zabavnih zimskih olimpijskih iger doslej. Le tisti narodno najbolj zavedni so trpeli zaradi sramotnih predstav večine slovenskih športnikov, ki so se povečini uvrščali okoli polovice nastopajočih in še slabše. Toda prizadetost je zgolj posledica športnega analfabetizma, saj so slovenski mediji pred olimpijado razglašali, da je veliko slovenskih športnikov, ki potujejo v Torino brez doseženih norm in so torej obsojeni na slabe uvrstitve. Olimpijski komite Slovenije (OKS) je očitno padel pod trenutni dobrohotni in pozitivno misleči duh slovenskega predsednika Janeza Drnovška. OKS se je prelevil v altruistično športno organizacijo, ki je dala slovenskim športnikom vedeti v stilu: "Le pridno trenirajte, pa četudi bodo slabi rezultati, vas bomo popeljali na največje športno tekmovanje, ki se imenuje olimpijada." V skladu s tradicijo, da smo zimskošportna država, smo imeli temu primerno množično odpravo v Torino. Toda slovenski zimski športniki vse bolj dobivajo konkurenco med eksoti in ne med tistimi, ki sodijo v svetovni vrh. OKS pa je tako nekaterim športnikom dal priložnost za pet slovenskih minut slave. Kdo bi sicer vedel, kako izgleda in kaj počne v življenju ter kako trenira slovenski umetnostni drsalec Gregor Urbas, ki se je uvrstil na predzadnje mesto v posamični moški konkurenci? Ali pa sankač Domen Pochiecha, ki mu je celo uspelo prehiteti nekaj konkurentov. Njegov dvoboj z Indijcem Shivo Keshavanom, ki ga je na koncu prehitel le za eno mesto, so opazili tudi režiserji televizijskega prenosa. Skoraj sočasno so ob prenosu sankanja nekajkrat pokazali Domnove navijače, oborožene s frajtonaricami, in nekaj italijanskih veseljakov, ki so si na čelo namalali rdeče pike po indijsko, nekje staknili indijsko zastavo in navijali za indijskega tekmovalca. Medijski sponzor naših olimpijcev RTV Slovenija pa nam je v olimpijskem studiu celo predstavil tekmovalko v hitrostnem drsanju na kratke proge, v enem izmed bolj bizarnih olimpijskih športov, ki pa na veliko žalost slovenskih ljubiteljev športa žal ni nastopila v Torinu.
Slovenskim outsiderjem so se kolegialno solidarno pridružili tudi drugi tekmovalci. Recimo nekaj tistih, ki so zaradi svojega statusa vrhunskih športnikov na račun davkoplačevalcev zaposleni v vojski in policiji. Edina izjema moških bialtoncev je bila štafeta. Sicer pa se jim je uspelo uvrščati tudi okoli sedemdesetega mesta. "Slabo. Če bi vedel, da se bo to zgodilo, sploh ne bi šel na olimpijske igre. Bolje bi bilo, da bi doma užival in gledal igre iz naslonjača," smo lahko prebrali, kaj si o svojih nastopih misli najboljši slovenski biatlonec Janez Marič. Še bolj komični so bili slovenski skakalci, ki so na skakalnici v Pragelatu dosegli dno od dna. Slovenski orli so se res uvrščali v finalno serijo. Toda Rok Benkovič in Robert Kranjec sta poskrbela za uvrstitvi na predzadnje mesto in tako so ju prehiteli skakalci iz Južne Koreje, Kazahstana, Kitajske ... Torej držav, kjer v smučarske skoke vlagajo neprimerljivo manj denarja kot v Sloveniji. Najboljša uvrstitev je bilo 28. mesto Jerneja Damjana na veliki skakalnici. TV-gledalci pa so se lahko zabavali ob precej mučnih situacijah, ko je naše skakalce ob izteku skakalnice po vsakem polomu leteči reporter spraševal, kaj je bilo narobe, ti pa so kratko odgovarjali ne vem in sledila je mučna tišina.
Seveda ni šlo tudi brez afer in sporov. Svoje šefe je javno napadel veteran Jure Košir, ki je želel svojo bogato športno pot, bronasto olimpijsko medaljo je osvojil že davnega 1994. v Lillehamerju, skleniti v Torinu. Toda ni mu bilo usojeno. "V našem moštvu so bila celo nasprotujoča si mnenja in informacije med trenerji in vodstvom reprezentance.Vse skupaj je bilo izvedeno neprofesionalno in kaže malo spoštovanja do tekmovalca. Seveda sem razočaran, ker ne bom nastopil na teh OI , kajti z veseljem in veliko sem delal za ta cilj. Nikogar od svojih sotekmovalcev ne morem kriviti za to, kar se je dogajalo, in jim želim veliko uspeha na tekmi," je med drugim o izboru štirih slovenskih tekmovalcev za slalomsko tekmo slovenski javnosti razodeval Košir. Sicer pa ni bil edini, ki ni bil zadovoljen zaradi nenastopanja. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri biatlonkah, kjer so se pred žensko štafeto želeli otresti najšibkejšega člena. Tri najslabše slovenske tekmovalke naj bi se pomerile na internih kvalifikacijah za dve prosti mesti v štafeti. Toda veteranka Andreja Mali, ki je v Torinu vse prej kot blestela, se je kvalifikacijam uprla. Podobne kvalifikacije pa sta mirno izpeljala avstrijska slalomista Mario Matt in Manfred Pranger, ki sicer v svoji disciplini kotirata precej višje kot Malijeva.
Bolj ko so se olimpijske igre bližale koncu, bolj so bila pričakovanja za edino medaljo usmerjena na Actimel model Tino Maze, ki pa je tudi dvakrat povsem pogorela. So pa imeli slovenski mediji veliko opraviti z njo, češ da so jo na spletni anketi italijanskega dnevnika La Republica izbrali za najbolj seksi športnico olimpijade. Super tolažba. Na drugi strani pa je bilo prezrto dejstvo, da je ameriška gejevska spletna športna revija Outsport za najbolj hot športnika otvoritvenega defileja izbrala enega izmed slovenskih športnikov, glede na slabo fotografijo je bil to morda smučar Bernard Vajdič.
Velika krivica bi bila omenjati samo slovenske športne debakle. Resda ni bilo takšnih uspehov kot na poletni olimpijadi v Atenah, kjer smo nazadnje osvojili štiri medalje in še več kot deset uvrstitev med prvih deset. V Torinu je bil najbolj vrhunski dosežek šesto mesto deskarjev na snegu, biatlonk, še najbližje pa je bila kolajni smučarska tekačica Petra Majdič, ki je zelo zelo malo zaostala za kolajno. Marsikdo je sočustvoval z njo ob njenem iskrenem joku zaradi izgubljene kolajne. Toda v ozadju je bil še ena slovenska športna sramota. Ni imela pravih smuči za nastale vremenske razmere. "Že na testiranju sem se bal, da bo imela počasnejše smuči, in obstajala je celo možnost, da bi vzela moje trenerske smuči, ki so bile skoraj enako hitre. Zdaj se spet izgovarjamo, a z malo boljšimi dilami bi bilo tretje mesto danes dosegljivo. Vse je bilo treba narediti na novo. Maža ni bila problem, ampak sama smučka," je vzrok, zakaj sta Petra in Slovenija ostali brez najbližje dosegljive medalje v Torinu, pojasnil njen trener. Skoraj neverjetno pa je, da Petrin zaplet sploh ni bil najbolj bizaren. Zmagovalec komičnih zapletov je češka tekaška štafeta. Češki trener je nenamerno (o tem, ali je bil pod vplivom alkoholnih substanc, niso poročali) prijavil za štafeto specialista za šprint Dušana Kožiška namesto najboljšega tekača Milana Šperla. Ko so Čehi pred tekmo ugotovili, da so se zmotili, je Kožišek še spal. Nato je imel pol ure časa za pripravo. Čehi so bili pred zadnjo predajo tretji. Ko pa je nastopil Kožišek, so padli na deveto mesto.