Vinilka, predmet poželenja

Verjamem, da je marsikdo presenečen, ker se - ob vsej najnovejši tehnologiji - še vedno uporabljajo in tiskajo gramofonske plošče, ki jih kdo nato dejansko javno predvaja. Toda pri urbanih glasbenih zvrsteh, hiphopu in sodobni elektroniki, je gramofon skupaj z mešalno mizo inštrument, s katerim DJ-ji izvajajo raznolike variacije. In tako ostaja tudi v dobi doma zapečenih CD-jev in internetne izmenjave posnetkov mp3, ki si jih prvi v svojih mrežah izmenjujejo in predvajajo tudi vrhunski DJ-ji. V tujini se industrija učinkovito odziva na te tehnologije: v uradnih spletnih prodajalnah vam mp3-je v najkakovostnejšem zapisu zdilajo za poldrugi ameriški dolar, angleška glasbena industrija pa je za dvesto funtov začela podeljevati licence digitalnim DJ-jem.

Vendarle pa se večina DJ-jev še vedno drži vinilnih plošč, ki jih danes najpogosteje štancajo na 45 obratov v minuti. Razlog za to naj bi bila - ob tehnikah skrečanje in rokohitrskih spretnostih za tradicionalno fizično mešalno mizo - tudi kakovost zvoka, kar sicer redno potrjujejo raznovrstni producenti številnih generacij. Mp3 ima stisnjen in osiromašen zvok, ki še najbolj trpi pri elektronski glasbi, kjer producenti in izvajalci uporabljajo vse širše sposobnosti računalnikov in tehnologij za iskanje novih zvočnih polj, spektrov in učinkov, ki jih človeško uho še ni slišalo.

Seveda lahko na spletu kupite tudi gramofonske plošče in prisluhnete kratkemu delu (največ slabim trem minutam od povprečno šest do osem minut trajajoče) celotne elektronske kompozicije, pa še to le na ubornih računalniških zvočnikih. Drugo je kupovanje na blef, enako kot nabavljanje prav vseh novosti - tu šele po vsaj enem temeljitem, bolj pa po nekaj poslušanjih in preizkusih s sorodno glasbo ločiš zrnje od plev. Vse izdaje na vinilu si še zdaleč ne zaslužijo okoli dveh tisočakov za posamezen kos v tanek kolobar obdelane nafte, na kateri sta zgolj dva komada. Stari DJ-ski mački so tradicionalno prvi pri koritu in smetano poberejo zase, drugo pa zdilajo zainteresirani raji, ki je, začuda, ne zmanjka. Še vedno pa je najtemeljitejša metoda tista, ki so jo uveljavljali v nekdanjih klasičnih trgovinah: greš med morje vinila, kjer se ustavi čas, in pred nakupom zvočno preveriš blago.

Alternativa netu

To mora biti fenomenalen občutek v Londonu ali Berlinu, pa čeprav se tudi tam majhne mestne ploščarne umikajo z ulic. Pri nas so razmere bolj kritične, saj so vmes zaprli oddelek v Nami in Earresistible Recordings, v BOF-u imajo nekaj hiphopa in klasiko, v trgovinah iz druge roke dosti rokerskih vinilk, po katerih je povpraševanje menda prav tako vedno večje. Tako je pravzaprav edina prava trgovina za elektronske plošče v mestu ostala trgovina Eastwood na Gornjem trgu, ki si je v letu in tri četrt od odprtja profilirala sicer majhno, a močno bazo aktivnih poslušalcev oziroma predvajalcev sodobnih elektronskih glasbenih žanrov. Ali kot pravi Jan, lastnik, edini motor in duša trgovine: "Moja klientela so zgolj DJ-ji in mladina, ki bi rada nalagala plošče. Občasno pridejo na primer tri dame, ki bi rade prijatelju za rojstni dan podarile ploščo. Toda pretežno vsi moji kupci imajo doma gramofone."

Jan je sicer doma iz Hamburga, v Slovenijo pa je prišel za punco, ki jo je spoznal na Baliju. Po nekaj obiskih se je odločil, da zapusti Nemčijo, "od koder sem sicer že od nekdaj hotel oditi". Po treh mesecih bivanja pri nas, ko se je še ubadal z razmišljanjem, kaj bo v Sloveniji sploh počel v vsakdanjiku in za kruh, je nekajkrat obiskal trgovino Earresistible: "V njej nisem našel nič za svoj glasbeni okus: dobil si tisto, kar so imeli v trgovini in kar so poznali." Zatem je plošče tudi prodajal in med pogovori z ljudmi se mu je potrjevalo mnenje o pomanjkanju izbire pri posameznih zvrsteh, kot so breakbeat, progressive house, electro minimal in podobne reči. "Hotel sem imeti trgovino, kjer bi bila izbira nekomercialnih plošč. Tudi sam nimam rad mainstreama in sem se osredotočil na niše, ki ne spadajo vanj." Težko je govoriti o undergroundu, "ker ne veš, kje se začne in kje neha; vendar obstaja precej več vrst elektronske glasbe, kot jo pozna mainstream. Hotel sem priskrbeti glasbo, ki je sicer v Sloveniji ni mogoče najti."

Starejši Ljubljančani še pomnijo, da je pred nekaj leti v središču mesta že bil neki Nemec, ki je imel trgovino, a jo je tudi zaprl ... "Nisem prišel v Slovenijo z zamislijo, da odprem trgovino, ampak se je sčasoma porodila usmerjenost, da za ljudi, ki potrebujejo vinilke, zagotovim solidno založenost. Gre tudi za širino izbire, ki jo ponujaš znotraj glasbe." Trgovina ima vse več rednih obiskovalcev, "predvsem za elektro, house in drum and bass pa so to razmeroma poznavalski nakupovalci, ki takoj ob prispetju novosti planejo v Eastwood po nove vinile". To v praksi pomeni, da ti Jan postreže s kavo z mlekom in "ehno šhlicho" sladkorja, vzameš kup vinilk in jih preposlušaš na gramofonih, katerih sestavni del so pepelniki za kronične kadilce. Trgovina je sicer multilingvistična: malo se govori slovensko, nato angleško, včasih pa tudi malo nemško. Jan sicer kakšnega pol leta že govori slovensko, vendar bo trajalo "še nekaj mesecev", da bo zares razumel naš jezik.

Meni, da v Sloveniji njegova ciljna skupina šteje okoli 200 ljudi. Pa vendar - ali ni nakupovanje v klasični trgovini dražje od nakupovanja na spletu? "Morda pri meni za ploščo plačaš več kot na netu, vendar jo tu lahko poslušaš do obisti in vsaj veš, ali jo zares želiš in ali ti ustreza. Po mojih izkušnjah ti je od desetih plošč, naročenih prek interneta, res všeč mogoče le osem plošč." Sicer pa ljudje poznajo razočaranje ob nakupu mačka v žaklju še iz časov pred internetom, torej iz časov kataloške prodaje, zanimivo pa je, da lahko trgovina v praksi izpodbija logiko dveminutnih klipov in nakupov izza domačega zaslona. "Zdaj stroške že pokrijem, tako da mi jih ni več treba plačevati iz svojega žepa." Pomoč punce in njenih staršev šteje za veliko srečo. Pravi, da ga v prihodnosti bolj zanima ohranjanje ustvarjenega kot kakšne ogromne širitve, toda "ko sem bil v Koelnu, je bila ena izmed tamkajšnjih ploščarn tako dobra, da so v njej kupovali Belgijci in Nizozemci. To je tudi moj cilj, rad bi ljudi na primer iz Zagreba. Če pride kdo od tam, ne bo kupil samo ene plošče, pošiljanje po pošti iz Unije pa je drago." K temu bo morda nekega dne pripomoglo to, da - navkljub majhnosti trgovine - vseeno dobi nekaj promocijskih plošč, ki med nekaterimi DJ-ji krožijo nekaj mesecev pred uradnim izidom. Z njimi DJ-ji preizkušajo, kako se potencialni hiti obnesejo na plesišču, in temu prilagajajo količino plošč za tisk. Plošče so danes drage že v proizvodnji. Ali je Unija dobra za posel? "Jain," (ja in nein, tipično nemški odgovor, izražajoč dvom) odvrne Jan. "Laže se prilagodim rednim kupcem, od katerih sčasoma tudi izvem, kaj jih res zanima."

Glavni prodajni artikel so vinilke, v trgovini pa je najti še prgišče drum and bass, lounge in nu-jazz zgoščenk, pa specializirani časopisi Knowledge Mag in nekaj tehnične opreme, še več pa jo lahko dostavi. Med obiskom je Jan sprejel klic - šlo je za tehnično naročilo, ki pa ga ni mogel izpolniti v treh dneh, kajti neki organizator je potreboval prav ta-in-ta kos opreme.

Pri nas vidi Jan težavo v atmosferi na partijih, saj je ta njemu boljša na Metelkovi kot na velikih zabavah, kamor ogromno obiskovalcev sploh ne pride zaradi glasbe. "In še to - tukaj vsi vedno govorijo o denarju na partijih, kar je enako, kot če bi hotel ogromno zaslužiti s prodajo trave." Splošno znano dejstvo je namreč, da v Sloveniji tako rekoč ni lokacije, kjer bi bil organizator soudeležen pri dobičku za šankom, ampak vsi visijo na vstopnini. "Tako komaj pokriješ stroške, lastnik šanka pa mastno zasluži. To je dokaj napačna smer." Sam meni, da je v elektroniko precej ljudi prišlo iz levih krogov in da se je zato v novi sintetični svet prineslo precej idealizma. Veliko je namreč lokacij, ki so neprofitno naravnane, gre za "zabave za prijatelje in konec. Enkrat ti postane dolgočasno tudi vsak vikend v 'resnem' klubu." Ciljno skupino, na katero je usmerjen, oziroma svoje kupce, ki pač porabijo večino denarja za hobi in pri tem veliko vložijo iz idealizma, sprejema prijateljsko, z njimi se spušča v poznavalske pogovore ob kavici, zato je pravo nasprotje prodajalk iz hipersupermarketov, ki jim je dejansko vseeno, ali prodajajo šunko, zdravila, premog ali vinilke.