Ogorčenje

Republikanci razpadajo - začeli so se pobijati. Med sabo. Kot veste, je ameriški podpredsednik Dick Cheney, zelo vplivni republikanec, nedavno na lovu ustrelil 78-letnega Harryja Whittingtona, zelo vplivnega teksaškega republikanca. Namesto race. Pomotoma. Nehote. Ponesreči, kot so rekli. Nesrečno naključje. Toda v življenju republikancev ni naključij, ali bolje rečeno, v tej "lovski" epizodi je več, kot se zdi na prvi pogled.

* Prvič, ta epizoda nam pove vse o funkcioniranju Busheve administracije.

* Drugič, pove nam vse o medijih, ki Bushevi administraciji na koncu vedno omogoči, da se izmaže.

* In tretjič, pove nam vse o tem, zakaj ni nobeno naključje, da so pri danskih karikaturah Mohameda vsi vzroke zamenjali s posledicami.

Okej, pojdimo po vrsti. Kako se je začelo? Dick Cheney na lovu ustreli republikanca, ki - kljub dodatnemu infarktu - preživi. Kaj se zgodi zatem? Točno, Cheneyjevi ljudje medijem sporočijo, kaj se je zgodilo. In tu nastopi problem: mediji in javnost za incident izvejo šele 24 ur kasneje. Kako to izvejo? Tako, da Kathleen Armstrong, solastnica ranča, na katerem je prišlo do streljanja, o "nesreči na lovu" obvesti Caller-Times, mali, lokalni časopis iz Corpus Christija (s spinom, se razume - Whittington je bil sam kriv, kaj se je pa nastavil). Šele po tem so mediji v Cheneyjevem kabinetu preverili, če je to res. Ni Cheneyjev kabinet sporočil, kaj se je zgodilo, ampak so morali mediji poklicati Cheneyjev kabinet, da so izvedeli, kaj se je zgodilo! Cheney torej kar 24 ni pisnil, kaj je zagrešil. Ali bolje rečeno, 24 ur je prikrival, da je ustrelil človeka. Kar je hudo. In ilegalno. Odtod vprašanje: je zamuda že nujno tudi prikrivanje, zarota? V tem primeru vsekakor. Pa poglejmo.

* Prvič, človeka je ustrelil ameriški podpredsednik - v interesu preiskave, v interesu javnosti in v interesu Bele hiše bi moralo biti, da se to takoj razkrije. V izogib vsem sumom, dvomom, špekulacijam in PR travmam. Demokratski senator Edward Kennedy je leta 1969 z zamudo sporočil, da je bil v avtu, ki je doživel hudo prometno nesrečo, v kateri je umrlo neko dekle, sicer njegova ljubica. In ta zamuda ga po vseh teh letih še vedno preganja: ta zamuda mu namreč vsakič znova prepreči kandidaturo za ameriškega predsednika. V hipu, ko napove kandidaturo, se vsi takoj na ves glas spomnijo tega incidenta - te fatalne zamude. In ko je zgodba o "nesreči na lovu" vendarle prišla na dan, so jo bušiji zvijali. Za začetek, Cheney štiri dni ni dajal nobenih izjav, ko pa je končno sklenil, da bo spregovoril, je dal intervju TV mreži Fox News, uradnemu trobilu Busheve administracije, kar je bilo tako, kot da bi z njim intervju delal njegov tiskovni predstavnik. Ha.

* Drugič, kot se je izkazalo, s preiskavo ni bilo nič - agenti Tajne službe, ki skrbi za Cheneyjevo varnost, so lokalno policijo preprosto odslovili, ali natančneje, preprečili so, da bi policija prišla v stik s Cheneyjem in zadevo preiskala. Niso mu vzeli krvi. Niso dobili njegove izjave.

* Tretjič, kot se je izkazalo, je Cheney pred streljanjem pil. Rekel je sicer, da je spil le eno pivo, toda glede na sumljive okoliščine in glede na dejstvo, da ima Cheney - podobno kot Bush - burno pivsko tradicijo (z univerze Yale so ga vrgli zaradi popivanja!) in da je bil zaradi vožnje pod vplivom alkohola v preteklosti že dvakrat aretiran, je težko reči, koliko piva je dejansko spil. Dejstvo je, da je pil. In dejstvo je, da ima za sabo štiri infarkte in da je zaradi teh infarktov na medikamentih. Zmešajte alkohol in te medikamente, pa se vam zmeša! Še bolje: zmešajte alkohol, medikamente in lovsko puško, pa ustrelite človeka! Jasno, ponesreči.

* Četrtič, kot se je izkazalo, je bila s Cheneyjem na lovu Pam Willeford, ameriška ambasadorka v Švici, potemtakem ženska, ki ni njegova žena, ampak menda njegova ljubica. Še več, med streljanjem je stala celo zraven njega. Kako intimno zraven njega je stala? Jo je hotel impresionirati - in ga je potem malce zaneslo? Se je hotel pred njo kurčiti - in je pretiraval? Ji je hotel pokazati, kakšen frajer je - in je potem Whittingtona, ki je bil tam očitno prav tako z ljubico, zares zadel? Je šlo le za kurčenje dveh "pravih moških", ki sta hotela tisto noč na vsak način fukati?

Kdo ve, toda Bela hiša in Cheneyjev kabinet sta očitno potrebovala 24 ur, da sta se streznila in "sestavila zgodbo", ki bo držala vodo in ki bo tako nedolžna kot streljanje rac. Potrebovala sta 24 ur, da bi prikrila, kaj se je v resnici zgodilo. In kaj se je v resnici zgodilo? Vseeno: dejstvo je, da so Cheneyjevi ljudje ovirali preiskavo in da so delikt 24 ur prikrivali. Če bi bilo mogoče, bi ga prikrivali v nedogled - in se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Z eno besedo, bušiji so še enkrat pokazali to, kar kažejo že ves čas: da so nad zakonom! Da zakoni za njih ne veljajo. Da lahko počnejo, kar hočejo. Da so torej režim, ki je nad ustavo in nad pravno državo. Ameriški komiki, od Lettermana do Lena in Stewarta, so sicer smešili Cheneyja, toda najboljši vic, kar sem jih slišal, so bile besede, ki jih je izrekel "ponesreči" ustreljeni Harry Whittington: "Meni in mojim bližjim je zelo žal za vse, kar sta morala v zadnjem tednu pretrpeti podpredsednik Cheney in njegova družina." Vidite, Whittington se je opravičil človeku, ki je ustrelil njega. Gospod podpredsednik, oprostite, ker ste me ustrelili! Kar je tako, kot če bi se žrtev opravičila svojemu rablju. Kot če bi se služabnik opravičil svojemu despotu. Ali pa kot če bi se disident opravičil enopartijskemu režimu. Ergo: pazi, kaj počneš in kaj govoriš! Z Bushevim režimom ni šale! Ne smeš se mu zameriti! Če te ustrelijo, se jim moraš zahvaliti!

Medijske zamude

Bušiji so bušiji - in od tega ne odstopajo. Epizoda z "nesrečo na lovu" je torej še enkrat potrdila, prvič, da je Busheva administracija nad zakonom, drugič, da se požvižga na javnost (Cheney se je pred javnostjo štiri dni skrival), tretjič, da se požvižga na medije (Cheney ni pripravil tiskovne konference, ampak je intervju dal svojemu partijskemu trobilu), in četrtič, da je arogantno in zarotniško skrivnostna. Kar nas pripelje do ameriških medijev, ki so Cheneyja in Bushevo administracijo potem popadli kot sestradani psi - težili so jima, ju privijali in stiskali, kot da so na sledi nečesa velikega, monumentalnega, prelomnega. Kot da so izvohali Watergate. Vreščali so, bentili, protestirali, bili ogorčeni: hej, kako to, da smo za "nesrečo na lovu" izvedeli šele zdaj? Lepo prosim, to ni bila edina stvar, ki so jo izvedeli z zamudo, še več - to ni bila najhujša stvar, ki so jo izvedeli z zamudo. Recimo: z veliko zamudo so izvedeli, da Irak nima orožja za množično uničevanje, da ni povezan z al-Kajdo in da ne ogroža Amerike. Toda ironično, ameriški mediji so se obnašali tako, kot da to - "nesreča na lovu" - najhujša stvar, ki so jo izvedeli z zamudo. Kar me spomni na razvpitega gangsterja Ala Coponea, ki je zagrešil vsemogoče svinjarije, prijeli pa so ga zaradi utaje davkov - mediji so hoteli Cheneyja in Bushevo administracijo prijeti zaradi "nesreče na lovu". Kar je seveda smešno in že kar groteskno: ameriški mediji so Cheneyju in Bushu pustili, da sta se izmazala z bistveno hujšimi delikti: z volilnim pučem na Floridi... s šlampastim odzivom ob terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center... z napadom na Irak... s "patriotsko" zakonodajo... s kaosom v Iraku... s Faludžo... s šlampastim odzivom ob divjanju hurikana Katrina... s prisluškovanjem Američanom v Ameriki... z Abu Grajbom... s splakovanjem Korana. In ne pozabite, da je prav Cheney najbolj manipuliral z "argumenti" za napad na Irak (pred napadom in po njem), da je kritikom Busheve administracije stalno grozil, da je Američanom zagotavljal, da jih bodo teroristi spet napadli, če ne bodo ponovno izvolili Busha, da še vedno noče razkriti dokumentov o svojih srečanjih z direktorjem Enrona, propadlega energetskega giganta, s katerim sta skrivaj pripravljala zakon o energetiki, in da je korporacija Halliburton, katere direktor je bil nekoč, s pogodbami v Iraku bajno zaslužila. Z eno besedo: ameriški mediji so Cheneyja zamudili. In Cheneyjevo manipuliranje z "nesrečo na lovu" je bilo le posledica vsega tega, vseh teh medijskih zamud. Nič nam ne morejo! Nič si ne upajo! Če smo se izmazali pri Iraku, se bomo tudi zdaj! Mediji so Cheneyja tolikokrat spustili, da si je "nesrečo na lovu" lahko privoščil - in da jo je bil voljan celo prikriti, zamolčati. Vzrok za medijsko ogorčenje bi moralo biti tisto, kar je Cheney počel prej, ne pa to, kar je storil zdaj - to, kar je storil zdaj, je le posledica tistega, kar je počel prej. To, kar je storil zdaj, je storil zato, ker je vedel, da to lahko stori. Toda če bi hoteli biti mediji ogorčeni nad vzroki za Cheneyjevo aroganco in njegovo manipuliranje z "nesrečo na lovu", bi morali biti ogročeni nad sabo - ker niso reagirali in šli do konca, ko je Cheney počel hujše reči. Mediji komplekse, ki jih imajo zaradi svoje nekritičnosti in samocenzuriranosti, potem zdravijo s kritičnostjo, ko gre za "nesreče na lovu".

Odtod sledijo trije sklepi.

* Prvič, ameriški mediji - in za njimi javnost - vzroke stalno zamenjujejo s posledicami.

* Drugič, mediji vsak delikt Busheve administracije obravnavajo tako, kot da gre za nekaj povsem izoliranega - kot da gre le za osamljen incident, ne pa za princip, potemtakem za nekaj sistematičnega.

* In tretjič, mediji stalno pripisujejo velik pomen malim deliktom Busheve administracije (hej, Cheney je onega tipa le obstrelil!), velike delikte - recimo vojne in torture - pa tolerirajo in jih slej ko prej preprosto odpišejo.

Kar nas pripelje do največje ironije: največja ironija je namreč v tem, da so evropski mediji natanko na tak način reagirali na danske karikature Mohameda in muslimanske reakcije nanje. Za začetek, danske karikature so obravnavali tako, kot da so nekaj povsem izoliranega - kot da gre za osamljen incident, ki nima nobene zveze s tem, kar se je dogajalo prej, saj veste, vse tja od 11. septembra 2001. Kot da danske karikature nimajo nobene zveze s pritiski, šikaniranji, provokacijami, torturami, poniževanji, vojnami in okupacijami, ki so jih muslimani deležni zadnjih pet let - kot da ne gre za princip, za sistem, za novo v seriji protimuslimanskih operacij. Le kako bi lahko muslimani to razumeli drugače? Okej, muslimani so resda zamudili priložnost, da bi tako, kot so reagirali zdaj, reagirali po napadu na Irak, po Faludži in po Abu Grajbu, toda dejstvo, da so kolektivno in vsesplošno reagirali šele zdaj, ne pomeni, da je mogoče njihovo reakcijo obravnavati kot nekaj povsem izoliranega - kot osamljen incident. In natanko tako so evropski - oh, in ameriški - mediji obravnavali muslimansko reakcijo: kot nekaj izoliranega, kot osamljen incident, kot nekaj nelogičnega in iracionalnega, kot nekaj, kar nima nobene zveze s tem, kar se je dogajalo pred tem. Ko pride do muslimanov, kontekst odpade. Kot da se je vse skupaj začelo z danskimi karikaturami, ne pa z interniranjem in "križanjem" muslimanov, napadom na Irak, Faludžo, Abu Grajbom in grožnjami Iranu. Evropski mediji so vzroke zamenjali s posledicami: nad muslimanskim ogorčenjem so bili bolj ogorčeni kot pa nad vzroki za muslimansko ogorčenje.

Vrnitev potlačenega

Toda nobena ironija ni tako velika, da ne bi mogla biti še večja: vzroki preprosto nočejo stran. En medij jih vrže skozi okno, pa se vrnejo skozi vrata drugega medija. Ko so bili mediji ravno sredi najbolj burnega zamenjavanja vzrokov s posledicami, ko so bili ravno najbolj ogorčeni nad muslimanskimi reakcijami in ko so ravno najbolj patetično branili zahodno "svobodo govora", ki da jo islam neposredno ogroža (ne, svobodo govora lahko ogroža le Oblast!), je namreč avstralska TV mreža SBS objavila kopico doslej še neobjavljenih, skrbno skrivanih posnetkov in fotografij iz Abu Grajba - jasno, iz časa (konec leta 2003), ko so se tam najbolj intenzivno, najbolj sistematično in najbolj brutalno izživljali nad iraškimi zaporniki, hja, nad muslimani. Na teh fotografijah jih lahko vidite v "stresnih", ponižujočih, srhljivih položajih - gole, mučene, pretepene, razrezane, okrvavljene, zlorabljene, z ženskim spodnjim perilom na glavi. Na eni fotki imate mrtvega muslimana - umrl je med zasliševanjem CIE. Na drugi imate ustreljenega muslimana. Na tretji muslimana z globoko rano na vratu. Na četrti muslimana, ki leži v mlaki krvi. Na peti muslimana, ki je obešen z glavo navzdol. Na šesti muslimane, ki morajo pred kamero masturbirati. Na sedmi muslimana, ki mora sodomizirati samega sebe. In tako dalje. V dosjeju, ki je prišel v roke TV mreži SBS in še nekaterim medijem (npr. spletnemu časopisu Salon), je "1.325 fotk zlorab, 93 posnetkov zlorab, 660 porno fotk, 546 fotk mrtvih zapornikov, 29 fotk zapornikov v simuliranih spolnih aktih, 20 fotk ameriških vojakov s svastiko med očmi, 37 fotk psov, ki zlorabljajo zapornike, in 125 fotk vprašljivih aktov". In dosje predstavlja le del "posnetega materiala". Ergo: v Abu Grajbu je bilo še huje, kot se je zdelo.

Bušiji so takoj ponoreli: Tega ne smete objaviti! Vložili so celo tožbo. Hej, George, kaj pa "svoboda govora"? In pravica javnosti do obveščenosti? Bušiji so rekli, da bo objava teh fotk situacijo le še poslabšala. Aja? Mar niso za slabo situacijo in slabo počutje na Bližnjem vzhodu s svojim početjem poskrbeli prav Američani? Dalje, bušiji so rekli, da bo objava fotk le še okrepila demonstracije v islamskih deželah. Vraga, objava teh fotk bi morala povzročiti demonstracije na Zahodu! Dalje, bušiji so rekli, da bo objava teh fotk ustvarila "lažno sliko" o ameriških operacijah. Lepo prosim: kako lahko nekaj tisoč fotk laže? Dalje, bušiji so rekli, da je objava teh fotk kršitev Ženevske konvencije - zapornikov ne smeš snemati v ponižujočih položajih. Aha. Čakajte, kdo jih je že posnel? In kdo jih je spravil v ponižujoče položaje? In kdo je ob invaziji na Irak sistematično kršil Ženevsko pogodbo? In kaj to pomeni: so nam hoteli bušiji povedati, kako naj reagiramo na objavo fotk? So nam hoteli reči: nad objavo fotografij morate biti bolj ogorčeni kot nad tem, kar je na fotografijah!

In zdaj se vprašajte: kaj imajo od "svobode govora" muslimani, ki so na teh fotkah? Kaj ima od "svobode govora" 5.000 Iračanov, ki so še vedno v Abu Grajbu? Kaj ima od "svobode govora" 15.000 Iračanov, ki so v ameriških zaporih? In seveda - kaj si o "svobodi govora" mislijo muslimani, ko vidijo te fotke? Težko jih boste prepričali, da Zahodu kratijo "svobodo govora", še težje pa, da je "svoboda govora" nujna za preživetje zahodne civilizacije. Zaradi Abu Grajba je al-Kajda na tem, da postane stranka.