Dvojna merila

Poslanka Mojca Drčar Murko je v ponedeljek, 13. februarja, v evropskem parlamentu postavila vprašanje o sprejemu zakona v italijanskem parlamentu, ki bo omogočal podelitev italijanskega državljanstva Slovencem in Hrvatom, ki so bili ali katerih predniki so bili državljani Italije ali so pripadali italijanski manjšini. Po mnenju Mojce Drčar Murko gre "za nezaslišano dejanje italijanskega parlamenta, s katerim Italija posega v suverenost Slovenije in Hrvaške in krši veljavne mednarodne pogodbe". Nenavadnost in nesprejemljivost tega zakona je po prepričanju Mojce Drčar Murko v tem, da "osebe, ki so upravičene zahtevati italijansko državljanstvo kot nekdanji državljani Italije ali njihovi potomci in katerim je ta pravica pripadla po 19. členu pariške mirovne pogodbe ter 3. členu osimske pogodbe, lahko po določbah novega zakona pravico do optiranja ponovno izkoristijo. To pa je v nasprotju z navedenima pogodbama in zato to pomeni enostransko spreminjanje veljavnih mednarodnih pogodb s strani Italije". Zakon je italijanski parlament sprejel 9. februarja v dokaj nenavadnih okoliščinah: na zadnji dan zasedanja pred razpustitvijo zaradi bližnjih volitev, po dobrih 20 minutah razprave in soglasni podpori desne in leve parlamentarne sredine.

Neevropske poteze

Odzivi v Sloveniji in na Hrvaškem so bili nenavadni. Bolje rečeno, med politiki jih ni bilo, dokler za objavo poslanskega vprašanja Drčar Murkove niso poskrbeli mediji. Na Hrvaškem se je oglasil zagrebški Jutarnji list, ki je podrobno poročal o zakonu in poslanskem vprašanju slovenske evroposlanke. Reakcije so bile različne. Predsednik vlade Ivo Sanader je izrazil do zakona odklonilno stališče, a ga je pripisal "predvolilnemu ozračju v Italiji". Predsednik države Stipe Mesić je bil odločnejši z izjavo, da tak "zakon posega v suverenost ozemlja in državljanov Hrvaške". Nekateri so zakon tudi odobravali. Predsednik istrske regionalne stranke IDS Nino Jakovčić je zatrdil, da gre za "pretirano reakcijo na zakon, ki ne pomeni ničesar posebnega". Predstavnik italijanske manjšine v hrvaškem saboru Furio Radin, ki je za svoje delo pred časom dobil od italijanskega predsednika Carla Azeglia Ciampija visoko državno odlikovanje, je prepričan, da "je razburjenje odveč, zakon bo poskrbel le za večjo delovno mobilnost, zaradi katere se bodo ljudje manj za stalno izseljevali v Italijo". V Sloveniji do pred nekaj dnevi pravih odzivov pravzaprav ni bilo. Z odgovorom na vprašanje Mladine v zvezi s sprejemom tega zakona je zunanje ministrstvo čakalo do dneva, ko je bil v Delu objavljen članek Mojce Drčar Murko. V odgovoru so na ministrstvu zatrdili, da "omenjeno problematiko ministrstvo pozorno spremlja v luči mednarodnopravnih načel in pogodb", ter opozorili, da je "pri odpiranju vprašanj, povezanih s preteklostjo, treba biti še posebej tankočuten". Dan zatem je o zadevi razpravljal tudi odbor za zunanje zadeve državnega zbora. Po mnenju zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla Slovenija nima pravice komentirati zakona, ki uradno še ne velja in čaka na potrditev predsednika države. Zatrdil pa je, da so na razgovor poklicali veleposlanika Italije, ter izrazil mnenje, da zakon ni v skladu z osimskim sporazumom.

Po prepričanju nekaterih poznavalcev mednarodnega prava omenjeni zakon nasprotuje določbam mirovne pogodbe, podpisane v Parizu leta 1947 med zavezniškimi silami in Italijo, italijansko-jugoslovanski pogodbi iz leta 1975, ki je bila podpisana v Osimu, ter italijanski ustavi, ki v 10. členu določa nadrejenost mednarodnih pogodb italijanskim zakonom. Zaradi podeljevanja italijanskega državljanstva, ki je hkrati tudi državljanstvo EU, državljanom Hrvaške, ki ni članica EU, pa zakon po mnenju poslanke Drčar Murkove ruši načelo EU o nediskriminatornosti in enakosti državljanov EU. Politika EU je namreč usmerjena proti podeljevanju dvojnega državljanstva. Maja 1963 je bila v Strasbourgu podpisana konvencija o omejitvi dvojnega državljanstva, leto zatem pa konvencija o izmenjavi informacij o pridobitvi dvojnih državljanstev. Slovenija dvojno državljanstvo svojih državljanov tolerira in ga v skladu z zakonodajo tudi podeljuje brez sklenjenih bilaterarnih sporazumov. Kar zadeva Hrvaško in podelitev državljanstva Hrvatom v BiH, sta državi sklenili sporazum o dvojnem državljanstvu, a ga do sedaj nista tudi ratificirali. Vprašanje dvojnega državljanstva bi BiH morala urediti v skladu z določili daytonskega sporazuma do leta 2003. Ta rok je zaradi neizpolnitve in težavnosti problema podaljšan do leta 2013.

Slovensko-hrvaško-italijanski odbor za zgodovinsko resnico je v analizi priprav na sprejem zakona opozoril na širše mednarodne posledice. Uveljavitev zakona bi lahko ponovno odprla vprašanje položaja 3,5 milijona Madžarov, ki živijo v Romuniji, Srbiji, na Slovaškem, Hrvaškem in v Sloveniji in za katere je Madžarska pred časom že hotela uvesti dvojno državljanstvo. Prav tako bi se lahko ponovno aktualiziralo vprašanje nemško-poljskih odnosov, določenih po 2. svetovni vojni. Predstavniki Poljske so se za novi zakon že zanimali tako v Rimu kot v Strasbourgu po vprašanju Drčar Murkove v evropskem parlamentu. V analizi odbor opozarja tudi na pomenljivo spremembo terminov glede na podoben zakon iz leta 1992, ki ga sedaj sprejeti zakon delno dopolnjuje in spreminja. Novi zakon tako namesto oznake "rojaki, naseljeni v republiki Hrvaški in Sloveniji" uporablja izraz "rojaki v Istri, na Reki in v Dalmaciji". Ko sedaj sprejeti zakon spreminja možnosti za pridobitev italijanskega državljanstva glede na 17. člen zakona iz leta 1992, dejansko spreminja celotni "duh, ki ga je izražal zakon iz leta 1992". V bistvu gre za poizkus Italije, da enostransko spodbija in spremeni pogodbeni temelj tako pariške kot osimske pogodbe.

Zapletena razmerja

Zadeve pa segajo v čas osamosvojitve Hrvaške in Slovenije. Italija je sprva nasprotovala osamosvojitvi tako Hrvaške kot Slovenije. V začetku leta 1992 so se pred vrati konzulatov Italije na Hrvaškem in v Sloveniji pojavile dolge vrste ljudi. Na podlagi zakona 423 iz leta 1991, znanega kot zakon "Boniver", so se zlasti prebivalci Istre v nenavadno velikem številu prijavljali kot pripadniki skupnosti Italijanov za pridobitev delovnega dovoljenja v Italiji. Pravico do pridobitve takega dovoljenja so imeli državljani Jugoslavije italijanske narodnosti, ki so živeli na ozemlju, kjer so potekali vojaški spopadi. To pa je bilo v primeru Hrvaške praktično njeno celotno ozemlje. Po mnenju mnogih je šlo za neprimerno izkoriščanje težav ljudi, zlasti na Hrvaškem, in "tiho, a formalno poitalijančevanje". Za potrdilo o italijanski pripadnosti je zadoščalo že spričevalo italijanske šole na Hrvaškem ali v Sloveniji. Sočasno so s strani Italije potekala množična izplačila "zaostalih" pokojnin vsem, ki so služili v italijanski vojski pred drugo svetovno vojno. Zakon "Boniver" je v letu 1992 nadgradil zakon o dvojnem državljanstvu, ki je bil brez bilateralnih sklenjenih sporazumov prav tako enostransko dejanje Italije. V leto 1992 sodi tudi poizkus Italije, da Hrvaško in Slovenijo prisili v sklenitev tristranske spomenice, ki bi vsebinsko zmanjševala pomen pariške in osimske pogodbe. Slovenija je podpis zavrnila, ne pa tudi Hrvaška. Italija ima kljub odsotnosti ene podpisnice to "tristransko" spomenico še vedno za uradni dokument. Na neobičajne razmere v italijanskem odnosu do držav nekdanje Jugoslavije je leta 1993 v uradnem sporočilu poslanski zbornici opozoril tudi takrat nekdanji predsednik vlade in sedanji predsednik države Carlo Azeglio Ciampi, ko je dejal: "V zvezi s spopadom v nekdanji Jugoslaviji je prišlo v naši državi do vrenja znotraj ekstremističnih skupin, ki vidijo v konfliktu možnost aktivne dejavnosti. Obenem se pojavljajo nevarne povezave organiziranega kriminala z nekaterimi obrobnimi radikalnimi silami, zapletenimi v boj".

V leto 1991 in 1992 segajo tudi aktivnosti istrske regionalne stranke IDS. V razmerah trdega Tuđmanovega nacionalizma in vojne vihre na Hrvaškem je IDS v hrvaški Istri vzpostavljala razmere demokratičnega multietničnega sožitja. A pogosto zelo nenavadno. Tudi z opozorili Sloveniji, ki so mejila na politično grožnjo, da "Istrani ne bodo priznali nove državne meje med Hrvaško in Slovenijo". Postavljene so bile tudi zahteve po politični avtonomiji, ki so dobile v Italiji podporo tako na levici kot na desnici. Na mirovno konferenco o Jugoslaviji oktobra 1992 v Ženevi je odšla tudi delegacija IDS ter tam postavila zahtevo po politični avtonomiji Istre, tako hrvaškega kot slovenskega dela. Po letu 1993 je take zahteve in politično podporo iz Italije zamenjala gospodarska prisotnost italijanskih podjetnikov, zlasti pri nakupu privatiziranih podjetij po izredno ugodnih cenah. Med številnimi je v Istri znan in značilen nakup istrskega turističnega velikana Arenaturist, katerega nakup je omogočila podjetniku iz Italije prav IDS za ceno štiri milijone mark. To pa ni bila realna cena niti samo za skoraj povsem nov ekskluzivni hotel Histria pri Pulju.

Pravno gledano so odnose med Italijo in Jugoslavijo uredili številni mednarodni sporazumi in pogodbe. Najpomembnejši so že omenjena pariška mirovna pogodba iz leta 1947, rimski sporazum iz leta 1950 ter z njim povezan in prav tako tam podpisani sporazum v letu 1965, londonska spomenica iz leta 1954 ter osimski sporazum iz leta 1975 z dodatkom, podpisanim leta 1983. Vse te dokumente je ratificirala tudi Italija, celo spomenice, za katerih veljavnost sicer ni potrebna ratifikacija. V skladu z dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978 je Italija tako Slovenijo kot Hrvaško priznala kot naslednici Jugoslavije. S tem pa tudi kot naslednici že vseh omenjenih sporazumov in pogodb. Svoje obveznosti iz teh dokumentov je Slovenija izpolnila v celoti, Hrvaški pa je preostalo plačilo tistega njenega deleža obveznosti Italiji, ki izhaja iz osimskega sporazuma. Ta po delitvenem meddržavnem sporazumu med Hrvaško in Slovenijo iz leta 1996 znaša za Hrvaško 35 milijonov dolarjev. Kljub obvezi, ki izhaja iz osimskega sporazuma in priznanja nasledstva ter iz sklenjene meddržavne pogodbe s Slovenijo, Hrvaška Italiji doslej ni nakazala niti dolarja. To je lahko za Hrvaško v času pogajanj o vstopu v EU za Hrvaško zelo neugodno dejstvo. Prav zaradi tega se je Sanaderjeva vlada odločila, da bo po volitvah v Italiji uporabila "slovenski recept" in sredstva kljub italijanskemu zavračanju nakazala na poseben bančni račun. Nenavadno pri tem je, da je prav sedanji predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader po sklenitvi delitvenega sporazuma s Slovenijo v drugi polovici devetdesetih let kot pomočnik takratnega zunanjega ministra Mateja Granića in zadolžen za odnose z Italijo zelo odločno in dosledno nasprotoval plačilu hrvaškega dolga.

Podobni in enaki

Svoje obveznosti iz omenjenih sporazumov je Slovenija do Italije v celoti izpolnila. Točneje, skoraj v celoti. Nedorečena sta iz osimskega sporazuma ostala le oblikovanje prostotrgovinske cone in gradnja dela cestne povezave. Italija pa ni izpolnila dveh ključnih obveznosti: ni poravnala dolga svojim državljanom, ki so optirali v Italijo, in ni uredila položaja slovenske in hrvaške manjšine v pokrajini Molise. Zakaj se Slovenija prostovoljno odreka uveljavitvi zahtev, ki ji po mednarodnopravno veljavnih pogodbah pripadajo? Konkretno, zakaj Italija ne uresniči svoje obveze glede varovanja slovenske in hrvaške manjšine ter zakaj ne poravna dolga svojim državljanom, ki so optirali v Italijo? Do vstopa v EU je bilo to morda lahko pojasniti z izogibanjem težavam v pogajanjih, ki so z Italijo že tako kulminirale in bile presežene s "španskim sporazumom". Zakaj se taka diplomatska praksa nadaljuje tudi po vstopu v EU, večini ni jasno. Pojasnila, da gre v primeru omenjenega zakona o dvojnem državljanstvu zgolj za "predvolilne aktivnosti", se nikakor ne zdijo prepričljiva.

Je pa jasno, zakaj slovenska vlada molči glede italijanskega podeljevanja dvojnega državljanstva. Preprosto zato, ker tako dela ne samo Italija, pač pa tudi Slovenija. Enostransko, brez sklenjenih bilateralnih sporazumov in v nasprotju z usmeritvami EU.