Krvoželjne misice

V grosupeljskem hotelu Kongo - kjer obiskovalcu ponoči na dovozu mežika gozdiček neonskih palm, kjer pred vhodom čakata spolirani osem metrov dolgi limuzini, kjer imajo kar sredi glavne avle parkiranega srebrnega Peugeota 206 cabrio in kjer so velikanski udobni naslanjači prevlečeni s kričeče zebrastim motivom - se skozi kazino, kjer ne smeš imeti oblečene bunde, pride v dvorano, ki je lahko od časa do časa očitno tudi sejna. Stoli so tam odeti v tigrast vzorec, velikanske ploščice pod nogami govornikov na glavnem odru se fluorescenčno svetijo, v ponedeljek točno opoldne pa smo v tem najprimernejšem možnem miljeju poslušali tiskovno konferenco o tem, koga bi bilo treba po mnenju strička Zmagota in cvetobera slovenske lepote čim prej začeti pobijati.

Začelo se je pravzaprav konstruktivno. Na krilih viharja, ki so ga v ribniku zdramile besede s TV Paprike, so se štiri z vseh vetrov napihane misice - Miss Hawaiian Tropic 2006 Manca Zver, Miss Hawaiian Tropic 2006 Admira Muratović, Miss Hit Stars 2006 Merima Ćatić in Gospa Slovenije 2006 Antonia Novak - odločile, da jih je preveč sram živeti v državi, ki ščiti pedofile in njihove človekove pravice postavlja nad človekove pravice nedolžnih in nebogljenih otrok. Zavedajo se, "da se bodo nekateri na naš račun tudi zabavali, češ 'Kaj bodo sedaj misice krojile in čvekale o nekih stvareh, ki jih ne razumejo, zato so drugi ljudje!'", ampak ob tem naj se raje vsak zamisli in se vpraša: "Kaj sem sam storil v življenju za nemočne in nebogljene otroke ...?" Najbolj jih je z žaljivim odnosom razočaral varuh človekovih pravic, od katerega bi pričakovale predvsem, "da ne živi v sanjskem svetu, temveč v realnem svetu, v katerem moramo vsi živeti. Pomagati na njegov način je isto kot pričakovati, da na našem planetu ne bo več vojn, nasilja in krivic, kar je iluzija brez primere. Oziroma pedofilom dajati človeške pravice in hkrati govoriti o ubogih zlorabljenih otrocih je nehumano in brez primere ... Varuh človekovih pravic se mora najprej vprašati, kaj je narobe v državi, da morajo misice stopiti v akcijo, za katero bi pričakovali, da sploh nebi bila potrebna." "Nebi" je tudi v njihovi konkretni skupni izjavi za javnost pisano skupaj.

Civilno pobudo tvori nekaj konkretnih predlogov, in sicer:

kazni za zlorabo otrok bi bilo treba zvišati na od deset do trideset let zapora, brez kakršnihkoli pogojnih kazni. To je nujno predvsem zaradi odnosa sodnikov, ki obsojencem večinoma naprtijo najnižjo možno kazen, obsojenci pa potem po prestani kazni svoj zločin v veliki večini primerov tudi ponovijo in se pri tem "sklicujejo na tako imenovane psihične težave, neprištevnost, težko otroštvo in druge izmišljutine ... Stojimo za tem, da se v takšnih primerih obsojenim za zločine nad otroki odvzame človekove pravice, saj taka oseba niti ni vredna oznake človek. Če so za zaščito otrok potrebne izjave, kot jih nekateri smatrajo za pozivanje k nasilju, stojimo tudi za temi dejanji."

dosmrtno javno registriranje pedofilov in drugih obsojenih za kazniva dejanja zlorabe otrok: "Sprašujemo se, zakaj bi naše otroke izpostavljali nevarnostim, saj jim preti še več nepoznanih nevarnosti ... V tem primeru menimo, da je družbeni in medijski linč obsojenca povsem humano in pozitivno dejanje."

zgodnje odkrivanje in preprečevanje zlorab nad otroki ter takojšnje ukrepanje: "Zahtevamo večja pooblastila policije, sodstva, strokovnih delavcev in ustanov, ki se ukvarjajo z otroki ... Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da otroci (še posebno najmlajši) nikoli ne lažejo, storilci pa so ponavadi iznajdljive odrasle osebe iz vseh sfer družbenih slojev, ki svoja dejanja skrbno načrtujejo, se zavedajo posledic in dejanje storijo premišljeno."

pomoč žrtvam kaznivih dejanj: "V državi, kjer se ob podlih dejanjih sprevržencev in izmečkov, dogaja nasilje nad otroki polnimi ljubezni, čustev in zaupanja, določene ustanove in posamezniki pa se izgovarjajo nad nemočjo, zakonodajo in človeških pravicah, mora biti nekaj hudo narobe. Same si v taki državi ne želimo živeti in jo tudi zapustiti ne nameravamo."

Vsaka izmed štirih krasotic je prebrala po eno izmed štirih točk; dvema se je pri tem sicer parkrat malce zataknilo, a je bil namen resnično lep. Večinoma so se potrudile pritisniti še osebni pečat. Žverca je recimo povedala, da jo je v oddaji sicer "zaneslo" in da nekateri uporabljeni izrazi morda res niso bili najprimernejši, da pa so vsi napadi, ki so temu sledili, koristili predvsem pedofilom, ne pa žrtvam. Admira se je zavzela za preventivno preverjanje odraslih oseb, ki se službeno ukvarjajo z otroki: "Če lahko ukrepamo, zakaj ne bi?" Merima je vsem sovragom zabrusila, da se punce nameravajo boriti za pravice otrok, zato naj se od njih ne pričakuje, da bodo mahale z rožicami, medtem ko tisti, ki bi morali kaj storiti, samo govorijo, grozodejstva pa se dogajajo naprej. Antonia je vse dobro misleče ljudi pozvala, naj njihovo pobudo podprejo s svojim podpisom, in dahnila: "Ko se nekaj zgodi, je že prepozno!"

Kot strokovna nadgradnja te prečudovite vigilantske falange je spregovorila Katja Bašič, predsednica Društva proti spolnemu zlorabljanju, in izrazila zadovoljstvo nad tem, da so se navzoče mlade javne osebe - ki da so nedvomno zelo dobro vedele, v kaj se podajajo - odločile nekaj narediti. Povedala je, da najdemo prav med udeleženci najrazličnejših lepotnih prireditev veliko v otroštvu zlorabljenih oseb, ki samo tekmovanje jemljejo kot okrevanje, kot sredstvo zadovoljitve svoje velike potrebe po sprejetosti ter sredstvo izboljšanja samopodobe.

Branilec Zmago

Med vsemi govorniki je seveda najbolj carjeval striček Zmago, ki je poznavalsko prhnil, da so bile negativne reakcije na oddajo Vroče seveda pričakovane. Hvala bogu, da so se te "naše lepotice, ki so dokazale, da so veliko pametnejše od gospoda Hanžka, in tudi veliko bolj humane(!)" odločile za "močno akcijo" proti "tem najbolj zavrženim zločincem, ki jih ne cenijo niti zaporniki v zaporih". V vsesplošnem pravičniškem besu je navedel primer slovenskega literata, ki je dečkom tlačil v anus steklenice in se pri tem fotografiral, potem pa sodišču razlagal, da je šlo za umetniški projekt, in bil seveda obsojen pogojno. Pozna primer, ko tožilka noče in noče vložiti tožbe proti večkratnemu storilcu, medtem ko nekateri ljudje svoje nedoletne otroke prodajajo za izvržena dejanja, da bi sami dobili za pijačo. SNS je samo lani vladi poslala šest pisnih pobud na to temo, po njegovem pa bi bila ustrezna kazen kar usmrtitev, saj "ti ljudje ta dejanja ponavljajo in ponavljajo". Glede na to, kako pedofile pri nas sodno ščitimo, ga od časa do časa navda "čudno grozljivo razmišljanje", ali niso pedofili pri nas - tako kot se je izkazalo v Belgiji! - razširjeni tudi v sodniških vrstah. V razvitih državah jih kemično kastrirajo, pri nas pa gospod Hanžek poskoči že ob sami omembi: "Zakaj? Se morda boji?" Stari Špartanci so jih itak razčetverili in jih vrgli čez obzidje, da so jih požrli potepuški psi. "Predstavljajte si - vi, ki imate majhne otroke -, da ga najdete, kako onegavi vašega sinčka ali hčerko. Bi klicali Hanžka? Bi klicali sodnike?"

V sklopu novinarskih vprašanj se je skušala Žverca precej pametno vzdržati nadaljnjih refleksij, češ da je vse povedala v uvodni izjavi. Novinarju STA je iz nje vendarle uspelo izvrtati, da je nasilje lahko pravi odgovor - "Ja, če bo to edina pot do rešitve." -, ves čas pa ji je na pomoč galantno, džentelmensko, naravnost viteško hitel striček Zmago, tudi in predvsem, kadar ga ni nihče nič vprašal. "Nikogar nisva pozivala k linču, imava pa pravico povedati, kaj misliva!" je zaoral zanosno, kot na barikadah. "Naj gospod Hanžek čim prej odide! Sovražnega govora ni - je samo govor, ki govori resnico. Resnica pa ponavadi zelo zelo boli, v tem primeru še toliko bolj! Tudi če jo nekateri zakrivajo, ker to morda sami počnejo!" Da, če bi se kaj takega primerilo njegovemu otroku, bi s storilcem osebno obračunal, ne glede na sankcije - čeprav pozna primer, ko je v Mariboru na bazenu oče pred otipavanjem branil svojo hčerko, pa je bil namesto pedofila nazadnje obsojen on, pedofil pa zahteva zdaj še gromozansko odškodnino: "Za vsem skupaj sedi tožilec Čibej in še marsikdo drug!" Nasploh bi bilo najbolje, če bi pedofilom kaj odrezali.

Na čigavi strani

Ko se je konferenca končala, je iz zvočnikov nad nami zadonela tunc-tunc-tunc štanca, oder pa se je zaprl z nekakšnim črnim rolojem ali nekaj takega. Striček Zmago je sedel med novinarje, se pohvalil, da se je, čeprav nima izpita, vseeno pripeljal z avtom, ter razpredal, kako bi bil najboljši poklic na svetu biti otrok milijonarja. Najbolj smo seveda obletavali Žverco, ki je potrdila, da se tudi ona strinja s smrtno kaznijo za pedofile. Mene je zanimalo, kje točno bi zarisala črto giljotine: pri penetraciji, božanju ali nemara že ob opolzkem pogledu. "Zame je meja, da ima otrok travmatične krize celo življenje," je bila odločna, in ko sem začel na glas razmišljati, kako zagatno in predvsem kako dolgotrajno bi bilo tako mejo sodno uveljavljati, me je v roku dveh minut že četrtič toplo prijela za komolec ter šepnila: "Bomo jo sestavili in boste o tem prvi obveščeni." In že je ni bilo več, saj je dve stopnički višje odgovarjala bistveno bolj naklonjenemu novinarju, ki ji je povedal, da se on osebno (pa tudi cela radijska redakcija!) z njo strinja, da pa se je te dni vseeno veliko govorilo o človekovih pravicah in teh rečeh, a ne? "Človekove pravice ne smejo trajati do smrti!" je izstrelila v odgovor s samozavestjo nekoga, ki vsako prosto sekundo preždi po drobovjih knjižnic in študira spise Johna Stuarta Milla. "Saj se morajo s takim zločinom ukiniti!"

K njej sem stopil še enkrat in skušal dobiti odgovor na vprašanje, kako točno je lahko tovrsten, kolikor pač že gnusen, zločin iz strasti moralno oporečnejši kot hladnokrven, vnaprej načrtovan umor iz koristoljubja, na kar se je odgovor glasil: "Ker to ni normalno! Ni normalno! Normalno je, da sta moški in ženska skupaj - ne pa, da ti nekoga siliš, da je z mano!" Ko me je zanimalo, ali bi bila torej "normalno" lahko tista prej obljubljena meja življenja in smrti, me je toplo prijela za komolec, drugo roko pa - moram poročati, da prav ljubko! - oprla ob bok in pozvala: "Hoj, na čigavi strani pa ti sploh si? Na strani otrok ali pedofilov?" Odvrnil sem ji, da se vsaj začasno avtomatično postavim na stran kogarkoli, ki ga hočeta na podlagi preseka kriterijev ubiti predsednik SNS in Miss Hawaiian Tropic.

Za teoretsko ozadje iniciative sem poprosil še Admiro Muratović, katere podrobno odisejado novim plastičnim joškom naproti smo nedavno spremljali po televiziji in v tisku, rokico pa ji je v Opatijo za korajžo prišla držat kdo drug kot čedalje bolj ubikvitozna Žverca. Ob omembi Mladine je Admiro najprej zanimalo, ali je to revija in kdaj izide, da jo bo lahko kupila. Na vprašanje, ali se je kakorkoli našla v besedah gospe Bašič, če je torej začela nastopati iz neizživetih spolnih travm ali če morda vsaj pozna kakšno punco, ki s tem hrani svojo potrebo po ugajanju, mi je odgovorila, da je zelo ponosna na skupno iniciativo in da so, kolikor ve, štiri misice prav res prve pri nas, ki so se na svojem področju tako neposredno angažirale glede vprašanja pedofilije. Ker sva se tako očitno zgrešila, nisem vrtal naprej, mi je pa razložila: "Manca je vodila oddajo, tema: pedofilija. Prišlo je do nesporazuma s temi ... s temi ... saj razumete. Ne podpiram je zato, ker je moja sozmagovalka, temveč zato, ker imamo prav." Pedofili nikakor niso "psihično moteni" - "To je izgovor! Ti ljudje to načrtujejo, to je dokazano!" Na vprašanje, kje točno je to dokazano, je odvrnila, da to pač "ve", da je tako "tudi sama sklepala" in se o tem "pogovarjala z gospo iz socialne službe". Za pedofile je dovolj dobra le najhujša možna kazen. Ko sem na glas razmišljal, da bi bilo to torej dolgotrajno in strokovno opravljeno javno mučenje ter kasnejša usmrtitev, je pomislila in odvrnila, da smrt v bistvu ne - pravzaprav v bistvu ja, ampak samo, če bi storilca prej mučili. Zgolj usmrtitev bi bila namreč prehitra in premalo pravična.