"Ne bo mi treba nositi kravate"

Z vami se torej začenja novo poglavje v italijanski parlamentarni politiki?

Te trenutke doživljam res z velikim čutom odgovornosti. Počutim se nekako blizu tistim ženskam, ki so prve zasedle kak pomemben institucionalni položaj. Tisočletna moška, patriarhalno urejena družba je v njih videla grožnjo. Vsem so morale dokazovati, da so vsaj tako dobre kot moški. Meni tega za zdaj niso dovolili, saj so me politični nasprotniki že vnaprej predstavili kot nepredstavljivo ...

Pravijo, da je na njihovo mnenje vplivala vaša preteklost.

Prav gotovo. Veliko let sem nastopala po različnih odrih kot drag queen, oblečena v nojeva peresa in bleščice. Morda so ljudje, ki ne poznajo in nočejo spoznati tega fenomena, mislili, da se od jutra do večera oblačim v ekstravagantne kostume. Da plačujem v njih tudi položnice na pošti. V resnici je moja garderoba veliko bolj zmerna in nojeve boe oblečem samo na odru, zaradi spektakla. Tako kot si sodnik nadene togo, zobozdravnik pa papirnato masko.

A so vseeno vpili, da pomeni moja kandidatura degradacijo italijanske politike.

Boste tudi kot italijanska parlamentarka nastopali v vlogi drag queen?

Prednost bo vsekakor imelo moje parlamentarno delo, upam pa, da bom nojeva peresa kdaj pa kdaj še lahko oblekla na kakem odru. Žal sem sicer takoj razumela, da ima politik izredno malo prostega časa ... Kakorkoli že, v parlamentu prav gotovo ne boste videli mojih kostumov, zato pa bom tam postavila vprašanje spolne identitete. Sem transgender, oseba, ki se ne prepoznava v spolu, v katerem se je rodila, temveč se navzven kaže s svojim emotivnim in psihološkim čutenjem, to pa je povsem žensko. Pravila oblačenja, ki veljajo v italijanskem parlamentu, ne predvidevajo možnosti, da bi se moški oblekel v žensko. Najbrž bo ob mojem prihodu treba marsikaj prediskutirati. Morda me bodo uslužbenci celo ustavili in mi prepovedali vstop v palačo Chigi. Za zdaj vem samo to, da mi ne bo treba nositi kravate. Odkar so nekemu ministru Severne lige dovolili, da jo je zamenjal z usnjeno vezalko v slogu vesternov, so ustvarili precedens, zaradi katerega kravata ni več obvezna.

V minulih letih ste bili tudi med organizatorji parad homoseksualnega ponosa.

Leta 2000 smo v Rimu priredili nepozabni World Gay Pride, ki se ga je udeležilo petsto tisoč ljudi. Takratni papež Wojtyla je vsak dan izrekal diktate proti shodu in nedopustno posegal v italijanske notranje zadeve ter celo prosil oblasti, naj ga prepovejo. Sprevodov sem se udeleževala kot drag queen, svojemu kostumu pa sem vselej dodala tudi politično sporočilo. Ko je bil na primer sprejet zakon, ki je lezbijkam prepovedoval umetno oploditev, sem se predstavila v obleki, sestavljeni iz samih epruvet. Tudi obleka je lahko politična.

Kdaj ste začutili, da ste transgender?

V najstniških letih sem občutila, da me ženske intelektualno močno privlačijo, občutila sem naklonjenost do vsega ženskega stvarstva. Prepoznavala sem se v njihovem vedenju, oblačenju, načinu življenja. Spolno gledano pa so me privlačile osebe istega spola, torej moški. Na začetku sem zaradi tega zelo trpela. Če sem želela zaživeti po svojih nagnjenjih, sem jih morala manifestirati štiriindvajset ur na dan. Homoseksualec se lahko odloči, kdaj in komu bo zaupal svoja nagnjenja, jaz pa sem na svojo drugačnost opozarjala na vsakem koraku. Nekateri so bili pripravljen razumeti in sprejeti, drugi so me zmerjali in nekajkrat tudi fizično napadli.

Kot večina italijanskih otrok ste bili deležni katoliške vzgoje. Kako je vaša drugačnost shajala z njo?

Ko sem razumela svojo naravo, sem v sebi začutila veliko razdvojenost. Pomislila sem, da bi lahko pomoč našla v veri. Ker si nisem želela priznati, da so mi všeč moški, sem se raje prepričevala, da sem v sebi zaslišala božji klic. Hotela sem celo postati duhovnik. Obiskovala sem cerkev, ker se mi je zdelo, da v njej spolnost ni v ospredju in da bom v tistih krogih laže skrivala svoja nagnjenja. Postala sem ministrant, nato pa nekega dne imela spolni odnos z drugim strežnikom in razumela, da je moj beg nesmiseln. Videla sem tudi, da cerkev ne odobrava takšnega vedenja, zato sem jo zapustila. Med prvim obiskom Milana sem bila v diskoteki, v katero je zahajalo veliko gejev in transgenderjev. Videla sem, da si lahko srečen tudi, ko razkriješ svojo pravo naravo. Odločila sem se, da se ne bom več skrivala.

Ste se zato odločili, da boste rojstno Foggio zamenjali za Rim?

V Foggi sem živela do dvajsetega leta, nato sem se leta 1985 odselila iz treh razlogov. Prvi je bil študijske narave, saj sem se vpisala na rimsko univerzo in kasneje tudi diplomirala iz angleškega jezika in književnosti. Poleg tega sem vedela, da bom v prestolnici lažje uspela v svetu umetnosti, ki me je vedno privlačil. Tretji razlog pa je bilo moje spolno nagnjenje, tudi sama sodim v množico spolnih migrantov. Ta pojav je zelo razširjen in boleč; veliko ljudi mora zapustiti družino, rojstni kraj, njegove barve in okuse, ker jih k selitvi prisili okolje. Zato sem v svoj volilni program vključila pravico do političnega azila za vse priseljence iz držav, v katerih je homoseksualnost diskriminirana in celo kaznovana s smrtno kaznijo.

Kakšen odnos imate danes s katoliško vero in cerkvijo?

Vsi verjamemo v neke vrednote. Zase mislim, da skrivam v sebi veliko duhovnosti. Cerkev pa mi je zaprla vrata, ker nisem bila pripravljena sprejeti njenega shizofrenega vabila: katoličan je lahko homoseksualec, celo svetnik lahko postane, a le, če je abstinent, če nima spolnih odnosov. Zato sem v zadnjem obdobju skušala zaživeti svojo duhovnost v budizmu, ki je prav gotovo strpnejši.

Cerkveni krogi in italijansko desnosredinsko zavezništvo vidijo v gejih uničevalce tradicionalne družine.

Tega očitka ne sprejmem in ga vračam pošiljateljem. Zdi se mi, da družino uničuje desnosredinska koalicija, ki je na oblasti! Italija nima nobene družinske politike, v zameno pa mladim ponuja samo začasnost, pogodbe za določen čas. Zato lahko le redki razmišljajo o družini. Kako si boš ustvaril družino, ko pa si ne moreš privoščiti najemnine? Katera banka ti bo odobrila posojilo, če ji predložiš trimesečno delovno pogodbo? Nobena.

Kakšen je vaš osebni pogled na družino?

Izhajam iz lepe družine, ki je sprejela mojo izbiro in me podpira. Z njo imam zelo lep odnos. Seveda bi si rada ustvarila tudi svojo družino. Družina je zame afektivna zveza; ljubezen druži bolj kot seks. Tudi dve ženski ali dva moška se lahko imata rada. Zato želimo, da se jim prizna pravica do skupnega življenja. Da se pravno uredi na tisoče primerov istospolnih zvez, ki so že danes del naše realnosti. Da jih država zaščiti. To ne pomeni izpodbiti temelje tradicionalne družine, ki temelji na poroki med žensko in moškim. Ničesar nočemo odvzeti, ampak samo dodati. Tudi zato, ker drugi člen italijanske ustave zagotavlja svobodno socialno druženje. Zveza dveh oseb je po našem mnenju posebna oblika socialne zveze.

Tudi v levi sredini se vsi ne strinjajo s tako imenovanimi civilnimi zvezami.

Res, to so sredinske sile našega zavezništva. Ko je Unija Romana Prodija sestavljala volilni program, je bilo treba najti kompromis, ki bi zadovoljil vse stranke. Zdi se mi, da je opis medosebnih zvez zadovoljiv, saj temelji na čustvih, solidarnosti in recipročnosti, ne pa na spolu in nagnjenjih para. In čeprav Prodijev program ne predvideva pravnega priznanja parov, temveč le posameznikov, ki jih sestavljajo, je dobra izhodiščna točka za novo zakonsko ureditev civilnih zvez. Vem, da bo bitka še dolga, prepričana pa sem, da bomo v prihodnji zakonodajni dobi dobili zakon, ki bo ščitil vse pare. Tako bo država končno pomagala vsem tistim svojim državljanom, ki jim je doslej v trenutkih najhujše stiske obračala hrbet. Pomislimo, koliko gorja povzroča ta država neporočenim parom. Končno bodo lahko tudi neporočeni partnerji odločali o zdravju svojega partnerja, ko ta ne bo popolnoma priseben. Končno bo ob smrti enega izmed partnerjev njegov življenjski sopotnik imel pravico do dediščine ali pokojnine! Vse to danes v Italiji ni mogoče.

V bistvu so pravice, ki jih zahtevate, namenjene heteroseksualnim in homoseksualnim parom?

Enim in drugim, kajti cerkev ne bi smela vsiljevati katoliškega pogleda na življenje. Vsi se nočejo poročiti z obredom, ki ga predvideva rimskokatoliška cerkev. Sploh pa je v katoliški cerkvi veliko hinavščine. Cerkev ne odobrava ločitve, zato pa daje tistim, ki so se poročili cerkveno, možnost, da dosežejo razveljavitev zakonske zveze. Devetdeset odstotkov prošenj, ki jih prejme rota, najvišji cerkveni sodni organ, je rešenih pozitivno. Plačaš tri tisoč ... in nisi bil nikoli poročen. Nočem vtikati nosu v njihovo zasebno življenje, a tudi tu je veliko hinavščine. Tak primer je predsednik poslanske zbornice Pier Ferdinando Casini. Predstavlja se kot velik zaščitnik katoliških vrednot, v resnici pa se je ločil od prve žene in živi z drugo partnerko.

Ravno Casini je pred nedavnim dejal, da bo Italija ob levosredinski zmagi doživela podoben "brodolom", kot ga je Španija premiera Zapatera. Najbrž bi ga bili vi veseli?

Seveda bom brodoloma izredno vesela! Italija ne bi smela govoriti o Zapaterovi Španiji kot o degradaciji, temveč bi morala spoštovati njene izbire. Predvsem v trenutku, ko je italijansko mnenje v manjšini. Kajti v vsej Evropi so civilne zveze priznane, samo v Italiji, Grčiji, Avstriji, Turčiji in na Irskem še ne! Morda bi si morali postaviti nasprotno vprašanje: zakaj smo Italijani med redkimi, ki tega še niso storili? Namesto večvrednostnega kompleksa bi morali imeti manjvrednostnega. Navsezadnje zato, ker nas Španija tudi ekonomsko prehiteva.

V dnevniku Unita ste zapisali: Napočil je čas, ko moramo homoseksualci reči "ne" vsem, ki nam ponujajo samo obljube in bi nam ga radi (brez našega dovoljenja) ponovno vtaknili v ... Ste zato sprejeli kandidaturo Stranke komunistične prenove?

SKP se že leta zavzema za pravice gibanja GLBT brez dlake na jeziku in brez neuresničenih obljub. Ne pozabimo, da si je med jubilejnim World Gay Pridom, na katerem se je leta 2000 v Rimu zbralo petsto tisoč ljudi, samo njen glavni tajnik Fausto Bertinotti upal spregovoriti množici. Drugih političnih voditeljev ni bilo na spregled. Skratka, ta stranka je z veliko poguma stopila na našo stran in to dokazala tudi z mojo kandidaturo. Od vsega začetka so mi ponudili prvo mesto na strankini listi, tako imenovano blindirano kandidaturo, ki mi ne glede na volilni izid levosredinskega zavezništva zagotavlja izvolitev. Če bi me hoteli uporabiti kot vabo za homoseksualne glasove, me ne bi izbrali za nosilko liste. Ta stranka si resnično želi mojega vstopa v italijanski parlament.

Kako je kandidaturo sprejela vaša družina?

Mama je presrečna. Nikoli si ne bi bila mislila, da me bo doletela taka čast. Oče, ki je vedno volil Finijevo Nacionalno zavezništvo, bo letos svoj glas dal Stranki komunistične prenove. In to čeprav ne more glasovati zame, saj ne živi v mojem volilnem okrožju. Iz hvaležnosti do predsednika te stranke Fausta Bertinottija, ki mi je zaupal kandidaturo. Zdi se mi, da so ljudje zadovoljni. Bolj me desnica zmerja, bolj me ljudje ustavljajo na cesti, mi stiskajo roko in zagotavljajo, da me bodo volili. In to celo starke, ki me prosijo, naj jim zagotovim zvišanje pokojnin, saj ne morejo več shajati z njimi ... Najbrž cenijo, da sem se na javnih razpravah predstavila "v civilu". Razumeli so, da nisem neumna in da nisem sprejela kandidature zato, da bi si delala reklamo. Izbrala sem low profile, ker sem želela, da se volilci osredotočijo na vsebino mojih besed, ne pa na kako ekstravagantno obleko.

Občutite na italijanski desnici veliko nestrpnosti?

Italijanska desnica je ena najbolj reakcionarnih in protievropskih, popolnoma gluha in slepa v odnosu do homoseksualcev. Res je neliberalna in ne razumem, zakaj jo imenujejo Casa delle Liberta (Dom svoboščin), saj vendar zagovarja samo nekatere svoboščine, na primer pravico do davčne utaje.

V svojem programu ste pokazali veliko posluha za vprašanja prostitucije, ki jih tudi osebno dobro poznate.

V študentskih letih sem se nekajkrat prostituirala, zato da sem se lahko preživljala. Zgodilo se je nekajkrat, ko sem bila v finančni stiski. Ta dogodek iz svoje preteklosti bi bila lahko zamolčala, pa ga nisem, ker sem prepričana, da mora biti kandidat iskren z volilci. Nočem skrivati svojega življenja, kot to dela veliko politikov. Kakorkoli že, italijanska država se do prostitutk obnaša kot do kriminalk, tudi do tistih, ki so se prostovoljno odločile za ta poklic in torej niso vpletene v mafijske posle. Naša družba se žal ne zmeni zanje. Spolni delavci in delavke, kot jim rada pravim, so večkrat žrtve nasilja, celo nasilja policijskih agentov. Mislim pa, da imajo pravico, da jih država obravnava kot polnopravne državljane.

Kakšno rešitev predlagate?

V svojem volilnem programu predlagam "conizacijo prostitucije", ustanovitev varnih območij, kjer bodo oboji, prostitutke in njihove stranke, zaščiteni, kjer bodo brezplačno delili kondome in bo mobilna enota zdravstvenega podjetja opozarjala na zaščito in varen seks. Kajti to vzdušje ilegale, v katerem deluje prostitucija, je privedlo do stvari, ki so vsem na očeh: zasužnjene ženske, ki jih v ta poklic sili kriminal, razširjenost mamil in neodgovoren odnos do varnega seksa, za katerega je večkrat krivo izobčenje, v katerem živijo prostitutke. Če čutiš, da živiš na robu družbe, si pač tudi manj dovzeten za varen seks. Rada bi, da bi se prostitutke počutile zaščitene, da bi videle, da jim družba odpira svoja vrata. Da bi razumele, da so lahko tudi one, ki delajo v svetu seksa, državljanke, vredne zaupanja.

Ste v svoj program zapisali tudi, da si boste prizadevali za legalizacijo mehkih drog?

V Italiji imamo nov zakon o mamilih, ki je bil sprejet z zvijačo. Vključili so ga v tako imenovani olimpijski paket, ki ga je bilo treba na vrat na nos sprejeti pred torinskimi zimskimi igrami. V bistvu so v sklop zakonov o varnostnih ukrepih vrinili tudi tega o mamilih. Vladna večina je ponovno vsilila svoj pogled, ne da bi ga poskusila poprej uskladiti z opozicijo. Tudi tokrat, ko je šlo za občutljiv ukrep, ki prodre v intimo in svobodo vsakega državljana in ki mladim sporoča, da ni med mamili nobene razlike: vseeno nam je, ali si kadilec džojntov ali džanki.

Med vašimi načrti je tudi poenostavitev postopka za spremembo spola.

Poudarila bi rada, da se za ta postopek ne odločajo ljudje, ki se nekega dne zbudijo in se domislijo, da bodo zamenjali spol. To so ljudje, ki želijo slediti svoji pravi naravi. Ker je njihova odločitev že tako ali tako boleča, bi jim jo morala država olajšati. Javno zdravstvo mora poskrbeti tudi za vse, ki se odločijo, da ne bodo zatrli svojih nagnjenj. Bolnišnice, ki so specializirane za to področje, bi morale biti deležne večje javne podpore, saj jim preti zaprtje. Hormonski dodatki, ki so potrebni transseksualcem, bi morali biti vključeni v kategorijo zdravil, ki so v Italiji skoraj brezplačna. Tistim, ki se odločijo, da bodo svojo "drugačnost" kazali tudi navzven, mora biti dana pravica, da spremenijo ime. Transgender, ki ti izroči osebno izkaznico, ti odpre vrata svoje intimnosti. Transgenderjev zato ne boste videli na pošti: večina ni dovolj močna, da bi prenesla vprašujoč pogled uslužbenca, ki vidi pred seboj žensko, na paketu in dokumentu pa moško ime. Tu je še drug problem. Kdor se odloči, da bo spremenil spol in identiteto, mora opraviti Real Life Test, to je enoletno poskusno obdobje, med katerim je postavljen pred preizkušnjo. Eno leto se mora delati, kot da je že spremenil spol, zato da se ekipa izvedencev, ki mu sledi, prepriča, da operacija ne bo pretravmatična. Kako pa naj se moški obnaša in oblači kot ženska, če mora na vsakem koraku, na primer policijski patrulji, ki ga ustavi, razkriti identiteto, ki ni več njegova?

Vi ste tudi v psevdonimu ohranili moško ime.

Na italijanskem jugu velja tradicija, da se imena prenašajo iz roda v rod. Moj ded je bil Wladimiro, zato nosim tudi jaz to ime, le da sem ga spremenila v Vladimir. V ruskem jeziku pomeni "tisti, ki vlada v miru". Najbrž mi je zato tako všeč. Za nič na svetu ga ne bi zamenjala.

Kaj še pričekujete od morebitne Prodijeve zmage?

Berlusconija se bomo prej ali slej znebili, nujno pa je, da se nova vlada ne bi obnašala, kot se je njegova. Da bi se spremenila tudi miselnost ljudi. Italija potrebuje močan signal: stvari se lahko izboljšajo. Zato upam, da bodo v novi vladi levičarske stranke močno zastopane. Da se bodo opogumile in pripravile pomembne reforme. Da se bo slogan, ki ga je naša stranka izbrala za to predvolilno kampanjo, uresničil ... Glej no, Italija se res lahko spremeni.

Je ena od sprememb, ki si jih želite, tudi umik iz Iraka?

Dlje ko ostanemo, slabše bo. V vseh teh letih se položaj ni izboljšal. V Irak nismo izvozili demokracije, ampak državljansko vojno, spopad med šiiti in suniti, verski fundamentalizem. Nikoli nisem verjela v Bushevo filantropijo, saj bi sicer priskočil na pomoč tudi tistim nesrečnim narodom, ki ne sedijo na nafti. Očitno je, da se je vojna začela zaradi ekonomskih razlogov, in pravi škandal je, da ni Italija zahtevala umika, ko je bilo na dlani, da Sadam nima orožja za množične poboje. Zato zagovarjam takojšen umik iz Iraka. To naj bo eden prvih ukrepov nove vlade.