Živaloljubčki

Ga skoraj ni človekarja, če sploh ne omenim politikov ali lovcev, ki ne bi lajnal, da je ljubitelj živali, no, seveda pa tudi narave, ljubitelj umetnosti, ljubitelj človeštva, ljubitelj otrok in tako naprej - od same ljubezni je vse mokro. Beseda ljubezen, izmed vseh človeških besed od svojega začetka naprej nenehno do neskončnosti zlorabljana, pljuska čez ta prekleti svet kot smrdljiva gnojnica laži in hinavščine. Beseda, ki je obsojena na to, da je ne bo mogoče nikoli več očistiti in ji določiti njen pravi pomen - hoteti dobro. Ali vsaj ne hoteti hudega. Biti vsaj solidaren do tistih, ki so prisiljeni z nami deliti svoj življenjski prostor na tem planetu. Ker pa se pojem ljubezni do živali v tem smislu stalno zamenjuje z zaljubljenostjo v svoje lastne hišne ljubljenčke - kako ogabna beseda, le kdo si jo je izmislil - so redka zavetišča za zavržene, preganjane in po človekovi krivdi trpeče živali za zdaj edino, kar naj bi tem brezdomcem vsaj za silo zagotavljalo varnost pred človekarskimi morilskimi in mučiteljskimi rokami, vsaj zasilno streho, hrano in vodo. Brez bojazni, da bi po borih tridesetih dneh morali ti smrčki plačati z birokratskimi predpisi omejeno mesečno oskrbo s smrtno obsodbo.

Obstajajo zavetišča, ki so tega imena vredna, a žal tudi taka, ki samo grabijo občinski denar, njihova glavna dejavnost pa je zgolj pridobitna; če se farma kuncev ne splača dovolj, se bo splačal pač pasji hotel. Tu se oskrbujejo za drag denar predvsem čistokrvne beštije premožnih lastnikov takih "ljubljenčkov", kakršni so na primer štirje pasji klavci znane zdravnice. Ker so ti klavci seveda čistokrvni in zvezde pasjih razstav, jih kinologi prijazno imenujejo "kužki". Take zlate kužke je treba seveda takoj strokovno oskrbeti, obvezati in potolažiti - tipičen primer živalskega rasizma. Kajti življenje čistokrvnega psa je očitno neprimerno dragocenejše kakor življenje kratkonogega mešančka, ki se ga kakšen mariborski sovič po kratkem postopku znebi tako, da ga za mesec dni pošlje kar v drugo občino, v drameljski šinteraj. Tisti edini pravi azil v mariborski občini pa je po novem treba zrušiti, uničiti, zravnati z zemljo skupaj z živalmi, prostovoljci, ki v njem delajo, in spominom vred. In glej si ga no, polizanca, kako ti gleda naravnost v kamero in vzdihuje, kako da se mu živali v azilu smilijo, ker tu pač nimajo pravih pogojev...

Podobno kot baba, ki je zastrupila svojega moža, zdaj pa igra neutolažljivo vdovo. Podobno kot morilec, ki je zaklal lastne starše, zdaj pa igra zapuščeno siroto. Tako je župan storil vse, kar je bilo v njegovi moči in v moči njegove ožje sodrge, da je dosegel uničenje azila - je pa seveda še zmeraj, oh ja, velik ljubitelj živali. Ne manjka se jih, takih živaloljubčkov. Tudi dobri Janez z Zaplane je za deset minut obiskal mariborski azil, počepnil pred pasjim boksom za cele tri sekunde, kolikor jih je bilo potrebno, da so ga fotografirali, izjavil, da je tukaj "bolj skromno" in zaželel, da bi bilo "boljše", pa spet odbluzil po svojih zgodovinskih humanitarnih potih. Seveda je tudi on živaloljubček, saj ima doma na vso moč čistokrvnega ščeneta - saj, kako bi pa zgledalo, če bi delil svoj dom s kakšnim pasjim ciganom! Zdaj mu je menda odleglo, ko je izvedel, da odslej odhajajo mariborski cucki v drameljsko koncentracijsko taborišče, kjer bodo po tridesetih dneh za zmeraj spravljeni s sveta.

Sploh pa živali, ki niso koristne človeku, lastniku planeta, nimajo pravice do obstoja. Čistokrvne že, saj jih je donosno gojiti in prodajati, donosno jim je nuditi oskrbo v pasjem hotelu, kjer en sam sprehod za psa stane osemsto tolarjev. Drugače pa so živali namenjene izključno dobrobiti človeštva. Že Wojtyla je skupaj s sedanjim vrhovnim inkvizitorjem Ratzingerjem "posvetil" nekakšen novi katekizem za verne ovčice, v katerem oba naduto zapišeta, da so živalstvo in naravna bogastva namenjena človekovi koristi. In dodajata, da ima človek pravico do uporabe živali, pa ne samo za hrano in obleko. Ne. Pravico ima, da uporablja živali pri organiziranju predstav za svojo zabavo. Ne izmišljujem si - dobesedno tako se glasi 2417. člen te nesnažne knjige, kjer zapišeta tudi, da so medicinski in znanstveni poskusi na živalih moralno sprejemljivi. Ljubezen gre samo človeku, sta zapisala, in se ne sme dajati tudi živalim. In še, da je trošiti denar za živali "nevredno".

Moralno je torej gojiti živalske boje, ker ljudi zabavajo. Moralno je uporabljati električno dresuro živali za nastopanje v cirkusih, moralno jih je mučiti in jih zlorabljati za lastno zabavo. In seveda spada zraven tudi ganljivi prizor, ko španski kraljevski par, strasten ljubitelj bikoborb, pobožno poljublja papeževo roko.

Množični pokol jagnjet za velikonočne požrtije je moralen. Lovski masaker v prostranih cerkvenih gozdovih je moralen. Mimogrede, se bo kdo spomnil, da je tudi živaloljubček Rode strasten lovec, ko se bo prišel s svojo groteskno kardinalsko kapo šopirit v Slovenijo?