Psi vojne

Set v Katarju, na katerem so se odvijale tiskovne konference generala Tommyja Franksa, ki je vodil ameriške vojaške operacije v Iraku, je zdizajniral isti tip, ki je zdizajniral set za Good Morning America, oddajo TV mreže ABC. S tem je bilo že od prvega dne jasno, da bo iraška vojna predvsem show, spektakel - da bodo potemtakem bistveni efekti, drama, imidž, emocionalni kvocient in zvezdni prah, ne pa realnost. Le zakaj? Bush in njegovi so ustvarili fikcijo, ki je bolj realna od realnosti. In tudi bolj pogubna. Ta fikcija je dobila junake, za katere se je potem vedno izkazalo, da so le produkti pogubnega mešanja realnosti in fikcije - in antijunake, ki so na svoj moten, dementen, patološki način le potrdili, da Američani potrebujejo vojno, da bi imeli občutek, da nastopajo v filmu. Le koga bi lahko še presenetilo, če konspirologi zdaj zagotavljajo, da v Bagdadu ne sodijo Sadamu Huseinu, ampak njegovemu dvojniku - igralcu, ki ga igra.

* Jay Garner Ko so Američani osvojili Bagdad, zrušili kip Sadama Huseina in okupirali Irak, je Bush za prvega civilnega upravitelja Iraka - okej, za prvega šerifa, za prvega guvernerja, za "koordinatorja civilne administracije" - postavil Jaya Garnerja, upokojenega generala, nekdanjega marinca, hardcore jastreba, ideološkega brata Dicka Cheneyja, Donalda Rumsfelda in Paula Wolfowitza, trgovca z orožjem, še malo prej zaposlenega pri korporaciji SY Technology, s katero ima Pentagon sklenjenih kopico poslovnih pogodb, junaka vojaško-industrijskega kompleksa, pred katerim je že pred mnogimi leti - ob svojem odhodu iz Bele hiše - svaril Dwight Eisenhower. Garnerjeva naloga je bila, da Irak spravi v red, da poskrbi za humanitarno pomoč in da začne s povojno rekonstrukcijo. In kaj je počel Garner? Izgledal je kot turist - s sončnimi očali, v safari srajci. Gledal je kot turist, hodil je kot turist, obnašal se je kot turist - prišel je na sprehod. Bil je clueless. Ali bolje rečeno, izgledal je kot tip, ki je nasedel Bushevi napovedi, da bo invazija na Irak le sprehod. Še več, Garner je nasedel tudi oni drugi Bushevi fikciji - da je v Iraku vojne že konec. Ni je bilo. V resnici se tedaj še niti začela ni. Garner o tem ni nič vedel. Bush tudi ne. Dejstvo, da so bušiji v iraško klavnico - v "povojni" Irak - poslali turista, je kazalo predvsem na to, da ne ločijo več med realnostjo in fikcijo, med resnico in svojimi fantazijami. Garner je bil popolna alegorija bušističnega mešanja fikcije in realnosti. Kar pa ni bilo težko: Garner je bil pod Reaganom guru obrambnega sistema Vojna zvezd, ki je ime dobil po Lucasovem sci-fi eposu - in potem tudi ostal le fikcija.

* Marlboro Man Več kot 100 ameriških časopisov je 10. novembra 2004 objavilo fotografijo, ki je v hipu postala tako legendarna, da se je iraška vojna zazdela chic: na njej je bil obraz ameriškega marinca, umazanega od Faludže, krvi in blata, s cigareto v ustih - čez njegove utrujene, izčrpane, zaspane oči, ki so izgledale kot citat Roberta Mitchuma, se je plazil dim. Če ste ga gledali dovolj dolgo, ste zaslišali Platterse - saj veste, Smoke Gets in Your Eyes. Mnogi so dahnili: "To je najboljša vojna fotografija zadnjih let!" Tudi Dan Rather, TV voditelj, ki so ga kmalu zatem odstavili... ee, prisilili v odstop iz osebnih razlogov. Marincu so takoj prilepili umetniško ime: Marlboro Man. In še preden so v Faludži prešteli mrtve, je Marlboro Man postal poster boy iraške vojne, simbol ameriškega poguma, junaštva, žrtvovanja, patriotizma, svobode, glorije in stresnega vojaškega življenja, najboljša reklama za služenje stricu Samu - hej, pridite, tu je tako kot v filmu! Moški, ki je zre v oči vojni in smrti, je tako seksi! Jasno, James Blake Miller, kot je ime temu Marlboro Manu, ni odšel v Hollywood - zdaj, leto in pol kasneje, je sicer zvezdnik, toda ne zvezdnik iraške vojne, ampak zvezdnik posttravmatičnega stresa, hude mentalne motnje, posledice tistega seksi soočenja z vojno. Ne more spati, sanja kri in smrt, zbuja se kriče - v znoju. Če se ga kdo dotakne, se mu zmeša. Če zasliši kak šum, zgrabi puško, ki je ni. Če poči balon, se vrže po tleh. Če gleda ognjemet, vidi raketiranje. In če pogleda tisto fotko, mu ne gre v oči dim, ampak mu gredo v oči solze, tesnoba in depresija. James Blake Miller, 21-letni proletarec iz Kentuckyja, je poster boy posttravmatičnega stresa. Antireklama za iraško vojno. Ni edini - 17 % ameriških vojakov, ki so služili v Iraku in Afganistanu, muči posttravmatični stres.

* Junaki Fort Bragga 11. junija 2002 je narednik Rigoberto Nieves ustrelil svojo ženo - in potem še sebe. Dvajset dni kasneje je narednik William Wright zadavil svojo ženo - in jo na hitro pokopal v plitvi grob. Dvajset dni kasneje, na dan, ko so aretirali Wrighta, je narednik Brandon Floyd ustrelil svojo ženo - in potem še sebe. Vsi trije naredniki so svoje žene pobili v Fort Braggu (Severna Karolina), kjer je bazirana elita ameriške vojske - Posebne enote, specializirane za hitre akcije in eksekucije. Special Forces. Hja, vsi trije so bili člani Posebnih enot - in vsi trije so se malo prej vrnili iz Afganistana. Ali bolje rečeno, vsi trije so bili del prvega retaliacijskega vala, ki ga je Bush po 11. septembru 2001 poslal nad Afganistan... ee, nad "malopridni" talibanski režim, ki "gosti in sponzorira al-Kajdo". Jasno, trije naredniki niso - tako kot njihovi filmski vzorniki, Trije botri (ki v Ledeni dobi, digitalni pravljici za nove generacije, mutirajo v mamuta, tigra in lenivca) - reševali in "posvojevali" otrok, ampak so jih pobijali, magari nehote, ter jih v paketu z drugimi pobitimi civilisti prepuščali šovinistični črni luknji po imenu "kolateralna škoda". In njihovi poboji civilistov v Ameriki so bili le nadaljevanje tega, kar so počeli v Afganistanu. "Blood makes the grass grow. Kill! Kill! Kill!" Tedaj še ni bilo iraške vojne, toda ti umori so bili srhljiva najava klavnice, obenem pa tudi potrdilo, da vojne, ki jih Amerika fura po svetu, ubijajo tudi samo Ameriko, dokaz, kako daleč je Amerika padla od "pravljic" a la Trije botri (trije banditi se spreobrnejo, ko nabašejo na nemočnega dojenčka), na katerih je zrasla, in svarilo, kako ogrožen je pravzaprav Posse Comatitus Act, zakon, ki ameriški vojski prepoveduje poseg v Ameriki. "Zahvaljujem se Bushu, ker je mojega sina prelevil v ubijalsko mašino," je kasneje dahnil oče enega izmed mnogih ameriških vojakov, ki so po vrnitvi iz Iraka pobili svoje žene.

* Terminator Dialog, ki je v zadnjih letih zasenčil vse filmske replike, ki se je ob koncu leta 2004 odvrtel v Faludži in ki ga je s kamero ujel Kevin Sites, reporter TV mreže NBC, gre takole:

Marinec št. 1: "Samo jebeno dela se, da je mrtev!"

Marinec št. 2: "Še vedno diha!!"

Marinec št. 1: "Samo jebeno dela se, da je mrtev!!!"

Marinec št. 1 stopi k ranjencu, iraškemu gverilcu, ki leži v razsuti, razdejani, prerešetani mošeji, dvigne puško in ga hladnokrvno, arogantno, sadistično, križarsko ustreli. V glavo. Eksekuciji po kratki tišini sledi sarkastična replika: "Zdaj je mrtev!" Gverilec ni bil oborožen, le komaj še je dihal, toda marinec si ni mogel kaj, da ne bi do konca citiral prizora, ki ga je prej videl v kopici akcijskih filmov. Ali bolje rečeno, njegova replika "Well, he's dead now" je bila le predelava akcijsko-terminatorskih replik a la "Zdaj si prtljaga", "To imej za ločitev", "Stick around" in "You're fired". Jasno, Amerika in svet sta se ob tem zgrozila, še toliko bolj, ker je marinec to storil pred kamero. A po drugi strani, s tem je le potrdil staro tezo, da začnejo ljudje v prisotnosti kamere avtomatično, nagonsko "igrati" - prisotnost kamere jih naredi bolj "kreativne". In očitno tudi bolj morilske. Je marinec nasedel fikciji? Ne, nasedel je realnosti, ali natančneje, nasedel je fiktivnim perverzijam, ki jih je Bush vsilil kot realnost - retaliacijski mentaliteti, svetopisemski vendetti, neoimperialistični aroganci, moralni superiornosti, božjemu kompleksu, logiki sredstev, ki posvečujejo cilj, glorificiranju iracionalnosti, šovinističnemu in rasističnemu odnosu do muslimanov, mitu o novi, v krvi prerojeni moškosti ter preziru do mednarodnega prava, Združenih narodov, Ženevske konvencije, človekovih pravic in mednarodnega kazenskega sodišča. Faludža bi morala biti njegova - in Busheva - enosmerna vozovnica za Haag. Toda nič se ni zgodilo. Še njegovega imena nismo izvedeli.

* Jessica Lynch Uradna verzija je šla takole: vojakinja Jessica Lynch je 23. marca 2003 s svojim vodom v Nasiriji padla v iraško zasedo. Junaško se je borila - do zadnjega diha. Do zadnje krogle. Pri tem je pobila kopico Iračanov - ni se hotela predati. Prerešetano in prebodeno so jo - v kritičnem stanju - prepeljali v iraško bolnišnico, kjer so jo potem brutalno zasliševali in sadistično mučili. 2. aprila so jo ameriške Posebne enote z nevarno, pogumno in spektakularno operacijo rešile iz Sadamove mučilnice. Jessica je tako postala narodni heroj, mitska figura, supergirl, Američanka št. 1, ponos nacije, folk legend, simbol poguma, junaštva, časti in samožrtvovanja, miss pop mučeništva, kraljica ljudskih src. Problem je bil kakopak v tem, da je bila to le fabrikacija - le fikcija, le mali film. Directed by Pentagon. Jessica je resda padla v iraško zasedo in resda so jo ranjeno prepeljali v iraško bolnišnico, toda vse ostalo je bila fikcija - Jessica ni nudila divjega odpora, ni pobila trume iraških vojakov, v bolnišnici je niso mučili, pa tudi reševalna operacija ni bila nevarna, pogumna in spektakularna, saj tedaj v bolnišnici in njeni okolici ni bilo ne duha ne sluha o iraških vojakih. Nič, Pentagon je ponudil junakinjo, s katero se bodo "gledalci" lahko identificirali - napol mitsko bitje, ki naj bi naelektrilo nacijo in ji dvignilo moralo. Marsikdo si je rekel: Američani so Irak napadli le zato, da bi lahko reševali svoje vojake. Toda resnica je hujša: Američani so potrebovali novo vojno, da bi lahko posneli novega Ramba.

* Lyndie England Sredi leta 2004, leto po Bushevem oznanilu "misija je končana", je TV mreža CBS zavrtela posnetke brutalnega mučenja, sadističnega trpinčenja, sarkastičnega zlorabljanja in ekstremnega spolnega poniževanja iraških ujetnikov, zaprtih v kompleksu Abu Grajb pri Bagdadu. Grozljivka iz Abu Grajba je po eni strani potrdila, da se čistim ameriškim produktom, kot je recimo US Army, na koncu vedno zmeša, po drugi strani pa je pokazala, da so sodobne vojne le še patološki poganjki "družbe spektakla", v kateri vsakdo snema svoj mali film, svoj mali home-video, svoj mali reality-show. Ameriški vojaki in vojakinje so torturo snemali v neke sorte ateljeju - v Bloku 1A so "izolirali" poseben, nepredušno zaprt prostor, ki je postal njihov mali h'woodski studio. Zapornike so silili v dramatične, groteskne, ekstremne položaje, v simuliranje spolnih aktov, oralnega seksa in masturbiranja, v igranje "vlog": hoteli so narediti vtis. Mislili so na efekt - in na publiko. Toda v svojem "snemanju" niso le uživali, ampak so bili nad sabo fascinirani. In tega niso skrivali: na posnetkih se smejijo, brezbrižno zabavajo, igrajo, dvigujejo prste, pozirajo. Ničesar ne skrivajo. Le zakaj? Hočejo, da jih gledamo! In ironično, največja zvezda teh abugrajbskih filmov je bila ženska - Lyndie England, "the lady with the leash", kot pravijo Rolling Stones (Dangerous Beauty), mala, neprivlačna, zakompleksana blagajničarka iz Fort Ashbyja, ki je že v šolo hodila v vojaških škornjih in ki je - s cigareto v ustih in prstom uperjenim proti Iračanu, ki masturbira - izgledala kot Irma Grese iraške vojne in ki je potrebovala vojno, da bi končno dobila "vlogo".

* Pat Tillman Pat Tillman je bil zvezdnik ameriškega nogometa, nacionalni športni junak, igralec arizonskih Kardinalov, ki je na lepem sklenil, da se bo šel borit v Irak. To je bil sicer manjši kulturni šok, toda Bushu je prišel prav - za dvigovanje morale, za dokazovanje, da so vsi na njegovi strani, za napihovanje patriotizma, navsezadnje, Tillman je prekinil zvezdniško kariero, zavrgel glamur in zavrnil bogastvo (3,6 milijona dolarjev), ki bi mu ga vrgla pogodba s Kardinali. Nihče mu ni rekel, hej, če hočeš biti še bolj slaven, kot si, potem naredi to, kar so naredili ameriški nogometni zvezdniki v času vietnamske vojne - odidi v Hollywood! Tillman, zvezdnik, ki je diplomiral iz marketinga (in fan Noama Chomskega, kot je povedala njegova mama), je raje odšel v Irak, od koder so ga z Rendžerji poslali v "bolj varni" Afganistan, kjer je sredi leta 2004 - v okviru operacije "Gorski vihar" - zašel v talibansko zasedo in po srditem, junaškem boju padel. Da je Bush Tillmanovo "žrtev" na vse pretege glorificiral, ne čudi - Tillman je namreč umrl prav v času, ko je izbruhnil abugrajbski škandal. Toda ko so ga pokopali in njegovo "junaško smrt" že dobro iztržili, se je izkazalo, da v resnici sploh ni zašel v talibansko zasedo in da tudi ni padel po srditem, junaškem boju, ampak da je bil žrtev "prijateljskega ognja" - da so ga potemtakem "ponesreči" ubili sami Američani. Še več, preiskava se je vse bolj zapletala, dokler se ni "izgubila", ko je začelo kazati, da Tillman v resnici ni bil žrtev "prijateljskega ognja", ampak da so ga ameriški vojaki, njegovi podrejeni, namerno umorili, bazično zato, ker jih je silil v nevarne, samomorilske akcije, ker je hotel junak postati po hitrem postopku, ker je lider voda postal zaradi svojega zvezdništva in ker je bil bolj slaven kot oni. Ergo: Pat Tillman je bil žrtev h'woodskega impulza v ameriških vojakih.

Zahvaljujem se Bushu, ker je mojega sina prelevil v ubijalsko mašino," je dahnil oče enega izmed mnogih ameriških vojakov, ki so po vrnitvi iz Iraka pobili svoje žene.