Ljudi imajo za idiote

Predstavniki različnih sindikatov in levih strank so delili nalepke in letake proti pogodbi o prvi zaposlitvi. Pohod je bil načrtovan od Trga republike do Porte d'Italie, kar pomeni razdaljo devetih postaj s podzemno železnico. Celotno vzdušje je bolj spominjalo na semenj kot na shod. Kdo so torej ti stotisoči, ki hodijo po cesti in nasprotujejo pogodbi o prvi zaposlitvi? Poleg sindikalistov, študentov in dijakov se shodov udeležuje tudi zelo raznovrstna množica ljudi, od anarhistov do zaskrbljenih upokojencev, ki jim ni vseeno za prihodnost družbe in še posebej mladih.

Dve gospe v pokoju sta prišli na shod "zaradi nasprotovanja pogodbi o prvi zaposlitvi in iz solidarnosti do mladih". Posredovanje Jacquesa Chiraca sta označili kot nenavadno. "Škandalozno je, kako smeši demokracijo, odločil se je, da se morajo z zakonom ukvarjati parlamentarci, in določil način, kako ga morajo spremeniti. Ljudi ima res za idiote. Zaradi političnih manipulacij smeši francoske ustanove." Nasilnost njunih besed je v popolnem nasprotju z njunim videzom. Na koncu soglasno dodata: "Upava, da Sarkozy s tem osebno ne bo preveč pridobil."

Nedaleč stran dva upokojenca nosita transparent proti pogodbi o prvi zaposlitvi, na kateri je nalepka socialistične rože. Zakaj sta prišla? "Že če pridemo, stvari niso v redu, če pa ne bi prišli, bi bilo še samo hujše," odgovori eden od njiju. "Upamo, da bodo mladi uslišani. Midva sicer ne delava več, vendar se sprašujeva, kako bo mladim glede na sedanjo politiko sploh uspelo priti do kruha in stanovanja." O Chiracu? "Ne razumem, kaj je hotel povedati, povsem je zmešan, predvsem bi nas rad zavedel." O vladi? "Vladi ni v interesu urejanje socialnih težav, uničiti hočejo le prihodnost mladih. V zadnjih tridesetih letih smo napredovali, sicer je bila to romarska politika - korak naprej, korak nazaj, danes pa je ravno obratno."

Procesija pride do Bastilje. Desetine zborovalcev stojijo na spomeniku, v Operi stavkajo. Trije mladi Američani, fant in dve dekleti, bolj opazujejo proteste, kot pa protestirajo. Demonstracije so v zadnjih dneh za tujce postale svojevrstna pariška zanimivost. Američani radi povejo svoje mnenje: "V ZDA nimamo tovrstnih zborovanj, niti v San Franciscu, kjer je bilo veliko protestov proti vojni v Iraku. Pravzaprav sploh ne demonstriramo, sploh pa ne zaradi gospodarskih razlogov." K temu še dodajo: "Zanimivo je, koliko mladih zanima politika in koliko se jih udeležuje protestov." Njihova navzočnost se ne ujema povsem s splošno usmeritvijo ameriškega tiska, ki močno kritizira socialistično gibanje. To razlagajo takole: "Med ljudmi vlada močno protifrancosko vzdušje, hkrati pa mi svojih težav ne rešujemo na cestah; v ZDA je vlada tako daleč od ljudi, da to sploh ne bi bilo učinkovito, celo sami demonstranti imajo precej različna stališča." In Chirac? "Všeč mi je bila njegova politika do Iraka, vendar je to vse, kar vem o njem." V tem trenutku pride mimo ostareli Francoz in v angleščini doda: "To je edina dobra stvar, ki jo je naredil."

Pohod se nadaljuje, mladenič nosi plakat s sliko Mone Lize, na kateri je napis: "Če bi veljala pogodba o prvi zaposlitvi, ta slika ne bi bila nikoli končana." Mož z napisom je redni udeleženec zborovanj: "Hoja po ulicah je po več mesecih precej utrujajoča. Sem zaposlen in zame so to izgubljeni dnevi, vendar pa bomo vztrajali do konca, vse dokler nas ne uslišijo." Ob tem še doda: "Nasproti nam stoji vlada, v njej pa ne počnejo drugega, kot da si med seboj podajajo žogo; te manifestacije so prav tako pomembne, kot so bile novembrske. Tukaj so se zbrali tisti, ki živijo v negotovosti, izkoriščani, tisti, ki jih ne upoštevajo, in tisti, ki zavračajo reklamni, televizijski diskurz, skratka navadno indoktrinacijo. Tukaj smo, da povemo, da lahko gradimo tudi drugače, da mislimo s svojimi glavami." Sarkozyju pa ni naklonjen: "Provokacija se nadaljuje. Sarkozy je oportunist. Imam napis, vsakič drugega. Zadnjič sem imel napis: 'Mi vsi smo sodrga.' (Sarkozy je namreč mlade iz predmestij označil za sodrgo, kar je še podžgalo nasilje med jesenskimi nemiri, op. a.) Ko koga zmerja s sodrgo, zmerja mojega brata, zmerja mene. Jaz imam službo, sem belec in naj potemtakem ne bi bil zalega. In vendar sem. To je žaljivka, ki jo je namenil kolektivu, ki je užalila delavce." In Chirac? "Nimam mnenja o njegovem diskurzu, ker ni povedal nič pametnega, ampak ustvaril zgolj zmedo. Malo se umaknimo, malo popustimo - to je smešno."