Judeževa žrtev

Od raznih bibličnih kod in Da Vincijevih šifer blazirani javnosti na vpogled je nedavno odjeknila nova sočna petarda, le da je tokrat pod garancijsko zastavo National Geographica požegnana s strani znanstvene skupnosti. Judežev evangelij - torej pradavni papirus, ki popisuje zakulisje Judeževega domnevnega izdajstva - nosi v sebi potencial, da prepiha ustaljene dogme Novega testamenta in v marsikaterem srcu zacementira averzijo do uradne cerkvene hierarhije. Juda Iškarijot, z legendarnimi tridesetimi srebrniki podkupljeni capin, ki je po dvatisočletni doktrini Gospodovega sina biričem identificiral s poljubom ter se, skrušen od neizbrisljive krivde, na koncu sam obesil, je stoletje za stoletjem služil kot simbol nizkotnega izdajstva ter splošne osebnostne pokvarjenosti: v Nemčiji imajo recimo uradniki celo z zakonom odrejeno moč, da staršem preprečijo otroka uradno poimenovati Juda. Še v Gibsonovem Pasijonu je bila to klavrna, vsega prezira vredna spaka, ki so jo v zadnjih urah terorizirali le njej vidni demoni - a če gre verjeti Judeževemu evangeliju, so mu namesto tega dušo najverjetneje gladili angeli ter mu zadnje ure lajšali z vizijami nebeške nagrade, ki jo je imel biti deležen na račun svoje ultimativne žrtve.

Prvo in pri vsakem takem odkritju ključno vprašanje mora biti seveda vprašanje znanstvene verifikacije in Judeževemu evangeliju gre na tem področju za zdaj navdušujoče dobro. Dokument, ki je napisan v koptskem jeziku (kakršnega so govorili na področju Egipta ob zori krščanstva), je cele veke ležal nekje sredi suhega peska egipčanske puščave, varno skrit pred vojnami in drugimi ujmami. National Geographic je prvo sled za njim umestil v leto 1983, ko je Stephena Emmela, ki je bil takrat na podiplomskem študiju v Rimu in je danes profesor na univerzi v Muenstru, poklical prijatelj, naj prileti v Švico preverit določene fascinantne koptske dokumente. V neki ženevski hotelski sobi sta se Emmel in kolega potem sestala z dvema skrivnostnima možema - z nekim Egipčanom in z njegovim prevajalcem. "Dala sta nam pol ure, da pregledamo tri škatle za čevlje, v katerih so bili v časopisni papir shranjeni papirusi," se spominja Emmel. S prijatelji je bil pripravljen plačati 50.000 dolarjev, a prodajalec je zahteval niti penija manj kot tri milijone. Posel je propadel in dokument je bil za znanstveno skupnost za nadaljnjih sedemnajst let izgubljen.

Po podatkih današnjega lastnika je bil Egipčan v hotelski sobi preprodajalec starin iz Kaira po imenu Hanna. Papirus je kupil od nekega vaškega scavengerja, ki si je kruh služil s tovrstnim brskanjem za starinami po puščavi in je danes mrtev, njegovi najbližji pa ne vejo ali nočejo povedati, kako je prišel do največje najdbe v svojem življenju. Hanna se je od samega začetka nameril za predmet iztržiti ogromno denarja, a je imel pri tem strašne probleme. Ko so mu akademiki v Ženevi s svojim nebrzdanim navdušenjem potrdili, da gre vsekakor za zanimiv objekt, se ga je odpravil prodat v New York, a s prodajo ni imel uspeha. Preden se je vrnil domov, je papirus shranil v sefu v podružnici Citibanka, kjer je tekst gnil vse do aprila leta 2000. Takrat ga je kupila Frieda Nussberger-Tchacos, v Egiptu rojena Grkinja, ki ne želi razkriti, koliko je zanj plačala: pravi, da je govorica o 300.000 dolarjih sicer netočna, a obenem tudi povsem dober približek.

Dokument je na tej točki že hudo razpadal in je znanstveno skupnost dosegel ravno še pravi čas, preden bi bilo njegovo sporočilo za vedno izgubljeno. Upoštevajoč dolgo zgodovino spektakularnih ponaredkov so se strokovnjaki avtentifikacije lotili previdno in skeptično (na univerzi Yale so raziskovanje celo apriorno zavrnili), a za zdaj so vsi testi potrdili pradavnost besedila. Ugledni laboratoriji, ki jih je najel National Geographic, so materiale umestili nekam med 220 in 340 n. š., črnilo je sestavljeno iz zgodovinsko plavzibilne mešanice, pa tudi strokovnjaki za koptski jezik pravijo, da je besedilo glede na izbiro frazeologije na pravi način prevedeno iz grščine, v kateri je bila napisana velika večina besedil najzgodnejšega krščanstva.

Prvo vrstico prve strani besedila bi lahko prevajali kot Tajno poročilo o razodetju, ki ga je Jezus spregovoril Judežu. V tej verziji je Judež heroj, ki - v nasprotju z ostalimi apostoli - resnično razume Jezusov nauk. Izdajstvo je samo usluga, ki jo Judež opravi na učiteljevo izrecno prošnjo, saj naj bi se želel Jezus tako dokončno znebiti zemeljskih spon telesa ter zaživeti v polnosti svojega nebeškega potenciala. Da je tako mučno nalogo poveril prav Judežu, je znak njegovega posebnega statusa: "Dvigni oči in poglej v oblak in v luč znotraj njega in v zvezde okoli!" mu pravi Jezus v tem novem potencialnem amandmaju k Bibliji: "Zvezda, ki kaže pot, je tvoja zvezda!" Judež zatem doživi razodetje, med katerim vstopi v "svetleč oblak". Ljudje dol na tleh iz oblaka slišijo nekaj besed - a njihovo sporočilo bi nam zaradi vrzeli v papirusu utegnilo ostati za vekomaj neznano. Evangelij se konča precej naglo z obvestilom o tem, kako je Judež "dobil nekaj denarja" in Jezusa predal sovražnikom.

Kot argument v prid avtentičnosti dokumenta znanstveniki navajajo masivni traktat Proti herezijam, ki ga je leta 180 n. š. napisal lyonski škof Irenej in v katerem žolčno obsoja tudi skupino, ki je častila Judeža in mu v čast spesnila celo fiktivno hvalo, ki jo ima zdaj za "Judežev evangelij".

Dejstvo je, da se je v prvih stoletjih za primat spopadala zelo pisana paleta od Kristusa navdihnjenih sekt in da je tista, ki jo danes poznamo kot edino zveličavno vatikansko catch-the-cash piramido, zgolj ena izmed njih. Vizijo, iz katere naj bi med drugim nastal tudi Judežev evangelij, strokovnjaki na grobo uvrščajo med gnostična učenja. Gnosis po grško pomeni znanje, vedenje - gnostiki pa so v nasprotju z Irenejem in njegovimi zagovarjali trditev, da se lahko navadni ljudje z Vsevišnjim povežejo neposredno, brez vsake pomoči duhovnika. Odrešitev naj bi ležala v prebuditvi božje iskrice v človekovem duhu, kar naj bi bilo po gnostikih natanko tisto, kar nas je bil na Zemljo poslan naučiti Jezus. Tisti, ki so njegova razodetja doumeli na pravi način, naj bi lahko postali natanko tako božanski, kot je bil on sam. Nasploh Judežev evangelij lepo ilustrira bitko gnostikov in danes uradne hierarhije. V prvi sceni se Jezus smeji svojim učencem, ki da molijo k "svojemu bogu", s čimer jih mesija primerja s svečenikom v templju, ki ga poimenuje "duhoven za napake", in za katerega doda, da v njegovem, Jezusovem imenu sadi "drevesa brez plodov ... na sramoten način." Sledilce izzove, naj ga vendar pogledajo in spoznajo, kaj in kakšen je v resnici, a kaj, ko glave raje obrnejo stran. "Ostali apostoli preprosto niso doumeli, Judež pač!" pravi Marvin Meyer, koptolog, ki je sodeloval pri prevodu evangelija: "Smrt za Jezusa ni bila slaba reč - smrt je bila odrešitev njegove duše in duha od telesa."

Reklama

Objava vseh teh novih tez je po svetu seveda sprožila burne odzive in daleč od tega, da bi bili vsi pozitivni. Člani Ruskega bibličnega društva so v javnost poslali izjavo o tem, kako je Zahod besedilo takoj na začetku zlorabil predvsem v komercialne namene, uveljavljeni nemški teolog in član papeške biblične komisije Thomas Soeding pa trdi, da nam tekst "ne prinaša nobenih novih zgodovinskih ugotovitev o življenju Judeža in Jezusa Kristusa". Craig Evans, strokovnjak za sveto pismo z ameriške univerze Arcadia, pravi: "Ključno se mi zdi, da nam je s tem evangelijem končno odgovorjeno na vprašanje, zakaj naj bi Judež sploh storil, kar je storil. Klasični štirje evangeliji nam tega pravzaprav niso zares pojasnili." Elaine Pagels, profesorica s Princetona, razume, zakaj je novo odkritje mnoge tako razburilo: "Zdaj ko se pojavljajo vsi ti novi evangeliji, je dosedanja prevladujoča slika unificiranega zgodnjega krščanstva dokončno raztreščena. Mnogim se zdi to naravnost heretično."

V četrtek je Ljubljano za reklamne potrebe prve številke v slovenščino prevedenega National Geographica obiskal Gregor Wurst, profesor cerkvene zgodovine iz Augsburga, ki je sodeloval pri prevajanju besedila in je tudi soavtor knjige o samem procesu. Na tiskovno konferenco sem se ga odpravil spraševat predvsem glede relevantnosti same vsebine evangelija: praktično vse, kar lahko človek na spletu o zadevi prebere, temelji na konkluzivni verifikaciji fizične pradavnosti papirusa, ob čemer so vsi strokovnjaki po vrsti tako vzhičeni, da je le malo govora o tem, da bi povsem z lahkoto šlo za pravljične škrabarije kakega zdolgočasenega in nemara celo prismuknjenega starodavnega meniha.

A profesor Wurst me je prehitel in kar sam od sebe izpostavil, da Judežev evangelij nima nobene veze z zgodovinsko resnico, ki da jo še vedno bolj verodostojno podajajo kanonični evangeliji Nove zaveze. Svojo trditev utemeljuje z umestitvijo v konkretni časovni okvir: s kolegi so si edini, da je bil Judežev evangelij (namreč originalni tekst v grščini) napisan vsaj sto let po dogodkih, ki jih popisuje. Konkretno: evangeliji iz Nove zaveze naj bi nastali med 65. in 95. letom našega štetja, Judežev pa ne prej kot leta 150 in je torej z vidika zgodovinske verodostojnosti v primerjavi s kanoničnimi izrazito hendikepiran. Na vprašanje, če gre torej zgolj za fanciful reinterpretacijo, je odgovoril, da se mu fanciful sicer ne zdi dovolj spoštljiv pridevnik, da pa gre prav gotovo za reinterpretacijo, pravzaprav za provokacijo nekega gnostičnega teologa, ki je za moderne zgodovinarje neprecenljiva predvsem zaradi vpogleda, ki nam ga omogoča v ločnice tistega časa. Na vprašanje, ali se torej ortodoksna katoliška cerkev nima v zvezi z Judeževo rehabilitacijo ničesar bati, je bil profesor Gregor kategoričen: "Tako je. Absolutno ničesar."

V Sloveniji je bilo o tej temi presenetljivo težko dobiti sogovornika. Prvi težkokategorni krščanski bibliolog ima preveč dela z drugimi rečmi in tematike sploh ni imel časa spremljati, drugi ne daje intervjujev, tretji ne odgovarja na maile, četrtega pravzaprav nimajo. Tudi naši laični brezbožni sociologi religije so se eden za drugim izmuznili, češ da to ni njihovo področje, razen pogumnega in izčrpnega Marjana Smrketa, ki je povedal: "To, da Juda ni bil tak, kakršen naj bi bil po štirih kanoničnih evangelijih, ni možnost, ki bi jo razkril šele Judov evangelij. Razlage, ki že desetletja demistificirajo Judovo vlogo, so različne. Nekateri avtorji poudarjajo, da je Juda Išakrijot le tip negativnega junaka, ki ga je pisec tega ali drugega evangelija, seznanjen s hebrejsko biblijo, potegnil iz njenih poglavij - s srebrniki in vislicami vred - in jo kot dramaturški dodatek vstavil v evangelij, ki je posledično bolj napet. To, da je bil srebrnik v Jezusovem času že 300 let neobstoječa valuta, bi bil na primer eden izmed kazalcev tega prenosa."

Tisto ključno vprašanje, ki ga je treba razrešiti pred vsemi drugimi, je po Smrketovo: Ali je Jezus sploh resnična zgodovinska oseba? "Tu je razpon stališč zelo širok. T. i. Jezusov seminar, ki zdaj združuje že več kot 100 bibliologov, že leta pretresa vsebino štirih kanoničnih in Tomaževega evangelija, ki je bil najden pred šestdesetimi leti. Njihovo mnenje je takole: Evangelji izhajajo iz (avtentične) zgodovinske osnove - pripovedi o modrijanu in zdravitelju Jezusu (manj kot 20 %), na katero se je nato napletlo za kakšnih 80 % neavtentičnih mitoloških vsebin. V razponu zadnjih dveh stoletij bi lahko našteli več kot sto avtorjev knjig, ki menijo, da Jezus sploh nikoli ni živel. Freke in Gandy na primer, katerih knjigo The Jesus Mystery je The Daily Telegraph imenoval celo za knjigo desetletja, menita: Jezusova zgodba je izvorno le judovska literarna različica tedaj razširjenih poganskih mitov o bogo-človeku (Oziris, Dioniz ipd), ki ga je rodila devica in ki je čudežno premagal smrt. Nato pa so se na izvorno pravljico začela nanašati zgodovinska in psevdozgodovinska dogajanja. Zmagali so 'literalisti' (dobesedneži), ki so pravljico razumeli kot zgodovino."