Lukašenko po Lukašenku

Najuspešnejši Lukašenkov protikandidat, fizik in matematik Aleksander Milinkevič, je na minulih volitvah uradno zbral 6,1 odstotka volilnih glasov, nekdanji rektor beloruske državne univerze in vodja socialdemokratske stranke Gramada Aleksander Kozulin pa pičla 2,2 odstotka. Medtem ko so voditelji Evropske unije v Bruslju napovedali uvedbo omejevalnih ukrepov proti Belorusiji, ker so ugotovili, da predsedniške volitve niso potekale v skladu z demokratičnimi merili, je Lukašenku za zmago s 83 odstotki glasov čestitala četverica zvestih prijateljev Belorusije: ruski, kitajski, kubanski in iranski voditelj.

Stari novi predsednik je zbral celo manj glasov kot na referendumu, s katerim je bil pred dvema letoma spremenjen tisti del beloruske ustave, ki je predsednikovanje desetmilijonski državi omejeval na dva mandata. Ruski opazovalci so poročali o povsem normalnem, demokratičnem poteku volitev, ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je opazovalno misijo Ovseja obtožil hujskanja v zvezi z beloruskimi volitvami. "Že veliko pred volitvami je urad za demokratične institucije in človekove pravice (Odihr) sporočil, da bodo volitve nelegitimne, poleg tega so bili opazovalci Ovseja pristranski v svojih mnenjih o volitvah in so tako ščuvali prebivalstvo." Minule parlamentarne volitve v Ukrajini in predsedniške v Belorusiji bi po mnenju ministra Lavrova morali obravnavati enako - kot izraz volje ljudstva, in zaradi njih ne bi smeli osamiti Minska.

Takšno odločno podporo beloruskemu poglavarju je Aleksander Milinkevič, ki se je po porazu na volitvah odpravil na nekakšno turnejo po Evropi, na Dunaju komentiral takole: "Predsednik Putin Lukašenka ne mara preveč, še manj pa so mu vešč barvne revolucije."

Po razglasitvi zmage je beloruski predsednik z dvanajstletnim stažem dejal: "Za virusom barvnih revolucij zbolijo oslabele države, v katerih oblast ne zna prisluhniti ljudstvu in se je pogreznila v korupcijo." Opozicijsko spletno informativno središče Hartija-97 temu oporeka z dolgim seznamom ljudi, ki so v preteklih letih izginili ali bili zaprti v Belorusiji: novinarjev, politikov in podjetnikov, ki so si upali postaviti po robu Lukašenku. Po mnenju Hartije-97 je bila demokratična agonija, podobna tisti, ki je zajela Gruzijo in Ukrajino, v Belorusiji zatrta v kali s posebnimi policijskimi enotami, ki so pravi obraz pokazale po volitvah.

Po besedah beloruskega generalnega tožilca je bilo teden po volitvah pridržanih 500 protestnikov; 53 mladostnikov so spustili takoj, ker niso bili polnoletni, 228 ljudi je bilo zaradi kršitve javnega reda in miru priprtih 10 dni, še 112 protestnikov je v zaporu preživelo 15 dni. Med aretiranimi se je poleg tujih novinarjev znašel celo nekdanji poljski veleposlanik, zaradi česar so bili odnosi med državama do skrajnosti napeti.

Po beloruskih uradnih virih so vsi protestniki že na prostosti, razen protikandidata Aleksandra Kozulina, ki ga po vsej verjetnosti čaka daljše "počitnikovanje" za rešetkami. Odgovoren naj bi bil za pohod proti zaporu, v katerem je bilo zaprtih več protestnikov. Kozulin je skupaj z demonstranti na poti naletel na policijsko zaporo in izbruhnili so spopadi. Sedaj je opozicija začasno umirila strasti. Izogiba se aretacijam, kajti zbira moči za veliki protestni shod ob obletnici černobilske katastrofe.

Lukašenko je po tiskovni konferenci 20. marca za štirinajst dni izginil iz javnosti - celo inavguracijo so brez pojasnil prestavili za teden dni po sprva načrtovanem datumu. To je sprožilo šušljanje, češ da so samodržcu le popustili živci, da je imel na zadnji tiskovni konferenci na obrazu debelo plast pudra, pod katerim so se očitno videli podočnjaki, da ima težave z zdravjem in navsezadnje - da se je zapil ... Za depresijo 51-letnega predsednika naj bi bila prej kriva izjava predsednika uprave ruskega plinskega velikana Gazproma kot pa protestiranje in taborjenje opozicije v središču Minska. Aleksej Miller je po volitvah med sestankom z belorusko delegacijo zatrdil, da bo Gazprom Belorusiji prihodnje leto dobavljal plin po evropski ceni, ta pa je najmanj trikrat višja od sedanje. Letos je namreč Belorusija kubični meter zemeljskega plina dobivala za približno 47 dolarjev, druge stranke pa zanj odštejejo okrog 230 dolarjev.

Gazprom je zaradi nižje cene plina uporabljal beloruski naftovod; po njem je na zahod stekla petina ruskega plina, namenjenega zahodnim kupcem. Ruski analitiki menijo, da je zdaj, ko na inavguraciji beloruskega vodje ni bilo niti enega tujega gosta, pravi trenutek za poceni nakup beloruskega plinovoda. Gazprom se sicer že dve leti pogaja za nakup delnic in je pripravljen za strateško pomembno mrežo beloruskih naftovodov Beltrangaz odšteti 500 milijonov dolarjev. A beloruska stran je do sedaj omenjala hipotetični znesek 2,5 milijarde.

Tudi nepoznavalcem je jasno, da uvedba sankcij, za katero se je odločila EU, le krepi odvisnost Belorusije od Kremlja in povečuje možnosti za izsiljevanje.

Uradni kazalci rasti beloruskega gospodarstva so do sedaj lahko le navduševali. Analitiki rekordno zmanjšanje inflacije, rast povprečne plače in skoraj neobstoječo (uradno 1,5-odstotno) brezposelnost pojasnjujejo s prodajo orožja ter poceni plinom in nafto, ki ju je Belorusija dobivala od sosede in preprodajala na zahod. Zato naj bi plinski udarec povzročil zlom beloruskega gospodarstva, ki je plansko in v 80-odstotni lasti države. Je torej večja verjetnost, da bo zadnjega evropskega diktatorja s političnega prizorišča odpihnil ruski plin kakor neenotna beloruska opozicija? Glede na to, da si je Gazprom v novoletni plinski vojni z Ukrajino dokončno utrdil sloves Kremljeve desne roke, je v napovedi plinskih zapletov z Belorusijo videti nezadovoljstvo Moskve z Lukašenkom. Državi že več let govorita o poenotenju ruskega in beloruskega rublja in celo o združitvi, a do zdaj to govorjenje ni obrodilo sadov. Tako kot Lukašenko sta tudi oba protikandidata pred volitvami poudarjala, da je ohranitev neodvisnosti Belorusije njuna poglavitna naloga. "Večina Belorusov ne želi združitve z Rusijo, v kateri bi se Belorusija utopila," je na Dunaju rekel Aleksander Milinkevič, "nočejo, da se beloruski fantje vojskujejo v Čečeniji, nočejo ruskih oligarhov in večje stopnje kriminalitete, kakršno vidimo v Rusiji. Združitvi z Rusijo je naklonjenih samo 6 odstotkov prebivalcev." Hkrati je opozoril, da se Evropa ne zna spoprijeti z diktaturo in da bi bila uvedba sankcij smiselna samo, če v Belorusiji ne bi bilo informacijske blokade.