Let 93

Na začetku letošnjega leta je ameriški kabelski kanal A&E zavrtel Let 93 (Flight 93), TV film o enem izmed štirih potniških letal, ki so jih 11. septembra 2001 ugrabili teroristi - dve sta raztreščili Svetovni trgovinski center, eno je zadelo Pentagon, četrto, menda namenjeno nad Belo hišo oz. Capitol, pa se je po Let's Roll uporu potnikov, ki so ugotovili, da jih hočejo teroristi preleviti v orožje za množično uničevanje, zrušilo pri Shanksvillu (Pensilvanija). Ko so zavrteli film, ni nihče ponorel. Nihče ni rekel: Za ta film je še prezgodaj! Ali pa: Tega ne bi smeli vrteti! Ali pa: Tega nočemo gledati! In seveda, nihče ni pozval k bojkotu TV kanala, ki je zavrtel ta film. Prej narobe, film si je ogledalo 6 milijonov Američanov - tako visokih ratingov ta TV kanal še ni imel. Le zakaj ne? Let 93 ni skušal biti kontroverzen, ampak inspirativen - poklon patriotskemu samožrtvovanju “neznanih junakov”. In ker ni hotel kompromitirati čistosti te “ultimativne žrtve”, je debato o tem, ali so to potniško letalo, kot trdijo nekateri, sestrelila vojaška letala, preskočil in jo prepustil kasnejšim, bolj distanciranim časom, saj veste, revizionistom a la Oliver Stone. Let 93 ni bil prvi TV film letu 93 - kanal Discovery je namreč že lani lansiral film Let, ki se je uprl (The Flight That Fought Back).

Toda ironično, pred kratkim so ljudje ponoreli, ko so začeli v ameriških kinodvoranah vrteti napovednik za film United 93, ki govori o istem letalu družbe United Airlines (Boeing 757), o istem letu (Newark-Frisco), o istih teroristih, o istih potnikih, o istih klicih na pomoč, o istem uporu, o istem bojnem sloganu (“Let's Roll!”), s katerim potniki naskočijo ugrabitelje in spremenijo tok zgodovine, o istih molitvah in o istem pensilvanskem travniku, na katerega strmoglavi flight 93. Še več, v nekaterih kinodvoranah - predvsem v New Yorku - so ljudje tako ponoreli, da so morali napovednik preprosto umakniti. Po kinodvoranah je menda donelo: Za ta film je še prezgodaj! In: Tega nočemo gledati! Ali napovednik kakorkoli kompromitira čistost samožrtvovanja potnikov? Ne. Ali dreza v teorije zarote? Ne. Lahko da v teorije zarote drega film, česar pa ne vemo, ker bo štartal šele 28. aprila. V čem je torej problem? Zakaj je prišlo do kratkega stika? Iz treh razlogov.

* Prvič, problem je v razliki med obema medijema, med televizijo in filmom. Film v očeh javnosti velja za bolj umazanega, bolj izkoriščevalskega, bolj krvavega, bolj mrhovinarskega od televizije. V kinu se dogajajo “svinjarije” - televizija je bolj mehka, bolj politično korektna, bolj sterilna, bolj čista, bolj varna. Oh, in bolj sprejemljiva. Film tragedije zlorabi, umaže, pokvari, onečasti.

* Drugič, uradni medij 11. septembra, napada na Svetovni trgovinski center in nacionalne tragedije je bila televizija. Ljudje so 11. september - to travmo, to grozljivko, to tragedijo - gledali na televiziji, ne pa v kinu, ali bolje rečeno, percepcijo 11. septembra jim je formatirala televizija. Zgodbe o 11. septembru zato lažje prebavijo na televiziji kot pa v kinu, ki tragedije spreminja v entertainment - in to con gusto.

* In tretjič, ljudje na predfilm, ki napoveduje film United 93, niso bili pripravljeni. Predstavljajte si jih: prišli so v kino, da bi gledali nekaj povsem neobveznega, fiktivnega, eskapističnega, potem pa se začne vrteti napovednik - in sami mislijo, da gre le za napovedovanje nečesa fiktivnega in eskapističnega. Lepo poznopoletno sončno jutro, modro nebo, letališče, ljudje, ki se poslavljajo, male intimnosti, potniki, ki se veselo vkrcavajo na letalo - brez naratorja, ki bi publiki razkril, da je to let 93. Ko publika ugotovi, da je to napovednik za film o letu 93, je že prepozno. Niso vedeli, kaj gledajo - sram jih je, da so eskapistično uživali v stvareh, v katereh ne bi smeli uživati. Sram jih je, da so v teh potnikih videli nekaj fiktivnega, trivialnega in neobveznega. Sram jih je, da so se ob tem zabavali. Sram ji je, da so se jim nekateri zdeli simpatični, nekateri pa antipatični. Saj veste, nagonsko. Avtomatično. Kot pač pri vsakem filmu - in pri vsakem napovedniku. Čutijo se prevarane, umazane, zlorabljene.

Seštejte te tri razloge, pa dobite burno reakcijo. In histerična “javna razprava” se je potem širila kot virus. Nič ni pomagalo - niti zagotovila, da je film himna žrtvam. Niti to, da je Paul Greengrass, režiser tega filma, sicer Britanec (avtor filmov a la Krvava nedelja in Bournova premoč), dobil zeleno luč od sorodnikov vseh žrtev leta 93. Niti to, da v glavne vloge ni postavil h'woodskih zvezdnikov, ampak neznane igralce, s katerimi se bodo ljudje lažje identificirali. Američani so si rekli le: ali res zdaj potrebujemo še film o tem?! Zakaj moramo zdaj skozi vse še enkrat!? V resnici bodo šli že letos “skozi vse” več kot enkrat. Moratorija na 11. september je konec. TV mreža ABC pripravlja miniserijo, posneto po poročilu komisije, ki je preiskovala ozadje 11. septembra. Paul Haggis, režiser oskarjevske Usodne nesreče, naj bi ekraniziral kontroverzno knjigo Against All Enemies, ki jo je napisal Richard Clarke, nekdanji Bushev svetovalec za boj proti terorizmu. Oliver Stone pa snema World Trade Center, film o Johnu McLoughlinu (Nicolas Cage) in Willu Jimenu (Michael Pena), zadnjih dveh policajih, ki so ju potegnili iz ruševin Svetovnega trgovinskega centra. Hja, tudi to bo inspirativni film, ne pa JFK. A po drugi strani, če pomislimo, da je Haggis režiral Usodno nesrečo, potem si lahko mislimo, da tudi njegova ekranizacija kontroverzne knjige ne bo ravno JFK - tudi on bo skušal nacijo le inspirirati. In leta 2007 prihajata še dva inspirativna filma, Reign O'er Me in 102 Minutes - prvi bo popisoval fanta, ki je v Svetovnem trgovinskem centru izgubil družino, drugi pa agonijo v samem Svetovnem trgovinskem centru. Z eno besedo: prvi val filmov o 11. septembru bo inspirativen, nekontroverzen - katarza za tiste, ki jo potrebujejo.

Čas krize & vzpon zla

Kar je hecno - vsi ti inspirativni filmi namreč prihajajo po seriji hudo kontroverznih dokumentarcev o 11. septembru. Michael Moore je z dokumentarcem Fahrenheit 11/9 Busha sicer stalil, toda prepričal je le prepričane. Za prepričevanje tistih, ki so bili prepričani v Busha, so poskrbeli konzervativni dokumentarci, ki so “razkrinkavali” Fahrenheit 11/9, recimo FarenHype 9/11 ali pa 41.11 Celzija - temperatura, pri kateri začnejo umirati možgani, in ki so izgledali kot del Busheve predvolilne kampanje, kar pomeni, da so lahko en passant funkcionirali tudi kot “uradni” odgovor na vse tiste dokumentarce (npr. The Great Conspiracy, The Great Deception, Denial Stops Here, The Truth and Lies of 9/11, 9/11 Guilt, Unanswered Questions from 9/11 itd.), v katerih so Michael Ruppert, Barrie Zwicker, John Judge in drugi konspirologi rušili “uradno” verzijo in dokazovali, da je bil napad na Svetovni trgovinski center predviden in da ga je Bela hiša potrebovala, ker je pač potrebovala dobro pretvezo za zategovanje demokracije, zastraševanje nacije, miniranje “teroristov” in kleptokratsko invazijo na Bližnji vzhod. Vsem tem dokumentarcem je leta 2003, v času, ko so vsi vlekli paralele med Hitlerjem in Bushem, na alegoričen način prikimal TV film Hitler - vzpon zla (Hitler: The Rise of Evil), ki prikazuje Hitlerjev vzpon, še posebej to, kako je Hitler insceniral požig Reichstaga, da bi dobil pretvezo za zategovanje demokracije, zastraševanje nacije, miniranje “teroristov” in podžiganje vojnega stroja. Film je hotel reči: 11. september je bil Bushev Reichstag! Da bi bilo sporočilo ja čim bolj jasno, je poskrbel Ed Gernon, producent tega filma, ki je poudaril, da so film posneli zato, da bi pokazali na paralele med Bushevim in Hitlerjevim vzponom. Jasno, takoj so ga odpustili.

Vse skupaj je groteskno dopolnil DC 9/11 - čas krize (DC 9/11: Time of Crisis), prvi - okej, drugi, če odštejemo Fante (The Guys, 2002), himno newyorškim gasilcem, ki ni pustila sledu - ameriški igrani film o 11. septembru, ki ga je TV kanal Showtime zavrtel septembra 2003, ob drugi obletnici napada na Svetovni trgovinski center. Film - zgodbo o tem, kako se je Bush 11. septembra 2001 prelevil v junaka, voditelja, vojskovodjo in vizionarja - je napisal, produciral in zapakiral Lionel Chetwynd, avtor mnogih ultra patriotskih, konzervativnih, šovinističnih filmov (npr. Hanoi Hilton), sicer Bushev prijatelj in fanatični republikanec, scenarij pa so mu požegnali tako Bushevi svetovalci (hja, tudi Karl Rove) kot komentatorji desničarske, probushevske TV mreže Fox News (Fred Barnes, Charles Krauthammer in Morton Kondracke). Vse je bilo torej preverjeno, avtentično, potrjeno. Jasno, Čas krize je čista fikcija.

Okej, vemo, kje je bil Bush, ko so teroristi napadli Svetovni trgovinski center: sedel je med otroki, v učilnici neke floridske šole, in jim bral pravljice. Vemo tudi, kaj je storil, ko je Andrew Card, njegov pribočnik, pristopil in mu na uho šepnil, da je Svetovni trgovinski center zadelo še eno letalo: še naprej je mirno sedel med otroki in jim - medtem ko so se ljudje v Svetovnem trgovinskem centru dušili in cvrli - bral pravljice. Vstal in odšel je šele po triindvajsetih minutah. Vkrcal se je na Air Force One in se potem ves dan skrival - selili so ga iz ene vojaške baze v drugo. In kaj se zgodi v filmu? Vse je drugače: Bush sedi v učilnici, toda ko pristopi Andrew Card in mu šepne, da so Svetovni trgovinski center napadli, takoj plane v akcijo - nobenega sedenja, nobenega čakanja, nobenega mencanja, nobene neodločnosti, nobenega skrivanja. Bush ne obsedi, ampak takoj prevzame komando - takoj začne načrtovati, takoj začne razporejati sile. Odločno, pogumno, junaško. Bush se takoj prelevi v močnega, karizmatičnega voditelja, kar veste po tem, da ga z vseh strani zasuvajo z izrazi neizmernega občudovanja. Ali bolje rečeno - vsi ga gledajo kot božanstvo. Bush je prvi, ki razume resnost situacije. Prvi, ki mu je takoj vse jasno. Da je odločen in neustrašen, veste po tem, da ne misli na alternative, ampak le na retaliacijo, le na obračun s teroristi in tistimi, ki jih gostijo (“financirajo, oskrbujejo, hranijo”), le na vojno. Druge opcije ni. Da je tough guy in Leader z vizijo, veste po tem, da takoj napove, da bo Osamo bin Ladna dobil "mrtvega ali živega”. Da je obdan s samimi predanimi profiji, veste po tem, da mu Condoleezza Rice, Donald Rumsfeld, Paul Wolfowitz, Dick Cheney, John Ashcroft, Colin Powell, Ari Fleischer, Karl Rove, Karen Hughes, George Tenet in drugi, ki jih igrajo njihovi podobniki, takoj servirajo vse podatke o bin Ladnu, al-Kajdi in Sadamu Huseinu, vključno z najbolj dragocenim izmed vseh podatkov - da ima Irak ogromne količine orožja za množično uničevanje. Da varnostno-obveščevalne službe niso zatajile in da so na ravni Busheve vizije, veste po tem, da takoj dostavijo identitete in fotke vseh devetnajstih ugrabiteljev. Nihče se ne sprašuje, kako se je lahko zgodilo to, kar se je zgodilo. Nihče se ne sprašuje, zakaj se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Da je Bush res avtentični genij sodobne geopolitike, veste po tem, da mu je takoj jasno, da to, da je imelo 15 ugrabiteljev savdske potne liste, ne pomeni, da je treba napasti Savdsko Arabijo, ampak Afganistan. In seveda, da je Amerika v absolutno varnih rokah, veste po tem, da Bele hiše ne zgrabi panika - ne, nobene negotovosti ni, nobene neodločnosti, nobenih nejasnosti, nobenega iracionalizma, nobenih nekontroliranih emocij, vse poteka mirno, racionalno, trezno, sproščeno. Amerika je lahko 11. septembra v miru zaspala, kajti tudi Bela hiša je zaspala v miru. Brez občutka krivde.

Film Čas krize, skrajno oportunistični podžigalec “kulta osebnosti”, izgleda po eni strani kot promo za Bushevo predvolilno kampanjo, po drugi pa kot mini retrospektiva sovjetskega agit-propa: zgodovino ne le fabricira in mitizira, ampak jo tudi retušira. Saj veste, v času stalinizma so s fotk sovjetske revolucije drug za drugim izginjali veliki sovjetski revolucionarji, avtorji same revolucije, tako da je na koncu na njih ostal samo še Stalin, ki je bil v času revolucije le statist. Podobno je v filmu Čas krize: z velike slike 11. septembra izginejo vsi “junaki” 11. septembra, tako da na njej ostane le Bush, ki je bil 11. septembra le statist, heh, incommunicado. Rudy Giuliani, župan New Yorka, ki so ga razglašali za “junaka 11. septembra”, je nebistven. Kot da ga ni bilo. Dick Cheney, ameriški podpredsednik, ki naj bi 11. septembra - v Bushevi odsotnosti - vodil vse operacije, je le Busheva marioneta. Vsi ostali so le učenci, ki jim Bush, veliki učitelj nacije in največji poznavalec ustave, razlaga, kaj je to svoboda, kaj je to modernost in kaj je to pluralizem. Ne, o kakem Bushevem skrivanju ni ne duha ne sluha. Prej narobe, Bush dahne: “Če me hoče kak domišljavi terorist dobiti, mu recite, da naj kar pride! Doma bom in čakal ga bom, prasca!” Tudi o tem, da je Ground Zero obiskal šele po nekaj dneh, ni ne duha ne sluha. Razumete, ne: Bush je bil ves čas tam, na licu mesta, med ljudmi, saj veste, Commander-in-Chief. Kar veste po tem, da se sreča tudi z ljubko, žalostno, nesrečno deklico, ki - s fotko v roki - išče svojega pogrešanega očeta. Bush vzame fotko in se nanjo podpiše, rekoč: “Ko se bo očka vrnil, mu reci, da me poznaš.” Vsekakor, tudi očka ga je verjetno poznal - če ne drugje, potem ga je videl v humoristični TV seriji That's My Bush! Saj veste, v TV seriji, ki je iz Busha brila norca. Divje in neusmiljeno. Iz tedna v teden, dokler je niso na zahtevo bušijev - malo pred 11. septembrom - ukinili. In glej, no: v tej seriji je Busha - teksaškega idiota - igral Timothy Bottoms, ki Busha - ameriškega junaka - igra tudi v Času krize! A po drugi strani, Čas krize je tako prisiljeno resnoben in tako “inspirativno” za lase privlečen, da ves čas meji na samoparodijo. Bolje rečeno: ves čas čakate, kdaj bo studijska publika bušnila v smeh.

Bo film United 93 zlorabil nacionalno tragedijo? Ne. Težko si predstavljam, da bi lahko kak film nacionalno tragedijo zlorabil bolj, kot je to storil film Pearl Harbor. Bo preveč srhljiv? Ne. Težko si predstavljam, da bi bilo lahko kaj bolj srhljivega od tega, kar slišimo v dokumentarcu 9/11, ki sta ga “nehote” posnela Francoza Gedeon Naudet in Jules Naudet. Snemala sta doku o newyorškem gasilcu in pristala v Svetovnem trgovinskem centru, ko je vanj ravno treščilo letalo: in ko tako v Svetovnem trgovinskem centru krožita med prahom, ruševinami, gasilci in drugimi reševalci, slišimo, kako pred Svetovni trgovinski center padajo trupla. Ljudje skačejo v smrt. Samo slišimo. Ničesar ne vidimo. Horror.