Radi imejte svoj traktor

Medtem ko si impotentne mestne srajce glavo razbijamo z iminentno ekološko kataklizmo, medijskimi prevzemi in dejstvom, da bomo zaradi proti genskemu inženiringu borečih se imbecilov vsi skupaj pocrkali pri sedemdesetih ali še prej, pičlih trideset kilometrov od megalopolisa kleni podeželan nima časa za tovrstne nepraktične bebavizme. Skoraj sto tekmovalcev, trije traktorji leta in petsto entuziastov: prvi vseslovenski Traktor Party. Na večnamenskem dirkališču v samem srcu logaške industrijske cone so se mi prvi trije takti, ki sem jih zaslišal po izstopu iz avtomobila, zazdeli osupljivo podobni Mozartu, a so se izkazali zgolj za posebej sofisticirano violinsko solažo v drugače precej tipični narodnozabavni viži o luštnem vincu. Ob vhodu na tekmovališče, samo kilometer zračne črte od Drnijevega novega rustičnega domka na Zaplani, je kraljeval pravi pravcati avtomatizirani bik: strokovno se temu reče CRAZY BULL - mehanski rodeo! in robotski Ferdinand je vaško mladež v gumijasti bazen stresal z ravno pravšnjo dozo ne zares nevarne stekline ... a tisti primarni rodeo se je imel odigrati na samem traktodromu: kdo, oj kdo bo ob koncu dneva v domačo gostilno odkorakal kot najsijajnejši med pregovorno sijajnimi slovenskimi traktoristi?

Kolega Sarkić - Gospod blagoslovi njegovo optimistično dušo! - se je nameril prizorišče doseči relativno zgodaj: v finale, je na glas razmišljal, se bodo itak uvrstili sami okoreli obvladači, napol profesionalni traktor jockeyi, in če je hotel reportažo popestriti s slikovnim zapisom tistih najbolj spektakularno fotogeničnih, že opoldne nabiksanih Jolbertov, bo treba vstati dovolj zgodaj za predtekmovanja: a kje pa. Vizionarski genij je pri takih rečeh žal vse preredko nagrajen. Logaška traktorska regata je namreč tako resno početje in konkurenca tako pasja, da je bil celoten širši cvetober predtekmovalcev trezen kot amišev spovednik in posledično čuječen kot kobra. Veljalo je namreč strogo pravilo, da ima lahko tekmovalec v krvi natanko 0,00 promila alkohola. Kdor je na testu padel, je bil na mestu diskvalificiran iz elite, na srečo pa to pametno in zrelo pravilo seveda ni veljalo za gledalce.

Ob vesti, da se bo pod razbeljenim soncem pomerilo skoraj sto tekmovalcev, je človek seveda najprej pomislil na nepozabni prizor stotih hkrati aktivnih paradno ozaljšanih traktorjev ... A v resnici so se potem pomerili na treh standardiziranih organizatorjevih beštijah, in ko se je poleglo tisto prvo razočaranje, je nepristranski ocenjevalec seveda kaj hitro okusil sol tudi v tej postavki: ob identičnih izhodiščnih možnostih je tako čisto zares stoodstotno štela zemljoravnalna briljanca in ne posamezna sfrizirana potenca domačega poljomlata. V vlogi dirkaškega objekta so kraljevali trije behemoti s ponosnim logotipom John Deere - sedemnajst milijonov vredni traktorji leta, a nesreča očitno ne počiva niti pri tako superiornih beštijah: takoj po prvih jutranjih nastopih je enemu krepnil menjalnik, drugemu pa se je razbila šipa. Zaskrbljeni lastnik je oba nemudoma potegnil iz obtoka in z enim samim preostalim bolidom je za hip grozil neslaven konec celotne slovesne priložnosti - kar bi pri eventu teže prvega vseslovenskega Traktor Partyja nedvomno zlovešče odjeknilo tudi zunaj meja neposredne domovine! A na srečo Notranjčevi iznajdljivosti očitno res ni meja: večji del dirkaške proge so sicer zaprli in tekmovanje v celoti oprli na poligon manevrske spretnosti, kar je bilo sicer teoretično nepravično do dirkaških in favorizirajoče za tiste bolj virtuozne tekmovalce - a to je bil žal edini način.

Najimpresivnejša etapa poligona je bilo ritensko brzenje skozi slalom neusmiljeno ozko postavljenih količkov - podvig, kjer so se najžlahtnejši celotedenski kmetovalci najhitreje razločili od zgolj tistih nedeljskih. Kolikor mi je uspelo razumeti, sodi v opis veščin slovenske traktoristične elite tudi hitrostno preoblačenje iz rumene majice v belo - to je bila ena cela etapa, v sklopu katere je bil tekmovalec celo prisiljen zapustiti mašino in šprintati do cone levitve. Da gre za neprimerno nevarnejše početje, kot je to na prvi pogled delovalo mestni srajci shiranih korenin, da gre torej za pravo pravcato logaško Daytono! - je pričalo dejstvo, da je vse tekmujoče za trajanje prireditve nesebično zavarovala zavarovalnica Adriatic, kar je špiker tudi oznanjal vsake tri minute. S približno enako frekvenco je med samimi dirkami v mikrofon iz ne najbolj neposredno razločljivih razlogov hropel Kalinko.

Rumena majica

Publika se je dobro zabavala, saj je šlo povečini res za tisto našo avtohtono sol zemlje - torej pričesko Rudija Vollerja, ki se najraje odene v kombinacijo usnjene jakne in baseballske čepice v maskirnih barvah Slovenske vojske. Daleč od tega, da bi bil traktorski rally edina kljukica v pričujoči ponudbi razbibrige, saj so lahko storilno orientirani očaki med posameznimi sapo dušečimi nastopi recimo preskusili pester nabor kar v drevo zapičenih motornih žag ali pa svojemu kratkohlačnemu pupku kupili baseballsko čepico z logotipom srcu najbližjega proizvajalca traktorjev. Poleg mehaničnega bika je kraljeval velikanski trampolin, v pivskem šotoru pa se je ustvarjala nepozabna atmosfera za veliko tekmovanje v ročnem nogometu, na katerem je bila prva nagrada možnost udeležbe na še večjem tekmovanju v BTC-ju. Če navedemo še podatek, da je vsakdo, ki je za šankom zapravil več kot tri jurje, v žep stisnil kupon za nagradno žrebanje za Fiata Seicento, potem si je res težko predstavljati loleka, ki tega prečudovitega sončnega popoldneva ne bi najraje preživel na svežem zraku, s somišljeniki malikujoč auspuhe, kakršne bi človek pričakoval na triceratopsu.

Poleg moških oblakov, klinarjev in bogatajev se je v svoji lastni konkurenci pomerilo tudi deset deklet: med njimi sta volan energično vihteli lanska in predlanska miss slovenskega podeželja! Po strokovni oceni kolega Sarkića so nekatere med tekmovalkami na plin pritiskale v obutvi za disko, a je znala publika njihov pogum še kako toplo nagraditi. Lanski misici je med hitrostnim preoblačenjem majice z glave padla baseballska čepica: v smrtnem klinču boja za stotinke jo je pustila ležati na razbeljenem asfaltu, od koder jo je ponosno pobral neki mehanik in si jo poveznil na glavo. Ena izmed konkurentk je šele naknadno zvedela, da se je za poljub osebi, ki je izročala majice, avtomatično odštelo pet sekund od končnega časa, in si je zaradi svoje neobveščenosti v ciljni ravnini skorajda pulila lase, medtem ko ji je mladenič ob njej (morda brat, morda fant?) privoščljivo strgal korenček, češ da bi se bila morala z osebo, ki je izročala majice, dati dol, pa bi nedvomno zmagala.

Pod taktirko najbliskovitejšega med fotografi so se potem vse lepotice nabasale najprej na betonsko škarpo in kasneje še na enega izmed dveh upehanih traktorjev: "Kaj tazga pa še nisem doživela, pa mam dvaindvajset let!" je zadrego ob vsej tej medijski pozornosti ubesedila najrobustnejša med njimi, medtem ko so vidno sramežljive podeželske ciklame druga drugi dajale korajžo s pozivi, kot sta bila na primer "Na haubo gremo pa samo brez modrca!" in "Dajmo še mal bl noge narazen!" Kar nenadoma so se ob vznožju znašli čisto vsi objektivi, kar jih je bilo v kotlini. "Zdaj pa imejte rade traktor!" jim je sugestivno ukazal eden izmed kolegov, a ni bilo videti, da bi ga bile najbolje razumele.

Z vsako minuto je striktno maligansko pravilo za publiko veljalo manj in manj. "Kokice! Brez kosti!" je po sceni hodil in rjul od sonca strašljivo ožgan prodajalec, sivi pasat pa je bil po uradnem mikrofonu naprošen, naj se vendarle odstrani izpred WC-jev - pravzaprav WC-ja, saj je potrebam celotne prireditve stregla ena sama zelena kišta. "Mi smo ekstra!" so se drli zaripli mladci in skušali naklonjenost kamere te istoimenske z viktorjem nagrajene oddaje pritegniti tako, da so na veliko napihovali majhne oranžne balone in si jih krčevito tlačili pod srajce češ da imajo jozeljne. Vsak peti je maltene fukal s svojo hupo, ki jo je posebej za ta namen prinesel s sabo.

Dajmo, Mici

V dramatičnem velikem finalu je zmagal Toni Markovič iz Ivančne Gorice, ki je potisnil štil, si brez poljuba preoblekel majico in odpeljal popolno ritensko pirueto v sto eni sekundi ter dobil pri tem eno samo kazensko sekundo pribitka. "Hja, saj so me tudi prjavli zarad tega ... Ne vem, že od malih nog vozim traktor in to bo verjetno ..." je v ciljni ravnini Mladini le s težavo strnil svoja čustva ob tej prelomni lovoriki. Za kake dodatne priprave ni bilo niti časa niti potrebe, saj doma na kmetiji itak vsak dan vozi. Posebej je poudaril nujo ljubezni do tovrstnega dela, ker brez te ljubezni ne more biti uspeha. Na vprašanje, kaj ima pri vožnji traktorja torej najraje, je po daljšem premisleku razkril: "Ne vem. Vse. Marsikaj." Toni je bil seveda samo ganljivo skromen, kajti lani je zmagal že na manjši regati v Kranju in je bil torej njegov triumf tega dne vse kaj drugega kot naključje. Dalo bi se celo sklepati, da je resnično najboljši voznik traktorja v vsej državi? "Ja, zgleda! Al so pa ta buljši doma ostali!" Za nagrado je dobil enomesečno uporabo dotičnega, edinega funkcionirajočega traktorja - kar se niti ni zdela najbolj smotrna nagrada na svetu, glede na to, da traktorje doma že imajo, pa je je bil vseeno vesel. "Bo pa moj domači en mejsec počival!"

V damski konkurenci je med vsemi jurišnicami nežnih obličij in granitnih bicepsov traso med zdaj belimi, zdaj črnimi traktorskimi gumami eno samo vratolomno sekundo hitreje kot drugouvrščena odpeljala Ana Kastelic, ki jo je špiker bodril z: "Dejmo, Mici, udri po kobili!" Ponosna zmagovalka je bila potem nad svojim dosežkom tako navdušena, da je, spontano nošena na ramenih oboževalcev, vpila "Tastarga bomo prodali! Tastarga bomo prodali!", na kar jo je očitno oblila trenutna slabost in je svojemu nosilcu naročila "Daj me dol!", kar so vsi slišali in blazno pomenljivo ploskali.

Po tekmi se je težišče zelo hitro preneslo v pivski šotor, kjer sta gajstne viže šopala ansambel Svetlin in skupina Skuter. Na traktodromu sta kraljevala tako rekoč samo še robotski Ferdinand in pa en sam od sonca ožgan možak, ki je s traktorjem delal krog za krogom za krogom po opustelem dirkališču. Nedvomno je pridno treniral za prihodnje leto, ko bo ves prestiž in slavo uplenil on. Mladinina ekipa je bila sicer srčno naprošena, naj z nabritimi veseljaki ostane vse do večera, a ker so pred njo vedno novi horizonti in odgovornosti, se pozivu, kolikor mamljiv je že bil, ni odzvala. Ne moremo pa žal ne zaključiti na rahlo kritični noti: petnajst let "demokracije" je moralo miniti brez vseslovenskih traktorskih praznikov, in srce zaigra ob dejstvu, da se ob vseh drugih zadnjih pozitivnih premikih v naši družbi nebesa očitno jasnijo tudi traktorskemu affictionadu. A da je kljub dobri promociji in lepemu vremenu na tak prelomen dogodek prišlo vsega skupaj nekaj sto ljudi?! Če bo zamrlo še pradavno izročilo podalpske traktorske superiornosti, kakšen, vraga, je potem sploh smisel tiste ene in edine omembe vredne reči, ki jo je Slovenec v zgodovini storil: preživel?