Da Vincijev dildo

Informacija, ki vam jo razkrivamo, prihaja iz vsemirja svetovnega spleta, kjer je vse do tega trenutka mirno, potrpežljivo in dostojanstveno čakala, da jo ujame in svečano razkrije omniprezentno oko slovenskega raziskovalnega novinarstva, ki pa je, izčrpano in pordelo vsled intenzivnega spremljanja procesov uravnotežanja medijskih prostorov, za hipec zamižalo.

Tisto, kar boste prebrali v nadaljevanju, bi vam morali prebrati na glas, s poudarjeno intonacijo ter z najmanj tako dramatično raskavim glasom, kot je tisti, ki nam v napovedniku za ekranizacijo Da Vincijeve šifre pompozno prede nekaj o zgodovini, ki smo jo do sedaj lahko le opazovali, zdaj pa smo se na lepem znašli v njej. Z razkritjem, ki sledi, ni nič drugače. Vsaj v prvem delu, ki govori o opazovanju zgodovine. Drugi del pa bi veljalo malček zasukati. Torej: zgodovino smo do sedaj lahko le opazovali, zdaj pa se je na lepem znašla v nas. Dobesedno. Preberite in za vsak primer sedite, kajti to, kar boste zdaj zvedeli, utegne zamajati temelje sproščene Slovenije: “Ljudje že dolgo uporabljajo dilde. Težko je z gotovostjo trditi, kako dolgo, vendar pa obstajajo dokazi, da se jih uporablja najmanj zadnjih dva tisoč let. Prve primerke dildov so našli v jamah na področju Sostrega v Sloveniji. V tej regiji oba spola še vedno uporabljata dilde, ki so narejeni iz lesa in kamna. Čudovit falus iz žada, ki so ga po vsej verjetnosti uporabljali kot dildo in je po strokovnih ugotovitvah star okoli 4000 let, si trenutno lahko ogledate v Staroneandertalskem muzeju spolne kulture v Sostrem blizu Podlipoglava. Dildo simbolično omenja tudi Sveto pismo (glej Ezekijel 16:17). Kamnite dilde so našli med arheološkimi izkopavanji. Dildi v taki ali drugačni obliki so bili v družbi najverjetneje prisotni v vseh zgodovinskih obdobjih, pogosto pa so jih odkrivali tudi v zasebnih prostorih kraljev in kraljic.”

Ha! Si predstavljate? Najstarejši ohranjeni spolni pripomoček je debelih dva tisoč let starejši od potomstva Jezusa Kristusa in Marije Magdalene, edini primerek pa hranimo v Sloveniji. Je Dan Brown to vedel, pa zamolčal, ker na zemljevidu ni našel Slovenije? So bili v kabinetu ministra Vaska Simonitija obveščeni o tej najdbi? Je bil zunanji minister Dimitrij Rupel seznanjen s temi dejstvi, ko je stilsko preurejal turistični oglas za promocijo Slovenije na CCN, ki bi ga lahko zdaj po potrebi predvajali tudi na hrvaškem govornem področju, in sicer pod sloganom: “Evo vam kurac!”

Kakorkoli že, vprašanj je res veliko, zato bo najbolje, da se zlagoma lotimo tudi odgovorov.

Zgodovina in etimologija

Z revolucionarnimi arheološkimi odkritji, ki so na ogled v slovenskih muzejih, svet in splet seznanja prosto dostopna spletna enciklopedija Wikipedia, ki jo lahko ureja dobesedno vsak, kar v določenih poznavalskih in še posebej akademskih krogih sproža številne sume v verodostojnost in zanesljivost na tak način pridobljenih enciklopedičnih podatkov. Prav zato se je ekipa revije Nature decembra lani lotila raziskave o stopnji zanesljivosti podatkov v Wikipedii in v sloviti, referenčno neoporečni Encyclopedii Britannici. Raziskovalci so za testni vzorec vzeli 42 zapisov o znanosti iz obeh enciklopedij in jih dali v strokovni pregled relevantnim strokovnjakom. Ti so v obeh enciklopedijah našli napake, a razlika med enciklopedijama ni bila velika: v Wikipedii so v povprečju našli približno štiri napake na zapis, v Britannici pa približno tri. To pa pomeni, da je stopnja zanesljivosti Wikipedie sorodna tisti, ki jo nudi Encyclopedia Britannica. Razlog več, da sedem na avtobus številka 13 ljubljanskega potniškega prometa in se odpeljem do njegove končne postaje v Sostro. Pa izkoristimo za ljubljanske zelence značilno cijazenje in pojasnimo zainteresirani slovenski javnosti, kaj pravzaprav pomeni dildo, beseda, ki jo na primer zlahka najdete v Neckermannovem družinsko orientiranem katalogu (“dildo naravne barve s priseskom, zelo upogljiv; cena 5.290,00 SIT”), zaman pa jo boste iskali v imenitnem Velikem slovarju tujk Cankarjeve založbe, katerega redakcija je bila zaključena 11. novembra 2002. Nič čudnega, da povprečen Slovenec ne more vedeti, kaj je tisto, s čimer naj bi se postavljal pred ostalim svetom. Najdi.si vam na geslo dildo resda javi skoraj 7.000 zadetkov, ki pa so po večini bolj eksplicitne sorte in se bodo le stežka prebili skozi količkaj spodobne družinske filtre.

Sezimo zato raje po prvem delu duhovito in poljudno zasnovane “mega doldajaške biblije” Dajmo se dol avtorja Paula Joannidesa in berimo: “DILDO (ali UMETNI PENIS) - 1. predmet v obliki penisa, ki ga ženska vstavi v nožnico za spolno zadovoljstvo; 2. ni isto kot vibrator, ki je brundajoča mehanična napravica in se običajno položi na zunanji del ženskega spolovila, ne pa vanj; 3. lahko se ga nadene zataknjenega za pas in nadalje uporablja, kot bi človek uporabljal stoječi penis.” Razlaga je sicer točna, vendar pristranska. “Dildi so primerni za vsakogar,” trdita Rachel Venning in Claire Cavanagh, vrhunski poznavalki spolnih pripomočkov ter ustanoviteljici in lastnici renomirane verige erotičnih butikov Toys in Babeland v New Yorku in Seattlu. “Ni pomembno, ali ste moški ali ženska, gej ali hetero, karkoli, uporaba dildov zagotovo prispeva k novim plastem zadovoljstva v vašem spolnem življenju. Ljudje smo kreativna bitja. Kamorkoli pogledate, boste našli kopico dokazov za domiselnost, ki jo žene naša osnovna želja po spolnosti.” Za najstarejšo specializirano manufakturo, ki je proizvajala dilde oziroma olisbos, kot so jim rekli stari Grki, velja tista v jonski prestolnici Milet, kjer so že okoli leta 500 pred Kristusom izdelovali dilde iz lesa ali usnja, pred uporabo pa so jih natrli z olivnim oljem. Dilde se omenja v 1001 noči in, da, omenja jih tudi Biblija. Odprimo tam, kjer svetuje Wikipedia in kjer prerok Ezekijel v prispodobah govori o zgodovini Jeruzalema (odstavek 16:17): “Vzela si svoje krasne dragotine iz zlata in iz srebra, ki sem ti ga dal, naredila si iz njega malikovalske moške podobe ter nečistovala z njimi.” V srednjem veku je v izdelavi umetnih falusov prednjačila Italija, kamor nas pripelje tudi etimološka razlaga besede dildo. Takrat so tak spolni pripomoček imenovali passatempo (kratkočasje) ali diletto (zabava ali ljubljenček), kar naj bi se s časom popačilo v dildo. Mimogrede, če Dildo napišete z veliko začetnico, dobite mesto v Kanadi.

Evo, pa smo v Sostrem.

Piščali in kapniki

“Ee, muzej... kakšne kulture, ste rekli?” Spolne. “Spolne... Ee, pa starona...” Staroneandertalski. “Ne, ne vem. Prvič slišim, res,” je skomignil starejši urejen gospod v svetlosivi obleki. “Muzej? Tle okoli pa ziher ni nobenega muzeja, gospod. V center boste morali, tam pri Maximarketu je eden,” sem zvedel v trgovini. “Kaaj? A ti veš za ker muzej tle?” se je začudila blond frajla in med glasnim žvečenjem pobarala svojo blond kolegico, ki je glasno žvečila. “Spolni muzej? Pa to sploh obstaja al kaj?” Menda obstaja. Tu nekje. “Za to bi pa stoposto slišala, če bi. Tle ga stoposto ni.” Kažipotov, ki bi kazali v smeri kakšnih pomembnejših turističnih znamenitosti, nisem opazil. In ker je tudi bifejska sondaža sproducirala le nekaj prizanesljivih nasmehov in sum, da gre za skrito kamero, sem znova sedel na trinajstko in se odpeljal tja, od koder sem se pripeljal.

Serija začudenih pogledov in nagubanih čel se je ponovila tudi naslednji dan, ko sem na poti v Podlipoglav iz avtomobila mahal mimoidočim in spraševal, kje si lahko ogledam eksponate, ki v svetovnem merilu nimajo resne konkurence in so zaradi njihove neprecenljive vrednosti očitno tako dobro varovani, da praktično nihče ne ve zanje. Moral sem se sprijazniti z dejstvom, da s takimi neznanstvenimi raziskovalnimi metodami ne bom prišel daleč in da se bo treba prej ko slej obrniti na stroko.

Poklical sem na arheološki oddelek Narodnega muzeja Slovenije, tistega, ki mi ga je priporočila prodajalka iz Sostrega, kjer na senzacionalne novice o 4000-letnem dildu iz žada niso trznili, zaželeli so mi le obilo zabave pri nadaljnjem raziskovanju. Na Prirodoslovnem muzeju Slovenije so najprej dvignili obrv, ob omembi staroneandertalskega muzeja spolne kulture pa so se jim ustnice takorekoč slišno razlezle v diskreten nasmešek. Nič bolje je nisem odnesel pri službi za stike z javnostjo na Slovenskem etnografskem muzeju, sem pa zato popestril dan kustosu arheologu Mihi Mlinarju iz Tolminskega muzeja, ki mi je zatrdil, da je to najbolj nenavadna z arheologijo povezana novica, kar jih je slišal zadnje čase, po tisti, ko so nemški arheologi svojo 15.000 let staro piščal razglasili za najstarejšo na svetu, čeprav je piščal, ki so jo leta 1995 izkopali v jami Divje babe v dolini Idrijce in je narejena iz kosa cevaste kosti mladega jamskega medveda, stara celih 45.000 let. Koščena piščal iz Divjih bab je nesporno najstarejša najdena piščal na svetu, njeno odkritje pa je začetke glasbenega ustvarjanja pomaknilo za 10.000 let v preteklost. Do takrat znani primerki piščali z več luknjicami so bili namreč stari največ 36.000 let. Dragan Božič, višji znanstveni sodelavec na oddelku za arheologijo pri SAZU, se je strinjal, da gre po vsej verjetnosti za duhovito potegavščino, nekakšno parodijo kvaziznanstvenih arheoloških odkritij, ki se jih diletantsko razglaša za revolucionarna. “4000 let, pravite. To je 2000 let pred našim štetjem. Kaj naj bi to imelo opraviti z neandertalci? Zgodba me spomni na podobno odkritje, priznana tuja arheologinja je pri Divjih babah domnevno naletela na del lobanje neandertalca, za katero se je izkazalo, da pripada jamskemu medvedu.” Martin Horvat, kustos Mestnega muzeja Ljubljana, ki je dobro seznanjen z najdbami in izkopavanji v okolici Podlipoglava, kjer so našli ostanke rimskih grobišč, pravi, da v bistvu ni toliko problematičen falus, kot je material, iz katerega naj bi bil izdelan. “Ne vem, kako bi lahko v času kolišč žad prišel v te kraje. Glina, baker ali kost bi bili za to obdobje primernejši materiali. Približno iz tega obdobja izvira glinena barjanska Venera, ki predstavlja simbol plodnosti in bi jo težko povezali s tovrstnimi pripomočki.” Žad je v tej zgodbi zmotil tudi dr. Andreja Gasparija, podvodnega arheologa, ki je leta 2003 doktoriral z zagovorom disertacije Latenske in zgodnje rimske najdbe iz Ljubljanice, leta 1997 pa je kot študent sodeloval pri arheoloških izkopavanjih pri Podlipoglavu. Pravi, da ve za vse eksponate, ki so bili najdeni na tem področju, med njimi pa zanesljivo ni ničesar, kar bi spominjalo na dildo iz teksta v Wikipedii. Njegova prva asociacija ob zgodbi o prastarem dildu je špilja Nakovana na hrvaškem polotoku Pelješcu, kjer so pred kratkim odkrili kapnik, očiten simbol falusa, za katerega ni jasno, ali so ga tja prinesli ali je tam zrasel, in okoli katerega so se 400 let pred našim štetjem odvijali poganski rituali in darovanja.

Hej, še dobro, da novica o 4000-letnem falusu iz žada ni prišla do zunanjega ministra Dimitrija Rupla ...