Ne delajte nam medvedjih uslug

V redu, če moja borna babja pamet prav razume, je po novem z zakonom rečeno, da smejo politične stranke v prihodnje na parlamentarnih volitvah nastopiti zgolj pod pogojem, da bo na njihovi listi vsak od spolov zastopan vsaj s petintridesetimi odstotki (oziroma vsaj s petindvajsetimi, dokler si partije na oblasti ne bodo vzgojile lastnega afežeja). Če pustimo ob strani pomislek, da taka ureditev - kako bogu všečno! - onemogoča homoseksualcem ali lezbijkam, da bi se organizirali kot politična stranka, je ideja naravnost fantastična: zdaj bo treba le še z zakonom zabičati ženskam, naj kandidirajo, in seveda bo treba državljanom, zlasti pa državljankam, pod grožnjo s sankcijami naročiti, naj v naslednji fazi postopka za ženske tudi glasujejo.

Zamisel o državnem dekretu kot načinu vključevanja žensk v politiko je tako arhaična, da nas na prvi pogled ne bi smelo presenečati, če so se zanjo ogreli tako pregovorno konservativni bivši komunisti kot desničarski poslanci, ki gromoglasno prisegajo na tradicionalne družbene vrednote in ki se jim je tudi v praksi že malone posrečilo zasukati kolo zgodovine v dobre stare čase čitalnic in taborov. Ampak če za prenovljene komuniste lahko še nekako domnevam, da so na svoj nespretni način hoteli le dobro, si ne morem kaj, da se mi ne bi drža drugega ideološkega pola zdela vsaj shizofrena. Navsezadnje gre za ljudi, ki pošiljajo jezikave poslanke na preglede mednožja in ki se jim po vsem sodeč tudi sicer ta del ženskega telesa zdi edini relevanten, saj bi sodržavljanke najraje videli obkrožene s kopico bolj ali manj (ne)načrtno spočetih otrok. Kako si bo zgledna Slovenka po njihovi meri, torej vdana žena, svojemu šefu privržena delavka in mati petih lačnih ustec (ki mora biti po Ruglju za nameček še malce zaljubljena v svojega psihiatra), utrgala tistih par uric dnevno za posedanje na maratonskih sejah državnega zbora, je vprašanje, na katerega mi desnica ne ponuja koherentnega odgovora. (Morda vidi rešitev v množičnem odpuščanju ženske delovne sile, ki bo tako imela časa na pretek.) Najbolj prizanesljiva razlaga ravnanja desnih poslancev, ki so malone kakor en mož podprli uvedbo ženskih kvot, je morda ta, da so kratko in malo koketirali z javnostjo in si poskušali na prvo žogo pridobiti naklonjenost katere od volilnih upravičenk, ki ji moški sorodniki in duhovnik še do danes niso vtepli v glavo, za koga se spodobi oddati svoj glas. Močno pa se bojim, da so po vzorcu teorije zarot mogoče še druge, manj mile razlage.

Kakšen bo namreč kontingent žena, ki bo na juriš zapolnil zdajšnje vrzeli v vrstah amazonk na kandidacijskih listah? Kje jih bodo nanovačili? Do zdaj so se tiste posameznice, ki so se v skladu s svojimi interesi in možnostmi prostovoljno odločale za javno delovanje, večinoma zbirale na levici; nasprotni konec političnega spektra pa ima že poldrugo desetletje hude težave s kadri, celo kar se moških korifej tiče. Prva značilnost, na katero kot nemočna, nežna ženska - kajti takim je pokroviteljska volilna zakonodaja namenjena, ne? - pomislim ob omembi desne opcije, ni njen politični program, še revanšizem ne, temveč je to dejstvo, da prav v desno ležečih klopeh parlamenta (in posledično v vladi) sedijo ljudje, ki niso sposobni izreči enega samega razumljivega, kaj šele slovnično pravilnega stavka; ki odrivajo novinarke; ki klofutajo uslužbence na parkiriščih; katerih sorodnice razkazujejo svoje razgaljene čare na modnih brveh in v najbolj vulgarni izmed vseh možnih televizijskih oddaj; ki dajejo izjave v slogu: “Kadar vlada sprejme odločitev, jo mora stroka brez pridržkov spoštovati,” in ki, kot rečeno, izstavijo napotnico za ginekologa vsakokrat, kadar jim v parlamentarni debati zmanjka tako argumentov moči kot moči argumentov. Skratka, marsikateri desničarski veljak je vse prej kot zgled kultiviranosti, ni “parket ziher” in kot tak verjetno ne privlači nas krhkih, puhloglavih, trezne politične presoje nezmožnih, na estetiko in manire mahnjenih ženskic, ki nam z volilnimi kvotami delajo taaako neznansko uslugo.

Ženske se (baje) ne tepemo in v svojih javnih nastopih za spoznanje manj svinjamo. Ali potemtakem stranke vladne koalicije menijo, da se jim bo z dehtečim šopkom ženskih imen posrečilo na svoje liste vnesti kozmetične popravke, nujno potrebne za ponovno pridobitev pešajoče podpore volilcev? Morda. Vendar mi dovolite, da teorijo zarote razvijam še dalje. Še vedno mi namreč ni jasno, od kod bo desnica vzela vse tiste omikane, šarmantne, izobražene in pametne kandidatke za poslanske sedeže, ki bodo zgolj zaradi diktata ženskih kvot kar čez noč nadomestile svoje robate, arogantne, intelektualno ne ravno bleščeče kolege. Ko bi kakšno tako že imeli na rezervni klopi, zagotovo ne bi več tičala na rezervni klopi - zagotovo bi se že zdavnaj vključila v igro in glede na klavrno konkurenco je več kot mogoče, da bi gladko zmagala. To dokazuje kar nekaj uglednih političark vključno z vrhovno državno tožilko in nekdanjo teve zvezdico, ki se jima je z desne startne pozicije posrečilo prebiti vse do vrhov oblasti, kvote gor ali dol. Rezervne klopi torej ni in do naslednjih parlamentarnih volitev jo bo treba postaviti. S katerim pridevnikom pa bi opisali žensko, ki jo bodo s pomočjo prijateljskega prepričevanja šele tik pred zdajci navdušili za politično delo in ki se bo zavedala, da je na kandidacijsko listo uvrščena zgolj zato, ker so ji kavalirski somišljeniki ljubeznivo odstopili sedež?

Prva beseda, ki mi pride na misel, je - ubogljiva. Taka neizkušena statistka, ki se ji do včeraj še sanjalo ni, da jo čaka kariera v politiki, bo kimala veteranom znotraj lastne poslanske skupine in bo v vseh ozirih ubogljiva, kakor ženski pritiče. In tako bodo stranke, ki že danes bolj kot vse drugo cenijo nekritično lojalnost, v svoje vrste vnesle še za ščepec več partijske discipline.

To je kajpak samo teorija zarote. Ki bi bila smešna, ko ne bi bilo življenje v Sloveniji zaradi takšnih in podobnih arbitrarnih domislic oblastnih vrhov že preklemansko žalostno. Samo upam lahko, da bodo volilke v prihodnje vseeno poskušale izbirati med kandidati, ki se bodo odlikovali s troho zdravega razuma in morda vsaj z zametkom kakega programa, pa če bodo to moški, ženske, pedri, lezbijke ali tibetanski pande. Kajti TO je temeljna državljanska pravica: da lahko kljub temu, da si ženska, glasuješ za moškega, če se ti zdi; ali da si KLJUB TEMU, da si ženska, nočeš beliti glave s politiko. Vse drugo je pesek v oči in je manipulacija, ki služi sekundarnim ter partikularnim strankarskim ciljem. Ženske kvote so medvedja usluga, ki bi jo lahko primerjali s poskusom utesnjevanja ženske ustvarjalnosti, do katerega je na polju literature že prišlo z uvedbo pojma “ženska pisava”. Ne delajte nam uslug. Ne podcenjujte nas. In če mislite, da bom zdaj rekla, kako od države namesto volilnih kvot pričakujem vzpostavitev ekonomskih in socialnih pogojev za aktivnejše vključevanje žensk v politiko, ste se zmotili. NOČEM več žensk v politiki. Tudi več MOŠKIH v politiki nočem. Politika je kurba in dejavnost tistih, ki se ukvarjajo s prostitucijo, je z zakonom smiselno legalizirati, nikakor pa je ne kaže spodbujati.