Francoski Watergate

Začelo se je junija 2001, ko sta sodnika Renaud Van Ruymbeke in Dominque de Talance odkrila tajna nakazila za prodajo šestih fregat tajvanski mornarici. Marca 2003 je Imad Lahoud, informatik in finančni strokovnjak, od pisatelja Denisa Roberta prejel seznam računov, ki naj bi prihajali od borznega podjetja Clearstream. Robert je prav takrat končeval roman, v katerem opisuje izsledke novinarja, ki raziskuje finančne posle multinacionalke! Novembra 2003 je Jean-Louis Gregorin, podpredsednik industrijske skupine in tesen Villepinov sodelavec, predal generalu Rondotu, priznanemu specialistu francoske obveščevalne službe, seznam računov Clearstreama, na katerem so bili tudi politiki. Obrambni minister je generalu Rondotu ukazal, da naj seznam razišče. 9. januarja 2004 je tedanji minister za zunanje zadeve, Dominique de Villepin, soočil generala Rondota in Gregorina in od častnika zahteval, da te račune skrivoma razišče, še posebej pa naj bo pozoren, če morda obstaja skrivni račun Nicolasa Sarkozyja. S tem sestankom se je začela politična afera.

Villepin je najprej trdil, da se raziskava ne tiče politikov. Zanikal je, da bi bil Nicolas Sarkozy osrednja tema pogovorov. A z roko napisano sporočilo, ki so ga našli na domu generala Rondota, priča o nasprotnem. Maja 2004 je general Rondot ministru za obrambo, Michelu Alliot-Marieu, zagotovil, da je bil seznam ponarejen. Junija je sodnik Van Ruymbeke prejel anonimno pismo "ovaduha", ki je sestavil Clearstreamov seznam odprtih računov, kjer se pojavijo imena političnih osebnosti. Med naštetimi so se znašla imena socialistov Laurenta Fabiusa in Dominiqua Strauss-Kahna, bivšega socialista Jean-Pierra Chevenementa, bivšega ministra za notranje zadeve Charlesa Pasqua, predvsem pa sedanjega ministra za notranje zadeve in predsednika Unije za ljudsko gibanje (UMP) Sarkozyja. 8. maja je politični tednik Le Point objavil, da je Nicolas Sarkozy, minister za notranje zadeve, osumljen prejemanja sumljivih nakazil na skrivni račun.

Villepin je ves čas trdil, da Sarkozy ni bil v središču pozornosti, vendar pa je 3. maja dnevnik Le Monde to ovrgel s pomočjo izjav, ki jih je general Rondot dal sodnikom. Po njegovem pričanju se je razprava osredotočala prav na skrivne račune Nicolasa Sarkozyja. Vrsta vprašanj o izvoru in namenu afere sicer ostaja neodgovorjenih. A kljub temu, da ni verjetno, da bi bila nakazila mogoča brez politične pomoči, in da je jasno, da so bile tajne službe uporabljene za notranjepolitični obračun, to ni ustavilo dua Chirac-Villepin, da ne bi o prisotnosti Sarkozyjevega imena na seznamu Clearstreama obvestila javnosti in s tem zasejala dvom o morebitnih poneverbah ministra za notranje zadeve. Rivalstvo med duom Chirac-Villepin in Sarkozyjem je doseglo stopnjo, kjer so za oslabitev nasprotnika dovoljena vsa sredstva. Gospod Sarkozy je zaigral vlogo žrtve. 3. maja 2005 je predlagal celo, da bi imenovali "sodnika za žrtve". Če mu bo uspelo, se bodo pogledi nedvomno ustavili na duu Chirac-Villepin. Prvi je odločen, da Sarkozyju prepreči zmago na naslednjih predsedniških volitvah, drugi pa je pripravljen prevzeti odgovornosti predsedovanja Uniji za ljudsko gibanje. Očitno je, da je vpletenost Nicolasa Sarkozyja v korupcijsko afero namenjena njegovi diskreditaciji. Vendar je bila obramba gospoda Villepina precej zmedena in neprepričljiva.

Francois Hollande, prvi sekretar socialistične stranke, je že zahteval razpustitev vlade. Za socialistično stranko je prisotnost Villepina, Sarkozyja in Alliot-Maria na vodilnih mestih zaradi resnosti afere nedopustna. Socialisti pripravljajo nezaupnico narodni skupščini. Čeprav bo nezaupnica zaradi večinskega deleža članov Unije za ljudsko gibanje najverjetneje preglasovana, pa bo kljub temu še poglobila razkol desnice. Delegati Unije za ljudsko gibanje se bodo namreč morali odločiti za podporo Villepinu, čeprav ga mnogi izmed njih kritizirajo zaradi njegove politike po umiku pogodbe o prvi zaposlitvi in imajo tudi sami dvome v zvezi z afero Clearstream; ali pa bodo morali glasovati proti njemu in proti vladi, kar bi pomenilo njen padec in morebitne ponovne volitve, na katerih bi bila desnica v šibkejšem položaju.

Afera je dobila svoje nadaljevanje, ko je satirični tednik Canard Enchaine 10. maja objavil, da naj bi imel Jacques Chirac na Japonskem račun, na katerem naj bi bilo 45 milijonov evrov. Na dolgem sprejemu pri obeh sodnikih je general Rondot priznal, da je bil, sodeč po dokumentih, najdenih v njegovem stanovanju, odprt tudi račun v tokijski Sowa Bank. Vsi vedo, da je predsednik ljubitelj Japonske, saj je tja potoval že petdesetkrat, njegovo naklonjenost sumu pa je pred nekaj leti zbadljivo komentiral celo Nicolas Sarkozy. Med drugim je predsednik omenjene banke pred kratkim prejel legijo časti, ki mu jo je podelil Chirac osebno. Elizejske poljane so vse skupaj zanikale, vendar se zdi, da gre samo še za eno izmed korupcijskih afer, pred katerimi se predsednik ščiti tako, da izkorišča svoj položaj, ki mu omogoča, da lahko zavrača pričanje na sodišču.

Villepinova šibkost vladi pravzaprav onemogoča delovanje, njegovo avtoriteto spodbijajo v vrstah Unije za ljudsko gibanje, opozicija pa nenehno zahteva njegov odstop. Edino Jacques Chirac mu še izraža zaupanje, vendar francoski mediji že omenjajo njegovo zamenjavo z Nicolasom Sarkozyjem, čemur je od nekdaj močno nasprotoval predsednik države. Njegovo namestitev v letu pred predsedniškimi volitvami bi lahko olajšalo dejstvo, da še noben "dejavni" premier na naslednjih predsedniških volitvah ni uspel: med takšne primere je sodil sam Jacques Chirac leta 1988, Edouard Balladur 1995. in Lionel Jospin leta 2002. Poleg tega pa bi liberalna politika, ki jo zagovarja predsednik Unije za ljudsko gibanje, lahko spet sprožila komaj umirjena socialna gibanja. Kljub vsem nevarnostim, ki grozijo njihovemu "žrebcu", pa Sarkozyjevi tesni sodelavci ocenjujejo, da ne bi mogel zavrniti morebitne ponudbe, da bi vodil vlado.