La vida loca

V komediji Dan brez Mehičanov (A Day Without a Mexican, 2004) iz Kalifornije na lepem izginejo vsi Mehičani, tako da Kalifornija ostane brez mehanikov, brez vrtnarjev, brez obiralcev sadja, brez varušk, brez služkinj, brez smetarjev, brez snažilk, brez zidarjev, brez mesarjev - legalnih in ilegalnih. Cona somraka! Še celo internet ne funkcionira več. In seveda - glava solate zdaj stane 100 dolarjev. Kalifornijci ugotovijo, da kalifornijske ekonomije ni brez Mehičanov - legalnih in ilegalnih. Dan brez Mehičanov je parodija ameriške imigrantske politike, pa tudi same ameriške desnice, ki skuša zdaj v živo izživeti svoje protiimigrantske fantazije.

Vse se je začelo, ko je predstavniški dom kongresa lani decembra sprejel HR 4437, nov imigrantski zakon, katerega “prvopodpisani” pobudnik je bil F. James Sensenbrenner, hardcore republikanec iz Wisconsina. Kako si kongresniki predstavljajo novo imigrantsko zakonodajo?

Prvič, vsi ilegalni, “nedokumentirani” imigranti bodo dobili status kriminalcev.

Drugič, vse, ki bodo ilegalnim imigrantom nudili kakršnokoli pomoč, vključno z nunami, duhovniki, aktivisti in zdravstvenimi delavci, bodo sodno preganjali.

Tretjič, lokalne policije bodo morale ta zakon absolutno spoštovati in se preleviti v strah in trepet imigracije.

In četrtič, na meji med Ameriko in Mehiko bodo zgradili orjaški, neprebojni zid, dolg dobrih 1.000 kilometrov, revizijo berlinskega zidu.

Tako hudega, ostrega, brutalnega, strupenega, rasističnega, neandertalskega antiimigrantskega imigrantskega zakona ni ameriški kongres sprejel že vse tja od dvajsetih let prejšnjega stoletja. In 7. marca se je v Washingtonu - pred Capitolom - zbralo okrog 30.000 imigrantov, ki so se temu zakonu bučno uprli. “Nisem kriminalec!” “Lahko nas sovražite, toda potrebujete nas!” “Mi smo Amerika!” “Si, si puede!” Kdo so ilegalni imigranti, veste: to so ljudje, ki Ameriko čistijo... ki Ameriki strežejo... ki Ameriko pitajo... ki Ameriko zjutraj oblačijo in zvečer slačijo... ki Ameriki čuvajo otroke... ki Ameriki gospodinjijo - torej ljudje, ki urejajo ameriški “božji vrt”. Pod ceno, v senci in brez beneficij. In glej, no - kongres je začel razmišljati, da bi jih razglasil za kriminalce. Razloga, da bi to gledali od daleč in nezainteresirano, ni bilo.

Skala se je začela valiti - in z vsakim obratom je bila večja, silnejša, bolj urgentna. Le nekaj dni kasneje je v Chicagu demonstriralo že 300.000 imigrantov, demonstracije pa so se naglo razširile, tako da “Maršem dostojanstva” in “Shodom enotnosti” ni bilo ne konca ne kraja. Demonstrantom so se kmalu pridružili tudi srednješolci. In njihovi starši. In učitelji. In imigrantske varuške z dojenčki v vozičkih - in z mavričnimi zastavami na vozičkih. 25. marca je v Los Angelesu marširalo več kot pol milijona demonstrantov, tako imigrantov kot tistih, ki se z njimi solidarizirajo (progresivci, liberalci ipd.), 10. aprila jih je v Dallasu marširalo pol milijona - in 1. maja jih je v Los Angelesu spet marširalo več kot pol milijona. Nekateri so imigrante pozivali k bojkotu šol in služb, da bi Los Angelesu pokazali, kako izgleda “dan brez imigrantov”, spet drugi so mahali z mehiškimi zastavami, skandirali “Mexico, Mexico”, “Bush el diablo” in “Bush va casa” ter prepevali ameriško himno v španščini. Še več, 29. aprila je protestne proimigrantske shode v Los Angelesu in New Yorku organizirala celo Progresivna delavska stranka, ki zahteva nič več in nič manj kot komunistično revolucijo.

Medtem sta senatorja John McCain in Edward Kennedy, (zmerni) republikanec in (liberalni) demokrat, sicer nekdanja predsedniška kandidata (McCain bo tudi leta 2008 najresnejši kandidat za republikansko predsedniško nominacijo), spisala nov predlog imigrantskega zakona, jasno, bolj treznega, bolj strpnega, bolj realističnega in bolj “sočutnega”, ki izgleda kot odrešitev za vse ilegalne, “nedokumentirane” imigrante, saj obljublja njihovo legalizacijo. Specifično, po tej varianti bi se lahko ilegalci legalizirali, če bi, prvič, plačali kazen za ilegalni vstop v Ameriko, drugič, plačali vse davke za nazaj, tretjič, se naučili angleško, in četrtič, dokazali, da imajo čisto preteklost (da torej nimajo kriminalnega dosjeja). Ta zakon “kompromisni” naj bi kakopak sprejel senat, kar mu pa zaenkrat še ni uspelo (so pa medtem v večini zveznih držav na hitro sprejeli “lokalne” protiimigrantske zakonodaje). Toda če bi senat sprejel McCain-Kennedyjev zakon, bodo skušali lobisti obeh domov kongresa najti soglasje - verjetno nekje vmes, na pol poti. “Nedokumentiranih” imigrantov sicer ne bodo vrgli v lagerje, toda tako kot je bilo prej zagotovo ne bo več, kajti tudi McCain in Kennedy, nova junaka te prostrane imigrantske množice, bi rada imigrantsko zakonodajo vendarle reformirala. Toda množične proimigrantske demonstracije se nadaljujejo - in se bodo nadaljevale: po eni strani zato, da bi dale nujno in potrebno podporo Cain-Kennedyjevemu zakonu, po drugi strani pa zato, da bi vzele legitimnost drakonskemu zakonu, ki ga je sprejel predstavniški dom kongresa. Toda protestno gibanje, ki ga je sprožila nova antiimigrantska zakonodaja, je več kot le to - več kot le reakcija na drakonski zakon, več kot le reakcija na reakcijo.

Za začetek, jeseni bodo v Ameriki kongresne volitve. In dve različni verziji imigrantske zakonodaje govorita predvsem o razklanosti republikancev: na eni strani so tisti, ki si točke nabirajo z navijanjem za trdo imigrantsko zakonodajo, na drugi pa oni, ki so za mehkejšo. Na eni strani so torej tisti republikanci, ki skušajo nahraniti svojo ultra desničarsko, patriotsko, nacionalistično, ksenofobično, fundamentalistično, paranoidno 6-pack volilno bazo, na drugi strani pa so oni republikanci, ki se zavedajo, da morajo pihati na dušo legalnim imigrantom. Tisti republikanci, ki kandidirajo v regijah, v katerih imigranti ne predstavljajo kritične volilne mase, podpirajo trdo imigrantsko zakonodajo - oni republikanci, ki kandidirajo v regijah, v katerih imigranti predstavljajo kritično volilno maso (Kalifornija, Texas, New York, Illinois, Florida, New Jersey, Arizona), pa podpirajo mehkejšo imigrantsko zakonodajo. Pred kongresnimi volitvami se pač nočejo zameriti tako pomembnemu delu volilnega telesa. Leta 2004 je za Busha volila tretjina Latino-Američanov - brez teh glasov ne bi zmagal.

Sploh pa, republikanci se še vedno dobro spomnijo, kaj se je v devetdesetih zgodilo v Kaliforniji, v kateri je praktično polovica prebivalcev “imigrantov” - in to latino-ameriškega, pretežno mehiškega rodu (jasno, v Kaliforniji živi tudi več kot tretjina vseh ilegalnih imigrantov). Tudi tedaj, na začetku devetdesetih, so namreč imigranti latino-ameriškega rodu množično demonstrirali in se upirali, protest pa so pospremili z mehiškimi zastavami in promehiškimi gesli. S to promehiško, “nepatriotsko”, “protiameriško” držo so se konzervativnemu - in ne le konzervativnemu - delu Kalifornije tako zamerili, da je lahko tedanji kalifornijski kongres, ki je bil rokah republikancev in guvernerja Petea Wilsona, leta 1994 brez težav sprejel strožjo, bolj trdo in bolj represivno imigrantsko zakonodajo. Iz maščevanja, heh. “Nedokumentiranim” imigrantom - in ne le njim - so hoteli dati lekcijo... ee, lekcijo iz “državljanske vzgoje”. Toda Kalifornijce latino-ameriškega rodu je ta reakcija tako razjezila, da so se na naslednjih “lokalnih” volitvah republikancem silovito maščevali: prvič, v naslednjih dveh letih so dramatično pospešili pridobivanje državljanstev, tako da so se leta 1996 volitev udeležili množično, drugič, kolektivno so volili vse razen republikancev, in tretjič, republikance so s tem vrgli iz kalifornijskega kongresa. Ali bolje rečeno: njihov udarec je bil tako močan, da si kalifornijski republikanci še vedno niso opomogli - še vedno se niso pobrali. Četudi imajo v guvernerski palači svojega človeka, Arnolda Schwarzeneggerja, v kalifornijskem kongresu še vedno le statirajo. Da ne govorimo o Peteu Wilsonu, ki se je kot guverner tedaj tako kompromitiral, da se ga še vedno vsi otepajo. Politično je mrtev.

Spopad civilizacij

Desnica je kakopak udarila s predvidljivo nacionalistično, populistično retoriko, ki temelji na dobro znanem kriku: “Tujci nam kradejo delo!” Pravljica je šla takole: če ilegalnih imigrantov ne bo več, potem Američanom na trgu dela z njimi ne bo več treba tekmovati. Pomeni: minimalne plače, ki jih je zdaj nižala prisotnost cenene imigrantske delovne sile, se bodo zvišale, tako da na trgu dela in minimalnih plač ne bo več depresije. In ker bo delo, ki so ga prej opravljali ilegalci, zdaj obdavčeno, bo to trg dela dobesedno revitaliziralo. In seveda: Američani bodo lahko končno dobili delo, ki so jim ga prej kradli “tujci”, ilegalni imigranti. Saj veste, ilegalci so v spregi z zarotniškimi, pohlepnimi Korporacijami ceno nekaterim tipom dela tako zbili, da so bili Američani preprosto nekonkurenčni - tako slabo plačanega dela si preprosto niso mogli privoščiti: delodajalec je raje vzel ilegalca, ki je bil voljan delati za neobdavčeni drobiž, kot pa Američana, ki je bil voljan delati le za obdavčeno plačo. Z eno besedo, ko se bo Amerika znebila ilegalne delovne sile, bo spet srečna - konec bo brezposelnosti, recesije, depresije.

Jasno, vprašanje, ali bodo Američani voljni opravljati vsa tista težka, naporna, mučna, zoprna, depresivna, napol suženjska dela, ki so jih do sedaj opravljali ilegalci, je zgolj retorično: senator McCain je na nekem shodu celo ponujal 50 dolarjev na uro tistim Američanom, ki so voljni vso sezono v kalifornijski pesticidni pripeki po cele dneve obirati sadje. Iskreno rečeno, tudi druga vprašanja so povsem retorična. Recimo: mar niso vsi tisti silni profiti, ki jih kujejo ameriške korporacije in ki predstavljajo nucleus ameriškega nacionalnega bogastva, le nekaj, kar je pridobljeno prav s poceni, neobdavčeno, ilegalno delovno silo? Mar niso ameriške korporacije odvisne prav od ilegalne delovne sile? Ne pozabite, da je v Ameriki 11 milijonov “nedokumentiranih” imigrantov, po nekaterih izračunih pa celo bistveno več, 20 milijonov. Dalje, mar niso ameriške korporacije vedno naredile vse, da bi trg dela ostal čim bolj divji in čim bolj dereguliran? In dalje: kdo pravi, da bodo ameriške korporacije, ki zaposlujejo slabo plačane legalne imigrante (npr. kak Wal-Mart), minimalne plače dvignile, da bodo bolj privlačne tudi za Američane? Navsezadnje, mar niso ameriške korporacije v zadnjih letih izvozile rekordno število delovnih mest - hja, iz Amerike v Tretji svet. V Ameriki so obrate zaprle - in jih preselile na trge, kjer je delovna sila poceni, še cenejša od latino-ameriških ilegalcev. Mar ni postal izraz outsourcing, ki povzema ta veliki izvoz delovnih mest, državni sovražnik št. 1? Mar ni bil prav Bush eden izmed največjih kreatorjev tega outsourcinga, mar se ni prav pod Bushem ilegalna imigracija najbolj okrepila in mar niso prav Bushevi prijatelji, stebri korporativne Amerike in teksaške oligarhije, najbolj profitirali z ilegalno delovno silo?

Ironija je potemtakem v tem, da se zdijo ameriškim korporacijam celo ilegalci - “nedokumentirani” imigranti - predraga delovna sila. Ameriške korporacije bi najraje tudi delo, ki ga opravljajo ilegalci, izvozila v tujino. Kaj to pomeni, je na dlani: tudi Amerika, veliki globalizator, se je globalizirala in se prelevila v “žrtev” globalizacije. Toda Amerika še naprej misli, da je problem migracij nacionalni problem - ne, problem migracij je globalni problem, ki ga ne rešiš z zidom. Prej narobe: večji zid, ko zgradiš, hujše probleme imaš na svojem dvorišču - in hujšo kontro fašeš. Bush je do sedaj zgradil že toliko zidov in toliko trdnjav, da je na svojem dvorišču prebudil kopico protiimperialističnih, protikapitalističnih, protiameriških, pop levičarskih gigantov - v Venezueli, Boliviji, Čilu. Da je prebujanje latino-ameriških imigrantov povezano s prebujanjem latinske Amerike, ne bi zanikali niti Marsovci. V latinski Ameriki 222 milijonov ljudi živi v revščini, od tega jih 96 milijonov preživi z manj kot dolarjem na dan - in to se jim ne zdi več tako samoumevno in sprejemljivo kot Američanom. Gibanje za pravice imigrantov je na tem, da postane največje socialno gibanje stoletja.

Toda ameriška desnica, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da ameriška koža vse bolj rjavi, ponuja svoje “rešitve”. Zid. Kriminalizacijo. Lov na čarovnice. Lagerje. Deportacije. Še huje, Steve King, republikanec iz Iowe, je predlagal: povečajmo rodnost, pa ne bo več potrebe po ilegalni delovni sili! Nekdo drug je predlagal: pošljimo ilegalne imigrante v Irak, pa ne bo več ilegalne imigracije! Spet drugi so poudarjali, da se zdijo nekaterim “liberalcem” pravice ilegalcev pomembnejše od pravic Američanov... da ilegalci spodkopavajo in uničujejo sindikate... da ogrožajo ekonomsko varnost Američanov... da ogrožajo nacionalno varnost (hej, ilegalcev je več kot 11 milijonov! kaj vemo, kdo vse se skriva med njimi!!)... da neobdavčeni denar, ki ga zaslužijo v Ameriki, ne investirajo ali pa trošijo v Ameriki, ampak ga pošiljajo domov, v tujino... da so se nesposobni asimilirati... da so “spopad civilizacij” preselili v Ameriko... da živijo na tuj račun... da uničujejo Ameriko... da v Ameriki ustvarjajo situacijo, pred kakršno so iz Mehike zbežali... da Ameriko spreminjajo v Tretji svet... da mehiško revščino uvažajo v Ameriko... in da Ameriko spreminjajo v Mehiko.

Le kako bi lahko bilo drugače? To je globalizacija, bebo! Ameriške korporacije so namreč v spregi z ameriško vlado - ali pa obratno - naredile vse, da bi izčrpale, izžele in uničile mehiško ekonomijo, tako da morajo zdaj Mehičani, če hočejo preživeti, v Ameriko. Ljudje, ki so v Mehiki zaradi ameriških korporativnih iger izgubili delo (oh, in standard, prihodnost), delo zdaj iščejo v Ameriki - v nekem smislu hočejo le pobrati to, kar je njihovo. Hecno je, ko latino-ameriškim ilegalcem očitajo, da s svojimi ilegalnimi “invazijami” kršijo suverenost Amerike - mar ni bila prav Amerika ta, ki je obogatela s kršitvami njihove suverenosti (z vojaškimi posegi in puči, z izkoriščanjem njihove nafte, s privatizacijami njihovih naravnih virov ipd.)? Imigranti v Ameriki niso več tako dobrodošli, kot so bili: Busheva histerizacija Amerike se je začela z delitvijo na kristjane in nekristjane, nadaljevala z delitvijo na bogate in revne, končala pa z delitvijo na Američane in imigrante. Toda Latino-Američani bodo v Ameriki ostali. Le zakaj bi odhajali? Hej, Amerika je dežela imigrantov. Ko ne bo več, bodo morali zid zgraditi Kanadčani - da ne bi Američani zbežali v Kanado.