Nafta naša vsakdanja

Trinajstega aprila 2006 je cena nafte presegla rekordno mejo 70 ameriških dolarjev za sod. 26. aprila 2006 je ameriški predsednik George W. Bush razglasil “ukrepe”, ki naj bi ustavili rast cen bencina: ZDA bodo začasno ustavile nakup surove nafte za zvezne rezerve. Bush se je moral odzvati, ker njegova priljubljenost pada obratno sorazmerno z rastjo cen bencina; vendar so njegovi “stabilizacijski ukrepi” predvsem notranjepolitične narave in približno toliko učinkoviti, kot da bi “prestavili ležalnik na krovu potapljajočega se Titanika”.

Priznani ameriški raziskovalni novinar Seymour Hersh je 17. aprila 2006 v New Yorkerju objavil daljši članek o pripravah Pentagona za napad na Iran, vključno z uporabo jedrskega orožja, kar so povzeli in dopolnili tudi vodilni ameriški dnevniki, npr. Washington Post. Ameriški predsednik Bush je poročila sicer označil kot “absurdno insinuacijo”, vendar Bela hiša načrtovanja napada na Iran ni zanikala. Celo ameriški uradni viri so potrdili, da Irak nikoli ni imel orožij za množično uničenje, ki naj bi pomenila razlog za napad, zato smo lahko povsem prepričani, da iranski program bogatenja urana ni pravi razlog za ameriške grožnje in načrtovanje nove agresije. Irak in Iran poleg tega, da nimata in niti nista imela jedrskega ali drugega orožja za množično uničenje, povezuje še ena skupna lastnost: oba imata velike zaloge surove nafte.

Kako teče surova nafta

Poglavitni razlog za ameriško nasilnost je t. i. Hubbertov vrh svetovne proizvodnje surove nafte, ki se nam hitro približuje oziroma je po mnenju nekaterih strokovnjakov že tu.

Ameriški geolog Marion King Hubbert (1903-1989) je med dolgoletnim delom v Shellovih raziskovalnih laboratorijih v Hustonu razvil analizo dinamike proizvodnje naftnih polj.

V vsakdanjem govoru uporabljamo izraz “črpanje” surove nafte, a nafte dejansko ne moremo črpati: iz vrtin teče zaradi pritiska plinov, ki se iz surove nafte izločajo. Proizvodnja je torej odvisna od števila vrtin in pritiska, pritisk pa od količine nafte v polju. Prej ali slej vsako naftno polje doseže točko, ko vzpostavljanje novih vrtin le zmanjša pretok iz obstoječih. Kadar je polje že tako izpraznjeno, da lastni pritisk naftnih plinov ne zagotavlja več ustreznega pritoka surove nafte na površino, lahko proizvodnjo še nekaj časa vzdržujejo z vbrizgavanjem vode ali dušika, a dolgoročno je ni mogoče več povečati: polje doseže “vrh proizvodnje” in po tem se produkcija samo še zmanjšuje.

Marion King Hubbert je na podlagi preučevanja krivulj črpanja in geologije naftnih polj ugotovil, da proizvodnja sledi Gaussovi krivulji. Če torej poznamo dinamiko proizvodnje (celo v kratkem obdobju) v času rasti, lahko zelo natančno napovemo, kdaj bo proizvodnja nafte na nekem polju dosegla vrh, in je tudi z novimi vrtinami niti z vbrizgavanjem vode ali dušika ne bo mogoče več povečati. Hubbert je že leta 1956 pravilno napovedal, da bo proizvodnja nafte na poljih v “spodnjih 48” ameriških državah - to so kontinentalne ZDA brez Aljaske - dosegla vrhunec leta 1970 in bo po tem upadala po najmanj 2,5 % na leto. Leta 1956 so bile ZDA ne le največji svetovni porabnik surove nafte, ampak tudi največji proizvajalec in izvoznik, zato so se politiki Hubbertovim napovedim samo smejali - a izkazale so se za povsem točne.

Hubbertova linearizacija je danes splošno sprejeta metoda za analizo in napovedi proizvodnje naftnih polj. Velike naftne korporacije sicer svojih izsledkov ne objavljajo (ali pa jih zelo redko), vendar se s stanjem svetovnih zalog črnega zlata ukvarja vrsta neodvisnih raziskovalnih laboratorijev, ki so v preteklosti že natančno napovedovali vrh proizvodnje posameznih polj in držav. Že od začetka 90. let prejšnjega stoletja neodvisni strokovnjaki opozarjajo, da se svetovna proizvodnja nafte iz obratujočih polj (dokazane rezerve) hitro bliža svojemu maksimumu, novo odkrite zaloge pa daleč zaostajajo za porabo. O tem, kdaj bo svetovna proizvodnja nafte dosegla vrhunec in potem začela neizogibno upadati, so mnenja različna, a nesporno je, da kmalu: po najbolj optimističnih napovedih naj bi Hubbertov vrh dosegli pred letom 2030, po najbolj pesimističnih pa smo ga že leta 2005.

Raziskovalna skupina na univerzi v Uppsali velja za razmeroma zmerno, njena napoved vrha proizvodnje po posameznih državah in celotne svetovne proizvodnje surove nafte iz znanih virov (dokazane rezerve) napoveduje maksimum proizvodnje med letom 2005 in 2010, po tem naj bi pa proizvodnja upadala za 2 % (najbolj optimistično) do 6 % na leto.

Nafta se draži

Ko bodo (ali so) svetovne zaloge nafte dosegle Hubbertov vrh, bo v poljih (vsaj teoretično) še polovica surove nafte. Problem torej ni, da bi nam nafte v kratkem zmanjkalo, ampak da bo začela proizvodnja upadati, kar bo neizogibno prizadelo globalni ekonomski sistem, ki temelji na nenehni rasti - tudi porabe naftnih derivatov.

Visoke cene surove nafte, ki v zadnjih letih dosegajo vedno nove rekorde, so odsev dejstva, da povpraševanje prehiteva ponudbo. V preteklih desetletjih je bila cena nafte dokaj stabilna, ker je lahko predvsem OPEC po potrebi bistveno zvišal ponudbo, na račun veliki zalog v Savdski Arabiji in delno v Kuvajtu. Že ob skoku cen nafte čez 50 USD za sod leta 2004 so ZDA “prepričale” OPEC, da je Savdski Arabiji “odobril” povečanje proizvodnje za 3 milijone sodov na dan, kar naj bi ustavilo rast cen. Naftni strokovnjaki in trgovci pa so bili ob napovedanem povečanju savdske prozvodnje upravičeno skeptični. Izkazalo se je, da Savdska Arabija ni mogla povečati proizvodnje niti za 300.000 sodov na dan, kaj šele za 3 milijone. Savdijci so bili takrat prisiljeni priznati, da v njihovem največjem polju Ghawar (največje na svetu) kljub vbrizgavanju vode proizvodnja upada in da so tudi druga savdska polja blizu maksimuma proizvodnje. Medtem je moral tudi Kuvajt priznati, da so njegove dokazane zaloge dejansko za polovico manjše, kot so trdili še leta 2004, in da je njihovo največje polje Burgan (drugo največje na svetu) že prešlo vrhunec proizvodnje. Mehiška naftna družba Pemex je v začetku letošnjega leta sporočila, da proizvodnja njenega največjega polja Cantarell (tretje največje na svetu, 60 % mehiške proizvodnje) upada kljub vbrizgavanju dušika in da se bo v naslednjih petih letih zmanjšala za 40 %. Rusija je bila nekoč tretja največja proizvajalka nafte, danes so njeni največji viri že v upadanju in proizvodnja stagnira. Podobne novice prihajajo v zadnjih letih iz vseh držav, ki so že uveljavljene izvoznice surove nafte: proizvodna polja so že dosegla Hubbertov vrh ali pa se temu hitro bližajo, omembe vrednih novih odkritij ni.

Je še kje kaj surove nafte?

Ali bi lahko zmanjšano ponudbo nafte nadomestili z novimi odkritji ali nekonvencionalnimi viri? Ni posebno verjetno. Če pogledamo zgodovino odkritij naftnih polj, je očitno, da so začela odkritja v začetku 80. let zaostajati za porabo in je nikoli več niso ujela - torej, nekje od leta 1980 vsako leto porabimo več nafte, kot je odkrijemo, in torej vse bolj praznimo stara, že pred tem odkrita nahajališča. Ker naftni geologi že desetletja zelo podrobno pregledujejo vse možne lokacije, ni posebno verjetno, da bi se kje še skrivalo kakšno veliko polje, kot je Ghawar v Savdski Arabiji, Burgan v Kuvajtu ali Cantarell v Mehiki.

Največja polja, ki jih danes (in še to bolj poredko) odkrivamo, so glede na svetovno porabo razmeroma majhna. Na primer, v začetku letošnjega leta je mehiška naftna družba Pemex objavila odkritje “velikega” naftnega polja, katerega (za zdaj le možne) rezerve naj bi obsegale 10 milijard sodov; tako velikega odkritja na vsem svetu ni bilo že nekaj let - ampak 10 milijard sodov pokrije le mesec in pol svetovne porabe.

Za redka nova odkritja se redno izkaže, da je nafta zelo težko dosegljiva. Prej omenjeno naftno odkritje v Mehiki je v 1000 metrov globokem morju, 4000 metrov pod morskim dnom; Mehika sploh nima tehnologije, da bi lahko v takih globinah naredila proizvodne vrtine, in tudi z najsodobnejšo ameriško tehnologijo bo trajalo najmanj pet let, da bo iz tega polja pritekla prva resnejša količina surove nafte.

Poleg tega se pri novih odkritjih pogosto izkaže, da gre za kislo in težko nafto. “Kisla” nafta vsebuje veliko žvepla, ki ga je zelo drago izločiti, goriva z visoko vsebnostjo žvepla pa so ne le okolju škodljiva, ampak tudi uničujejo naprave, v katerih izgorevajo.

Najbolj priljubljena “lahka” nafta vsebuje visok delež derivatov, ki so najbolj zaželeni: propana, butana, kerozina, motornega bencina in dizelskega goriva. Na primer, ena najlažjih surovih naft je nigerijska, ki da pri destilaciji le 1 % “ostanka”, to je bitumen; druga skrajnost je težka nafta s polja Bosco v Venezueli, kjer predstavlja bitumenski ostanek kar 50 %. Po stanju slovenskih cest bi sicer lahko sklepali, da je bitumen (“asfalt”) zelo redek naftni derivat, a dejansko ni, in vse večji delež težke nafte v svetovni proizvodnji pomeni še hitrejše upadanje ponudbe tistih derivatov, ki jih porabimo v največjih količinah. Če bo svet postal odvisen predvsem od težke nafte, bomo sicer lahko na novo asfaltirali vse ceste, samo bencina ne bomo imeli dovolj, da bi se po njih kaj dosti vozili.

Nadomestki?

Sprijazniti se moramo z dejstvom, da danes ne poznamo nikakršnih nadomestkov za surovo nafto in naravni plin, ki bi lahko količinsko zagotovili delovanje globalne ekonomije, kakršne smo vajeni. Optimistični analitiki, ki skušajo miriti paniko naftnih trgov, sicer napovedujejo povečano ponudbo derivatov iz nekonvencionalnih virov, predvsem t. i. bitumenskih peskov (tar sands) v Kanadi, in kerogena (shale oil) v ZDA. A povedati je treba, da ekstrakcija naftnih derivatov iz obeh zahteva velike količine energije (v poskusnih obratih uporabljajo naravni plin), poleg tega pa je tehnologija velikopotezne ekstrakcije - če je sploh mogoča - še daleč v prihodnosti. Ponekod je mogoče že kupiti t. i. biodizelsko gorivo (kar je dejansko navadno rastlinsko olje). Vendar v biodizlu ni celovite rešitve, saj izračuni hitro pokažejo, da bi morali vse obdelovalne površine na svetu zasejati z npr. oljno repico, pa še ne bi pridelali niti polovice goriva, ki ga danes porabijo samo vozila na dizelski pogon. Na podlagi tehnologije Fischer-Tropsch GTL je mogoče iz premoga (predvsem lignita) pridobivati dizelsko gorivo, metan in še nekaj derivatov (s tega vidika je slovensko zapiranje rudnikov posebno kratkovidna strategija) in prvi tovrstni obrati že delujejo v Južni Afriki, Katarju in Maleziji; a to bo samo povečalo pritisk na cene premoga, ki je temeljni energent za proizvodnjo električne energije. Z nekaj prilagoditvami je mogoče v procesu GTL izkoristiti tudi lesne odpadke, goščo iz komunalnih čistilnih naprav ter druge organske materiale, a žal lahko tehnologije, ki bi temeljile na obnovljivih bioloških virih, prispevajo le majhen delež svetovnih potreb: na račun izkoriščanja fosilnih goriv namreč človeštvo vsako leto porabi količino energije, ki je ekvivalentna 400 letom biološke rasti.

Celo James Lovelock, tako rekoč prerok “zelenih” gibanj in tvorec hipoteze Gea, je začel (na veliko grozo svojih občudovalcev) zagovarjati množično uporabo jedrske energije.

Nafta in ameriška politika

Ameriška napada na Afganistan in Irak ter grožnje Iranu je treba razumeti kot vojne za nadzor nad preostalimi viri nafte in naravnega plina. Bližnji vzhod (skupaj s Kaspijskim bazenom) predstavlja danes slabih 40 % svetovne proizvodnje surove nafte. Vendar so bližnjevzhodna polja največja, in ker se zaloge drugje po svetu hitreje praznijo, postaja delež Bližnjega vzhoda v preostalih rezervah vse večji. Po večini verodostojnih analiz naj bi bližnjevzhodne zaloge po letu 2030 pomenile prek 80 % vseh svetovnih zalog surove nafte in naravnega plina.

Leta 2005 umrli guru ameriške zunanje politike George Keenan je v uradnih strateških dokumentih iz 50. let poudarjal, da je Bližnji vzhod po II. svetovni vojni “strateško najpomembnejše območje sveta” in “vir neverjetnega bogastva”, ki bi ga ZDA morale nadzorovati. Zbigniew Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost predsednika Jimmyja Carterja in ugledni strateški analitik, v svoji knjigi “Velika šahovnica“ocenjuje, da bi nadzor nad bližnjevzhodnimi zalogami nafte zagotovil ZDA “pravico veta” nad gospodarstvi Evrope in Azije, torej dolgoročni status ameriškega gospodarskega primata.

V ameriških prizadevanjih za nadzor nad bližnjevzhodno nafto in plinom je domača preskrba drugotnega pomena: poglavitni motiv je predpostavka, da bi lahko ZDA z “roko na naftnih pipah” ključno vplivale na gospodarstva EU, Kitajske in Japonske, ki glede proizvodnje in inovacij že ogrožajo ameriško ekonomsko prevlado. Zaradi bližnjega Hubbertovovega vrha in vse manj konkurenčnega ameriškega gospodarstva, ki je npr. v lanskem letu pridelalo 805 milijard USD zunanjetrgovinskega primanjkljaja, postaja ameriška potreba po dominaciji bližnjevzhodnih virov vse bolj nujna. Od tod tudi navidezne neracionalnosti ameriškega političnega vrha: oborožene agresije, ki se nam zdijo visoko tvegane - npr. napad na Irak - pomenijo v kontekstu vzdrževanja ameriške politične in ekonomske prevlade za ZDA manjše tveganje, kot če izgubijo možnost za nadzor nad bližnjevzhodno nafto, in posledično tudi dominantni status v svetu. In le politična ter ekonomska prevlada ZDA dolgoročno zagotavlja “imperialni davek” v obliki prihodkov iz finančnih operacij na “svobodnem trgu” kapitala, precenjenega dolarja kot svetovne rezervne valute in rastočega zunanjetrgovinskega primanjkljaja, ki ga ZDA ne bodo nikoli odplačale.

Hubbertov vrh v trgovini in na črpalki

Ob rasti cen surove nafte seveda pomislimo predvsem na bencin oziroma dizelsko gorivo za naše avtomobile, ampak Hubbertov vrh nas bo najprej zares prizadel pri hrani. Če pogledamo po policah, bomo ugotovili, da kupujemo sveže grozdje iz Južne Afrike, banane iz Hondurasa, čebulo iz Nove Zelandije, paradižnik iz Turčije, večina testenin je narejena iz pšenice, ki prihaja iz Avstralije itd.; celo meso domačega izvora je prirejeno s krmili, izdelanimi na osnovi uvožene koruze in soje. Seveda je pri tej “globalizaciji” ponudbe hrane pomemben cenen transport, a še pomembnejša so cenena umetna gnojila in zaščitna sredstva. Svet namreč danes pridela večino hrane v območjih, ki so klimatsko optimalna (toplo podnebje, veliko sonca, dovolj virov za namakanje), hkrati pa je zemlja v teh krajih izjemno revna in zahteva visoko porabo umetnih gnojil. In osnovna surovina za 90 % umetnih gnojil ter pesticidov in herbicidov so naftni derivati ter naravni plin. Najbrž bo kdo rekel, še bolje, bomo vsaj jedli bolj zdravo hrano. Morda res, ampak predvsem bo hrane bistveno manj in zato bo mnogo dražja: sodobna ekstenzivna pridelava namreč temelji na množični uporabi umetnih gnojil ter vsakovrstnih zaščitnih sredstev - brez njih lahko po najbolj optimističnih ocenah pridelamo le 1/3 današnje proizvodnje, po najbolj pesimističnih pa le 1/5. Seveda se to ne bo zgodilo naenkrat, saj tudi nafte ne bo naenkrat zmanjkalo, neizogibno pa se gibljemo proti času, ko bo treba hrano pridelovati brez pomoči nafte, in je bo torej 60-80 % manj, kot je je danes - in to v svetu, v katerem že danes vsako leto umre 20 milijonov ljudi zaradi lakote, milijarda jih pa živi v stanju trajne podhranjenosti.

Za nas, ki živimo v krajih z mrzlimi zimami, bo drugi problem ogrevanje, za kar porabimo več energije kot za prevoze z osebnimi avtomobili. Pri tem je problematično predvsem, da lahko pri naši uporabi avtomobila precej prihranimo brez dodatnih stroškov, na primer če bi več uporabljali javna prevozna sredstva ali če se ne bi v veliki večini štirikolesnikov peljal samo voznik; doseganje kakršnihkoli resnejših prihrankov pri ogrevanju pa zahteva obsežna vlaganja.

Tretji problem pa bo seveda transport. Že če bi ZDA napadle Iran - upajmo, da ga le ne bodo - in s tem iz svetovnega trga izločile iransko ponudbo surove nafte, ki pomeni 4 % svetovne proizvodnje, lahko pričakujemo, da bo cena nafte presegla 100 USD za sod, kar bi mi, vozniki, občutili pri ceni bencina, ki bi narasla na okoli 500 SIT za liter. Če pa bi se spopad razširil in bi Iranci - kot napovedujejo - zaprli Hormuško ožino, bi s svetovnega trga surove nafte v veliki meri izpadla tudi ponudba Kuvajta, Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov, Katarja; to bi lahko pomenilo tudi 30-odstotno zmanjšanje svetovne ponudbe in cene bi se povzpele do neba - na 200, 300 dolarjev za sod - tako bi dejansko takoj in povsem nepripravljeni doživljali takšno pomanjkanje nafte, kot se nam sicer neizogibno obeta čez 20-30 let.

Svet brez nafte?

Surove nafte ne bo nikoli povsem zmanjkalo - in vendar bo moralo človeštvo v 22. stoletju preživeti brez črnega zlata in drugih fosilnih goriv. Naša sodobna družba, ki temelji na profitnem delovanju globaliziranega kapitalizma, se je namreč razvila in še vedno deluje na temelju rastoče ponudbe energentov in surovin. Fosilna goriva so omogočila industrijsko revolucijo 18. stoletja, rast človeškega prebivalstva z 1 milijarde na današnjih skoraj 7 milijard in tisočkratno povečanje globalnega GDP. Surova nafta je kri naše civilizacije, in ko bo ves svet lahko načrpal manj kot 50 % današnje ponudbe - kar se bo ob sedanji dinamiki porabe zgodilo najpozneje leta 2050 - bo globalno gospodarstvo padlo v komo, kot človek, ki izgubi polovico krvi. Danes se nam zdi naftna kataklizma še daleč, a njeni simptomi so že tu, od ameriške nasilnosti v naftnih državah do nenehno rastočih cen goriv.

Seveda bi lahko človeštvo preživelo tudi brez nafte. Potrebno energijo bi si lahko zagotovili s tehnologijami, ki že obstajajo - na primer, množična uporaba monokristalnih fotoelektričnih celic. Problem je, da bi, recimo, postavitev dovolj velikih polj fotoelektričnih celic zahtevala globalno sodelovanje, trajala bi 20-30 let, spremljati bi jo morali ukrepi za racionalno porabo preostalih fosilnih goriv - skratka, rešitev bi morali izvesti v nekakšnem sistemu globalnega načrtovanja. A žal živimo v sistemu globalnega kapitalizma, v kapitalizmu pa se lahko zgodi samo tisto, kar komu prinese dobiček.

V svoji najnovejši knjigi “Kolaps” opisuje ameriški evolucijski biolog Jared Diamond vrsto človeških družb - prebivalce Velikonočnih otokov, Vikinge na Grenlandiji. Indijance Anasazi, ki so nekoč živeli v današnji Arizoni, in druge - ki so v svojem razvoju presegli zmogljivosti in vire svojega okolja; tiste redke človeške družbe, ki so tako krizo preživele, so uspele le zato, ker so v temelju spremenile svoje vrednote in način življena - večina pa jih je konzervativno vztrajala in propadla. Žal se tudi elite, ki vladajo našemu času, obnašajo, kot da so surova nafta in drugi viri neomejeni, čeprav je že očitno, da niso.