O vesolju, življenju in sploh vsem

Že nekaj tednov mi živce para nadpovprečno butasta reklama (to je tako, kakor da bi dejal, da je voda nadpovprečno mokra). “V vseh službah so nadure, v vseh službah si odvisen od sodelavcev, v vseh službah dobiš službeni avto - TRA RA RA RA! - ampak SAMO V ENI SLUŽBI služiš domovini!!!”

Torej v nasprotju z vojaki, ki jih reklama novači za to, da bi služili Afganistanu in Iraku, srčni kirurgi in onkologi, ki ure in ure, stoje ob neobstoječih operacijskih mizah, rešujejo slovenska življenja, ne služijo Sloveniji. Niti ji ne služijo blagajničarke v marketih, ki ob nedeljah strežejo poreferendumski volji domovinskega občestva, niti smetarji, ki odvažajo presežno vrednost z dvorišč Mićev Mrkaićev in Jernejev P. Damijanov tega sveta. Niti ji ne služim jaz, ki vsako leto prevajam in pišem zgolj zanjo kar cele tri mesece, saj četrtino mojih honorarjev pobaše država, ne da bi mi dala kaj v zameno, ker si moram tako kot večina kulturnikov položnice za morebitno kugo, lakoto in smrt poravnavati sama. Vendar ji ne služim, nasprotno: kot pisatelj sem zgolj parazit. Ti pa so kajpak državni sovražniki, zato mi bo smela država po novem celi dve leti zdržema prisluškovati, ne da bi mi prej namignila, naj tiše seksam. Da me ne bo treba miriti z električnim paralizatorjem.

A da ne bi kdo rekel, da zmerom na slepo udriham čez vse, kar si zmisli oblast: kaj še, sama spravljivost me je. Glejte prvi dokaz. Iz srca bi rada pohvalila predlog zakona o prekrških, ki meni, da otroci po polnoči nimajo kaj iskati v lokalih, katerih edini razlog obratovanja je v fundamentu itak ta, da prodajajo zasoljeno drage alkoholne zvarke. Drugače kot drugi komentatorji, ki si mogoče želijo dokazati, da so ful trendi, se s predlogom strinjam. Trenutno po naročilu pišem zgodbo “za starostno skupino bralcev od petnajst do sedemnajst let”. Aja? Nekdaj smo se pri petnajstih že profilirali. Ali si dokončno nehal brati ali pa si bral nerazredčeno literaturo brez dodatka vitaminov in kalcija. Kakor kaže, odraščanje te dni poteka počasneje. Prav. Ampak dokler ne bodo brali kot veliki, tudi pili ne bodo!

Škoda, da ta zakon ne veleva staršem, naj bodo opolnoči doma tudi oni. Da bo imel mulec komu težiti. Naša vlada, ki ni slaba, je pa kratkovidna, je očitno spregledala, da bi tako po sistemu “dve muhi na en mah” zaprla še svingerske klube, ki so, kot že vemo, vroče leglo opozicije.

Drugič, rada bi se iskreno zahvalila gospodu Stanetu Grandi, ker je na seji sveta RTV ugotovil, da je jezik javnih občil tako slab, da je že nespodoben. Hudičevo res. Naj navedem le troje primerov. Upam, da bo “tam na leci, na visoki”, kot bi rekel Kette, Granda v imenu slogovne spodobnosti še kdaj “dvignil glas grmeči” zoper zoprno militantni, komunajzarsko udarniški izraz, tako ljub današnjim novinarjem: “Spomnimo!!!” (Zakaj, madona, mora vsak radijec na začetku svojega prispevčiča samega sebe spominjati, naj spomni poslušalce na karkoli že?) Upam, da bodo po njegovi zaslugi tudi na vekov veke prešli v pozabo uvodni nagovori ljubkih blondink, športnikov in drugih vremenark: “Dobrodošli v oddajo ...” ali: “Prebudili smo se v novo jutro.” Oboje je eklatanten srbizem, kakršen se tistim, ki služijo domovini, zares ne spodobi. Zlasti pa se nadejam, da bodo pod gospodom Grando novinarji nehali izpostavljati to ali ono in bodo to ali ono v prihodnje samo še poudarjali. Izpostavljali so za Homerja Špartanci na previsni skali kilavo deco, da bi videli, ali bo kos elementom narave ... česa bolj nespodobnega pa si v državi, ki ima ministra za družino, ni mogoče predstavljati.

Čeprav gospodu Grandi pripisujem najboljše možne namene, pa si ne morem kaj, da me ne bi malenkost skrbelo. Kajti če se prav spomnim, je bil Granda nedavno med tistimi, ki jih je silno zanimalo, kaj berejo otroci pri urah slovenščine. Ob njegovem razumevanju spodobnosti si drznem sklepati, da od zdaj na RTV ne bo več prostora za predrzno Janjo Vidmar, ki jo je društvo zaskrbljenih staršev za do povprečnežev prijaznejšo osnovno šolo že pred leti poskušalo sežgati na grmadi, ker Janja, prvič, trdi, da je večina Slovencev takih ksenofobov, kakor so v resnici, drugič, ker trdi, da je precejšen del pedagoškega kadra tako za luno, kakor je v resnici, in tretjič, ker trdi, da v naši državi ni prav nič bolj fajn, kakor je. Prav zato, čudo čudno, stroka uvršča verjetno najboljšo mladinsko pisateljico današnjega časa med realistične avtorje. Ista stroka je letos s kvalificiranim mnenjem podprla žirijo, ki je odločala o podelitvi nagrade desetnica. Dobila jo je Janja Vidmar. In kaj se zgodi?

Zgodi se prispevek v Večeru. Kakor vsi že vemo, je tudi Večer pred kratkim obrnil nov list, in tako kot Arabci pri branju, ga je obrnil na desno.

Citiram. Ali skoraj, ker na trenutke ne morem molčati. (Oklepaji so moji.)

“Vidmarjeva in Slavko Pregl, lanski dobitnik nagrade, sta si desetnico tudi izmislila (...) Janja Vidmar je med drugim aktivna predsednica sekcije za mladinsko književnost pri Društvu slovenskih pisateljev (mar bi bilo bolje, ko bi bila neaktivna, zgolj ime na papirju?), plod njenega predsedovanja je tudi desetnica. Nastala je na pobudo Vidmarjeve (ne Janje Vidmar, temveč ženske, ki je last nekega Vidmarja) in Slavka Pregla (začuda ne Preglovga Slavca), ki sta se iz “higijenskih” (sic - seveda se pravilno piše “higienskih”) razlogov prvo leto izvzela iz izbora, vendar sta že takrat “zagrozila”, da naj se ju naslednje leto pazijo. In res, lani je nagrado prejel Pregl, letos Vidmarjeva.”

Članek, kjer so pred citiranim odlomkom sicer navedeni točni podatki o nagradi, kandidatih zanjo in nagrajenki, sta podpisala STA in “pv”. Za slednjega/slednjo ne vem, kdo je, glede na kar spodoben jezikovni standard STA-ja pa sklepam, da je prav “pv” prispeval/a (ali vsaj brez kritične presoje o okusnosti preplonkal/a) slogovno šepave duhovitosti. Ki so z enim zamahom razvrednotile tako s strokovnimi mnenji kot z entuziazmom DSP podprto desetnico kot avtorico samo, saj si je kot (fuj!) aktivna udeleženka v edinem društvu, ki ga imamo pisatelji namesto sindikatov, plačane bolniške in regresa, izmislila ter pozneje omislila nagrado, kot da bi nalagala sredstva v vzajemni sklad. Kakor da ne bi začutila nuje: “Napišimo knjigo za bralce med petnajstimi in devetindevetdesetimi leti,” temveč si je izračunala: “Napišimo knjigo, ki mi bo vrgla tri četrtine od petstotih jurjev nagrade.”

Ampak kmalu bo bolje: prihodnje leto bo desetnico, stritarja, jenka, prešerna ... gotovo prejel dr. Janez Drnovšek za knjigo misli o življenju, vesolju in sploh vsem, to pa nikomur ne bi smelo iti v nos. Če za Slovenijo celo v Darfurju verjetno še mislijo, da je Slovaška, nas lahko zdaj tolaži zavest, da se bo dobri človek z Izlak, mahajoč s tisto slavno zastavico iz CNN-ovega spota, pojavil v Oprah Winfrey Book of the Month Showu.

Čisti glamur, vam povem! Ali pa je ves čas šlo samo za to?