Na gobec

Dvorana Bonifika v Kopru je bila polna skoraj do zadnjega kotička. Ozračje v njej je bilo razgreto v pričakovanju krvavih dvobojev, pri katerih se vsaj na prvi pogled zdi, da pravil ni in je tekmovalcem v ringu dovoljeno vse. Kljub sodobnim klimatskim napravam je bilo okoli ringa pošteno vroče. Skratka, dišalo je po krvi in znoju. Zgodilo se bo nekaj več. Nekaj, kar presega pretepe hollywoodskih zvezdnikov. Nekaj, po čemer si bomo dvoboje zapomnili ne glede na to, kdo bo zmagal. Nekaj, zaradi česar bomo imeli celo Tysonov kanibalizem za mačji kašelj oziroma ...... dim. Vsaj tako so obljubljali organizatorji. Pravzaprav je šlo za dvoboj med Brazilci, ki so v tem športu svetovna velesila, in Evropejci (Anglež, Poljak, Nemec, Hrvat in Srb). Že prvi dvoboj, pravzaprav že prva runda je pokazala, da so borci ultimate fightinga, pa čeprav je šlo za skoraj peresno lahka tekmovalca, vse prej kot nežni fantje in da gre res za enega najbolj ubitačnih športov, saj so pri njem prepovedani le puljenje las in udarci v mednožje oziroma genitalije.

Medtem ko je temperatura v dvorani rasla in je že skoraj dosegla vrelišče, je bilo razpoloženje v garderobah sterilno in mirno. Če dvorana ne bi bila nova, bi človek pomislil, da je vstopil v kakšen kartuzijanski samostan. Novodobni gladiatorji so vsak v svoji garderobi miže in nepremično meditirali. Za njihov popolni mir oziroma klavzuro pa so pred vsakimi vrati skrbeli najmanj trije bodyguardi, za katere sem kasneje ugotovil, da so pravzaprav njihovi trenerji. "Bolj kot moč v ringu zmaguje glava," je samostansko razpoloženje na hitro razložil eden od trenerjev. "Kaj pa znanje in telesna pripravljenost?" sem nekoliko naivno vprašal. "Kot pri večini borilnih veščin gre za kombinacijo vsega. Pri tako intenzivnih dvobojih samo z močjo in obvladanjem borilnih veščin brez prave koncentracije ne bi nihče vzdržal v ringu trikrat po tri minute," mi je malce bahavo zabrusil, kot da ultimativno bojevanje obvladam do potankosti. A ker ni tako, sem se nekoliko naivno začudil: "A samo 15 minut?" "Redkokateri," je odvrnil sogovornik. Nato je še bahavo navrgel: "Če se ti zdi malo, stopi v ring, pa me zanima, ali boš vzdržal vsaj 30 sekund."

Nezaželene brce v mednožje

Zgodovina ultimate fightinga je kratka, a razgibana. Kljub mladosti borilne veščine pa si zgodovinarji niso edini v tem, kdo jo je izumil. Eni trdijo, da Brazilci, drugi, da začetki tega športa segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Kakorkoli, brez ZDA in komercialnih televizij bi ta šport poznali le v revnih četrtih Ria. Od tam se je preselil v ZDA, kjer so ga gojili predvsem fantje iz revnih predmestij kot poulično razvedrilo. Razvedrilu navkljub pa je bila organizacija turnirjev bolj ilegalna, saj so bili dvoboji zaradi krutosti in poškodb najprej menda prepovedani. Leta 1993 so z ustanovitvijo krovne organizacije Ultimate Fighting Championship (UFC) pretepe formalizirali. Navkljub ustanovitvi UFC-ja pa je bil ultimate fighting še vrsto let daleč od tega, da bi ga lahko označili za šport. Turnirji so bili sprva organizacijsko in tudi tekmovalno na zelo nizki ravni, pretepi so potekali skoraj brez pravil. Da bi na turnirje privabili čim več ljudi, so organizatorji dvoboje oglaševali s preprostim geslom: "Pravil ni!" To jim je dajalo prizvok prepovedanega sadeža. Pravzaprav pravil res ni bilo. Na primer brcanje v genitalije in lasanje z namenom izpuliti čim več las je bilo sicer nezaželeno, ne pa tudi prepovedano.

Na prvih turnirjih je navadno tekmovalo osem tekmovalcev na izpadanje. Za prvaka je bil okronan junak, ki je dobil tri dvoboje v večeru. Težava je bila le v tem, da kategorije niso obstajale - skratka, vsi tekmovalci so se ne glede na težo bojevali v eni kategoriji. Boji so bili zato neizenačeni, najpogosteje surovi, končali so se dokaj hitro, poraženec pa je večinoma končal v bolnišnici, nemalokrat s trajnimi poškodbami glave in hrbtenice. Brutalnost ni ostala neopažena. Za dvoboje se je začela zanimati ameriška policija, to pa je pripeljalo do tega, da so takšne turnirje zaradi surovosti prepovedali po vseh Združenih državah Amerike.

A ne za dolgo. UFC ni miroval. Da bi si zagotovili legitimnost, predvsem pa, da bi predmestno pretepanje postalo pravi šport, so v krovno organizacijo povabili bogate menedžerje in končno napisali nekaj pravil. Uvedli so različne kategorije, obvezne zdravniške preglede tekmovalcev in sodnike. Določili so pravice in dolžnosti tekmovalcev, predvsem pa sprejeli številna nova pravila in seznam prepovedanih udarcev. Ne veliko, pa vendarle. Poleg tega, da so zavarovali genitalije in lase, so zavarovali tudi hrbet, tekmovalcem pa so nadeli rokavice in celo ščitnik za zobe. "Pri ultimate fightingu gre za udarce v polno, saj so tako kot pri boksu zaželeni knockouti, le da se uporablja kombinacija številnih tehnik iz različnih borilnih veščin," je na hitro razložil brazilski zvezdnik Pele, ki ga najbolj moti nenehno primerjanje ultimate fighitinga s tajskim ali burmanskim boksom.

Zaradi novih pravil je bila nujna vse večja profesionalnost. Pretepači ali novodobni gladiatorji morajo biti za zmage nad vse boljšimi in tudi po teži enakovrednimi nasprotniki čedalje bolje telesno in duševno pripravljeni. Če različnih borilnih veščin že ne obvladajo do potankosti, morajo obvladati vsaj osnove, sicer za zmago nad vse bolj vsestranskimi nasprotniki nimajo nobenih možnosti. "V Braziliji je vse več moških, ki se želijo ukvarjati s tem športom in uspeti v njem. Dobrih trenerjev ne manjka, a živeti od tega se v Braziliji ne da. Tako si vsi boljši kruh služimo v ZDA ali Londonu," pravi Pele. Nadaljuje pa: "Ultimate fighting je danes najbolj priljubljen v ZDA, Angliji in na Japonskem. Na turnirjih, ki jih neposredno prenašajo številne komercialne televizije, se zbere od 15 do 30 tisoč ljudi, potekajo pa v najuglednejših dvoranah." V Evropi, predvsem v Angliji, se je priljubljenost in prava tekmovalna vročica začela z nekajletno zamudo. Prvi turnirji so bili organizirani šele pred dobrimi štirimi leti. A ne brez težav. Kritiki oziroma borci proti nasilju so zaprtje dveh moških v kovinsko kletko, v kateri se neusmiljeno pretepata z namenom, da eden od njiju konča na tleh, razglasili za primitivno, neodgovorno in necivilizirano početje. Angleži so ultimate fighting poimenovali primitivno, pocestno pretepanje v kletki. Poleg policije je takšno početje pod lupo vzela tudi britanska zdravniška organizacija in zahtevala večji nadzor nad turnirji ter poudarila nevarnost trajnih poškodb glave, točneje možganov. Pomisleke so izrazili celo nekateri parlamentarci in vprašanje legalnosti oziroma upravičenosti takšnih tekmovanj poskusili postaviti v parlamentu. Najglasnejši nasprotniki ultimate fightinga so bili in so še laburisti, ki te novodobne gladiatorske pretepe primerjajo z lovom na lisice, petelinjimi boji ..., skratka, ljudi želijo zavarovati na enak način kot živali.

Pravi moški

Navkljub krutosti in surovosti pa ni ravno vse tako nasilno, kot je videti iz varne razdalje tribun ali domačega fotelja pred televizorjem. Bojevniki so pravi športniki in profesionalci. Pa ne da bi jim bila všeč Coubertainova misel, nasprotno - v ring vstopijo zato, da zmagajo. A poraza ne jemljejo kot svetovno katastrofo, poraz ne pomeni konca sveta. Veliko gledalcev je na Bonifiki zaman pričakovalo maščevanje poražencev, točneje pretepanje tudi zunaj ringa, s stoli, palicami, ob pomoči trenerjev ... Novodobni gladiatorji so pravi športniki, tudi v odnosu do sotekmovalcev. Drug do drugega se vedejo spoštljivo, pred bojem se medsebojno spodbujajo, zmagovalec pa, če poraženec v krvi obleži na tleh, zaskrbljeno preverja, ali je z njim vse v redu.

"To je šport za prave moške, ki v ringu preizkušajo telesno in duševno moč," pravi Pele. Nadaljuje pa: "Tekmovalci moramo resnično imeti radi ta šport. Obvladati moramo vrsto različnih borilnih veščin ter veliko in trdno trenirati." Glede na to, da je v Kopru potekal dvoboj med Brazilijo in Evropo, me je kot laika zanimalo, v čem je razlika med njimi in zakaj so Brazilci boljši. Gre le za marketinški trik, prirejene dvoboje ali gre v ringu zares? "Nekateri Evropejci so sicer sposobni premagati Brazilce. To pa predvsem zaradi zmeraj večje popularnosti tega športa v Evropi. Evropejci so morda tudi v manjši prednosti, ker več uporabljajo noge oziroma nekatere prvine tajskega boksa, saj Brazilci ne delamo ravno veliko z nogami, prav tako nevarni so s komolci, vendar pa premalo boksajo. Kot vidite, smo Brazilci dobri boksarji in danes so vsi naši nasprotniki ring zapustili s krvavimi nosovi." Posledice grobosti pri tem športu so lahko hude poškodbe. Po dvobojih so oboji, zmagovalci in poraženci, čutili bolečine po vsem telesu. Najhujše bolečine se, tako so vsaj trdili vsi po vrsti, čutijo v nogah in nosu. "Poškodbe se pojavijo skorajda po vsakem dvoboju. V ringu se navadno vidijo le poškodbe nosu in ust, saj iz teh delov najraje priteče kri. Druge poškodbe se v ringu ne vidijo toliko, mogoče zaradi prisotnosti adrenalina, vendar te vsaka prej ali slej dohiti. Ko se telo ohladi, se otekline pojavijo tako rekoč povsod. Po turnirju sam navadno počivam tudi do deset dni. Najbolj trpijo roke in noge zaradi blokad, a tudi rebrom navadno ni prizaneseno. Najboljša zaščita pred poškodbami je seveda dober in kakovosten trening. Na treningu je treba narediti ogromno trebušnjakov z vzporednimi udarci, s čimer se zaščitimo pred udarci v klinču. Skratka, če hočeš v ringu vzdržati vseh 15 minut, moraš biti utrjen. Brez prave fizične priprave usodnim poškodbam ne uideš," pravi Pele.

Pele se zaveda, da je to novodobno pretepanje pri marsikom nepriljubljeno. Konec koncev sem se ob gledanju dvobojev tudi sam spraševal, v čem je bistvo tega športa in zakaj ljudje uživamo ob gledanju nasilja. Očitno je sla po krvi droga za množice, pa še unovčiti jo je mogoče. Sicer pa je poškodb pri ultimate fightingu zmeraj manj. Statistika kaže, da jih ni ne več ne manj kot pri drugih športih. O dobrih in slabih straneh tega razburljivega športa bi se dalo marsikaj povedati. Dejstvo je, da je bil še pred dobrimi desetimi leti prepovedan v več kot 50 državah in da spremembam navkljub poveličuje in propagira nasilje. Kakorkoli, fantje to počnejo za denar. Navsezadnje se poškodbe zacelijo, denar pa ostane.