Ozadje osamosvojitvene proslave

Odbor za svečano proslavo ob osamosvojitvi je imenovala skupščina.

Kako pa so vas našli?

Dejaven sem bil v Slovenski demokratični zvezi. Ker sem delal v marketingu, sem nekaj vedel tudi o propagandi. Tudi o politični propagandni. Prek dela v stranski sem se spoprijateljil z Janšo in Bavčarjem. In prek teh poznanstev so me postavili na čelo odbora. Jasno, da sem bil na to zelo ponosen. Sem namreč sin Maistrovega oficirja, sanje o samostojni Sloveniji so bile v naši družini stare več kot sto let.

Vas je ob imenovanju vendarle kod napadel?

Na hodniku parlamenta me je napadel Peterle. Peterle je bil leta 1990 precej nesrečno izvoljen za predsednika vlade. To bi moral biti kdo drug, dr. Pučnik, denimo. Napadel me je, kdo me je izbral. "Ne vem," sem rekel - v resnici me ozadje imenovanja ni zanimalo. Pisarno sem dobil v vili Podrožnik, v knjižnici. In sem začel. Najprej sem poiskal scenarista, Draga Pečka.

Draga Pečka z RTV-ja?

Drži. Problem je bil, ker bi moral organizirati proslavo ob osamosvojitvi, zastave pa nismo imeli.

Zakaj zastave ni bilo?

V parlamentu so se prepirali, ali bo v zastavi zvezda ali ne.

Ta diskusija je tekla na ustavni komisiji.

Da. Pa tudi sicer. Poslanci ZSMS so bili največji uporniki. Neko rešitev bi vendarle morali najti. Jani Bavčer je kakšna dva meseca pred osamosvojitvijo oblikoval plamenico v barvah slovenske trobojnice. Dobili smo vsaj simbol, s kateri bi obeležili osamosvojitev. Zelo tajni termin, 26. junij, se je hitro bližal. O tem terminu se ni govorilo. Zastave pa ni bilo. Šel sem k predsedniku parlamenta dr. Bučarju. Ko sem stopil skozi vrata, me je vprašal: "Kaj je s proslavo?" "Proslave ne bo," sem mu odgovoril. Pojasnil sem mu, da na jambor ne nameravam dvigniti zastave s komunistično zvezdo. Pogledal me je, vstal je in mi čez mizo dal roko.

Čestital vam je?

Da. In vprašal me je, kaj bova spila. "Viski," sem odgovoril. Najbolj žlahtev viski v mojem življenju. Tik pred proslavo so v parlamentu dosegli dogovor o zastavi. Imeli smo vsega 30 ur časa, da smo zastave naredili in razdelili.

Ustavna komisija je sprejela sklep, da v trobojnico postavimo grb.

Pripraviti smo morali 10 tisoč zastav. Eden od članov odbora je bil tekstilec, iz Rašice, in je to organiziral. Zastave so sicer delali v več podjetjih. Policija je po Bavčarjevem nalogu izvedla enkratno logistično operacijo: v enem dnevi so nove zastave dostavili do zadnjega zaselka. Le policija je bila sposobna izvesti takšno nalogo. Tistega dne, 26. junija, sta me Bavčar in Janša poslala še v Maribor, da bi odkril spomenik generali Maistru. "Zakaj pa jaz?" sem ju vprašal. "Tvoj oče je bil Maistrov oficir in to moraš narediti," sta mi rekla. Moral bi iti s helikopterjem, da bi se lahko vrnil do proslave. Ampak tisti dan je bil zračni prostor že zaprt. Vseeno sem se zmenil s pilotom helikopterja. "Bova letela bolj pri tleh," sva sklenila. Pa prileti Bavčar: "Si znorel? Saj te bodo sestrelili," je bil besen. Šel sem po cesti. Ampak to je bilo še bolj nevarno kot leteti s helikopterjem.

Zakaj?

Ker je šofer cesto Maribor-Ljubljana prevozil v štiridesetih minutah.

Po stari cesti?

Seveda, takrat ni bilo še nobenega tunela.

In ste prišli pravočasno?

Pravočasno. Najprej je bila slovesna seja parlamenta. Za vse poslance in minister sem organiziral obleke. Vsi so dobili temne Murine obleke. In vsi, razen enega, so obleke tudi plačali. Le nek doktor ni plača.

Kdo?

Ne povem.

Doktor znanosti ali zdravnik?

Doktor kot akademski naziv.

Kdo pa je sicer plačal proslavo? Proračun?

Iz proračuna ni šlo skoraj nič. Imeli smo ogromno sponzorjev. Potrebovali smo velike zaslone, da smo jih dali na Prešernov trg in Kongresni trg. Vse to je bilo treba plačati.

Kaj pa vojska?

Oficirji teritorialne obrambe so takrat dobili nove uniforme. Ključni dogodek pa je bil dvig enajst metrov dolge, svilene zastave.

Zakaj pa je bila dolga enajst metrov?

Zamislil sem si, da mora biti zastava dolga, da bi slovesni dvig trajal čim dlje. Da se ta dogodek ljudem vtisne v spomin.

Kje pa so naredili zastavo?

Zdi se mi, da v Kroju. Ko so zastavo dvigovali, sem pogledal naokoli. In sem videl, da vsem po licih drsijo solze, solze sreče. Tudi himno, Zdravljico, so tedaj igrali prvič. In Kučanov govor. Moram reči, da je imel dober govor, saj poznate zadnji stavek.

"Danes so sanje dovoljene. Jutri je nov dan."

Sicer pa smo imeli s scenarijem probleme. Po prvotnem scenariju bi Kučanovemu govoru sladila štiriminutna glasbena točka, temu pa bi sledil govor nadškofa dr. Šuštarja. Član predsedstva dr. Kmecl pa je sporočil, da predsednik Kučan ne bo govoril, če bo presledek trajal samo štiri minute. Potem smo morali povečati razmak med Kučanovim in nadškofovim nastopom. Ta pavza je bila predolga, očitno umetna. Pa to niti ni bilo najhujše. Najhujše je bilo, da med govorom gospoda nadškofa mikrofon ni delal. Ugotovil sem, da se ga ne sliši. Zgodila se je najbolj žalostna stvar. Nadškofu so prerezali kabel.

Pa veste, kdo je prerezal kabel?

Šel sem nadškofu, opravičil sem se mu za ta nesrečni dogodek. Nadškof pa me je prijel z obema rokama in rekel: "Gospod Miloš, ne jemljite si k srcu. Vem, kdo je to pripravil."

In kabel je bil prav presekan?

No, nisem šel preverit. Ampak mikrofon je bil naenkrat nem.

Dr. Šuštar je takrat z evangeličanskim pastorjem tudi blagoslovil lipo.

Pri tej lipi smo bili zelo pazljivi. Izbrali smo posebej gojeno lipo. Veste, junij ni čas za sajenje lip. Pripravili smo posebno, železno korito, 25 kubikov materiala. V časopisih so se takrat norčevali, da se lipa ne bo prijela. Lipa raste še danes. Je pa zazidana z betonskimi bloki. To, da je eden ključnih osamosvojitvenih simbolov skrit za betonom, me boli.

Kakšna je bila proslava?

Takšna proslava mora biti nacionalno usmerjena. To je bil velik nacionalni dogodek. Narodni plesi, slovenske pesmi, okteti. Naše stvari. Potem smo sli z Janšo in Bavčarjem proti Cankarjevemu domu. In Janša obema reče: "Spat grem. Danes ne bomo dolgo spali." Spogledali smo se. In ponoči se je vojna res začela. To je strašen občutek. In vesel sem, da naši mladini tega ne bo treba doživljati.

Zakaj je bilo sporno, da ste vi vodili odbor za proslavo? Ker ste bili kader Osvobodilne fronte?

ZA OF sem začel delati na začetku leta 1943, v Ljubljani.

Koliko ste bili stari?

Petnajst let. Po kapitulaciji Italije so šli starejši kolegi v partizane. Mlajši pa smo prevzeli funkcije v Ljubljani. Sam sem skrbel za časopise. Čakal sem, da prevzamem pošiljko časopisov. Kurirka mi je prinesla pošiljko, povedala je pravo šifro, vstopim v kuhinjo - in v dneh minutah so bili tam trije domobranski tajni agentje. Usnjen plašč z zavihanim ovratnikom, klobuk s širokimi krajci. "Ste dobili pošto?" so me vprašali. Nič nisem mogel. In smo šli.

V ječo?

Da. Zaprt sem bil skupaj s Pečjakom, dr. Vidom Pečjakom. In Tone Poljšak je bil zaprt z mano. Težko vam razložim, kako pokvarjeni so bili domobranski tajni agentje. V vseh sobah, kjer se je zasliševalo, je bilo nad vrati razpelo z golobčkom. In v vsaki sobi je bil divan. Naslajali so se na najbolj ogaben način. Mlade punce so pretepali po golih bedrih in se naslajali. To so bili sinovi najbogatejšim Ljubljančanov. Recimo sin trgovca s semeni, Sever. Pa dr. Loh. Šef policije je bil Hacin. Vsak dan je hodil v maši. Po vojni ga je sodišče obsodilo na smrt. Mene je zasliševal Ivo Bergant. Razbil mi je zobe. Pred leti sem bil na obisku pri Janši, na sedežu SDS. In iz pisarne prideta Janša in starejši možak. Janša mi ga predstavi, pove, da je možak iz Vancouvra. Vedel sem, da je ta Bergant, ki me je mlatil, v Kanadi. Vprašam ga, če pozna Berganta. In mi reče: "Seveda ga poznam, saj je pri nas podpredsednik društva." Ugotovila sva, da je pravi. Rekel se mu, naj pove, da se ga spominjam. In da bi mu tudi oprostil. Le to naj mi pove, zakaj me je mlatil. Odgovora nisem dobil.

Se je ob tem, ko so vas izvolili za šefa odbora za proslavo, postavil problem, ker bi bili komunist?

Ne, kje pa. Nikdar nisem bil član komunističen partije. In nikdar nisem bil sodelavec kakšne druge zločinske organizacije. Nekoč je nek gorenjski funkcionar SZDL razlagal, da sem delal za udbo. Veste, udba je za sodelavce vedno angažirale ljudi z grehom. Jaz izhajam iz partizanske družine. In nimam greha.

Mimogrede, ob osamosvojitvi ste dvignili zastavo, potem ste šli spat, potem se je začela vojna. Kam je šla pa zastava?

Počasi. Nismo šli spat. Šli smo v vilo Podrožnik. In Ludvik Zvonar je prinesel nekaj steklenic. Zvonarja bi želel posebej omeniti. Je velik človek. Tako kot obrtnik ne more brez orodja, tudi država ne more brez orožja. Zvonar je pred vojno pripeljal štiri ladje, prek 200 kontejnerjev. Za te štiri ladje bi mu korali biti večno hvaležni. Za ostane Zvonarjeve stvari ne vem. Te štiri ladje orožja so v slovenski zgodovini premalo poudarjene.

In potem izveste, da se je začela vojna.

To je bilo ponoči. Štab smo imeli v Cankarjevem domu, v drugi kleti. Kakšnih petdeset ljudi je bilo v štabu. Sedeli smo mešano, vojska in policija. Ta složnost med policijo in vojsko je nepozabna. To je bilo za zmago Slovenije bistveno. In tedanja složnost nasprotnikom osamosvojitve niti danes ni povšeči. Po vojni so to sodelovanje razbili. Mimogrede, ne predsednik predsedstva Kučan ne predsednik vlade Peterle nista nikdar prišla do štaba.

Ves čas ste bili v Cankarjevem domu?

Deseti dan se je cel štab preselil nad Škofjo Loko, na Stari vrh. Takrat sem prvič vozil terenski avto. In sem se počutil zelo neprijetno. Prvi dan je imel cel štab strelske vaje. Policisti so pripravili strelišče. In smo streljali na pločevinko piva. "Miloš, ti si najstarejši, ti boš prvi," so mi rekli. Poslušajte, čudež, ko sem prvič ustrelil, je pločevinka letela kot v kavbojki. Ko so me videli, kako odlično sem zadel, so vsi drugi rekli, da pa danes ne bi streljali. Edino Janša je potem streljal s hecklerjem. Preden smo šli na Stari vrh, sem celoten vojni arhiv, dve veliki škatli z izjemno dragocenim in pomembnim gradivom, predal v prave roke. Sicer bi ta arhiv najverjetneje končal v Vevčah. Tako pa je spravljen.

Kje?

Ne bom še povedal. Sem pa zelo ponosen na to, da je spravljena.

Za kakšen arhiv gre?

Med vojno sem v štabu vodil pisarno. Tam so medvojna poročila, korespondenca, obveščevalni dokumenti. To gradivo sem dal v prave roke.

Niste še povedali, kaj se je zgodilo z zastavo.

Ko smo prišli s Starega vrha, vidim, da na drogu visi mala zastava. "Kje pa je velika, svilena, lepa zastava?" me je zanimalo. Ni je bilo. Nihče ni vedel. Ugotovil sem, da je bila ukradena. Te zastave ni. Policija se ni nikoli resneje ukvarjala z vprašanjem, kam je izginila zastava.

Ta svilena zastava, to je pomemben simbol.

To je največja relikvija države! To so sanje naših prednikov. In te zastave ni. Kakšna organizacija mora obstojati pri nas, da je takšna stvar zamolčana! Medtem sem opažal, da postajam nezaželen. Ugotovim, da so mi v stanovanje vlomili. Izginila je ženina zapestnica. Vendar je bila tatvina zgolj kamuflaža. V resnici so mi v celo stanovanje nastavili prisluškovalne naprave.

Kdaj?

Kmalu po vojni. Na srečo se je ena od prisluškovalnih naprav pokvarila. In je na vsako uro začela brenčati: zzz zzz zzz. Klical sem prijatelje. In celo našel sem človeka, ki mi je to nastavil. Stara udba!

Stara udba? Se pravi, da vam tega niso nastavili ljudje iz varnostno-informativne službe?

Stara udba, VIS, to je zame vse eno in isto. Farbali so se, preimenovali so se, v bistvu pa so ostali eni in isti.

Za letošnjo proslavo so sprva načrtovali vojaško parado.

V zadnjih letih so proslave ob prazniku sramota. Namesto da bi bila proslava nacionalni praznik, smo pred leti poslušali bobnenje afriških bobnov. Saj Ljubljana ni prestolnica afriške države! Najhuje je bilo lani. Videl sem tuje diplomate, ki so z ironičnim nasmeškom zapuščali prizorišče. Tudi ideja o vojaški paradi se mi zdi kot del načrta, da se naš praznik diskreditira. Kot da bi si nekdo želel, da ne bi nihče več prišel na proslavo.

Zakaj ste proti paradi?

Poslušajte, parada ni primerna za današnji čas. Bil sem v dveh vojnah. Poznam te ljudi, ki so si izmislili parado. Med drugo vojno smo jim rekli OR.

Kaj pa je to, OR?

Oprezne riti. Teh ljudi, ki so si izmislili vojaško parado, leta 1991 ni bilo nikjer. Danes je čas reform. Čas, ko hočemo izboljšati šolstvo. Čas vzpona znanosti. In to gotovo ni čas za vojaške parade. Parada ni nikdar prinesla novega znanja in napredka.