Pro Evo za predsednika!

Zelo dobro se spomnim, kako sem si večji del svojega otroštva, že v najnežnejših letih srdito prezirajoč realni svet in krčevito oklepajoč se prvega krajca računalniške revolucije, želel natanko Pro Evo Soccer. Bodo morda kdaj znali sestaviti e-fuzbal, sem se spraševal, kjer bo vsak lik na zaslonu eksaktna odslikava realnega zvezdnika, kjer bo vsak igralec na monitor verno prenesel svoje vrline in hibe in kjer bo napredna umetna inteligenca omogočala neskončno različnih možnih situacij pred golom? Ah, kje pa, sem si vedno znova čivknil v mlečnozobi brk: nemogoče. Tega do moje smrti gotovo ne bodo znali, sem kolcnil in se vrnil nazaj nabijat Match Day 2, kar sem dve leti počel po štiri ure na dan.

A na srečo fercera računalniško stoletje z eksponenčno furijo. Tisto, kar se je zdelo v epohi kavnih mlinčkov ranga ZX Spectrum zvezdookemu pupku čista znanstvena fantastika, je postalo še pred tridesetim rojstnim dnevom gola, maltene prozaična dejanskost. Konamijeva serija je vse to in še več. Najhitreje in povsem pravično bomo njene vrline strnili, če zapišemo, da je to edini nogomet, ki so ga kadarkoli napravili za računala: vse drugo so zgolj igre, če ne kar igrice. Konkurenčna FIFA je sicer morda grafično impozantnejša in množičneje kupovana (nekako tako kot je Werner popularnejši od Sedmine), a vsak e-brcar, ki loči bit od bajta, igra Pro Evo.

"O, moj bog ... Veličastje ... Nisem vedel, sploh se nisem zavedal ..." je ondan v moji kamrici vrelo na plano iz gamersko nepismenega, a v nogomet zaljubljenega prijatelja, ko je bolščal v imenitno otvoritveno sekvenco tekme med Manchestrom United in Barcelono: po prvem sodnikovem žvižgu ni več zmogel izdaviti niti zloga. Zloščena podoba, superioren simulacijski model in preprosto totalen žmoht kopačke, ki si podredi mokro usnje ... Pro Evo Soccerju je uspelo tisto, kar sta se trudila doseči Rael in L. Ron Hubbard: združil je znanost in religijo.

Poleg superiornega gameplaya je eden izmed razlogov, zakaj peti in daleč najboljši del serije vleče tudi po letu dni besnega nažiganja, igrina taktična globina. Vsak igralec ima prek dvajset od ena do sto rangiranih statistik, ki so potem v obnašanje na igrišču prevedene tako eksaktno, da tekma po dveh menjavah praviloma spremeni tempo in značaj. V kombinaciji s splošno moštveno taktiko, trenutno formo vsakega igralca in individualnimi kalibracijami gibanja po prostoru ponuja program, ki je v osnovi arkadna simulacija, več taktične globine kot veliko nogometnih menedžerščin! Res je sicer, da so si džapanezerski programerji bodisi iz nepoznavanja bodisi iz neke prirojene perverznosti dovolili par precej bizarnih idiosinkracij (predvsem podcenjenost nekaterih največjih zvezdnikov), a prav te znajo nagraditi pogumnega in inovativnega stratega: osebno sem recimo maltene erotično navezan na svojega Luisa Sahaja, ki v Manchestru - namesto da bi, kot smo ga navajeni, v enajstercu čakal na predložke - kraljuje in neprebojno mesari kot obrambni midfielder globoko na svoji polovici.

Najzabavnejši način igranja je doma v garaži izumljena metoda drafta, ko dva igralca izmenično izbirata vsak po enega superzvezdnika, dokler ne sestavita vsak svoje sanjske ekipe. Že dolgo ne štejem več neprespanih noči tuhtanja in maštanja, koga velja pohopsati pred kom drugim in s kom velja poskusiti na intuitivno ne najbolj logični poziciji: zaradi tega se lahko sicer pohvalim s precej enciklopedijskim poznavanjem postav vseh močnejših evropskih klubov, a ker je šlo po petnajst ur na teden Pro Eva v zadnjih dveh letih predvsem na račun resničnega nogometa na TV, vse prepogosto opažam, da podzavestno vrednotim potenco in veličino posameznega realnega igralca glede na njegov performans v igri.

Pro Evo Soccer je vsekakor igra z dušo - in ker so duše pogosto pohabljene in zamazane, to ni vedno nujno dobra stvar. Ob vseh hroščih, ki glede na splošno raven kompleksnosti morda niti ne bi smeli biti tako presenetljivi, iz programa pogosto zaseva tudi neka globinska hudobija: zelo redko se sicer zgodi, da bi golmani (kot recimo v daljnem daljnem Actua Soccerju, kjer je kraljeval Koepke) podaje svojih branilcev skozi noge fičfiričevsko spuščali v gol, a Pro Evo je od časa do časa še bolj perfiden: posamezno moštvo se zna iz neznanega razloga preprosto izklopiti - izgubiti vsak duel in zgrešiti vsak strel in to storiti ravno dovolj subtilno, da ima sovražnik sam pri sebi v trebuščku še vedno tisti čudoviti občutek obvladaške dominacije, ki bi moral pri očitnejših hroščih pač izostati. "Mar bi večer porabil za kaj koristnega ali prijetnega: recimo strmenje v svoj fikus!" rad eksplodira Prijatelj Sergej(tm), ki se mu med najinimi epskimi obračuni hrošči in izklopi najbrž res dogodijo nekoliko pogosteje kot meni. A popolnost minus dvajset odstotkov je v primerjavi s tistim, kar lahko človek ponavadi vidi skozi okno, še vedno paradiž.

Igra se večinoma igra doma ali prek interneta: turnirji so sicer redki, a jih znamo pravi gorečneži zato toliko bolj ceniti. Večina jih je iz kdo bi vedel kakšnega razloga na obali, kjer se zdi e-brcarska scena najbolje razvita. Ondan so v počastitev otvoritve 18. mundiala v prostorih koprskega mladinskega društva pripravili zadnjega, bil je to pravi praznik nogometa: štirje Playstationi s štirimi televizijami, na steni projekcija dveh uvodnih tekem svetovnega prvenstva, za take bolj analogne sobne nogometaše pa še strašno živahna miza za calcetto. Na obalo sem se peljal prepričan, da mi bodo grebenček po petnajstih minutah skopili svakojaki nepremagljivi drkoti, in sem bil temu primerno veseljaško presenečen, ko sem z Interjem po tem, ko je Adriano v drugem podaljšku z dveh metrov z glavo kiksnil prazen gol, prvič izgubil šele po penalih v finalu. Zavleklo se je do pol dveh zjutraj in na nočni vožnji nazaj sem razmišljal predvsem o tem, da je lepo biti drko, in Vsevišnjemu poslal par mentalnih zahvalnih telegramov že za to možnost, da lahko v času, ko večina nogometnega sveta praznuje in sladostrastno trepeta, vsaj delno ubežim talčevstvu tudi nogometno tetraplegičnemu narodu, ki se - ko se po nizu čudežev prvič in zadnjič uvrsti na SP - spre zaradi denarja in potem krivi Šmarno goro.