Kultura, to je ... oplemenitenje človeka

Nekatere reči iz preteklosti se zdijo skorajda idilične. Predvsem medčloveški odnosi. Ko sem bila otrok, so bili naši najboljši sosedje ljudje, ki so živeli v isti ulici, ne pa Mercator. No, tudi ta je že obstajal; s prepoznavnim vzhodnoevropskim imidžem in do prodajalcev prijaznim odpiralnim časom. Zato nam je posebno v soboto popoldan in v nedeljo pri kuhi marsikaj zmanjkalo. Takrat nas je mama s prazno skodelico poslala čez cesto k sosedom po jajce, malo moke, eno čebulo in podobno. V duhu medsebojne solidarnosti je s praznimi skodelicami k nam prihajala druga mularija z naše ulice. Še veliko bolj solidarno je bilo recimo v Slavoniji pri starih starših, ki so živeli v hišici z visoko ograjo, po blatni cesti, ki je peljala do železniške postaje, so se sprehajale gosi in kokoši, iz sosednje pekarne, okoli katere so skakale miši, pa je dišalo po svežem kruhu in zbujalo skomine. No, tam je bilo sploh čisto normalno, da so na dvoriščna vrata nekajkrat na dan potrkali popolni neznanci na poti na železniško postajo in prosili za kozarec vode, mi pa smo jo v vročem poletju s kovinsko kanglico potegnili iz starega vodnjaka. Če je imela stara mama vtis, da je prišlek poleg vsega lačen, tudi malica ni bila noben problem.

Verjetno ni treba posebej opisovati, da je današnji življenjski slog, posebno v blokovskih naseljih, precej drugačen. Sosedov skorajda ne poznamo, ker se iz podzemne garaže skupaj z dobrinami, ki jih nabavljajo v nakupovalnih središčih, z dvigalom vozijo naravnost do stanovanj. Zanimivo je, da imajo stanovalci občutek, da niso le lastniki svojih stanovanj, ampak tudi blokovske okolice, zato odločno preganjajo najstnike, ki se zbirajo pod okni, parkirajo kolesa in se "zezajo" z vrstniki. Glasovi in smeh očitno motijo od napornega delavnika popolnoma izčrpane Ljubljančane. Verjetno gre za otroke staršev, ki ne sodijo med tiste, ki svoje potomce že v osnovni šoli pošiljajo na tečaje golfa in tenisa, pa na angleščino v Oxford, da bi jim že v najrosnejših letih nazorno pokazali, kam sodijo; tem se namreč ni treba vlačiti po pasažah novih blokovskih naselij.

Osamljenost, izoliranost in sebičnost očitno naraščajo s stopnjo družbenega razvoja. Dokler vsi mogoči družbeni pritiski in pričakovanja toliko ne narastejo, da je posebno za najstnike že čisto neznosno. Na Japonskem se je kar milijon pubertetnikov zavestno izključilo iz družbenega življenja. Nehali so hoditi v šolo, čez dan spijo, ponoči sedijo za računalnikom, svoje sobe sploh ne zapuščajo več, s starši, ki jim pred vrati nastavljajo hrano, ne govorijo. Leta 1989 so to bolezen poimenovali hikikomori. Štirinajst tisoč nevladnih organizacij se trenutno ukvarja z reševanjem ubogih duš, ki Japonske preprosto ne prenesejo več. Z medikamenti niso mogli kaj prida opraviti. Edina reč, ki menda počasi pozdravi bolno mladino, je "izvoz" v kakšno drugo deželo za nedoločen čas.

Kot se dobro zavedajo predvsem na Zahodu, je ena izmed dejavnosti, ki lahko uspešno oplemenitijo življenje lokalne skupnosti in jo povežejo, tudi kultura. Čar kulture je v tem, da je stvor s tisočerimi obrazi. Producenti lahko pripravljamo gostovanja uglednih glasbenikov, oper in baletov, sodobnih gledaliških ali plesnih skupin, zanimive razstave starih mojstrov ali up zbujajočih mladih talentov, lahko pa se odločimo za prireditve ali delavnice, za katere ni treba, da si oblečemo frak in obujemo lakaste čevlje, ampak jih lahko sproščeno obiščemo kar z navijalkami v laseh in v domačih copatah, če hočemo. S tem mislim predvsem na kulturne prireditve, ki so namenjene oplemenitenju življenja lokalne skupnosti. Kako zelo pomemben je ta zorni kot kulturnega bivanja, nam je pred kratkim v Ljubljani predavala Robyn Archer, umetniška direktorica projekta Liverpool 2008, bodoče evropske kulturne prestolnice. Liverpoolčani se namreč pri pripravi te obsežne prireditve sprašujejo, kaj bo slavnostni dogodek prinesel najširšemu krogu meščanov. Ne le novo infrastrukturo, ki bo ob tej priložnosti zrasla v mestu, ampak tudi vključevanje prebivalstva v široko paleto kulturnih dejavnosti. Robyn si projekta namreč ni zamislila kot niz prireditev uglednih umetniških ali pop imen, ker se ji upira misel, da bi investirala v zvezdnike, ki bi, obkroženi s telesnimi stražarji in zamaskirani s temnimi sončnimi očali, ki naj bi jih obvarovala pred plebsom, za dve uri za masten honorar v koncertni dvorani zabavali večtisočglavo množico in potem po hitrem postopku zapustili Liverpool. Zamislila si je, da bo vsak izmed povabljenih umetnikov iz tujine v mestu prebival dlje časa, pripravil projekte, v katere bodo vključene različne skupine meščanstva, tako da bo čim širši krog prebivalcev dobil občutek, da je šlo za projekt, za katerega je bilo smotrno prispevati del svojih davčnih obveznosti državi, ker so imeli v resnici tudi sami kaj od tega.

Stik med kulturo in lokalno skupnostjo danes v Evropi v številnih mestih poteka tudi v skvotih, kakršen je ljubljanska Metelkova. V takšnih prostorih se navadno uresničujejo predvsem najrazličnejši programi družbenih skupin, ki svojih dejavnosti pač ne morejo uresničevati v mestnem gledališču, operi ali elitnem kulturnem središču. Del kulturne javnosti je pred kratkim presenetila kolumna enega izmed uveljavljenih slovenskih kulturnikov, ki je v Dnevniku pozval k rušenju Metelkove, ker stanuje v soseščini in zaradi nočnih aktivnosti ne more spati. Zapis je presenetil tudi zato, ker je isti avtor še pred kratkim aktivista z Metelkove primerjal kar z razsvetljenim Mahatmo Gandhijem in se nam je zdelo, da ima do aktivizma na Metelkovi očitno nekako naklonjen odnos, saj je Gandhi vse prej kot zoprna figura. Vsega spektra (kulturnega) dogajanja na Metelkovi ne poznam. Posebno nočnega ne. Dejstvo pa je, da ga strokovnjaki na ministrstvu za kulturo in na ljubljanski mestni občini, ki so jih v zadnjih letih izbirali različni kulturni ministri in različni župani, štejejo za družbeno pomembno dejavnost in zato upravičeno tudi do državnih in lokalnih subvencij. Dejstvo je tudi, da je tam (kot spremljam v medijih) še marsikaj neurejeno, najbrž zaradi zapletenih pravnih procedur. Metelkovo bi v prihodnosti verjetno veljalo urediti po zgledu nekaterih drugih evropskih mest, recimo Zuericha, kjer je iz skvota nastal urejen alternativni kulturni center Rote Fabrik s fantastičnim programom. Iz lastne zoprne izkušnje lahko zapišem, da rušenje Metelkove in gradnja novega trgovskega središča tamkajšnji soseščini nikakor ne bi prinesla želenega miru; na dvorišču našega bloka že dve leti gradijo megamarket, ki so ga vso zimo pod reflektorji vsak dan betonirali celo do polnoči in seveda povzročali tolikšen trušč, da smo kar vibrirali na posteljah.

Življenje pač (še) ni virtualna igra, v kateri lahko preprosto eliminiramo vse, kar nas moti. Še posebej pozorno moramo premisliti, kadar so na delu skomine po krčenju javnega prostora za skupine z družbenega roba, kar se je lepo pokazalo v Franciji. Kar spomnimo se spravljive podobe Chiraca s TV-zaslonov, ki nas je nagovorila: "Mi vsi smo sinovi in hčere Republike." Ena izmed temeljnih demokratičnih resnic, za katero ni dovolj, da nas prešine le, kadar postane zelo vroče.