Pokol v Hadithi

Al-Kajda je spet napadla Ameriko! Okej, gremo po vrsti. Kot veste, so se v Guantanamu obesili trije zaporniki, trije muslimani, trije "sovražni borci", dva iz Savdske Arabije in eden iz Jemna. Njihovi zagovorniki in predstavniki humanitarnih organizacij so rekli, da so samomore naredili iz obupa - zaradi neznosnega, depresivnega in nečloveškega življenja v ameriškem zaporu, kjer so ždeli brez obtožnice in brez pravic ter brez kritja Ženevske konvencije in mednarodnega prava, incommunicado, brez stika z bližnjimi in zunanjim svetom, stalno zasliševani in poniževani, po potrebi mučeni. Vsi trije so prej že tudi gladovno stavkali. Iz protesta. Tudi samomor je bil njihova oblika protesta. Da se musliman obesi, mora biti res hudo. Jasno, bušiji so vse to tolmačili drugače, ali bolje rečeno - njihove samomore so zvili na svoj mlin. Samomori so bili le PR poteza! Le promocija džihada! Le politično dejanje, s katerim so hoteli omajati naš ugled v svetu! Le del svete vojne proti Ameriki! Kontraadmiral Harry Harris, poveljnik Guantanama, pa je oznanil: "Pametni so. Kreativni. In predani. Za življenje se ne menijo - niti za naše niti za svoje. Menim, da to ni bilo dejanje iz obupa, ampak dejanje asimetrične vojne proti nam." Ergo: s tem, ko so muslimani v Guantanamu naredili samomor, so napadli Ameriko!

Logika je stara, dobro znana: tako kot bušiji vsak odpor v Iraku prikažejo kot teroristično dejanje, so tudi samomore v Guantanamu prikazali kot teroristična dejanja. In seveda, Harrisovo izjavo, da so bili samomori del "asimetrične vojne" proti Ameriki, lahko mirno uvrstite med panbušizme a la "os Zla", "Pripeljite mi ga živega ali mrtvega", "Irak ima orožje za množično uničevanje", "Če ne boste ponovno izvolili Busha, nas bodo spet napadli teroristi", "Misije je konec" ali pa "V Iraku divja sektaško nasilje". Spet stara zgodba, heh. Kaj je torej novega? Tole: sporočilo, da je Ameriko spet napadla al-Kajda. Sporočilo, da je al-Kajda še vedno tu. Sporočilo, da smo še vedno sredi "vojne proti terorju". Aha. Če odštejete kaos v vojnih conah (Irak, Palestina), potem kakih terorističnih napadov zadnje čase ni bilo, toda bušiji so samomore v Guantanamu kljub temu prepakirali v napad al-Kajde. In terorizem je bil nenadoma spet grožnja št. 1 in svetovni problem št. 1. Ne po naključju, se razume.

Ne pozabite namreč, da se je na začetku junija, potemtakem le teden pred samomori v Guantanamu, stresla Kanada. Teroristi! Policija je sporočila, da je preprečila masivno, dobro organizirano, spektakularno, bombastično teroristično zaroto - v veliki raciji so prijeli 17 mladcev, ki da so v Kanadi pripravljali serijo terorističnih napadov, tožilec pa je potem razgrnil njihov spektakularni, bombastični načrt:

* prvič, vdrli naj bi v kanadski parlament,

* drugič, poslance naj bi vzeli za talce,

* tretjič, zahtevali naj bi umik kanadske vojske iz Afganistana,

* četrtič, razstrelili naj bi borzo v Torontu, kanadske hidrocentrale in štab kanadske varnostno-obveščevalne službe,

* petič, zavzeli naj bi stavbo kanadske TV mreže CBC,

* in šestič, obglavili naj bi kanadskega konzervativnega premjeja Stevena Harperja.

Hu! Kanadski mediji - še posebej Globe, Mail, National Post in drugi navijači Harperjeve militantne, probushevske konzervativnosti - so panično, histerično kriknili in prijetje "teroristov" spremenili v spektakularno, bombastično senzacijo. Zadevo so napihnili čez vse meje, pa četudi sploh ni bilo jasno, kakšne dokaze proti "terorističnim" mladcem ima tožilstvo. Odvetniki itak niso mogli do njih. Mladci, "islamski ekstremisti", dejansko čisti amaterji, so obtičali v kanadski verziji Guantanama - incommunicado. V samicah, brez stika z bližnjimi in zunanjim svetom, brez pravic - tako pač narekuje kanadska protiteroristična zakonodaja. No, potem so razkrili, da so imeli mladce pod nadzorom že vse tja od leta 2004. Okej, ne sprašujem se, ali bi lahko trop kanadskih suckerjev, ki je svoje načrte razkril v internetni klepetalnici, res obglavil strogo varovanega premjeja, ampak: zakaj je policija toliko časa čakala? Zakaj jih niso prej prijeli? Ali bolje rečeno: zakaj so jih prijeli ravno zdaj? Na to vprašanje je najlepše odgovoril premje Harper, ko je rekel, da je Kanada z razbitjem teroristične mreže dokazala, da je v prvih linijah "vojne proti terorju". Nič, ravno zdaj so jih prijeli zato, ker Harper potrebuje podporo za svoje približevanje Bushu (prejšnja kanadska vlada je Bushevo zunanjo politiko kritizirala!), za dvig vojaškega budžeta in za veliko širitev kanadske vojaške prisotnosti v Afganistanu, ki se naj bi zlagoma prelevila v največjo kanadsko vojaško misijo po II. svetovni vojni. Harper imitira Busha.

Jasno, bušiji so se takoj solidarizirali: glejte, teroristi - in povsem blizu nas! Vidite, nevarnost še vedno obstaja! "Vojne proti terorju" ni konec!

Ergo: kanadski bušiji so na začetku junija ustvarili panični kontekst, ki so ga nekaj dni kasneje zajezdili tudi Bushevi bušiji: glejte, teroristični napad... čisto blizu nas... tako rekoč na naših tleh... v Guantanamu! In ne pozabite: nekaj dni po razbitju "nevarne" kanadske teroristične mreže so tudi britanski policisti ustrelili "nevarnega" terorista - nekega poštarja muslimanskega rodu, ki je "razvijal kemično pripravo". Da so policisti "kemično pripravo" iskali brez potrebne protikemične zaščite, pove vse o tej protiteroristični operaciji, ki so jo britanski bušiji napihnili čez vse plafone. Toda ironično, vlade širom Evrope so se mirno solidarizirale s to novo, očitno orkestrirano glorifikacijo "vojne proti terorju", ki je mejila na fikcijo. A po drugi strani, le zakaj se ne bi: Svet Evrope je nedavno razkril, da je kar 14 evropskih držav skrivaj kolaboriralo s CIO, ki je po Evropi tajno in ilegalno ugrabljala domnevne "teroriste" in jih potem transportirala v tretje države.

Odkod ta silna remitizacija "vojne proti terorju"? Za vas imam le eno besedo: Haditha. Naj vas spomnim:

* 19. novembra 2005 so marinci v sunitski Hadithi, kakih 200 km severozahodno od Bagdada, pobili 24 civilistov - s strelom v glavo, point blank, bolj ali manj iz maščevanja za smrt njihovega nadrejenega.

* Pentagon je pokol najprej prikril, rekoč, da so bili civilisti žrtve eksplozij in navzkrižnega ognja.

* Iračan, ki je prišel tja kmalu po pokolu, je vse to posnel.

* Do posnetkov in intervjujev s pričami je januarja letos prišla revija Time, ki je Pentagon pozvala, naj zadevo razišče.

* Marca je Time objavil članek Nekega jutra v Hadithi.

* Začele so se valiti obtožbe, da so marinci v Iraku zagrešili vojni zločin.

* Afera je dosegla vrelišče prav ob koncu maja, ko so tudi najavili, da bodo marincem sodili za "umor in zanemarjanje dolžnosti", ne pa za vojni zločin (saj veste, marinci so bili pod hudim pritiskom, bili so v zelo nevarnem mestu, bili so izzvani ipd.).

* Toda ropotanje, da je šlo za vojni zločin, se je le še stopnjevalo, še več - pojavile so se nove obtožbe za vojne zločine in zahteve po novih preiskavah (npr. pokol v Ishaqiju).

* In ker zgodbe o vojnih zločinih običajno pokopljejo okupacijske sile in njihovega vrhovnega poveljnika, se je Bush, že itak z rekordno nizkimi ratingi, znašel sredi hude PR agonije - potreboval je diverzijo, pač zgodbo, ki bo preglasila Haditho in druge vojne zločine. Odtod tista nenadna junijska reanimacija terorizma in "vojne proti terorju".

Likvidacija fiktivnega lika

Ni naključje, da so Američani prav tiste dni v juniju - v sunitski "varni hiši" severnovzhodno od Bagdada - likvidirali Abuja Musaba al-Zarkavija, "poveljnika al-Kajde v Iraku", ki je bil ena izmed večjih fikcij "vojne proti terorju". Vse v zvezi z njim je sporno. Za začetek:

* po eni verziji je bil takoj mrtev,

* po drugi verziji je bil le ranjen in je umrl kasneje,

* po tretji verziji so ga Američani pred smrtjo "pretepali",

* po četrti verziji so ga odpeljali neznano kam in ga potem ubili (z "milostnim strelom", heh),

* po peti verziji so ga okoliški prebivalci naložili v rešilca in odpeljali, še preden so tja prišli Američani,

* po šesti verziji pa se je samorazstrelil v Mosulu.

Huh! Verzij "atentata" na al-Zarkavija je že zdaj več, kot je verzij atentata na JFK-ja. Dalje:

* po eni verziji so ga izdali domačini (na njegovo glavo je bila razpisanih 25 milijonov dolarjev!),

* po drugi verziji je bil tako svojeglav, da ga je al-Kajda raje kar "žrtvovala" (saj veste, hoteli so se ga znebiti, da pa ne bi vnašali razdora, so umazan posel prepustili Američanom),

* po tretji verziji ga je izdalo odporniško gibanje (ker je rušil enotnost, ker je podžigal državljansko vojno),

* po četrti verziji so ga izdali šiiti (ker je pobijal šiite, ki so se prijavljali za policaje in vojake),

* po peti verziji pa so ga izdali kar Iranci - to naj bi bilo "iransko darilo" Ameriki (ironično, odnosi med Ameriko in Iranom so se takoj zatem čudežno otoplili).

Dalje:

* po eni strani naj bi ga zadeli dve 250-kilogramski bombi (hišo, v kateri se je skrival, je povsem raztreščilo, vključno z dvema ženskama in 8-letno deklico, ki so bile v hiši!),

* po drugi strani pa je ostal v enem kosu - in seveda, njegov obraz je ostal bolj ali manj nedotaknjen.

A to še ni vse.

* Po eni strani smo izvedeli, da je bila operacija ameriške vojske izvedena na hitro, no, po hitrem postopku - napad nanj je bil organiziran v veliki naglici, ali natančneje, odločitev je padla v zadnjem trenutku, brez kakega dolgega in zapletenega načrtovanja, tako rekoč tik preden so bombi odvrgli: letali F-16, ki sta odvrgli bombi, sta bili itak le na povsem "rutinski misiji", v bližini ni bilo ameriške - ee, "koalicijske" - pehote.

* Po drugi strani pa smo izvedeli, da bi lahko Američani al-Zarkavija že zdavnaj spekli - da so imeli že veliko priložnosti, da so ga imeli že večkrat na muhi (recimo junija 2002), a so likvidacijo potem vedno abortirali.

Vprašanje je na dlani: Zakaj so prej toliko taktizirali in zakaj se je zdaj tako mudilo? So ga hranili za "pravo priložnost"? Za hude čase? Za trenutek, ko bodo njegovo smrt potrebovali? Nekaj je gotovo: zdajle je bil definitivno pravi trenutek - z likvidacijo al-Zarkavija, "velikega zla", "najbolj nevarnega terorista naše dobe", izmuzljivega, nezgrabljivega, pošastnega, diaboličnega, grizlijevskega, vsemogočnega, vsepovsodnega most-wanted "šejka klavcev", so hoteli preglasiti razkritja ameriških vojnih zločinov in Bushevo PR agonijo. Toda če rečemo, da so hoteli z likvidacijo al-Zarkavija preglasiti Haditho, rečemo premalo: s tem so hoteli napihniti tudi samega al-Zarkavija, terorista vseh teroristov, poveljnika teroristov, obenem pa tudi poudariti, da smo še vedno sredi "vojne proti terorju", da "sovražnik" ne miruje in da so vojni zločini v resnici le vojaške operacije, ki potekajo v okviru "vojne proti terorju". Ali bolje rečeno: to, kar imajo nekateri za vojne zločine, je dejansko le "kolateralna škoda", ki pa je neizogibna - hej, "sovražnik" je tako brezkompromisen, tako zvit, tako fanatičen in tako fantomski, da se "kolateralni škodi" preprosto ni mogoče izogniti. Al-Zarkavija, njegov vpliv in njegovo smrt so napihnili, da bi relativizirali vojne zločine.

Na arabski TV postaji al-Jazeera so rekli, da so al-Zarkavija ustvarili mediji in da so ga mediji tudi ubili. Nir Rosen je v intervjuju za TV mrežo CNN rekel, da je bil al-Zarkavi ameriška kreacija - saj veste, podobno kot Osama bin Laden. Ko ga niso več potrebovali, so se ga znebili. Spet nekje drugje so se spraševali: Kdo je bil sploh al-Zarkavi? Je sploh obstajal? Hej, mar ga niso ubili že leta 2003? Al-Zarkavija so stalno ubijali. To ni bil človek, ki ga ubiješ le enkrat. To ni bil človek, ki ga lahko ubiješ. Vsi ti komentatorji, ki so poudarjali, da je bil al-Zarkavi le ameriška, medijska kreacija in da v nekem smislu sploh ni obstajal, imajo po svoje prav: al-Zarkavi je bil le lik, ki ga je zgodba o "vojni proti terorju" nujno potrebovala. Ni grozljivke brez dobre pošasti. Al-Zarkavi je spreminjal akcente in obliko - hej, bil je brez noge, toda potem mu je čudežno zrasla! Demon! Osmi potnik! Terminator! Keyser Soze! Sploh pa: po čem je že najbolj slovel al-Zarkavi? Točno: po obglavljanju tujcev (spomnite se le ameriškega biznismena Nicka Berga). Po tem, da je tujce in druge nevernike osebno obglavljal pred kamero. Al-Zarkavi je bil tip, ki je potreboval kamere, oder in žaromete. Terorist, ki je bil voljan ljudi obglavljati pred kamero. Hja, bil je rojen za zgodbo o "vojni proti terorju". Tipična medijska pošast, perverzni produkt globalizacije ameriškega spektakla - napihnjen, prenapihnjen. In to je bilo vse: zunaj tega lika ga ni bilo. In ko so Američani ta enkrat lik "ustvarili", so mu lahko potem pripisali vse teroristične operacije v Iraku, tudi samorazstrelitve v šiitskih mošejah (Kerbala, Bagdad ipd.). Al-Zarkavi je bil nenadoma za vsem! Če ne bi bil, ne bi bilo zgodbe - ali pa bi bila vsaj polna lukenj. Kar publiko odbija.

A po drugi strani, al-Zarkavi, ki je kariero začel kot mali jordanski kriminalec in pretepač, je na oder "vojne proti terorju" že stopil kot fikcija. Ne pozabite: do leta 2003 ni nihče vedel, kdo je al-Zarkavi. Nihče ni še slišal zanj. Potem pa je februarja 2003 ameriški zunanji minister Colin Powell v svojem razvpitem govoru v Varnostnem svetu Združenih narodov razgrnil "goro dokazov", da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje, da ogroža svet in da je povezan z al-Kajdo: jasno, pri tem je poudaril, da je prav al-Zarkavi zveza med Sadamom in al-Kajdo. Kot se je kmalu izkazalo, je bila Powellova "gora dokazov" le kolekcija laži, fabrikacij, pretiravanj in fikcij - tudi zgodba o tem, da je Sadam povezan z al-Kajdo, je bila le fikcija. Kar seveda pomeni, da je bil tudi al-Zarkavi fiktiven. Tako fiktiven kot iraško orožje za množično uničevanje - in kot teza, da Sadam ogroža svet. Al-Zarkavi je v Iraku igral "obraz terorja". Bil je "dokaz" za vse:

* da se je al-Kajda preselila v Irak,

* da je iraška vojna le del "vojne proti terorju",

* da iraško odporniško gibanje ni odporniško gibanje, ampak terorizem,

* in da bo "vojna proti terorju" res večna.

Pentagon - predvsem njegov oddelek za "psihološke operacije" (PSYOP) - je naredil vse, da bi imel al-Zarkavi dobro publiciteto, dobro promocijo, dober marketing. In da bi Američani pravilno dojeli njegovo nadnaravno vlogo... ee, njegov vsemogočni in vsepovsodni lik. Če ni izgledal dovolj srhljivo, so mu sami pomagali, da je izgledal bolj srhljivo - ponarejali so njegova internetna pisma in sporočila za javnost, prirejali in frizirali njegove videofilme, jim dajali rob, mu dvigovali profil. Kot se je glasil briefing, ki je prišel iz ameriškega vrhovnega štaba v Iraku: "Zarkavijev PSYOP program je bil najboljša informacijska kampanja do zdaj." Ha! Ne, al-Zarkavija niso ubili, kje neki, al-Zarkavija so odpustili. In na koncu so potem njegovo truplo razstavili - tako kot so nekoč na divjem zahodu razstavljali trupla revolverašev in roparjev.

Jasno, Bush in bušiji - tako tisti v Ameriki kot oni v Iraku - so takoj oznanili, da bo smrt al-Zarkavija hud udarec za al-Kajdo. Kar je bilo seveda spet le pretiravanje. In to iz več razlogov.

* Prvič, al-Zarkavi ni veljal za kakega briljantnega voditelja in stratega, prej narobe (še huje, nedavno smo videli video, na katerem hoče streljati z brzostrelko, ki pa mu "zašteka", tako da mora na pomoč poklicati svoje oprode).

* Drugič, al-Zarkavi ni bil ravno priljubljen - pobijal je namreč kar vse povprek (tako domačine kot tujce, tako okupatorje kot šiite).

* Tretjič, al-Zarkavi je bil bolj "prosti strelec", najeta roka in narcisoidni solist kot pa tipični član al-Kajde (z Osamo bin Ladnom sta imela zelo kratko, krhko romanco, imela sta povsem drugačni politični filozofiji, al-Zarkavi se bin Ladnu ni nikoli "zaobljubil", al-Zarkavi je bil patološki, mitomanski narcis, ki je hotel zasenčiti bin Ladna in ki se je preveč voljno vživel v "veliki ameriški scenarij").

* In četrtič, al-Kajda je organizirana in hierarhizirana tako kot sodobne korporacije - ko pade direktor, ga takoj zamenja nekdo drug.

Oh, in seveda, kot pravijo insiderji, al-Kajda že zdavnaj ni več edina gverilska organizacija/milica, ki se bori v Iraku, še zdaleč pa ni več najmočnejša in najvplivnejša. Al-Kajda je prenapihnjena, bolj ali manj produkt tega, da jo bušiji potrebujejo - hja, bušiji jo potrebujejo zaradi tega, kar predstavlja, ne pa zaradi tega, kar dejansko je. Z eno besedo: bušiji al-Kajdo potrebujejo zato, ker je voljna igrati "pošast", s katero je mogoče strašiti ljudi. Ker je torej dobra za propagando. In tudi al-Zarkavija so bušiji potrebovali zato, ker je bil voljan igrati "pošast" - ker je imel rad žaromete, ker je rad nastopal v filmih o obglavljanju tujcev. Je bilo kaj bolj srhljivega in odvratnega od tistih obglavljanj? In al-Zarkavi je z veseljem poziral v vlogi divjega, krutega, neusmiljenega, krvoločnega, brutalnega, zverinskega, barbarskega "rablja". Bil je dokaz, da ima Bush prav. Bil je simbol vsega, kar je narobe z Irakom. Bil je izgovor za okupacijo Iraka, za Faludžo, za Abu Grajb, za pobijanje civilistov, za umiranje ameriških vojakov in za vojne zločine. Da bi napihnili al-Kajdo, so napihnili al-Zarkavija. In ko so napihnili al-Zarkavija, so imeli v Iraku proste roke.

Bush in njegovi so takoj poudarili, da bo smrt al-Zarkavija za Irak "preokretnica". Šur, toliko, kot je bila "preokretnica" likvidacija Sadamovih sinov. In toliko, kot je bilo "preokretnica" prijetje Sadama Huseina. In toliko, kot je bilo "preokretnica" sprejetje iraške ustave. In toliko, kot so bile "preokretnica" prve in druge iraške volitve. In toliko, kot je bila "preokretnica" nastavitev marionetne vlade. In toliko, kot je bil Irak "preokretnica" v zgodovini svobode.