Z Jezusom nad pornografijo

Povod za tale mimobežen izlet v duhovne sfere je skupina slovenskih popotnikov, ki je med vandranjem pod prijetno toplim kalifornijskim soncem uzrla kaj nenavaden prizor in o tem obvestila zgoraj podpisanega zasvojenca z marginalnim, moralno oporečnim blagom. “ZDA so kontroverzna dežela, polna presenečenj, toda da bom tik ob cerkvi videl obcestni pano z napisom National PornSunday, tega si res nisem predstavljal,” je povedal naš vir in - še preden sem ga utegnil zamoriti z viharjem, ki sta ga pri nas na sorodni lokaciji obcestnega panoja dvignili bradavički vipavske breskvice - dodal: “Ta pano, ta napis je v bistvu vabil v cerkev. Na mašo! Si predstavljaš?” Ne. Vabilu na nacionalno porno nedeljo, karkoli že to pomeni, so se, upam, odzvali. “Smo, vstopili smo.” Jasno, kdo pa ne bi. “Ampak pazi nadaljevanje. Zbranim so najprej zavrteli nek film o porno industriji, potem pa je nastopil nek pastor, zelo sproščen, nič zadrt, oblečen v kavbojke, in začel pridigo o pornografiji kot mali umazani ameriški skrivnosti, ki kao uničuje družine in zakonske zveze, povzroča odvisnost in izkrivlja otroške poglede na svet. Vse zelo kul, brez zlobe in fanatizma v glasu. Če bi Rode takrat tako pridigal na Brezjah, bi v medijih požel nedeljene simpatije. No, sledilo je povabilo, naj prizadeti posamezniki svojo pornografsko izkušnjo delijo s prisotnimi. Na oder so hodili posamezniki in pari, ki so razkladali, kako so gledali nage babe in še kaj hujšega ter s tem zavestno prizadeli svojo zakonsko družico, družino, prijatelje, znance. Nekdo je jamral, da mora vsaj enkrat na teden surfati po porno sajtih, kar ga žre globoko v duši in zato ne more spati. Spet drugi prizna, da je računalnik kupil izključno zaradi obilja brezplačne golote in seksa, ki se jima lahko nemoteno predaja v intimi svojega stanovanja, kar je najbrž razlog, da je še zmeraj samski. In tako v nedogled. Pastor jih je tolažil, češ, niste sami v tem notranjem boju, prosto po Katančevo - Jezus vse vidi in tudi razume. Rdeča nit maše je bila, da nas nečistovanje oddaljuje od Jezusa, ki pa zato ni nič jezen, saj zna ljudem pomagati najti pravo pot. Vmes se moli, gleda filme, poje gospele... Mislim, da ljudem res ni bilo dolgčas. Meni še najmanj. V bistvu sem bil šokiran.”

Ne, tudi meni ni bilo dolgčas, ko sem frapantne fragmente z nočno turnejo po svetovnem spletu sestavljal v neverjetno, a popolnoma resnično zgodbo, ki se začne v - kopalnici. “Med prhanjem sem molil in na Boga naslovil vprašanje: ljubi Bog, nekaj velikega bi rad naredil zate. In Bog mi je odgovoril z eno samo besedo: porno,” se spominja 35-letni pastor Mike Foster, ki je s svojim pet let mlajšim kolegom Craigom Grossom 9. oktobra 2005 organiziral prvo nacionalno porno nedeljo, vrhunec njunih skupnih prizadevanj za preprečevanje domnevne vseameriške zasvojenosti s pornografijo. Manifestacijo v obliki maše je lani podprlo 70 baptističnih cerkva širom ZDA, letos pa se jih za organizacijo pornografskih nedelj poteguje več kot dvesto, tudi iz tujine, konkretno iz Velike Britanije in Nemčije.

Prvo mašo je vodil karizmatični pastor Jake Larson, na katerega so se zaskrbljeni farani množično obračali, ko je pred cerkvijo pognal rožnat pano s sumljivo veliko bogokletno besedo porn. Pastor jih je pomiril s pojasnilom, da so pano postavili z njegovim žegnom, ter jih povabil na nedeljsko mašo, ko bodo urbi et orbi razkrili ameriško malo umazano skrivnost oziroma Dirty Little Secret, kot se v izvirniku glasi naslov kratkometražnega dokumentarca, ki sta ga Foster in Gross posnela zato, da bi Američane seznanila z njihovo odvisnostjo od pornografije. “Zasvojenost s pornografijo je nevarna zato, ker za razliko od alkoholizma in narkomanije ni vidna navzven in posameznika tiho razjeda v njegovi samoti. Z nacionalnimi porno nedeljami ponujamo roko takim posameznikom, ki si o svoji zasvojenosti ne upajo javno spregovoriti, okolje pa jim ne more pomagati, ker njihove zasvojenosti ne zaznava,” pojasnjujeta aktivistična pastorja in dodajata, da njun namen še zdaleč ni prepovedati pornografijo in ukiniti industrijo za odrasle, želita le opozoriti, s kakšnimi nevarnostmi se utegnejo soočiti njeni uporabniki, in tistim, ki si tega želijo, pomagati najti pot iz peklenskega kroga odvisnosti. “Moči pornografije se upiramo z lučjo svetopisemskih resnic,” pojasnjuje pastor Larson. “Trdno verjamem, da pornografija odvrača ljudi od tega, da bi svoja življenja predali Jezusu.” Dokazi so na dlani: če na Googlu vtipkate porn, vam javi več kot 40 milijonov zadetkov, če vtipkate Jesus, pa niti 20 milijonov!

Foster in Gross, ki sta se spoznala na rock koncertu benda, v katerem je slednji igral kitaro, sta kritična tudi do svojih bratov v Kristusu. Pravita, da bi duhovne ustanove morale bolje poznati zakonitosti, metode, mehanizme in oblike, s katerimi pornografska industrija širi krog odvisnikov, ne pa da se besede porno bojijo kot hudič križa. Zagovarjata stališče, da se duhovne ustanove problemov ne smejo lotevati z ignoranco, predsodki, sovražnim govorom in lažmi, saj si tako kljub dobrim namenom spodkopavajo kredibilnost in odganjajo tiste, ki bi jim želele pomagati. Leta 1997 sta Foster in Gross postavila spletno stran www.XXXchurch.com, “krščansko porno stran številka 1”, ki je med sorodnimi verskimi organizacijami naletela na neodobravanje, zgražanje in val obsodb, najbolj pa so grmeli tisti, ki si njene vsebine niti od daleč niso ogledali. Liberalni Rolling Stone jima je denimo zavrnil oglas za National PornSunday, in to izključno zaradi besede porn. “Z obeh strani ideološke pregrade so nama zgolj na podlagi naslova očitali cinizem in cenenost, najin namen pa je bil pritegniti točno določeno ciljno publiko, za katero meniva, da mora slišati najino sporočilo glede zasvojenosti, kesanja, odrešitve in polnejšega življenja. Ljudi, ki jih zanima pornografija in poznajo pomen treh iksov in besede porno, boš zaman skušal pritegniti z moralistično dikcijo. Njihovo pozornost si moraš pridobiti z njihovimi simboli,” razlagata pastorja, ki se za razliko od svojih katoliških soborcev z rogato in kosmato pošastjo mirno in dostojanstveno spopadata tudi na njenem terenu, na erotičnih sejmih, pornografskih zletih ter konvencijah, o čemer sta posnela dokumentarec z naslovom Misijonarske poze (Missionary Positions). Foster, Gross in njuni somišljeniki na tovrstnih žanrskih prireditvah zastonj delijo majice z napisi Jesus Loves Porn Stars (Jezus ima rad porno zvezde), debatirajo z ljudmi iz porno biznisa, delijo sveta pisma (povečini samo novo zavezo, v kateri je po njihovem strnjen Jezusov nauk) in nabirajo podporne člane in članice. “Natisniti sva dala tisoč izvodov nove zaveze - v integralni obliki in brez slik - z napisom “Jezus ima rad porno zvezde”, pa so naju zavrnile vse biblične družbe.” Okej, in kaj ponuja njuna spletna stran? Najprej manifest: “Naivno bi bilo verjeti, da ta problem zadeva samo stare pokvarjence. Zadeva kristjane in nekristjane. Kristjani kupujejo porno posnetke, pastorji obiskujejo porno strani, cerkveni voditelji gledajo pornografijo. Stvar se tiče nas vseh. Kaj lahko storimo?

1. Govorimo o tem. Začnite skupinski pogovor. Če boste čakali na druge, boste morda čakali predolgo. Pogovarjajte se s prijatelji, znanci in še posebej s svojimi otroki.

2. Vzemite se v roke. Zberite se. Ste bodisi del problema bodisi njegova rešitev. Ne moremo se pritoževati nad tistim, čemur se vdajamo.

3. Angažirajte se. Potrebujemo vašo pomoč, za božjo voljo! Pomagajte nam, pridružite se našim aktivnostim, kupujte naše majice, nalagajte naša sporočila. Naredite kaj. Samo mevže in stare mame stojijo ob strani.”

Skratka, če stikate za pogrošnimi podobicami, XXXchurch.com ni vaša stran. Če pa čutite, da ste zasvojeni s pogrošnimi podobicami, lahko obiščete Zid molitev in dopišete svojo izkušnjo s pornografijo. Aktivirate lahko porno pajaca Petra (Pete the Porn Puppet), marioneto, ki staršem v otrokom razumljivem jeziku razloži, kaj je to pornografija. Ali pa, če ste mlado dekle, podpišete nekurbirsko zaobljubo oziroma NoHo Pledge, ki gre takole: “Jaz, (vaše ime in priimek), obljubljam, da se bom po svojih najboljših močeh trudila, da se ne bom oblačila, ličila ali obnašala kot pocestnica. Oblačila, ki se jim bom izogibala, so tesno oprijete hlače s tako nizkim pasom, da se vidijo tangice, ko se sklonim; kratke oprijete majice, ki razkrivajo dekolte in popek; vroče hlačke, iz katerih kuka moja zadnjica. Vem, da si Bog želi, da ga častim v vseh stvareh, in vem, da bi s pocestniškim oblačenjem izražala željo po čaščenju same sebe, ne Boga. Vem tudi, kako fantje reagirajo na seksi stvari, in vem, da bom postala del rešitve, ne pa problema, če se ne bom oblačila kot pocestnica.” To je to. Podpišete in pošljete. In nenazadnje, ima Jezus res rad porno zvezde? “Absolutno. Morda se to ne sklada z vašimi predstavami o Jezusu, vendar je res. Jezus ima porno zvezdnike rad, tako kot ima rad pastorje, matere nogometašev, lažnivce, tatove in prostitutke. V njegovih očeh smo vsi enaki. Ljudje, ki potrebujemo odrešenika, da bo uredil naša zmedena življenja. Sveto pismo pravi, da smo vsi zašuštrani, ne glede na to, ali snemamo pornografijo, delamo v Starbucksu ali vodimo cerkev. Vsi smo grešniki. Kljub temu nas ima Jezus zelo, zelo rad. In ni jezen na nas.”

Slovenske reakcije

Kot smo omenili, sta Mike Foster in Craig Gross pastorja baptistične cerkve, ki v Sloveniji nima ravno veliko privržencev, če jih sploh ima kaj, zato bržčas ne bo odveč na hitro pojasniti, v čem se njihovo dojemanje Boga in sveta razlikuje od katoliškega, ki kroji tukajšnji duhovni utrip. Stanko Janežič, avtor Ekumenskega leksikona, baptiste opiše kot najmočnejšo avtonomno versko skupnost, ki izvira iz časov protestantskih reform in anabaptističnega gibanja, ki se je odpovedalo krstu otrok in zahtevalo ponovni krst odraslih. Baptisti zelo spoštujejo svobodo vesti in osebno izkustvo. Priznavajo Sveto trojico in imajo sveto pismo za edini vir razodetja. Zakramente, kot jih poznajo katoliki, na splošno zavračajo, pri čemer jim tudi krst pomeni le izraz ljubezni do Kristusa in pripravljenost živeti po njegovih naukih. Jezus po njihovem prepričanju ni ustanovil cerkve, zato jo kot institucijo odklanjajo, pomeni jim le izraz svobodnega, bratskega druženja. Baptisti so zelo dejavni na socialnem področju, so za razliko od katolikov manj oblastni in manj agresivni do drugih verskih ločin. “Ker so protestantska veja, baptisti nimajo maš,” razlaga doktor moralne teologije Ivan Štuhec, ki sem ga kot avtoriteto na tem področju zaprosil za komentar o pornografskih nedeljah. “Baptisti imajo besedno bogoslužje, v katerega lahko vključujejo marsikaj. Katoliška cerkev ima za te vrste izpovedi zakrament sprave ali spoved. V raznih duhovnih gibanjih, tudi v katoliški cerkvi, je danes pogosto prisotno javno izpovedovanje svojih življenjskih zablod. To zmorejo tisti, ki so se že izkopali iz takšne zasvojene prakse. Vsekakor pa to ne spada k maši, ker je tam v središču Kristusova daritev in ne kaj drugega,” zaključi Štuhec. Pa vendar, zanimalo me je, če bo glede na špetir s Playboyevo Rebeko in rentgenskim posnetkom penetracije v bodoče tudi katoliška cerkev aktivneje posegla v disput o mamilaških lastnostih porničev. Matija Cencelj, tajnik društva Slovenski katoliški izobraženci (SKI), pravi, da v njihovem društvu dogajanje v ameriških protestantskih cerkvah še ni bilo tema pogovorov. “Vsekakor so nam baptisti tako oddaljeni, da tega ne bi komentiral. Ne verjamem pa, da bi se kaj takega lahko dogajalo v okviru svetih maš v katoliški cerkvi, razen morda občasno v okviru kakega gibanja. Seveda tudi ne vidim potrebe za kaj takega. Kakšen bi bil odziv javnosti? Najbrž nič posebnega; seveda pa vse, kar je v zvezi s katoliško cerkvijo, naleti tudi na negativen odziv.” Katoliška pedagoginja, sestra uršulinka Meta Potočnik meni, da takšen pristop v RKC ni nekaj novega. “Gibanje Prenova v Duhu, ki je del RKC, ima tudi v Sloveniji redno svete maše in med njo molitve za ozdravljenje različnih ujetosti. Obisk je velik. V kolikor pa so takšni dogodki le enkratni in bolj podpirajo radovednost, ne moremo govoriti o rezultatih. Ozdravljenje je dolgotrajen proces, ki zahteva osebno prizadevanje, osebnega spremljevalca ter prekinitev z dejanji, ki odvisnost vzdržujejo. Poznamo veliko odvisnosti in pozitivno je, da začenjamo mednje uvrščati tudi pornografijo.” Pater Silvo Šinkovec, odgovorni urednik Vzgoje, glasila za učitelje, vzgojitelje in starše, dodaja, da je nauk katoliške cerkve preprost: pomagati ljudem v stiski. “Vsaka zasvojenost je stiska in vsak zasvojen človek potrebuje pomoč. Seveda pa je najboljša terapija preventiva. Elementi, ki jih uporabljajo na National PornSunday v ZDA, se uporabljajo tudi v okviru RKC (skupnost, izpoved, novo znanje, ki vključuje razlago in možnosti ozdravljenja, molitev). Gotovo bo vedno nenadomestljiv oseben pogovor, ki je nujen pri vseh terapijah. Kako se bodo te metode imenovale, kako se bodo strukturirale, ne vem.” Manica Ferenc, kolumnistka tednika Družina, ki je pred kratkim zaradi Marlennine oddaje o slabih izkušnjah z RKC sesula in za zmeraj ugasnila Prvo TV, je rahlo drugačnega mnenja: “Vseh ameriških pobud najbrž ni mogoče enostavno prenesti v Evropo. Tudi katoliške maše ne temeljijo na javnem izpovedovanju in obtoževanju. So pa spovednice vedno odprte. Poziv katoliških duhovnikov, naj se pri molitvi zberejo vsi, ki se želijo osvoboditi odvisnosti od pornografije, bi odmeval podobno, kot odmevajo njihova vabila k odvajanju od mamil ali alkoholizma. Eni jih odobravajo, drugi kritizirajo, tretji moralizirajo. Izkušnje don Pierinovih skupnosti pa kažejo, da so med najbolj uspešnimi pri premagovanju odvisnosti. Morda se bo našel kakšen novi Don Pierino, ki bo ljudi odvajal tudi od pornografije.”