Kultura smrti

Oni dan sva z bratom gledala prenos tekme Hrvaška : Brazilija na še nezatemnjenem hrvaškem programu. Šahovnica na šahovnico. In nenadoma mali izjavi: "Vidiš, kakšni loleki smo Slovenci, pri nas nikoli ne vidiš, da bi se kdo oblekel v našo zastavo." Si predstavljate prizor pivsko zatrebuhanega Janeza, ki bi se po mestu ali vasi sprehajal v belo-modro-rdečih hlačah z grbastim Triglavom na riti, ob njem bi stopicala Mici v miniki v isti barvni kombinaciji in s Triglavčki na modrcu, oba pa bi imela na licih nafarbane nacionalne barve in kapo triglavko na betici!? Za crknit zabavno. Tako sem bratu odgovorila, da se zdi pa meni zelo super, da nismo mahnjeni na te državne ikone in da nismo kar tako na slepo patriotski, da se ne grabimo za srce, če vidimo svojo zastavo, in s solznimi očmi ne momljamo državne himne. Očitno Slovencem manjka gen za patriotizem. No, vsaj gen za ikonografsko distribucijo patriotizma. Debata je šla naprej in tam nekje sredi prvega polčasa sva dosegla konsenz: ni pomembno, koliko zastav visi po mestu, glavno je, da bi, če bi bilo treba, branili svoj dom. Dom, ne domovino. Ker - to je tudi posledica zgodovine Slovencev - vezani smo na grunt in bajto, ne pa na predsednike, kralje, zastave in podobne atribute države trenutne matere domovine.

Res mi je neskončno žal, da v teh dneh rojstnega dne Slovenije nisem ganjeno patriotska. Mogoče zato, ker sem imela "domovinsko" vzgojo neke druge države. Saj to vam govorim: Slovenci smo navajeni, da države pridejo in gredo, gruda pa ostane. Zato me malce moti - no, v bistvu me zelo moti -, da želijo ablastniki na vso silo poveličevati pomen države Slovenije. Začelo se je s tem, da je kar nenadoma od kaj vem kod vzniknilo malikovanje manevrske strukture. Vojaške osebnosti so se celo prepirale, kdaj je bila ustanovljena slovenska vojska, češ kaj ni to bilo takrat, ko se je postrojila manevrska struktura, brez katere itak ne bi bilo države Slovenije. A? Sori, ampak vedno so nas učili, da revolucije delajo narodi, ne vojska. Vojska naredi le državni udar.

Potem se je začelo poveličevanje osamosvojitvenega akta. Najprej z zamislijo o paradi, nato z megarazstavo, s knjigo in filmom o osamosvojitvi (seveda je vse to počel preverjen kader), nazadnje pa je idejo velike osamosvojitve poudaril še sam vrhovnik Janez Janša, ko je te dni v intervjuju za nacionalko dejal: "Tisto, kar je bila napaka, najbrž zelo velika, zadnjih 15 let, je, da so se vrednote slovenske osamosvojitve izgubljale. Predvsem enotnost, ki je bila med ljudmi v času plebiscita in v času vojne za Slovenijo in mednarodnega priznanja. Ta enotnost je velik studenec naše notranje moči, iz katerega lahko pijemo vedno, ko je potrebno." Enotnost je že ok. V bistvu smo se Slovenci izkazali kot jako pameten narod, ki svoje enotnosti ne troši po nepotrebnem, temveč jo pokaže le takrat, ko je treba. A pri tem trenutnem novem pisanju zgodovine se zdi, da je zgodovina namenjena le poveličevanju posameznikov, ki želijo za svoj ego in korist pokasirati zasluge za narod, čeprav se pametnemu narodu fučka za to, kdo je največji osamosvojitveni car. Ko pa je še šolski minister Zver začel poudarjati, da je skrajni čas, da tudi v šolskem kurikulu in na maturah osamosvojitvi končno priznamo mesto, ki ji gre v zgodovini, je vse skupaj zadišalo po paradigmi prevrednotenja vrednot, po zveličanju "tekovin revolucije", kot bi rekli v preteklih časih. Samo pomislite, kako smo se muzali ob hrvaškem tuđmanovskem kultu osamosvojitvene vojne, sedaj pa nam grozi enaka doktrina mahanja z zastavicami in trkanja po prsih. Pa so oni, Hrvati, res imeli vojno, mi pa smo imeli le desetdnevni spopad.

Pri vsem skupaj je hudičevo zoprno še nekaj. Slovenci nikoli nismo bili vojaški narod. Sedaj pa nam skušajo vsiliti vrednoto vojne. Kul je, če vojake pošiljamo v Irak, kul je, če slavimo svojo vojno, fino je, če imamo veliko oklepnikov. Vse bolj prevladuje vrednota kulture smrti. A ta besedna zveza se ne pojavlja v zvezi z nacionalno zgodovino, temveč celo v zvezi z rodnostjo. No, to je pa naslednja vrednota, ki jo počasi, a vztrajno ponuja ablast.

Čeprav se Janša in cerkev nekako ne marata in sta pač sklenila trenutno koalicijo s popolnoma različnimi interesi, je Slovence kot morilce prvi označil kardinal Rode v zdaj že sloviti prvi kardinalski pridigi v ljubljanski stolnici. Očitno ima posebno obsesijo prvih pridig, če se samo spomnimo, da je tudi v svoji prvi nadškofovski pridigi na Brezjah tak isto obsojal splav. Tokrat je izustil: "Kaj je narobe, da je med nami 10.000 zasvojenih z mamili, da vsako leto cesta vzame nekaj sto življenj, še več pa jih uničijo ginekološke klinike, da je število rojstev od leta 1981, ko smo jih našteli 30.000, v zadnjih letih padlo pod 17.000? Kaj je narobe, da nas je Slovencev vsaki dve leti 2400 manj? To sicer ni samo naš problem, to je problem celotne Evrope, ki ni več sposobna zagotoviti svoje prihodnosti, še več, ki nima več volje do prihodnosti. V otroku, ki je prihodnost, vidi grožnjo za sedanje ugodje; otrok ni več upanje, ampak omejevanje. Kot da bi ne imeli več prave življenjske moči." Torej - ginekologi, morilci. Tako zelo blizu ameriškim verskim fanatikom, ki pred ginekološkimi klinikami štihajo zdravnike. A ker sta pri nas - bog ve, koliko časa še - cerkev in država ločeni, je toliko hujše, ker je isto "kulturo smrti" v parlamentu izpovedal tudi minister za družino in socialne zadeve. Res je, da ga je na prefrigan način s poslanskim vprašanjem izzvala Majda Širca, a njegov odgovor bo za vse veke zapisan v parlamentarnih magnetogramih. Takole je razložil svoje (vladno?) videnje reševanja vprašanja upadanja rodnosti: "V Sloveniji je letošnje leto približno 17.500 rojstev in približno med 8000 in 9000 splavov letno, kar nas uvršča glede splavov na hudo črno listo. Ob vsej tej poplavi ukrepov odnosno teh zaščitnih sredstev je očitno v slovenski stvarnosti še veliko nedopustnih splavov. Zmanjšali bomo število splavov, to je v okviru področja zdravstva. /.../ Gre za nespoštovanje življenja, gre za temeljno bistvo in seveda ne moremo kar tako mimo njega, zato bomo vpeljali vrsto ukrepov: osveščanje, izobraževanje, prosvetljevanje mladih o načrtovanju družine, o partnerskih skupnostih, o pripravi na skupno življenje. Tisti, ki se bodo pač znašli v situaciji, ko je prišlo do nezaželene nosečnosti, jim bomo pomagali pri tem, da se odločijo za življenje in ne za smrt, kajti v našem času je bila preveč povzdignjena in promovirana kultura smrti." Ja, kultura smrti. Slovenci - vojaki in morilci otrok. Proti temu se pa ja splača boriti. Kako cenen populizem. Res me zanima, ali si bodo ablastniki upali resno načeti vprašanje splava. Takoj sedaj, tik pred volitvami, ali nemara računajo še na en mandat? A ne pozabite - revolucije dela narod, ne oblast.