femina sceptica / Kultura smrti

Oni dan sva z bratom gledala prenos tekme Hrvaška : Brazilija na še nezatemnjenem hrvaškem programu. Šahovnica na šahovnico. In nenadoma mali izjavi: "Vidiš, kakšni loleki smo Slovenci, pri nas nikoli ne vidiš, da bi se kdo oblekel v našo zastavo." Si predstavljate prizor pivsko zatrebuhanega Janeza, ki bi se po mestu ali vasi sprehajal v belo-modro-rdečih hlačah z grbastim Triglavom na riti, ob njem bi stopicala Mici v miniki v isti barvni kombinaciji in s Triglavčki na modrcu, oba pa bi imela na licih nafarbane nacionalne barve in kapo triglavko na betici!? Za crknit zabavno. Tako sem bratu odgovorila, da se zdi pa meni zelo super, da nismo mahnjeni na te državne ikone in da nismo kar tako na slepo patriotski, da se ne grabimo za srce, če vidimo svojo zastavo, in s solznimi očmi ne momljamo državne himne. Očitno Slovencem manjka gen za patriotizem. No, vsaj gen za ikonografsko distribucijo patriotizma. Debata je šla naprej in tam nekje sredi prvega polčasa sva dosegla konsenz: ni pomembno, koliko zastav visi po mestu, glavno je, da bi, če bi bilo treba, branili svoj dom. Dom, ne domovino. Ker - to je tudi posledica zgodovine Slovencev - vezani smo na grunt in bajto, ne pa na predsednike, kralje, zastave in podobne atribute države trenutne matere domovine.