Imperij vrača udarec

Pa začnimo z vremenom, zakaj ne ... Pred kratkim je nekatere predele najboljše vseh možnih držav oklestila toča, “debela kot jajce” (toča je vedno bodisi kot oreh bodisi kot jajce: kaže, da javna občila vmesnih kalibrov ne poznajo), in ko to pišem, lastniki potolčenih njiv že tretji dan zapovrstjo smrkajo v televizijske kamere ter pripovedujejo, kako hudo je bilo. Hudo je, priznam; hudo, ko ti trud dolgih mesecev obleži v ruševinah. Prav je, da takim nesrečnikom poleg zavarovalnice pomaga država. A predstavljajte si, da bi namesto s kmetom imeli opravka s prevajalcem, ki se je več mesecev mučil z zahtevnim prevodom, potem pa izvedel, da mu ga založba kljub pogodbi ni sposobna plačati; ali s pisateljem, ki ga je sodišče podobno kakor Bredo Smolnikar obsodilo, naj do konca življenja vse svoje dohodke izroča tožniku, ker se je ta prepoznal v tem ali onem liku literatove fikcije. Bo takega kulturnika po zgledu kmetijske ministrice obiskal Simoniti? Se bo zaradi njega na izredni seji sestal parlament? Bo deležen enega samega evra solidarnosti? Kje pa, slovenski kmet bo prvi zarobil: “I, kaj neki bi zdaj hotel? Mar bi raje delal!”

Pošiljanje drugih, naj delajo, je obči kapitalistični odgovor na vsakovrstne eksistenčne stiske in po tem nasvetu je posegel tudi minister za delo, ko so ga novinarji vprašali: gospod Drobnič, državni zbor je kljub drugačnemu dogovoru s predstavniki študentov med drugim branjem predloga zakona o študentskem delu enostransko z amandmaji (ki jih je podprla vaša stranka!) prepolovil sredstva, ustvarjena s koncesijami študentskih servisov in namenjena študentskim dejavnostim; ali je to povezano s študentskimi protesti? Ali imperij vrača udarec? “Naj študentje delajo,” je rekel Drobnič, ne da bi odgovoril na vprašanje, “več ko bodo delali, več bodo imeli ...”

Naj mi, prosim, pojasni, kako bi delali več, če bi se uresničila zahteva njegovih vladnih kolegov, naj delajo manj - ali pa bodo za kazen dodatno obdavčeni, zato jih noben priseben podjetnik ne bo zaposlil. Taka neusklajenost med ministrstvom za delo, šolskim ministrom in ministrstvom za visoko šolstvo bi nam lahko dala misliti, da levica ne ve, kaj počenja desnica ... pardon: da desnica ne ve, kaj počenja desnica.

A če ne ve, gotovo sluti: zamisel o omejevanju študentskega dela na šestdeset ur na mesec je baje že ad acta. Bojim se, da se enemu od govornikov na nepreštevnih proslavah ob dnevu samostojnosti ali državnosti ali kakor se že imenuje (saj to sploh ni več pomembno, če je “najlepše darilo”, ki ga lahko država “prejme za rojstni dan”, valuta, ki ne zrcali njene suverenosti) ni slučajno zareklo: “Slovenija naj bo država delodajalcev, ne delavcev!” Desnica pač ujčka podjetnike, brez katerih ne bi prišla na oblast. Oskrbuje jih s ceneno delovno silo: po predlogu zakona o zaposlovanju, denimo, z magistri (pravimi, ne bolonjskimi), ki bodo v primeru brezposelnosti prisiljeni sprejeti delo laboratorijskega tehnika z ustrezno nizko plačo, po predlogu prej omenjenega zakona pa z dela željnimi študenti, ki jih bodo smeli kapitalistom po novem dobavljati tudi zavodi za zaposlovanje. (Ti bodo v nasprotju s študentskimi servisi za študentski radio, šport, pomoč invalidom ... prispevali natanko nič odstotkov.) Jasno je, da se študent, ki mu do diplome manjka samo še kak dokaj brezvezen izpit, na delovnem mestu obnese približno enako kot tisti, ki maha s še svežo, po tiskarskem črnilu dišečo diplomo; je pa znatno cenejši. Za to gre. Zavodi za zaposlovanje, ki ne morejo najti službe petinštiridesetletni pravnici z izkušnjami v kulturi, novinarstvu in založništvu ter z nagrado Prešernovega sklada (neki Maji Novak), bodo s študentskimi mišicami laže krošnjarili, saj bodo delodajalci po slednjih navdušeno povpraševali. Za to gre. Ali pa se motim, gospod Drobnič?

Ne, odgovora ne pričakujem, saj ostajajo brez odgovorov tudi vprašanja, ki jih v zvezi s kleščenjem koncesijskega deleža za študentske dejavnosti na ministra naslavljajo kulturne ustanove. Drobnič se v javnosti kratko in malo sklicuje na “številna pisma podpore”, ki naj bi jih dobival. (Kolikor vem, ni do danes novinarjem pokazal niti enega.) Za nameček obuja spomine na zloglasni mariborski servis (tisti z Julijano), ne da bi pomislil, kako so za morebitne kršitve zakonov pristojne inšpekcijske službe, ne parlament, ki patetično poskuša zagotoviti izvajanje zakona A s sprejetjem zakona B (podobno kot pri mladoletnikih, točenju alkohola in hori legalis); in ko vse drugo odpove, se izmaže z izjavo, da tako ravnanje zahteva Evropa. Tako sem spoznala, da sem jasnovidka. Že ob vstopu v EU mi je bilo kakor beli dan jasno, da bo Evropa alibi za vsakršno zmanjševanje pravic državljanov, pa četudi bodo taki izgovori v resnici iz trte izviti.

Minister Janez pa nič. Niti tega nam še ni razložil, kam bo z denarjem, za katerega bo prikrajšal AFS France Marolt, Radio Študent, Društvo invalidov Slovenije, Študentsko založbo, ŠOU Šport in kar je še zajedavcev slovenske blaginje. Ja, za štipendije bo šel! Pa ministrstvo že ve, komu jih bo podeljevalo, po kakšnih merilih, s kakšno dinamiko ...? Je dopustno zbirati denar za dejavnost, ki niti okvirno še ni začrtana? Seveda je, če si demokratično izvoljen na oblast, kjer demokracija postane tvoja osebna igračka in kjer kot nedemokratičnega denunciraš vsakogar, ki se ne strinja s tabo.

Ampak Drobnič je človek z vizijo.

Po tej viziji v Sloveniji, “svetilniku 21. stoletja”, študentom ne bo treba delati, saj se bodo vpisali na faks le tisti, ki jim bodo to omogočili starši (ali pa bodo s faustovsko pogodbo prodali dušo kateri od cerkvenih univerz). Ti bodoči magistri si bodo lahko privoščili udobno gnezdece v kraju študija (Portorož, Celje, Spodnji Duplek, Zgornji Kašelj ...) ali pa se bodo dričali po cestah v ličnih avtomobilčkih, kupljenih za očkove peneze; ko pa se bodo čez vikend vrnili domov, bodo sedeli pred svojo porajajočo se hiško in gledali, kako dežuje, ker drugega ne bo mogoče gledati. Krčenje sredstev za študentske dejavnosti bo namreč najbolj prizadelo lokalno študentsko ponudbo; novogoriška Mostovna, denimo, bo izginila z razglednice slovenskega svetilnika, in kdor bo hotel okusiti kanček kulture, bo raje ostajal v Ljubljani. Vendar večina bolonjskih magistrov teatra in knjig tako ali tako ne bo pogrešala; rekli smo že, da bodo to bogataški otroci, sinovi in hčere (danes še mladih) ekonomistov, notarjev in desnosučnih podjetnikov, taki pa praviloma podedujejo starševske prioritete. Kakor tudi kaliber možganov. Ta ne bo več pomemben, ker bo o zmožnostih za študij odločal denar. Nihče več ne bo “težil” z intelektualizmom, kar bo izvrstno, in ves narod bo ob sončnem zahodu v skladu z žlahtno zborovsko tradicijo milo zapel: “Dežek pada, trava rase, bor se zeleni ...”

Tak svetilnik bo na prvi pogled za popapat prisrčen. Samo eno zanemarljivo napakico bo imel. Nobene luči ne bo metal čez morje.