Arhipelag gulag

Končno! Ob koncu junija je ameriško vrhovno sodišče presodilo, da posebne, tajne, “kengurujske” vojaške komisije, ki sodijo zapornikom iz Guantanama (in ki jim odrekajo možnost vpogleda v dokazni material, možnost zaslišanja prič, možnost pritožbe ipd.), niso v skladu z ameriškim vojaškim pravom in Ženevsko konvencijo, kar pomeni, da so ilegalne. In da je treba njihovo delo ustaviti. Ker tudi za “sovražne borce” veljata Ženevska konvencija in ameriško vojaško pravo, pomeni, da je tudi sam izraz “sovražni borci”, ki so si ga izmislili bušiji, neustrezen - okej, ilegalen. “Sovražni borci”, ki trohnijo v črni luknji brezpravja, so vojni ujetniki, ki jim je treba soditi v skladu z ameriškim in mednarodnim pravom. Bush je bil šokiran. Vrhovno sodišče mu je reklo: George, ne moreš početi vsega, kar hočeš! Nisi nad zakonom! Je pa res, da vrhovno sodišče ni izreklo tistega magičnega stavka, ki bi Busha ubil: da je treba vse te vojne ujetnike, ki so ilegalno zaprti, spustiti na prostost in da je treba Guantanamo zapreti. Le kako? Hej, v vojni smo!

Letos februarja so Združeni narodi pozvali Busha, da naj zaboga že zapre tisti jebeni Guantanamo. Bush je potem oznanil, da razmišlja o tem. Le. Amnesty International je dobrega pol leta prej, maja 2005, v slovitem poročilu o ameriškem ravnanju z zaporniki, v katerem je navedel vse danes že klasične, ponarodele očitke (mučenje, poniževanje, dvoličnost, prezir do osnovnih človekovih pravic in nespoštovanje mednarodnih konvencij, vključno z Ženevsko), poudaril: "Zbirni center v Guantanamu je postal gulag naše dobe.” Ho! Gulag naše dobe! Bush, ki se je očitno ustrašil, da ga je “gulag naše dobe” prelevil v “Stalina naše dobe”, je kakopak takoj ponorel: “To je absurdno!” Še. “To je absurdna obtožba!” Še. “To je preprosto absurdna obtožba!” Absurdno! “To pravijo ljudje, ki sovražijo Ameriko!” Tudi obrambni minister Rumsfeld je ponorel: “To je nezaslišano!” Kakšen gulag neki! To je neameriško! To je protiameriško! Bušijem ni bilo jasno, kako lahko kdo Guantanamo primerja s sistemom stalinističnih lagerjev - z zbirnimi centri, s katerimi je bila prepredena Sovjetska zveza. Bušiji so noreli in noreli, pa četudi je bilo tudi zadnjemu Marsovcu tedaj že povsem jasno, da so ustvarili sistem zaporov in zbirnih centrov, napol tajnih in napol legalnih "črnih lukenj", da nima nihče vpogleda vanje, da nihče ne ve, kaj se v njih dogaja, da so zaporniki - alias "sovražni borci", alias "ilegalni vojaki" - povsem brezpravni (brez statusa, brez odvetnika, brez obtožnice, brez kontakta z zunanjim svetom), da je potemtakem ta sistem daleč od oči medijev in javnosti, nad Ženevsko konvencijo, nad mednarodnim pravom in nad konvencijami Združenih narodov. Ne, to ni bila več nobena skrivnost - bušiji so bili pri izgradnji tega svojega arhilepaga represije povsem transparentni. Navsezadnje, New York Times je ta arhilepag že ob koncu leta 2003 imenoval “globalni internacijski sistem”, Sidney Blumenthal, nekdanji Clintonov svetovalec, zdaj urednik spletne revije Salon.com, pa je prav tako že pred Amnestyjem zapisal: "Bush je v resnici ustvaril gulag. Razteza se od zaporov v Afganistanu do Iraka, od Guantanama do tajnih zaporov CIE, ki so po celem svetu. V Iraku je zaprtih okrog 10.000 ljudi, v Afganistanu 1.000, skoraj 700 pa v Guantanamu, toda nihče ne ve točnega števila. Pravo, ki tu velja, je prepuščeno samovoljnosti pristojnih organov. Po padcu Sovjetske zveze ni bilo takega sistema."

Nič, Bushev “mi nimamo gulaga” je zvenel tako fiktivno kot njegov “mi ne mučimo”. Slika tega bušističnega koketiranja z gulagom in gulagizacijo je bila namreč vse bolj jasna, vse bolj plastična in vse bolj srhljiva: Guantanamo - Abu Grajb - “Camp Justice” (Diego Garcia, “britanski” otok v indijskem oceanu) -Bagram - Camp Bucca - Kunduz - Mazar-i-Sharif. Ob tem pa je postalo jasno - plastično, srhljivo jasno - še nekaj: da gre pri vsem skupaj za sistem. Za pravi arhipelag sovjetskega tipa, očitni upgrade tistih štiridesetih “zasliševalnih centrov”, s katerimi je CIA v okviru programa “Phoenix” prepredla Južni Vietnam. Ko so razkrili, kaj so Američani v Abu Grajbu počeli z Iračani, je Bush rekel, da gre le za “osamljene primere”, le za “incidente”, da torej tortura ni del sistema, toda potem se je izkazalo, da je natanko to: del sistema. A po drugi strani, pol leta po poročilu Amnestyja, ki je tako razkačilo bušije, se je izkazalo, da gre pri Bushevem arhipelagu-gulagu res za sistem najbolj sovjetske sorte. Novembra 2005 je namreč Washington Post razkril, da je CIA razvila tajni sistem zaporov, da se raztezajo od Guantanama do Tajske, da je z njimi prepredla tudi “nove vzhodnoevropske demokracije”, kar je bilo seveda le umetniško ime za Romunijo in Poljsko, članico EU, in da ima svoje “obrate” v osmih državah. EU je bila zgrožena, ko je ugotovila, kaj vse se naj bi dogajalo v njem srcu. Najprej je vse bolj ali manj zanikala, češ kaj takega se pri nas ne more zgoditi, toda ko je Svet Evrope, strasbourški varuh evropske demokracije, pravne države in Evropske konvencije o človekovih pravicah, izvedel preiskavo, se je izkazalo, da je s CIO pri tajnih, ilegalnih “posebnih prevozih” oseb, osumljenih terorizma, kolaboriralo - ji nudilo pomoč, infrastrukturo, letališča, zbirne centre, tajne lokacije ipd. - kar 14 evropskih držav. Romunija in Poljska sta dali na voljo tajne zapore, alias “black sites”, druge dežele - Španija, Turčija, Nemčija, Ciper, VB, Portugalska, Irska, Grčija, Italija, Švedska, Makedonija in Bosna - pa so dovoljevale ugrabljanja in omogočale lifranje osumljencev v “tretje dežele”, predvsem v Egipt, Pakistan, Jordanijo, Jemen in Sirijo, kjer so jih potem zasliševali in “mehčali” z mučenjem. Tajne zapornike iz Romunije in Poljske naj bi kmalu po lanskoletnem razkritju panično preselili nekam v severno Afriko, menda v Maroko.

Slika Bushevega arhipelaga je bila zdaj že čisti horror show: Guantanamo - Abu Grajb - “Camp Justice” - Bagram - Camp Bucca - Kunduz - Mazar-i-Sharif - Tajska - Maroko - Egipt - Pakistan - Jordanija - Jemen - Sirija - vzhodna Evropa - eks Juga - EU. Hu! William Schulz, direktor ameriške veje Amnestyja, se je očitno prenaglil, ko je tedaj namigoval, da bi bilo za veljake Busheve administracije bolje, če ne počitnikujejo zunaj Amerike, ker bi se jim utegnilo zgoditi to, kar se je leta 1998 zgodilo nekdanjemu čilskemu diktatorju Augustu Pinochetu, ko je počitnikoval v Londonu - prijeli so ga. Zaradi gulagizacije Čila. Ne, Bush lahko v EU mirno počitnikuje. Le zakaj ne? Njegova gulagizacija sveta poteka v soglasju z EU - ne le v tajnem, ampak tudi formalnem soglasju. Ne pozabite, da so se članice EU v posebnem dokumentu, ki je bil naslovljen Nova transatlantska agenda (New Transatlantic Agenda), ki je bil sprejet 22. januarja 2003 na evropsko-ameriškem shodu v Atenah in ki je prišel na mize vseh članic, zavezale, da bodo “okrepile evropske tranzitne zveze, ki bodo omogočile vračanje kriminalcev/nedopustnih tujcev... in izboljšale sodelovanje pri odstranitvah”. Vse je bilo torej tam: evropske tranzitne zveze - nedopustni tujci - odstranitve. Vsi “legalni” nastavki za outsourcing ameriške pravice, torture in interniranja. Vse je bilo požegnano. V imenu “globalne vojne proti terorju”. Ne, Bushu se ni treba skrivati.

Je koketiranje z gulagom in koncentracijskimi taborišči res nekaj, “česar Amerika ne počne” - nekaj neameriškega, nekaj protiameriškega? Za začetek, mar nas ni pred časom zmrazil podatek, da je v ameriških civilnih zaporih več kot dva milijona ljudi, da je vsak stošestintrideseti Američan za zapahi in da Amerika, ki ima le dobre 4% svetovne populacije, daje 23% svetovne zaporniške populacije? To ni sicer nobena skrivnost, prej narobe, vedno se sliši kot nekaj povsem samoumevnega in neproblematičnega (češ Američani so nasilni, stalno se streljajo, imajo serijske morilce ipd.), toda kljub temu se zdi, da ostaja nekako pod radarjem. Še bolj pod radarjem pa ostaja to, kar Mark Dow popisuje v knjigi Ameriški gulag - znotraj ameriških zaporov za imigrante (American Gulag: Inside U.S. Immigration Prisons), ki je pravi šoker, saj razkriva troje: prvič, da je ameriški Imigracijski in carinski urad širom Amerike zgradil napol tajni, vsemogočni, orjaški, hudo represivni sistem zaporov za imigrante (npr. Krome North Service Processing Center v Miamiju, Corrections Corporation of America's Processing Center v Houstonu, Elizabeth v New Jerseyju ipd.), drugič, da vse skupaj poteka daleč od oči javnosti, globoko pod radarjem in s konsenzom uradne politike (del sistema pač), in tretjič, da v teh zaporih imigrante maltretirajo, ponižujejo, slačijo, pretepajo, brutalno zaslišujejo, psihološko trpinčijo, verbalno žalijo, zlorabljajo, prebujajo sredi noči, zastrašujejo - in da ima vse to “discipliniranje” rasistični podton. Ni kaj, ravnanje z imigranti spominja na sadistično in rasistično ravnanje z Iračani v Abu Grajbu (ne, tudi imigranti nimjo nobenih pravnih pravic, niti pravice do sojenja), ker pa so zaprti za “nedoločen” čas, vse skupaj spominja tudi na Guantanamo. Ali bolje rečeno: ameriški sistem zaporov za imigrante, ki obstaja že dobri dve desetletji, je bil generalka za Abu Grajb in Guantanamo - za dve veliki katastrofi ameriške zunanje politike.

Remember Andersonville!

10. novembra 1865 je severnjaška, unionistična vojska v Washingtonu obesila kapetana Henryja Wirza, poveljnika južnjaškega, konfederativnega vojaškega taborišča Andersonville (Georgia). Ko je strmoglavil skozi loputo, mu vrat ni počil, takoj da se je potem še nekaj časa dušil in davil. To, da se je pred smrtjo mučil, je bilo v veliko tolažbo in v velik užitek vsem, ki so ga hoteli videti belega in mrtvega, tudi 250-glavi publiki, ki se je dokopala do vladnih “vstopnic” za ogled eksekucije, lezla na drevesa in vpila “Remember Andersonville”. Wirz je sicer pred smrtjo - podobno kot nacistični vojni zločinci na sojenju v Nurnbergu - rekel, da je le izpolnjeval ukaze, toda vsi so hoteli maščevanje: Andersonville je namreč med ameriško državljansko vojno spremenil v prvi sodobni lager smrti. V prizorišče hiranja, odmiranja, umiranja, crkavanja - v teater krutosti, brutalnosti in nečlovečnosti. Tudi slovitemu ameriškemu poetu Waltu Whitmanu se je to zdelo neodpustljivo: “Krivce čaka najbolj črno, neizbežno, neskončno prekletstvo.” Od februarja 1864, ko so Andersonville - alias Camp Sumter - odprli (globoko na Jugu, daleč od fronte), pa do aprila 1865, ko so ga zaprli, je v njem umrlo 13.000 vojakov. Toliko kot v šestih najbolj krvavih bitkah ameriške državljanske vojne. Južnjaški general Winder je celo rekel: “Tu pobijemo več sovražnikov kot na bojiščih.” Nekateri so umrli zaradi podhranjenosti, zaradi slabe medicinske oskrbe in zaradi mnogih bolezni (diareja, črne koze, gangrena, tifus, malarija ipd.), drugi zaradi krvoločnih psov, ki so jih raztrgali, tretje pa so preprosto postrelili - Wirz, oficir z nemškim akcentom (po rodu je bil Švicar), fiksiran na besedo “Vorwarts!”, si je namreč izmišljal vsemogoče “igre”. Recimo: kdor je prestopil “linijo smrti” (deadline), neke sorte ogrado znotraj taborišča, je bil ustreljen. Na licu mesta. Južnjaški vojaki so metali hrano na drugo stran “linije smrti”, v prepovedano cono - in ko so se skušali jetniki, bolj ali manj sestradani, ker jim hrane kak dan sploh niso dali, potem do nje prebiti, so jih streljali kot glinaste golobe. Barak ni bilo, jetniki si niso smeli graditi zavetišč, tako da so pozimi zmrzovali, poleti pa dehidrirali - poleti jih je na dan umrlo po 100. V taborišče, ki je bilo narejeno za 10.000 jetnikov, so jih zbasali 33.000, tako da so se gnetli in hodili drug po drugem - oh, in po truplih, ki so jih puščali kar tam, med živimi. V blatu. Na dežju. Pod ničlo. Andersonville je izgledal kot pokopališče. Ali kot so rekli: “Hell on Earth!” Bližnje prebivalce so celo vodili na ture po taborišču - na oglede napol mrtvih severnjaških okostnjakov. Kapetanu Wirzu, ki se ga je oprijel vzdevek “Death on a Pale Horse”, edinemu oficirju, ki je bil po državljanski vojni usmrčen zaradi zločinov proti človeštvu, se je zgodilo to, kar se je po koncu II. svetovne vojne zgodilo nacijem: ko so na sojenju naštevali grozodejstva, ki jih je zagrešil, se mu je zdelo, da govorijo o nekom drugem. “Dvomim, da sem kapetan Wirz, o katerem govorijo.” Toda ironično, veterani Divizije iz Georgie, ki je čuvala Andersonville, in Združene hčere Konfederacije so mu leta 1905 postavili spomenik - in to kar na kraju zločinu. V Andersonvillu. Ne, Wirza ni čakalo ravno “neskončno prekletstvo.”

Tudi Severnjaki so imeli svoj Andersonville - v Elmiri, 350 km severozahodno od New Yorka, le da so tu množično in brutalno hirali, odmirali in umirali konfederacijski vojaki (okrog 3.000). Jasno, ker je vojno dobil Sever, ni Elmira nikoli postala tako razvpita kot Andersonville. Sploh pa, na ameriških tleh se je že prej odvrtelo nekaj generalk za Andersonville. Recimo, v drugi polovici 17. stoletja, po takoimenovani “vojni kralja Filipa” (1675-76), so na tisoče Indijancev - tudi tistih “lojalnih” - deportirali na goli otok ob Novi Angliji, kjer so potem umirali od mraza in lakote. “Rezervati”, v katere so kasneje - vse tja od posebnega dekreta predsednika Martina Van Burena iz leta 1838 - deportirali in tlačili Indijance, so bili mehka verzija tega golega otoka in drugih “zbirnih centrov”, v katerih so ob koncu 17. stoletja končali Indijanci. To interniranje je imelo rasistični podton - tako kot je imelo interniranje rasistični podton, ko je Andersonville dobil svoje zloglasno nadaljevanje na Filipinih, hja, v času prvega ameriškega imperialističnega vala. Ko so Američani leta 1898 naskočili Kubo in jo “osvobodili” španske tiranije, so potem na Kubi tudi ostali. Ali bolje rečeno, Kubo so razglasili za svoj protektorat (tedaj so si prilastili tudi zaliv Guantanamo). In ker so imeli že ravno nalet, so okupirali tudi druge španske kolonije: Portoriko, Guam in Filipine. Zlasti po brutalni okupaciji Filipinov so v mnogih ameriških mestih nastale "Protiimperialistične lige", ki so protestirale in se zgražale (Mark Twain je bil hud nasprotnik okupacije), toda Amerika kljub temu ni priznala nove Republike Filipini, tako da je kmalu prišlo do incidentov, ki so se izrodili v vojno, med katero so Američani ob pobijanju civilistov in "vodni torturi" - tako rekoč sočasno z Britanci med II. bursko vojno v Južni Afriki - prakticirali tudi koncentracijska taborišča (1901). Najbolj brutalna so bila tista v Batangasu in na otoku Marinduque, kjer je umrlo na tisoče filipinskih civilistov, kobajagi “simpatizerjev” gverile. Kar pa ne čudi: izmed tridesetih ameriških generalov, ki so službovali in poveljevali na Filipinih, se jih je kar 26 borilo v “indijanskih vojnah”.

Ko so Japonci leta 1941 napadli Pearl Harbor, je bila Amerika najprej šokirana, šokiranost pa je hitro prešla v divji patriotizem, nacionalizem in šovinizem, celo rasizem - v epsko, vsesplošno histerijo, katere “kolateralna škoda” so bili Američani japonskega rodu. Vsi so bili prepričani, da se bodo Američani japonskega rodu solidarizirali z Japonsko, še več - kmalu so se začele širiti govorice, da jih je Japonska že rekrutirala za svoje špijone in da zato predstavljajo “hudo nevarnost”. Celo J. Edgar Hoover, vedno paranoidni direktor FBI-ja, je trdil, da Američani japonskega rodu ne ogrožajo nacionalne varnosti, toda predsednik Roosevelt je 19. februarja 1942 - pod hudimi pritiski javnosti in še hujšimi pritiski svojega kabineta, predvsem vojnega ministra Johna DeWitta (“Japonec je Japonec. Tudi če je ameriški državljan, je še vedno Japonec. Japoncev se moramo bati toliko časa, dokler ne bodo izbrisani z zemljevida.”) - izdal izvršno povelje 9066, po katerem so okrog 120.000 Japoncev in Američanov japonskega rodu z zahodne obale - iz Kalifornije, Oregona, Washingtona in Arizone - deportirali v koncentracijska taborišča a la Tule Lake, Topaz, Manzanar, Heart Mountain, Granada, Gila River, Jerome in Rohwer, ki so se nahajala na indijanskem ozemlju (brez indijanskega soglasja!), daleč od oči javnosti, in ki so jih uradno imenovali “vojna relokacijska taborišča”. In vendar jih je tudi sam Roosevelt v nekem kongresnem govoru imenoval s pravim imenom - koncentracijska taborišča. Hej, vizualno so izgledala kot nacistična koncentracijska taborišča - zložene barake, primitivna infrastruktura, bodeča mreža, oboroženi stražarji na stolpih. Lagerje so zaprli šele tik pred koncem vojne, med vojno pa se je interniranim Američanom japonskega rodu - “sovražnim tujcem”, ki so jim pred internacijo premoženje zaplenili, mnoge pa tudi prisilno mobilizirali - opravičil le Ralph Lawrence Carr, guverner Kolorada. Kar ga je stalo volitev. Amerika se jim je uradno opravičila šele leta 1988, nikoli pa se ni opravičila vsem tistim Nemcem, Japoncem in Italijanom, ki so jih med vojno sistematično ugrabljali v latinski Ameriki in jih potem tlačili v manjša internacijska taborišča za “imigrante” (npr. Crystal City, Seagoville, Camp Kenedy, Fort Lincoln, Ellis Island).

Po 11. septembru so v Ameriki priprli mnoge Američane arabskega rodu, niso jih pa začeli trpati v koncentracijska taborišča, toda ameriška romanca s koncentracijskimi taborišči se je vendarle nadaljevala, ko sta ameriška vojska in ministrstvo za domovinsko varnost s korporacijo Halliburton oz. z njeno gradbeno divizijo Kellogg Brown & Root sklenila 385-milijonsko pogodbo za izgradnjo serije “začasnih zbirnih centrov”, ki naj bi jih aktivirali v treh primerih: prvič, v primeru nepričakovane invazije imigrantov, drugič, v primeru hude naravne nesreče, in tretjič, v primeru “novih programov, ki bi zahtevali dodatni zbirni prostor”. Nekateri so takoj ugotovili, da je večja verjetnost, da bodo zbirne centre uporabljali za imigrante kot pa za žrtve naravnih katastrof, drugi so rekli, da bodo v njih po morebitnem novem terorističnem napadu na Ameriko internirali Američane arabskega rodu, spet tretji so opozarjali, da jih bodo aktivirali v primeru kake večje epidemije, internetni konspirologi pa so “razkrili”, da v Ameriki že itak obstaja 800 tajnih zbirnih centrov, ki komaj čakajo na prvo pošiljko disidentov (ee, “teroristov”) in ki - v vseh verzijah - dišijo po “vojnih relokacijskih taboriščih”. In po “gulagu naše dobe”.