"Ova kanta svima smeta!"

Upoštevajoč datumsko kombinacijo vikenda in počitnic, politične pritiske in daleč naokoli znano Tržačanovo neangažiranost, so se nekateri vnaprej precej odkrito bali debakla, a debakel to vseeno ni bil. Pod številčno laskavim policijskim nadzorom se je na pomolu v Trstu v protest proti javnemu posilstvu morja v soboto, prvega julija, po poročanju medijev zbralo tristo ljudi - a moralo jih je biti več, saj je bilo samo podpisov proti gradnji terminala na dan protesta zbranih 333. "Res je sicer, da bi se nas moralo glede na grozljivost problema, ki nam ga skušata vsiliti kapital in politika, tukaj iz treh držav zbrati dovolj, da bi se pomol pod našo težo pogreznil v morje," je dejala starejša italijanska aktivistka ob štantu, ki je zgovorno jukstapoziral pladenj sardininih sendvičev pred gradnjo terminala in po njej, "A če povem po pravici, smo se res bali, da ne bo nikogar. Da bo naredlo flop." Bolj ko se je razhudila, manj koherentna je postajala njena drugače solidna slovenščina: "Za zbudit enga Tržačana je zelo hudo! Tako že od zmeraj! Tržačan je en poseben človek; nič nič nič in nič, in potem se zbudi in reče: alora, ja, kdaj se je pa to zgodilo?!""

Obveščanje o dogodku je bilo, kar zadeva množični establishment, porazno. "Ko je bilo najbolj potrebno, da bi bili glavni nacionalni mediji z nami," je povedala Milena Čakardič, predstavnica Civilnega Združenja Istre, "ko je bilo najbolj ključno, da pridejo prave informacije o današnjem shodu do potencialnih udeležencev, ni prišel na našo tiskovno konferenco en sam velik nacionalni medij. Pa so bili povabljeni. Ne vem, zakaj. Osebno dejansko sumim, da bi šlo lahko tudi za rivalstvo med hišami: njihov odnos se je namreč spremenil, ko se je našim prizadevanjem uradno pridružila Mladina. Dokler smo stvari organizirali samo kot civilno združenje, so hodili na naše konference - ma takrat se je zgodilo celo, da so nas novinarji predhodno sami od sebe klicali na dom."

Nad dosedanjim odnosom in konkretnim ravnanjem slovenske politike je bila gospa Milena razočarana. "Vlada je premedla, poleg tega je v svojih izjavah pogosto kontradiktorna. Na posebni seji parlamentarnega odbora za okolje ni koalicija sprejela enega samega našega predloga, nekaterih sploh niso dali na glasovanje. Najbolj srhljivo je, da vztrajno govorijo samo o enem, torej o off-shore terminalu - kot da je in-shore terminal že varno pod streho, kot da je zanj že vse dogovorjeno. Pa ne bi smelo biti, saj je jasno, da zna biti celo še nevarnejši, vsaj za Koper. Ma saj tistega off-shore bi lahko skenslali tudi mi sami, ker imamo dovolj podpore in so zakonska določila na naši strani." Glede na vse že navedene dejavnike je bila s sobotno udeležbo zadovoljna. Posebej pomembno se ji je zdelo poudariti, da civilna družba ne protestira zato, ker je pač avtomatično treba biti proti, temveč zato, ker sploh ni treba biti znanstvenik, da doumeš, da zdaj predlagana rešitev ne bo delovala. Zelo resno mislijo aktivisti tudi s ponujeno alternativno rešitvijo, torej z lokacijo južno od Pulja, kjer je morje globlje, oddaljenost od obale večja in plovni režim primernejši.

Protesta so se s posebej bojno ozaljšanimi barketami udeležili tudi italijanski ribiči - vsaj nekaj tistih, ki se niso pokorili pritiskom iz Rima, o katerih se je poznavalsko šušljalo med protestniki, a nič konkretnejšega. Slovenski ribiči do Trsta niso mogli zaradi burje, posebej pa smo pogrešali udeležbo hrvaške flote. Prišla sta le dva ribiča iz Umaga, pa še tadva z avtom, saj se je hrvaški ribiški sindikat, podžgan z žugajočo senco Ruplove bele knjige, distanciral od sobotnega shoda. "Veste, to so okej ljudje," je kolege branil Vjeran Piršić, član okoljevarstvenega združenja Udruga Ekokvarner, "a so pravkar v metežu pritiskov in manipulacije s čisto vseh strani. Osebno sem vedno trdil, da bi morali - tudi če se kot sosedje drugače ne strinjamo glede devetindevetdesetih od stotih reči - vsaj glede tiste ene od stotih, kjer smo si res edini, stopiti skupaj in to jasno povedati. Čimvečkrat in čimbolj množično bo treba torej reči: OVA KANTA SVIMA SMETA!"

El Funeral de la Sardela

Gospod Vjeran je prepričan, da gre pri njegovih sonarodnjakih samo za resnično neugoden "mikrotrenutak" in da to, da tokrat niso pomagali pri organizaciji protesta, nikakor ne pomeni, da tega ne nameravajo storiti enkrat v prihodnosti. "Sicer sem razočaran, da se ni našlo dovolj moči, da bi se presegli trenutni nesporazumi, ki izhajajo iz zadnjega spora političnih elit ... To se mi zdi tako, kot kadar se na reprezentančni tekmi stepejo navijači Dinama in Hajduka. Brezveze. Ampak kakor sem drugače v odnosu do sveta pesimist, sem glede tega konkretnega vprašanja optimist: mislim, da nas bo vse skupaj srečala pamet."

Daleč najhujši problem se mu zdi lakajstvo uradne politike in za svojo domačo ne najde ene same lepe besede: "Hrvaška zunanja politika ima ta trenutek dve svetišči, Bruselj in Strasbourg, za Sanaderja pa radi rečemo, da ima en sam program, in to je EU. Pri nas je zdaj na oblasti frequent-flyer politika, ko naši predstavniki kar naprej letajo v Bruselj in temu rečejo 'posvetovanja', v resnici pa grejo tja na šoping in po domačo nalogo." Poleg krepitve sodelovanja in splošne ozaveščenosti se mu zdi najučinkovitejši kratkoročni cilj prizadevanje za uradno revizijo celotnega projekta gradnje terminala, glede česar naj bi nova italijanska vlada kazala nekaj znakov odprtosti. "Govorim seveda o celoviti reviziji, z revizijo čisto vseh dovoljenj vred - in če bi se to zgodilo, niti najmanj ne dvomim, da bi projekt, kakršen je, takoj padel."

V sklopu uradnega dela je nastopilo več kot deset govornikov. Slovenske barve je med drugimi zastopala vodja ribiške pisarne v Izoli Snežana Levstik; zagotovila je, da pomenita oba terminala konec ribištva in znižanje kakovosti življenja nasploh ter "začetek življenja v znanstveni fantastiki strahu". Italijanski aktivisti so mi povedali, da je velika sreča, da protestiranje ni prepuščeno zgolj Tržačanom: "Na srečo je tu še Slovenija. Pri nas večino ljudi prav briga, najdeš pa celo take, ki so ZA terminal. Če bi bilo odvisno samo od Tržačanov, bi terminal verjetno že stal." Nekaj gostov iz dveh sosednjih držav se je pritožilo nad pikolovsko podrobno obravnavo na meji, neki gospod je rekel, da so ga "postavili pod poseben režim vstopa v Italijo, ki je bil nekje na ravni vstopa v Sovjetsko zvezo leta 1985".

Med navzočimi se je smukal tudi kak naši javnosti po jasno izraženih stališčih dobro znan obraz. Francija Keka sem vprašal, ali se je njegov nedavni protestni marš od Ljubljane do Kopra izplačal. "Je! Tretji dan pohoda smo slišali, da je Rupel v Rimu rekel, da je pritisk javnosti doma velik. No ja, navzven so vsi proti - in če so res dovolj proti, bodo gradnjo že ustavili. Problem je grozljiva neosveščenost ljudi: v Kopru vejo recimo manj kot v Murski Soboti, to pa zato, ker se zdi, da je Popovič proti le navzven. Najpomembneje je, da se ljudem dopove, da jim bo projekt zjebal morje, in to za vedno." Ivo Godnič je bil še ostrejši: "Pričakoval sem veliko več ljudi. Hrvatarji so, slišim, malo našuntani. Dosti žalostno, da smo vsi skupaj tako neosveščeni. Pa ravno zato sem prišel, ker smo imeli danes tukaj resnično šanso stopiti skupaj in nekaj narediti. Ko sem se vozil s Krasa, me je prešinila misel, kako bi se obnašali Italijani, če bi jim hoteli kaj podobnega narediti Hrvati ali Albanci: napovedali bi vojno stanje, depeše bi letele ven še isti dan. Naši pa nič, nič, nič. Seveda, Rupla zanima Kirgizistan, Drnovška zanimajo kruh, voda in Darfur - pol jim pa cajta zmanjka."

Vtis nekaterih, da se nič ne dogaja, je okrog poldneva popravil vdor bande gledaliških frikov, ki so prišli pokopat ogromno kartonasto sardelo. "LA SARDEELA, LA SARDEELA!" je podobno melodiji refrena pesmi Na juriš družno pela četica, opremljena s potapljaškimi maskami, z ribiškimi mrežami in s plastičnimi trizobi, posrečen bataljon gospa na hoduljah in travestitov z gumijastimi hobotnicami na glavi. V spremstvu kitar, saksofonov in harmonike so večkrat odpeli potencialni poletni hitić El Funeral de la Sardela ter se družno zlomili ob zadnjem počivališču z rdečimi cvetovi potresenega nesrečnega kartonastega ribaka. Kljub temu dobrodošlemu zabavljaškemu vložku s pikro ostjo vsi domov niso odšli najbolj zadovoljni. "A ni to žalostno," me je za rokav sama od sebe pocukala mlada Jelena, ki je videla, da si ves čas nekaj pridno zapisujem v notes, "da je bil organiziran zastonj prevoz iz Pirana, Izole in Kopra, pa se je iz vseh treh krajev skupaj nabralo triintrideset ljudi za en sam avtobus. Ja, če nič drugega, kje so pa vsi okoljevarstveniki in razne organizacije? A je ljudem res tako vseeno? S Hrvati se gremo za pet metrov morja, nafto nam lahko pa na veliko zlivajo noter?! Skoraj dam teh pet metrov raje Hrvatom, samo da jih nihče ne zasvinja."