Jure Aleksič

27. 7. 2006  |  Mladina 30  |  Družba

Gibanje gre naprej!

Drni-appreciation society, part deux

Drni med turo po štandih z ezoteriko

Drni med turo po štandih z ezoteriko
© Denis Sarkić

Štatenberg je en tak malo bolj osamljen in ne najbolj spektakularno vzdrževan dvorec, ki pa ima za podobne namene čudovito notranje dvorišče. Na parkiriščnem travniku je bila posebej mična senca s pomočjo gromozanskega flaškona rezervirana za po besedah varnostnika "nekoga višjega" - in s kolego Sarkićem sva igrivo sklepala, da morda za Miho Jazbinška, ki sva ga med potjo srečala na pumpi. "Kaj, a vidva tudi hodita v Drnovškovo cerkev?" so naju po izkrcanju pozdravili drugi fotografi, medtem ko se je izza vogla razlegla salva huronskih JUJ-JUJ-JUHUHUJEV, kakršnih bi se človek prej nadejal v zadnjih štadijih vaške pijanke. Šlo je za vod lokalnih narodnih noš, ki so se - židano poplesavajoč pred grajskimi vrati - pripravljale, da bodo Drniju ob prihodu ponazorile, kako nastaja kruh.

Štantov z ezoteriko je bilo vsaj toliko, če ne še več, kot pred tedni na Turjaku. Grafološka delavnica, sladica iz pšeničnega zdroba, bioterapija, krepčilno žito Egipčanov, celostno razumevanje glasbe. Moja osebna favorita sta bila priložnosti prikladno poimenovana Drnulova marmelada in ustanova-fundacija NAZAJ NA KONJA, ki se zavzema za strokovni pristop k izvedbi vseh oblik terapevtskega jahanja. Edina razlika je bila, da je bilo tokrat le malokaj odmerjeno zastonj: če so ob ustanovnem srečanju gospe iz ljubljanske biotrgovinice masovno talale odlične, čeprav zaradi vsebnosti modificiranega škroba ne ravno atomsko zdrave vegepaštete (in si na ta račun pridobile vsaj eno zgoraj podpisano novo stalno stranko), je bilo tokrat za veliko večino robe treba seči v tošeljček. In to sploh ne plitvo: sadni riž za tristo, bučkin biosendvič za štiristo petdeset tolarjev.

Drni se je kot vsi veliki mistiki pojavil v oblaku prahu in dima. V tem primeru je prihajal iz izpuhov dveh gromozanskih BMW-jevih džipov, ki sta tvorila trdo jedro njegove odprave. "Mojbog, nemogoče bi bilo biti še bolj suh in še vedno dihati!" je takoj po njegovi utelesitvi dahnil član neusmiljenega medijskega krdela in tokrat bi se bilo težko ne strinjati. Ko zapišem, da je njegov pes še enkrat težji od njega, bo vsak racionalnejši bralec bržčas samo zamahnil in prhnil nad tako očitnim novim primerom časnikarskega prenapihovanja - a ubogi merjasec od Brodija se dejansko čisto res bliža stotim kilam, medtem ko si za Drnija ne bi drznil jamčiti, da jih ima v tem trenutku petdeset.

Takoj po prihodu je od lokalne skupnosti pokasiral sončnico in par knjig, ob grajskih vratih pa ga je najbolj pritegnil displej starodavne kovaške umetnosti, ob katerega izteku je sajastemu očaku pogumno segel v roko in se z glasom, ki je bil čez cel dan pogosto le prikazen šepeta, zahvalil za miniaturno podkev, ki jo je dobil kot nagrado. Takoj zatem so ga v kremplje dobile narodne noše in ga najprej popeljale pred primitiven oder iz nekaj desk, na katerem so štirje starejši občani s predpasniki in širokimi klobuki z vso silo udrihali po najosnovnejši surovini. "Mmmm," je poznavalsko kimal, medtem ko mu je mož v majici Turističnega društva Ložnica razlagal, da je to le prva faza, nakar so sledile še ostale tri, prek pravega miniaturnega mlinskega kamna vse do mamke, ki je z žuljavo plemenito dlanjo gnetla testo. Nov sproščeno kimajoč riktus je moral predsednik sproducirati na vrhu blažje vzpetine, kjer so mu farani postavili harmonikarsko zasedo in mu zapeli "Kruh ponoči spi, so besede tri, svetle kakor biseri, spoštoval jih bom vse dni!" - dolgo dolgo pesnitev, ki razen tega že omenjenega v navednicah pravzaprav nima nobenega drugega besedila, je pa bilo zato to kot refren ponovljeno več kot desetkrat.

Vseskozi božan s spontanimi aplavzi recimo slabih tisočih obiskovalcev je naredil kratko turo okrog stojnic. Ob vsaki je malo očetovsko pokimal in se, kjer je začutil potrebo po občutnejšem vložku, poslovil s svojo standardno mimobežno mantro: "Bomo skupaj kaj spremenili." Gospod v majici z napisom SWEDEN - THE LAND OF THE VIKINGS ga je povabil, naj se jim pri "duhovni sprostitvi" pridruži na otoku Pašmanu ter že tako neodoljivo ponudbo zabelil še s "Pa zdravilno blato imajo!", a je poletni itinerarij velikega državnika očitno že tako prenatrpan, saj je nazaj šepnil le nekaj priljudno nezavezujočega. Ves čas so mu ponujali najrazličnejše poslastice, a se ni hotel pregrešiti - pomislite, kako zoprno mora biti, če človek s strogim postom razstruplja organizem, a mu dobronamerna sol zemlje pred obličje vseeno neprestano lifra cele pladnje eko-bio-vege krasot, katerih zavrnitev pogosto vzame osebno. Večji del pladnjev je sicer uspel prestreči kot kanja čuječni PR ("Ne še zdej! Ne še zdej!"), vseh pak ne.

V svojem uradnem nagovoru je Drni razodel, da želi v sklopu društva vedno in povsod ustvarjati pozitivno energijo. Posebej je izpostavil našo skupno odgovornost, da ohranimo naravo za prihodnje generacije ter dvignemo zavest o njeni enkratnosti, ne pa da smo še naprej vpreženi v "brezsmiselni razvoj in pehanje za dobičkom". Vsi skupaj potrebujemo le toliko, kot je nujno za dostojno življenje - vse, kar je več, nas utegne samo obremeniti. Sveta na boljše ne more spremeniti nobena revolucija, temveč lahko to stori samo vsak sam pri sebi - in začela se bo nova doba! "Pomembni so kvalitetni odnosi, ravnotežje ... da nas ne premetava sem ter tja!" Z dejavnostjo gibanja bo vedno več ljudi, ki bodo "osveščeni", kar se po njegovi oceni čuti že zdaj. "Želim vam prijeten dan ... in ... gremo naprej z Gibanjem za pravičnost in razvoj!"

V zahvalo za ta iz čiste srčnosti in spodobnosti porojeni apel je bil deležen posebej toplega ploskanja, nakar mu je punče v narodni noši izročilo pušeljc, njena mamica pa štruco titanko. Da bi malo predahnil po govoru, so ga odpeljali na poseben vrt z lepim razgledom na okoliške livade, a so, željni svojih dvanajst sekund, tudi tam predenj masovno skakali zaljubljeni predstavniki čebelarskih društev in izdelovalci bukovih likerjev. Zanimivo je bilo opazovati, kako mu je uspelo mojstrsko izpopolniti svojo metodo pristopa k tem izmenjavam - kako pravzaprav ne reče skoraj nič, kako človeka nasmehoma predvsem gleda in mu blago kima, tako da si lahko potem sogovornik v ta orakelj kar sam naslika natanko tisto, kar rabi v tistem trenutku v njem videti. Tokrat so bili varnostniki razpostavljeni nekoliko bolj diskretno kot na Turjaku: sprva je bilo videti, kot da bi zanj prestregel metek en sam mrk fant z žičko v ušesu, a sem čez dan potem naštel vsaj tri. Res je, da tokrat okrog njega niso tvorili ozkega paranoičnega geometrijskega telesa - je pa tudi res, da je bila na prizorišču poleg njih prisotna še manjša brigada redarjev varnostne službe G7, katerih najmanj dva sta ob vsakem trenutku budno pazila nanj, tako da se je lahko v tem nestabilnem okolju vseeno počutil vsaj kolikor toliko varnega.

Z vrta so ga skozi vežo in po stopničkah gor odpeljali v sobano občudovat neko gromozansko abstraktno slikarijo, nakar se je inštaliral v senco belega šotora na glavnem dvorišču. Medtem ko je pravi pravcati sedemnajstčlanski orkester odigral instrumentalno verzijo Yesterday, je Drni srebnil pošteno dozo vode, medtem ko so ga gospe v tistih oreng najlepših letih maltene lastniško stiskale čez rame. Yesterday se je prelil v Darling, Save the Last Dance for Me in primež gospa v najlepših letih se je kvečjemu okrepil, medtem ko je okrog mize lep čas plesala s pohodniškim nahrbtnikom oprtana Cvetka Zalokar Oražem in vse skupaj entuziastično fotografirala. Gospa Cvetka je bila praktično edina prisotna na nacionalni ravni slovita zastopnica predsednikove bivše matične baze - kar je bilo morda malce žalostno, ko so se pa na Turjaku spiritualni kolosi iz LDS vendar tako številčno gnetli okrog mize s čevapčiči.

Pod belim šotorom je strelovod vse te pozitive - podpisujoč svoj bestseller - obsedel kar kako debelo uro. Pred sabo je imel razprostrto silno bogastvo ekopeciva, ki se mu je brez vidnejšega napora znal upreti - da vseeno ni v fazi tistega najstriktnejšega posta, pa je dokazal, ko je pozobal skoraj cel pladenj najbolj špartanskih kanapejev v zgodovini človeštva, namreč koščkov kruha z bobkom zelene paste na vrhu. Na odru je Alberto Gregorič, odet v kričeče rdeč pončo in z razkošnim sombrerom na glavi, pel mehiške narodne ter se pri tem drl "Viva Štajerska!" in "Arriba! El presidente!", kar je Drni igrivo pospremil z visoko dvignjeno dlanjo v pozdrav. Alberto je za tem zažuborel še "pesem dveh golobčkov, kateri hočejo biti svobodni", ob čemer si je PR sam pri sebi tiho ploskal z rokami in dajal takt, posebej filmski trenutek pa je bil, ko je predsednik samoiniciativno vstal od mize, da bi pozdravil starejšo gospo na berglah, ki se mu je potem skupaj z malce mlajšo spremljevalko razjokala v trojnem objemu.

Janeza Drnovška v življenju nisem vprašal ene same stvari - to pa zato, ker ga ponavadi nisem imel ob danih priložnostih vprašati ničesar perečega. Ker sem obenem skoraj vedno še kako živo začutil travmo že tako ogroženega telesa, ki ob vsakršnem vsiljevanju novinarske sodrge z naježeno kožo instinktivno leze samo vase, ga nisem nikoli moril samo zato, da bi pač imel v članku kak njegov žn-blj citat ... A tokrat je Mladina iz precej zanesljivih virov izvedela, da naj bi mu knjigo Učbenik življenja Martina Kojca - torej pradavno bukvo modrosti o tem, kako se bolezen nahaja predvsem v človekovi glavi, ki je bila Drniju pri njegovi duhovni renesansi v eno najosnovnejših opornih točk - pred časom podaril nihče drug kot Janez Janša. Kar bi bilo, če je res, seveda lahko več kot simpatično izhodišče za tri minutke luštnega, poučnega in še kar pozitivnega poletnega kramljanja o hecnih poteh usode, a je bilo tudi to očitno preveč za pričakovati.

Mož, ki so ga discipli na Turjaku krstili za slovenskega Gandhija, mi je dal najprej prek PR-a jasno vedeti, da se z novinarji na ta dan sploh ne bo pogovarjal, saj nam mora zadostovati njegov govor. Ker se je zdelo to glede na vabila za druženje, ki so priromala na medijske hiše, vseeno nekoliko preveč dvolično, sem se - žebrajoč pozitivistične haikuje - ponižno postavil na sam repek vrste po avtogramih hlepečih mamk in bioenergetikov. Ko je napočilo mojih dvanajst sekund, sem se z Učbenikom življenja v roki prijazno predstavil, a je naslovnik takoj odsekal, da se z mano ne bo pogovarjal. Ko sem ga vprašal, če mi lahko pove, zakaj, me je samo premeril, ne da bi me zares videl, in kot kislica jedko izdavil: "Moram?" Ko sem odvrnil, da bi mu bil vsekakor hvaležen vsaj za pojasnilo, je dejal: "Tukaj sem zasebno," in dejansko proti meni nestrpno odmahnil z rokico, kot bi odganjal muho. Ridikuloznost dejstva, da se je kot zasebnik Janez sem pripeljal z državno floto džipov in z bohotnim javno plačanim entourageem očitno ne pronicne pod ta skalp. Je pa tudi res, da je na štatenberško nedeljo očitno varčeval z energijo, ki jo je kmalu zatem vso poklonil ekipi nemških kolegov, s katerimi se je za cele tričetrt ure zaprl v sobano z gromozansko abstraktno slikarijo.

Ko so pri Deutsche Welle dobili, kar so želeli, se je vrnil in v prijetni senci na zadnjem vrtu sedel okrog mize skupaj s trinajstimi apostoli, torej trinajstimi najbolj zaslužnimi in prizadevnimi člani gibanja. "Se pravi ... vi ste gibanje," jih je nagovoril, na kar se je eno izmed deklet srčno odzvalo: "Ne ... ne ... Mi VSI smo gibanje." In s tem poudarilo tudi njegovo vključenost. Drni je imel na začetku krajši monolog, v katerem je ugotovil, da se Gibanje pravzaprav gradi samo od sebe, na podlagi iniciative članov in opažanj konkretnih problemov. Kar se tiče želja nekaterih, da bi se bolj posluževali uradnih kanalov in vzvodov, to po njegovem ne bi bila prioriteta, saj za politične institucije nasploh velja: "Tam se izgublja čas ... Gre se za to, kdo bo pameten ... Kdo bo izpadel bolj pameten." "Negativci" znotraj gibanja bodo hitro ugotovili, da preprosto ne pašejo zraven: "Nekdo, ki bi se zdajle nekaj prepiral, štrajk delal ... tega je dovolj drugje." Če se bodo na kakih volitvah pojavile "liste, ki so na naši liniji", jih lahko Gibanje tudi uradno podpre - ampak to mora priti od njih, ne iz centrale.

To bi bilo na kratko to: če ima kdo od trinajstih kaj za povedat, kakšno iniciativo, bo z veseljem prisluhnil, drugače gre pa na glavno dvorišče poslušat skupino Sto prašičkov prepeva. Apostoli so bili najprej sramežljivo tiho, nakar se je ojunačil kdo drug kot Miha Jazbinšek, ki je poskusil najprej tako malo naokoli, ko je spregovoril na splošno o bližajočih se lokalnih volitvah, na kar je Drni zadržano pripomnil, da bi bilo morda vredno podpreti Aktivno Slovenijo in da "veš, nad pravičnostjo in razvojem nimamo monopola", nakar je Jazbinšek pripomnil, da bi ga pa nad samim imenom lahko imeli, haha - in ko Drni ni in ni hotel upoštevati z največjo zajemalko odmerjenih namigov, je bivši minister za okolje in prostor vendarle prešel k bistvu in izjavil: "No, imam simpatijo do županske kandidature!"

"Dobro, grem poslušat Prašičke!" je Drni čez pol minute že napol vstal, a so se pri tem vendarle ojunačili še drugi in predlagali naslednji shod vsak v svoji regiji, na kar je Drni pripomnil, da bi septembra res lahko začeli z malo bolj takimi tematskimi srečanji in na koncu so se vsi veselo strinjali, da je "včasih že samo druženje lahko koristno". Še na livadi je podpisal knjigo deklici, ki je imela na rami vtetoviran srček, potem je dal dolg intervju neki vaški televiziji in se odpravil naprej podpisovat na svojo matično klop.

To je počel nenavadno dolgo, medtem ko so se za mikrofonom izmenjevali navidez naključni freestylerji. Neka gospa je tako prebrala lament o tem, kako vedno dvomimo le o sreči in dobrem v ljudeh, nikoli pa ne podvomimo o tem, ali smo zares nesrečni. Za njo je spregovoril kerlc, ki je povedal, da se ukvarja z razvojem motorja, ki bo imel polovico standardne porabe in bo obenem ekološko neoporečen - h kakršnemkoli sodelovanju je povabil kogarkoli, ki bi ga to zanimalo, ter se zahvalil Janezu Drnovšku za nesebično človeško pomoč, kakršne od državnika ne bi pričakoval. Marko Pogačnik, podpredsednik Gibanja, je prišel govorit naravnost iz Amerike po dvajseturni poti: zanosno je omenil "velike spremembe na subtilnih, nevidnih nivojih", ki jih v naši domovini čuti v zadnjem času. Naslednji je mikrofon zagrabil fant, ki sem ga nazadnje videl, kako ga zaradi glasnih protestov med sejo grobo odstranjujejo z balkona v državnem zboru: na vsesplošno navdušenje je naznanil, da pri Aktivni Sloveniji pripravljajo program izstopa Slovenije iz Nata. Zadnji je dobil besedo gospod, ki je zelo jedrnato povedal, da so angeli usmiljenja vsepovsod med nami in da čakajo, da bomo prišli na nivo, ko bomo sposobni kaj oddati: "Zato oddajmo ... ljubezen ... in Bog!"

Športni dan se je počasi, a nezadržno bližal koncu. Za sam zaključek je Drni trem udarnim kadrom podelil še poseben orden - medaljo z uradnim znakom Gibanja (v bistvu je šlo za umetniške eksponate, ki jih je društvo za tovrstne namene odkupilo od artista, ki mu jih ondan na Turjaku ni uspelo vseh prodati). Še par avtogramčkov, počasno polzenje proti izhodu, osebno slovo od tistih najneizogibnejših, varnostnikovo trpanje košare nekoliko uvele zelenjave v prtljažnik BMW-jevega džipa k štruci velikanki, oblak prahu - in asket z Zaplane se je odpeljal nazaj v legendo.

Ker sem nerad skregan in ker se v bistvu resnično strinjam s šolo, po kateri mora vsake toliko tudi novinar pogoltniti napuh in storiti tisti zrelostni korak naprej, sem Drniju naslednji dan v uradnih urah kot predsedniku države poslal mejl z vprašanjem in kakim hudomušnim podvprašanjem. Nisem bil zares presenečen, ko mi je dal po par urah prek PR-a vedeti, da ne bo odgovarjal - in pri tem kljub ponovni eksplicitni prošnji za pojasnilo zopet ne blagovolil obelodaniti, zakaj. Kaj bi na koncu koncev lahko sploh pričakovali od človeka, ki naj bi bil sposoben - tako so mi pripovedovali kolegi - na svojem višku kot predsednik vlade na jutro vnaprej dogovorjenega intervjuja klicati medij ter brezprizivno (in na koncu uspešno) zahtevati, naj zamenjajo spraševalca, in sicer naj bo to nujno kaka ženska.

V bistvu se ne ve, kdaj bo krahozijski mahatma naslednjič vpoklical svojo armado osveščenih, dobronamernih in zaskrbljenih. Veliko se je govorilo o septembrskem velikanskem zborovanju za Bežigradom, a je to svečo Drni pred apostoli precej brezprizivno ugasnil in utemeljil, da ni sredstev, saj članstvo članarine v pavšalu žal ne plačuje preveč pridno. Jeseni so torej megleno obljubljena taka malo bolj "tematska" srečanja - in z veseljem se jih bomo udeležili. Takrat nas bo moralo v zvezi s to toplo in božajočo placento univerzalne predanosti, s katero si je predsednik postlal svoja mučna bolna leta, začeti zanimati, kam točno se je - če si že pravi "gibanje" - dejansko premaknila.