Mateja Hrastar

27. 7. 2006  |  Mladina 30  |  Družba

Aroganca žrtev

Ali sem antisemitka, če me izraelski politiki spravljajo v bes?

Mateja Hrastar

Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine

Oriana Fallaci mi je bila všeč kot novinarka, nikoli pa mi ni bila prav zelo všeč kot piska. Bes in ponos se mi je vedno zdel pamflet zafrustrirane babe, čeprav občudujem njeno pripravljenost, da brez predsodkov in dlake na jeziku pove, kar si misli. A tega njenega iracionalnega besa proti neki veri, nekim narodom, nekim teroristom, nikoli nisem razumela. Dokler ...

... dokler nisem nekega jutra prižgala teletekst in prebrala, da so Izraelci raketirali bejrutsko letališče. I nikome ništa. V hipu me je popadla taka sveta jeza, tak iracionalen bes, da se mi je zdela Oriana najboljša prijateljica. A še preden sem se zadrla "p... izraelske!", me je prešinilo, da če izrečem te besede, postanem največja verbalna delikventka, kar si jih lahko zamisli svet, ki mu velja enajsta božja zapoved: Ne bodi antisemit. Ker za vse druge države na svetu bi mirne duše rekla, da so hudobci, če napadejo drugo državo, za Izraelce pa je vedno dvorezno - lahko si hudobec ti, ki si upaš podvomiti o pravičnosti postopkov Izraelcev. Zato sem se tisto jutro ugriznila v jezik in upala, da bo napad besa minil.

A ni. Zelo natančno vem, kaj me najbolj razbesni. Nepravičnost in neenakost v kombinaciji s kompleksom večvrednosti enega izmed akterjev konflikta in mojo lastno nemočjo v hipu spremeniti stanje. Izraelski napad na Libanon se v vseh kategorijah kvalificira za element, ki v meni povzroča jezo. Toda takih vojaških konfliktov je bilo v zadnjih letih že kar nekaj, pa me niso tako ziritirali. Napad na Irak je bil podobna zgodba, a ob tem nisem cepetala z nogami in v sebi tešila besnih izpadov. Morebiti tudi zato, ker sem tako naivno mislila, da pač eliminirajo tega Sadama, potem bo pa mir, ker bo mednarodna skupnost vendarle poskrbela za to, da ne bodo dovolili okupacije države. Ja, naivna sem bila. A v primeru izraelskega napada na Libanon me je razjezilo še nekaj drugega - nihče ni protestiral. Nobenih demonstracij, sankcij, resolucij, obsodb ...vsi so mlačni, najraje bi bili tiho.

Nekaj dni sem premlevala, kako naj ubesedim svojo jezo. Ugotovila sem, da mi to preprečujeta dve stvari: ta stari dobri antisemitizem in ta izraelska doktrina furanja arogance žrtve. Najprej o antisemitizmu.

Pa tu ne gre za religiozni ali rasni antisemitizem, ker nihče več ne krivi Židov za Jezusovo smrt in jih ne psuje kot pretkane lažnivce. Večina niti ne zanika pravice Židov do države. Toda tudi antisemitizem se je v teoriji posodobil. Sedaj obstaja novi antisemitizem. Novi antisemitizem je skovanka, ki so jo pogruntali sredi sedemdesetih, razmahnil naj bi se v Evropi po drugi infitiadi leta 2000, posebno pa naj bi bil razširjen med ameriškimi levičarji in intelektualno elito evropskih medijev. Priključili pa naj bi se jim še imigranti z Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, vsem skupaj pa naj bi bilo skupno podpiranje Palestincev v borbi proti Izraelu. Tako vsaj to definirajo židovski humanisti. Ko so se leta 2002 po bitki pri Dženinu na Zahodnem bregu (izraelska vojska je napadla begunsko taborišče, ker naj bi se tam skrivali teroristi) v angleških medijih pojavili zapisi, da so morebiti ubili tudi nedolžne civiliste, so jih takoj obtožili antisemitizma. Nikoli ni bilo do konca razjasnjeno, kaj se je tam v resnici zgodilo, ker sta obe strani podatke uporabljali v političnopropagandne namene. A kako pripravno je v legitimno kritiko Izraela vnesti klico antisemitizma, kar ljudi kar samo po sebi odvrača od tega, da bi si drznili oponirati vsemogočnemu Izraelu. Še posebno Evropejce, ki nekje podzavestno verjetno nosimo krivdo za to, kar se je zgodilo med drugo vojno. Zato ni čudno, da je State Department istega leta v poročilu o globalnem antisemitizmu zapisal, da je v Evropi prisotno antiizraelsko čustvo v obravnavanju tematike odnosov na Bližnjem vzhodu. Antisemitizem je recimo, da sta lahko rdeči križ in rdeči polmesec, ne pa rdeča Davidova zvezda. Antisemitizem je recimo, če v ZN govorijo o kršitvah človekovih pravic v Izraelu, ne pa o kršitvah človekovih pravic v Siriji ali na Kitajskem. No, če je tako, potem je potencialni antisemit vsakdo, ki pomisli, da jaffa pomaranče niso najboljše na svetu.

A pri teoriji antisemitizma tudi pojem novi antisemitizem ni bil dovolj. Ne, uvedli so še sekundarni antisemitizem. O tem recimo govori poročilo Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije iz leta 2006.

Razpravljali so tudi o tem, da je napadanje Izraela lahko antisemitsko. Za nekatere oblike antisionizma so ugotovili, da bi lahko imele nekatere obrise antisemitizma, predvsem v obliki enačenja Židov z državo Izrael in obtoževanje Židov na splošno za akcije Izraela kot države. Da pa bi zaobjeli res vse oblike protižidovskih reakcij, so definirali še sekundarni antisemitizem kot obliko antisemitizma, ki je posledica vzpostavitve tabuja izražanja antisemitizma. Recimo, če rečemo, da Židi manipulirajo z občutji krivde zaradi holokavsta. Hm, torej sem le sekundarna antisemitka. Ker edina stvar, ki jo Izraelu res zamerim, je, da se imajo za izvoljeno ljudstvo, za katero veljajo drugačna pravila kot za vse druge narode. No, pa smo pri drugem razlogu mojega besa. Ta "bolj enakost od enakih," ki ima svoj izgovor v tem, da so bili žrtve. Zaradi tega, ker so jih v preteklosti šikanirali in pobijali, so še vedno in na vekomaj amen bolj enaki od enakih. Enkrat lani se mi je zgodilo, da sem ponoči prišla na Brnik in me je skoraj zadela kap, ker sem pol ure pred odhodom svojega aviona videla vrsto ljudi izven letališke stavbe. A? Izkazalo se je, da je to vrsta za prijavo na letalo za Tel Aviv. Izraelska varnostna služba je okupirala polovico letališča, da je lahko potnikom na čarterski liniji proti Izraelu še pred čekiranjem pregledovala dokumente in prtljago. Ker oni so bolj ogroženi kot drugi. Ker oni so vnaprej določeni, da so žrtve. Ko sem kakšno leto kasneje v Parizu videla zabarikadirane in z varnostnimi kamerami opazovane sinagoge, mi je postalo jasno: oni so bolj ogroženi in so žrtve, ker sami producirajo idejo ogroženosti. V bistvu so se Američani oz. ameriška politika po 9/11 začeli obnašati enako: oni nas napadajo, mi se samo branimo. Mi smo le žrtve, ki se branimo pred hudobci.

Pozneje sem v knjigi Simona Wiesenthala - ki sem ga imela za pravičnega moža - Pravica, ne maščevanje prebrala: "Enkrat je pač treba vzeti na znanje, da ni mogoče ustanoviti kake države, ne da bi prikrajšali za pravice tiste ljudi, ki so bili že naseljeni na tem območju. Treba je biti zadovoljen že s tem, da so kršitve omejene in da je pri tem prizadetih razmeroma malo ljudi. Tako je bilo ob ustanovitvi Izraela. Navsezadnje je tam že dolgo živelo judovsko prebivalstvo, palestinsko pa je bilo v primerjavi z njimi redko naseljeno in je imelo veliko možnosti za umik. Nenehna zmagovita država Izrael namreč ne more večne čase graditi na simpatijah, ki jih svet izkazuje žrtvam." Ja, so arogantne žrtve, za katere veljajo drugačna pravila kot za vse druge. In ker sem prepričana, da smo vsi ljudje na svetu enaki, lahko požrem to, da sem sekundarna antisemitka, ker menim, da Izrael nima pravice napadati drugih suverenih držav, pobijati civilistov, nima pravice imeti jedrskega orožja, kršiti človekovih pravic samo zato, ker so bili v preteklosti žrtve. Če tega ne razumejo, jim lahko zrihtam dobrega psihiatra.