“Ne obupaj, nam zaupaj”

Bilo je pri družbeno moralni vzgoji, ki smo jo osnovnošolci v socialističnih časih usmerjenega izobraževanja fasali na urnik v sedmem razredu. V opisu del in nalog prosvetnih delavcev oziroma delavk, ki so podajale snov tega predmeta, za katerega podobno kot za telesno vzgojo niso bili predpisani nobeni učbeniki, je bilo, da nas v dveh šolskih urah tedensko oblikujejo v zavedne, odgovorne in široko razgledane samoupravljalce. Tršica je zaradi številnih obveznosti v zbornici tistega dne krepko zamujala, mulci pa smo se kratkočasili po svojih najboljših zmožnostih, tudi s priljubljeno besedno igrico vislice. Sošolec, s katerim sva fanatično zbirala Zlatno Serijo, Lunov Magnus Strip in italijanske porno revije, mi je pomežiknil in s kredo na tablo napisal:

P _ _ P _ _ _ J

Med ugibanjem manjkajočih črk sta hitro obvisela dva načitana sošolca, ko pa je odpovedala tudi največja piflarka v razredu, ki smo jo s težavo prepričali, naj za hec poskusi dopolniti besedo, je sošolec ponosno vpisal še zadnji manjkajoči črki C in U. Prav v trenutku zmagoslavja je v razred privihrala tršica in se kajpada takoj zapičila v sosledje velikih tiskanih črk na šolski tabli, ki so sestavljale besedo PREPUCIJ. Namrščila je obrvi in v mislih očitno brskala po slovarju tujk, kar sprva ni obrodilo željenih rezultatov. Gube na čelu je nato vendarle poravnala, sedla za kateder in z intonacijo, ki jo obvladajo le osnovnošolske učiteljice, zastavila tisto večno vprašanje: “No, kdo je to napisal?” Sošolec je pogumno dvignil roko. “Saj sem si kar mislila. Pa veš tudi, kaj to pomeni?” ga je tršica poskušala spraviti v zadrego. Toda sošolec se ni dal. “Seveda vem, prepucij je tista kožica, ki prekriva glavico... ee, penisa.” Čestitam, je komentirala tršica, preden smo preklopili na učni program in predpisano snov, pa jo je čisto neobvezno zanimalo še, kje je dvanajstletni mulc pobral to dokaj redko tujko iz strokovnega izrazoslovja, ki se v pogovornem jeziku praktično ne uporablja. “V Anteni,” je kot iz topa izstrelil sošolec.

Če se prav spomnim, je v tistem pismu zdrav kmečki fant spraševal dežurnega terapevta, naj mu prosim pojasni, kaj je tista bela snov, ki se mu občasno nabere pod kožico spolnega organa, ima precej neprijeten vonj in tu pa tam tudi neprijetno srbi. Okužba? Bolezen? In goreča prošnja, naj ga nikar ne pošiljajo k zdravniku, ker ga je preveč sram. Odgovor je zdravemu kmečkemu fantu nedvomno prinesel veliko olajšanje. Ne gre za infekcijo, še manj za bolezen, marveč za pomanjkljive higienske navade, so ga potolažili in mu svetovali, naj prepucij, kožni naborek na vrhu moškega spolovila, najmanj enkrat na dan potegne nazaj ter s toplo vodo temeljito spere loj, ki se izloča iz prepucija in mu rečemo tudi sirček oziroma smegma.

Okej, boste rekli, to je bilo pred 35 leti, v časih komunističnega enoumja in nesproščene Slovenije, ki je ihtela v federativnem primežu prisilno skrpane republike Jugoslavije. Delovni ljudje in občani so bili vpreženi v temeljnih organizacijah združenega dela, kmete se je zatiralo in izžemalo, znanje je bilo podplačano, zdravstvo podhranjeno, vzgojno izobraževalni sistem z neuravnoteženimi mediji na čelu pa pod drobnogledom partije. Zdaj je kakopak vse drugače, optimistično in uravnoteženo, v službi države blaginje, ki jo nova slovenska samozavest žene v smeri Megalaxie. Nismo več fizične osebe, ampak splošno razgledani, čustveno definirani, duhovno izpolnjeni prebivalci nebes pod Triglavom. In vsi vemo, kaj pomeni prepucij in kaj je smegma.

Pa oni dan po dolgem času vzamem v roke Anteno, ki ni več samostojna revija, temveč priloga slovenskega neuravnoteženega dnevnika, in slučajno odprem na prijetno roza straneh, kjer rubrika Zaupne besede od leta 1964 razburja starše, tršice, župnike in bržkone tudi kako koordinatorko projektnih združenj nevladnih organizacij.

"Motijo me spolne vonjave in na neki način se mi seks zdi nehigienski in umazan. Občutek imam, da bo fant bruhnil, ko zavoha mojo lulo. Kaj naj naredim, da odpravim te vonjave?"

Misleč, da mi je v roke prišla kaka jubilejna izdaja Antene z best of izborom zaupnih besed, sem avtomatično preveril datum na naslovnici. Zdelo se mi je namreč nepojmljivo, da se prebivalci in prebivalke svetilnika Evrope v 35 letih ne bi naučili umivanja med nogami. 17. julij 2006. In popolnoma običajna izdaja Antene.

"Živjo! Sem 13-letni fant in poslušam metal. Včasih se s frendi pogovarjamo, koliko ima kateri dolgega. Jaz in še en frend imava 8 cm, en drug sošolc, ki je pa panks, pa 6 cm. Ali je to zaradi muzike? Če ja, kakšno muziko naj poslušam, da mi bo še bolj zrasel? A je boljše black ali thrash metal? En frend je ratal raper kao zato, da bi lažje dobil punce. Zanima me, kakšni fantje so puncam bolj všeč, raperji ali metalci? Ful vam bom hvaležen za odgovor."

Okej, štekam, pri Anteni so uvedli novo satirično rubriko in brijejo norce iz puritancev, ki padajo v nezavest ob panojih s Playboyevimi zajčicami ali pa žebrajo očenaše, medtem ko otrokom v paniki zatiskajo oči pred rentgenskimi posnetki spolnega akta. Ampak zakaj niso spremenili logotipa in imena rubrike? No, in potem sem prebral še tole:

"Najprej naj pohvalim rubriko, ki je resnično v redu saj veliko ljudi najde rešitev za svoje težave prav tu. Dobro delo! Torej, sedaj pa na moj problem... Oba s punco sva stara 16 let in skupaj sva že skoraj štiri mesece. Zadnjič sva s punco postala malce bolj strastna in ko mi ga je 'zdrkala' mi je malce prišlo tudi po roki... Roke sem si sicer temeljito (tudi z milom) umil, a kakšnih 20 minut po tem sem tudi jaz njo zadovoljeval z prsti. Sicer po mojih informacijah za to skorajda ni možnosti, ampak vseeno bi se rad prepričal, je možno da bi punca tako zanosila? Že vnaprej hvala za odgovor."

Ogledalo patologije naroda

V svetem prepričanju, da takšna ignoranca glede osnovnih dejstev o reprodukciji, kljub odmevnim kardinalovim neslanostim o ginekoloških klinikah, pri teh letih v sproščeni Sloveniji 21. stoletja enostavno ni mogoča, sem brž vizualiziral oporne točke teorije zarote, po kateri se Antena kot priloga neuravnoteženega dnevnika že vnaprej fino zajebava iz elevirane dikcije našega predsednika vlade, ki v programu 2007 - 2023 ugotavlja, da so vojna, revolucija in "povojni čas nesvobode" poškodovali našo kulturo zaupanja, za družbo sproščenih, srečnih ljudi pa potrebujemo prav medsebojno zaupanje in partnerstvo, "odkrito in pošteno, dobronamerno javno besedo". Toda Milan Slana, odgovorni urednik Antene, me je prizemljil s srhljivimi dejstvi. "Pisem, ki jih objavljamo v rubriki Zaupne besede, si v naši redakciji nihče ne izmišljuje, ker za kaj takega ni nobene potrebe. Na naš elektronski naslov vsak teden prispe na desetine pisem, med katerimi je še veliko bolj komičnih in neverjetnih. Vso elektronsko pošto posredujemo našemu sodelavcu, otroškemu psihologu, ki odgovarja na pisma in se razumljivo ne želi javno izpostavljati. Seveda dopuščamo tudi možnost, da si pisci sami izmišljujejo probleme in travmatične situacije, toda glede na dejstvo, da je večina pisem opremljena z avtentičnim elektronskim naslovom, mnoga pa so celo podpisana z imenom in priimkom, ki jima sledi GSM številka, so fantazijske zagate po mojem mnenju v manjšini. Včasih so pisma, ki opisujejo nasilje v družini, tako obupana in pretresljiva, da resno razmišljamo, ali naj v zvezi z njimi obvestimo tudi pristojne socialne službe in policijo," pravi Slana. In res, zelo me zanima, kako bi denimo presvitli kardinal Rode kometiral tole pismo:

"Sem 15 letna punca, ki ima več problemov. Prvi je: imam fanta, ki me pretepa, ko me kakšen fant samo pogleda. Tudi seksava takrat, ko on hoče. Pustiti si ga ne upam, saj mi je rekel da sem preveč sladka, da bi me pustil. Drugi problem: noseča sem že 3 mesece in fant je rekel, da če je otrok njegov, da me bo ubil, zato me je že velikokrat pretepel in porinil po stopnicah. Prosim povejte, kako naj splavim."Del krute realnosti je tudi dejstvo, da boste zaupne besede, ki odpirajo niz problematičnih vprašanj o domnevno sproščeni slovenski družbi in postavljajo pod vprašaj klasične predstave o vlogi družine v mladostnikovem razvoju, zaman iskali prav v poštenem, uravnoteženem in na videz zelo altruistično našponanem verskem tisku. V mesečniku Ognjišče so pred kratkim resda obravnavali pismo bralke, ki naj bi jo maltretiral mož muslimanske narodnosti, v svetli katoliški tradiciji pa so ji znali svetovati le to, da naj bo ob njegovih izbruhih nasilja še naprej lepo tiho. Jasno, štejejo samo mirne, ponižne in trpeče ženske. Tudi v tedniku Družina imajo večna vprašanja in za skupnost pomembne tematike pri obravnavi prednost pred nelagodjem posameznika:

"Ali je mogoče, da nekoga brez njegove osebne privolitve obsede hudi duh, če pa vemo, da je Sveti Duh močnejši. Nekje sem prebral, da se mora človek osebno odločiti, da se 'izroči' Satanu. Človek, ki pa se izroči Bogu, je gotovo pod njegovim varstvom, saj je Bog Kralj in Zmagovalec, mar ne? To me zanima še posebej zaradi incidenta s p. Rogerjem. Ali je bila ženska samo 'zmešana' ali pa jo je res obsedel hudi duh v trenutku?"

Karizmatični pater Branko se v odgovoru sicer izogne tistemu delu Jankovega vprašanja, ki se tiče ženske, je pa zato toliko bolj precizen pri analizi lika in dela hudega duha: "Ko s pokovko v naročju gledamo The Exorcist ne-vem-že-kateri-del, za našimi hrbti hudič na neviden način povzroča veliko večjo in daljnoročno škodo. Lahko rečemo, da je sprožil velik slepilni manever. Pop-kulturni pandemonizem (s heavy metalom na čelu) mu služi za preusmerjanje pogledov od resničnih grozot k rogatim klovnom - h karikaturam zla. Čeprav seveda ne izključujemo, da demon deluje tudi v dark-sferah popa."

Tiste prve prave Zaupne besede, ki se pišejo z veliko začetnico, so leta 1964 zrasle na zelniku zimzelenega novinarja, športnika, humorista, publicista, organizatorja in sploh multipraktičnega Toneta Fornezzija-Tofa, takratnega urednika Antene, ki je v tako imenovanem resnem medijskem prostoru vse do prihoda Bojana Požarja predstavljal sinonoim tabloidnega novinarstva. "Zamisel o rubriki z zaupnimi besedami se mi je porodila zato, ker je na uredništvo prihajalo veliko osebno obarvanih pisem bralcev. Izmislili smo si slogan 'Ne obupaj, nam zaupaj' in bralci so ga dobesedno upoštevali, saj pošti ni bilo videti konca," se spominja Tof. "Ne, vprašanj si nisem izmišljeval, ker je bilo več kot dovolj resničnih. Sem pa včasih v časovni stiski na kakšno odgovoril, kar je drugače redno počel psihiater dr. Jože Lokar. Najbolj se spomnim obupanega pisma nekega mladega bralca, ki je tarnal, da ima krivega tiča, in spraševal, kaj naj stori, da se mu bo zravnal. Odgovoril sem mu, naj se ne sekira; Turki so imeli krive sablje, pa so kljub temu osvojili pol Evrope." Tof pravi, da so fantje povečini tarnali zaradi domnevno premajhnih curakov in prehitrih orgazmov, punce pa je v glavnem zanimalo, kdaj začeti s spolnimi odnosi in kako preprečiti zanositev, saj takrat še ni bilo kondomov za vsakim vogalom.

Čeprav so bile Antenine Zaupne besede od nekdaj priljubljeno, često pa tudi referenčno branje za otroke in mladino, se je v kolektivno zavest slovenske poljudne seksologije najbolj vtisnila frivolna, jezična in ponavadi nič kaj sočutna intimna svetovalka Helena, ki je svojo virtualno ordinacijo v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja najprej odprla na straneh TT-ja (Tedenske tribune), ko je ta ugasnil, pa jo je preselila v ITD (Informativni tednik Dela) in nato še v polemični Teleks. To so bili najbolj prominentni tedniki takratnega Časopisno grafičnega podjetja Delo. "To so bila najboljša leta moje novinarske kariere. Leta, ko si lahko določene skrivnosti ohranil zase. Ko sem se pred kratkim iz ozadja udeležila srečanja kolumnistov, ki so v Teleksu spočeli Uro kulturne anatomije, je beseda tu pa tam nanesla tudi na Heleno in njeno rubriko. Veste, da večina takratnih bralcev še zmeraj ne ve, da sem jo pisala jaz," se smeje Bernarda Jeklin, železna lady slovenskega novinarstva, ki se je kakih dvajset let skrivala za krinko fatalno izkušene seksologinje, vmes pa zašibala še družinsko revijo Jana in zasnovala še zmeraj najbolje prodajani slovenski tedenski tabloid Lady. "Oh, seveda sem si izmišljala vprašanja. Zelo veliko pisem sem si izmislila, ampak samo na začetku. Pokojni Zoran Jerin, urednik TT-ja, je v tujem tisku naletel na rubriko, v kateri je neka zamorklja odgovarjala na intimna vprašanja. Rekel mi je, da bi bilo fino, če bi tudi mi imeli kaj podobnega, in tako se je začelo. To je bil moj osebni novinarski performans. Uvajati sem začela novo izrazoslovje kot na primer tič za moški spolni organ," se spominja Jeklinova in dodaja, da z mamo dolgo nista govorili, ko je slučajno izvedela, kakšna prostaštva zapisuje njena hči. "Moj namen je bil narediti zabavno branje ter obenem razbijati tabuje in preganjati predsodke. Čeprav smo živeli v obdobju samoupravnega socializma, ki v vseh pogledih le ni bil tako svinčen, kot nam ga hočejo zdaj namalati, je bilo duhovno okolje takrat zelo farško. Klerikalci so se zelo razburjali, toda kakšnega formalnega zgražanja ni bilo ne z njihove ne s partijske strani. Na osebna pisma je takrat v Tovarišu odgovarjala tudi Stanka Godnič, ampak vse skupaj je bilo zelo naivno in farško." Jeklinova pravi, da so se na Helenin naslov kmalu začeli zgrinjati kupi pošte. Med njimi je bilo veliko anonimk, v katerih so pisci osirali sosede in sodelavce. "Še več pa je bilo pretresljivih pisem, v katerih so se zrcalile osebne stiske in vsa patologija tega naroda. Krvava, resna pisma, hujša od vsega, kar sem si kdajkoli izmislila. Ta pisma sem dolgo hranila. Za vsak slučaj, če bi kak izvedenec sociološke stroke začel raziskovati ozadja njihovih zgodb. Nič podobnega se ni zgodilo in na koncu so pristala med starim papirjem." Med vprašanji, na katera je morala najpogosteje odgovarjati, Jeklinova izpostavi malodane ista kot njen kolega Tof. "Ženske, pa to ne najstnice, so me največ spraševale, kaj naj storijo, ker njihovim moškim prehitro pride, one ostanejo nepotešene, dedcem pa se potem teh stvari dolgo ne ljubi več početi."

V objemu pozitivne energije

Ne glede na politiko pomladne sproščenosti, ki buhti z vseh strani in si nekompetentno podreja sfere človekovega delovanja in udejstvovanja, prebivalci države blaginje v spolnosti očitno niso nič bolj razgledani. Kvečjemu manj. Na kakovosti dejansko pridobiva le stanje duha, ki ga Bernarda Jeklin imenuje farško. "Po cerkvenih zapovedih je nenormalno vse, kar ni koitus v prokreativnem smislu. Bog naj bi človeku dal vedenje o spolnosti samo zato, da bi nadaljeval vrsto. To je neumnost, bog pa ni neumen. Če bi to hotel, potem nam ne bi dal spolnega poželenja, erogenih con in užitka v telesnosti. Resnica je drugačna. Sleherno spolno dejanje, v katerem uživata oba partnerja, je normalno. Objektivnost je v tem primeru povsem irelevantna,” mi je v intervjuju pred leti povedal prim. dr. Marijan Košiček, psihiater, psihoterapevt ter avtor prvega in edinega slovenskega seksološkega leksikona, ki je svoje vedenje posvetil preučevanju spola, ljubezni in zakona. Na to temo je napisal tudi kakih trideset knjig, ki pa jih tisti, ki bi jim najbolj koristile, ne bodo nikoli vzeli v roke, saj jih podobno kot obcestne panoje z rentgenskim posnetkom koitusa smatrajo za čisto pornografijo. Dr. Košiček je bil namreč zadnji akademsko izobraženi psihoterapevt, ki je vse do smrti leta 2003 pod svojim pravim imenom v rednih časopisnih rubrikah obširno odgovarjal na pisma bralcev s seksualno problematiko. Mnogi so ga ohranili v spominu kot najpopularnejšega seksologa, ki je naprej Jugoslovanom, nazadnje pa Slovencem skušal dopovedati, da ljubezen ne pride sama od sebe in da tudi takrat, ko pride, pogosto boli. "Ne tolažimo se z lažnim upanjem, da so nebesa ali kake vesoljske sile odgovorne za naše življenje, za napake, ki jih delamo, za predsodke, ki jim sužnjujemo, za samoprevare, s katerimi se slepimo," je svetoval Slovencem in Slovenkam, trajno zaznamovanim s kroničnim alkoholizmom, negotovimi prvimi poljubi, nesrečnimi ljubeznimi, (z)dolgočas(e)nimi parterji, mozolji, prehitrimi in nekvalitetnimi orgazmi ter pomanjkljivimi higienskimi navadami. Po dr. Košičku - s častno izjemo eruptivnega in konstantno provokativnega dr. Janeza Ruglja - na področju seksualnih nasvetov nihče več ne želi ali pa ne zna brez dlake na jeziku periodično uveljavljati svoje akademsko potrjene avtoritete. Drži, enega od verjetnih razlogov gre iskati tudi v razvejanosti svetovnega spleta in poplavi specializiranih forumov, na katerih si volilno telo daje duška in tako z izganjanjem paranoičnega strahu pred goloto in seksualnostjo postopoma zdravi samo sebe.

Zanimivo, prav v času, ko nam premier napoveduje obdobje materialne blaginje z zabaviščnimi parki vred, v medijih narašča število alternativnih, ezoteričnih in duhovno usposobljenih gurujev, ki za zaščito pred negativnim žarčenjem priporočajo, da na "škodljivo mesto postavimo ribje konzerve; olje namreč vsrka geopatsko energijo. Deset konzerv pod posteljo je dobra zaščita za mesec dni." Če pri hiši nimate ribjih konzerv, lahko uporabite ogledalo, ki ga morate pod posteljo položiti tako, da ga obrnete proti tlem. Veliko se govori o škodljivih učinkih elektromagnetnega sevanja. Se lahko zaščitimo tudi pred to nadlogo? Seveda, pred sevanjem najbolj priljubljenega gospodinjskega aparata televizorja učinkovito varuje že kozarec vode, ki ga postavimo pred televizijski sprejemnik.

Ženska deset let dela v banki, doživlja grožnje, ustrahovanja, nesramnosti, šikaniranje in poniževanje. Nalagajo ji dela, ki niso v njeni pristojnosti. Končuje študij, išče novo službo. Trese se kot šiba na vodi, čeprav poskuša živeti umirjeno. Razmišlja, da to ni normalno življenje. Kaj ji svetujejo?

"Vaši šefi morajo postati bolj človeški. Tako pri vas kot marsikje drugje. Na delavca ne smejo gledati kot na številko. Če to počnejo, so na nizkem nivoju zavedanja. Vendar tega mora biti vedno manj. Nihče nima pravice, da razpolaga z drugim človekom kot s stvarjo. Če to počne, se bo zanj končalo slabo. Če imate možnost dobiti boljšo službo, jo vzemite. Če pa ne, se ogradite z zaščitnim pasom pozitivne energije. Nič vam ne bo moglo do živega. Stresite proč vse slabe misli, vso jezo, vse skrbi, ki vas mučijo. Naj vas nič ne vrže iz tira. In videli boste, počasi se bodo začele stvari spreminjati. Negativci okrog vas se bodo začeli spreminjati. Začeli se bodo zavedati. Postali bodo bolj človeški."

Dokler tak nasvet preberete na prtičku kake kitajske restavracije, je vse lepo in prav, ko pa ga v družinski reviji podpiše oseba z imenom dr. Janez Drnovšek, ki je po funkciji predsednik Slovenije, pa situacija meji že na neodgovornost, da o slabem okusu, ki ga takšno branje pusti v ustih, niti ne govorimo. Poznate morda kakšno težavo, zadrego, stisko, bolezen ali travmo, s katero tale odgovor ne bi bil kompatibilen? In hej, se morda spomnite odgovora, ki bi bil lahko bolj abstrakten? Mimogrede, pred leti je na straneh Jane abstraktne duhovne obliže na konkretne slovenske rane lepila oseba, katere karizmatičnost nikoli ni bila pod vprašajem, njeno avtobiografsko pisanje pa je prav tako tolklo v vrhove lestvic najbolje prodajanih slovenskih knjig. Gre za Slovenko leta, nesojeno predsednico Slovenije in predčasno upokojeno salezijansko nuno Vido Žabot, ki jo je ždenje za samostanskimi zidovi prekalilo v poznavalko človeških stisk. Ko se je (enkrat) sama znašla v (časovni) stiski, je tipično slovensko stisko z odgovorom nanjo vred prepisala iz italijanskega tiska. Pa čeprav prepisovanje dokazano vzame več časa kot pisanje. Lepa Vida se je posula s pepelom, mediji so počasi pozabili nanjo, slovenske duše pa so se naučile živeti tudi brez njenih krepčilnih besednih juhic. Zdaj menda poučuje nekje v Italiji. In tistim, ki so tega vredni, deli nasvete za zdravo, lepo in bogato spolnost.