Ne pozabite Hirošime!

Po II. svetovni vojni je Slovenijo obiskal Louis Adamič, ameriški pisatelj slovenskega rodu. Sprejel ga je tudi Josip Vidmar, ki je potem leta 1986 v intervjuju Janji Žitnik razkril, da mu je Adamič zaupal tudi tole: "Celo to mi je enkrat rekel, da je hotel Truman vreči atomsko bombo na Slovenijo zaradi tistega ameriškega letala, ki so ga naši sklatili. In da je on, Adamič, to preprečil." Kaj pa še, boste rekli - Adamič se je napihoval! Ali pa si je Vidmar vse skupaj izmislil! Rekel vam bom le tole: ko boste prebrali tale tekst, se še enkrat vprašajte, ali je mogoče, da je hotel Harry Truman na Slovenijo vreči atomsko bombo.

Za začetek, 16. julija 1945, ob 5.30, tik pred zoro, so v novomehiškem Alamogordu uspešno izvedli test prve atomske bombe. Harry Truman, tedaj novi ameriški predsednik, je bil 16. julija v Potsdamu. Ker je bilo v Evropi vojne konec, se je hotel s Stalinom dogovoriti, kako končati vojno na Pacifiku - kako zlomiti Japonsko. Ker pa je Stalin - menda zaradi rahlega infarkta - zamujal, je sklenil, da si ogleda Berlin. Opustošenje, ki ga je videl, ga je presunilo: "Hitlerjeva norost... Hitler je bil brez morale in njegovo ljudstvo ga je podprlo... Tako žalostnega prizora še nisem videl... Pomislil sem na Kartagino, Baalbec, Jeruzalem, Rim, Atlantido, Peking, Babilon, Nineveh." Ko je tisti dan izvedel, da je test atomske bombe uspel, so mu pred očmi hitro zaplapolale apokaliptične, bliblične vizije: "Odkrili smo najhujšo bombo v zgodovini sveta. To bi lahko bila ognjena destrukcija, ki so jo prerokovali v dolini Evfrata, v času Noeta in njegove čudovite barke." Toliko o "viziji", ki je očitno navdihnila Busha. "Za svet je dobro, da atomske bombe ni odkril Hitler ali pa Stalin." V svoj dnevnik je tudi takoj zapisal, da bo z atomsko bombo ciljal le vojaške objekte, ne pa civilistov. Toda šit - Japonska je bila en sam vojaški objekt. V vsaki civilni hiši so izdelovali orožje. Ali pa ga skrivali. Heh, tako kot danes v južnem Libanonu - in v Gazi. Ne moreš zadeti vojaškega objekta, ne da bi pri tem zadel tudi civilistov. V Hirošimi je takoj umrlo 100.000 ljudi, v naslednjih petih letih pa še 100.000. V Nagasakiju jih je takoj umrlo 70.000, v naslednjih petih letih pa še 70.000.

Iskreno rečeno, Truman bi lahko imel še eno "vizijo" - z malce samoironije bi si lahko predstavljal nas, kako se 20 dni kasneje vozimo med ruševinami Hirošime in Nagasakija, ki sta jima Fantek (Little Boy) in Debeluh (Fat Man), potegnila kožo z obraza, in kako se zgražamo: "Trumanova norost... Truman je bil brez morale in njegovo ljudstvo ga je podprlo... Tako žalostnega prizora še nismo videli... Pomislili smo na Kartagino, Baalbec, Jeruzalem, Rim, Atlantido, Peking, Babilon, Nineveh, Berlin." Truman se je pač že pred prihodom v Potsdam odločil, da bo Japonsko zasul z atomskimi bombami. Vojni minister Henry Stimson, 77-letni golob, ga je sicer prepričeval, da naj Japoncem nekako omogoči ogled demonstracije atomske bombe, da naj jim pokaže, kaj jih čaka, če ne bodo takoj kapitulirali, da naj jih torej posvari, še toliko bolj, ker je bila Japonska od vojne in stalnih ameriških "strateških" bombardiranj povsem razdejana in opustošena, ker je bila brez rezerv in brez zaveznikov, ker so bili vsi proti njej, ker je bila ekonomsko izčrpana, tako da bi jo že totalni embargo in goli obstoj atomske bombe - oz. "skrbno tempirano svarilo" - prisilila v kapitulacijo, toda Truman ni trznil. Račual je na troje:

* Prvič, da bo atomska bomba zlomila Japonsko ter skrajšala in končala vojno na Pacifiku.

* Drugič, da bo z atomsko bombo rešil življenja mnogih ameriških vojakov, ki bi sicer padli ob invaziji na Japonsko (ob invaziji na Okinavo je padlo 12.500 ameriških vojakov).

* In tretjič, da v primeru atomske bombe ne bi potreboval sovjetske pomoči, tako da bi imel potem pri povojni delitvi Evrope boljše pogajalsko izhodišče - teritorije, ki bi jih sicer moral prepustiti Stalinu, bi lahko zadržal zase. Ali kot mu je sikal novi zunanji minister James Byrnes, 66-letni hardcore jastreb: "Po vojni bo Amerika lažje diktirala pogoje."

Protiargument pa so dodali tudi generali: hej, kaj če bi demonstracija atomske bombe spodletela? Kaj če bi kaj zatajilo? Kaj če bomba ne bi eksplodirala? To bi bila blamaža, ki bi japonski fanatizem le še naelektrila! Plus: če bi Japoncem razkrili, da imamo atomsko bombo, bi po vseh mestih razvozili vojne ujetnike in jih prelevili v neprostovoljni živi ščit! Z magičnim "svarilom", ki bi preprečilo lansiranje atomske bombe, tako ni bilo nič. Nobenega embarga - v poštev je prišel le "preventivni" udarec z atomsko bombo. Še več, Truman je naredil vse, da Japonska ne bi kapitulirala. Vedel je namreč dvoje:

* Prvič, da je Japonska voljna kapitulirati (navsezadnje, prestregli in dešifrirali so telegrame Naotakeja Sata, japonskega ambasadorja v Moskvi, ki je skušal Stalina prepričati, da bi nastopil kot posrednik pri japonski kapitulaciji).

* In drugič, da Japonska ni voljna kapitulirati brezpogojno. Specifično, Japonska je bila voljna kapitulirati pod enim pogojem: da cesar ostane na prestolu - da se ga torej ne odstavi in razglasi za vojnega zločinca.

Če bi Truman pristal na ta pogoj, bi Japonska kapitulirala, vojne na Pacifiku bi bilo konec in nihče ne bi več umrl. Toda ko je 16. julija - med postapokaliptično turo po Berlinu - izvedel, da je test atomske bombe uspel, mu je bilo jasno, da mu na ta pogoj ni treba pristati. V poštev je prišla le brezpogojna kapitulacija. In tako je Potsdamska deklaracija vključevala tudi ta pogoj - pogoj, za katerega so vedeli, da ga Japonci ne bodo mogli sprejeti. Enostavno rečeno: cesarjev režim naj bi zamenjala demokratično izvoljena vlada... ee, vlada, ki bo produkt "svobodno izražene volje japonskega ljudstva". Rečeno v sodobnem jeziku: Američani bodo "zamenjali režim" in "prinesli demokracijo". Bushevo sprenevedanje z iraškim diktatorjem Sadamom Huseinom je bilo le replika Trumanovega sprenevedanja z japonskim cesarjem Hirohitom. Toda Trumanu se je po glavi motalo še nekaj: kaj če bi ameriško ljudstvo izvedelo, da je imel v rokah atomsko bombo in da od Japonske kljub temu ni izsilil brezpogojne kapitulacije? Še celo Stimson, veliki moralist, ki je fantaziral o tem, da bi Stalinu novico o odkritju atomske bombe posredovali v zameno za liberalizacijo in demokratizacijo Sovjetske zveze, je po vojni zapisal, da "ameriškemu ljudstvu ne bi mogli več pogledati v oči", če atomske bombe ne bi uporabili. Ne, pogojna kapitulacija ni prišla v poštev - Američani Japoncem že ne bodo izpolnjevali pogojev! No way! Japonce je bilo treba ponižati. In atomska bomba je bila dovolj ponižujoča. Le zakaj ne? Pri atomskih bombah, ki sta 6. in 9. avgusta razdejali Hirošimo in Nagasaki, je šlo tudi za maščevanje... ee, za retaliacijo. Ne pozabite na Pearl Harbor! Da bi pa na Japonce in Američane naredil čim večji vtis, ni dal odvreči le ene atomske bombe, ampak dve. Carl Spaatz, poveljnik zračnih sil, je hotel odvreči še atomsko bombo na Tokio, toda Truman tretje atomske bombe ni hotel avtorizirati - misel, da bi "zradiral še 100.000 ljudi, se mu je zdela preveč grozna", kot je rekel Henry Wallace, minister za trgovino. Dve "mesti mrtvih" sta bili dovolj. Truman je bil populist: ljudem je dal to, kar so hoteli. In seveda, da bi na Japonce in Američane res naredil vtis, je izbral Hirošimo in Nagasaki, dobro ohranjeni mesti, ki se jih ameriška "strateška" bombardiranja do tedaj niso dotaknila - "kazen", s katero so ju zadeli, se je tako lepše videla. Busheva zahteva po brezpogojni razorožitvi Iraka in izraelska zahteva po brezpogojni vrnitvi dveh ugrabljenih vojakov - oh, in še prej izraelska zahteva po Hamasovem brezpogojnem priznanju Izraela (da se Hamas brezpogojno odreče zahtevi po "uničenju Izraela") - sta le repliki Trumanove zahteve po brezpogojni kapitulaciji Japonske. Ko je univerza Oxford Harryju Trumanu leta 1957 podelila častni naziv, je oxfordski profesor G.E.M. Anscombe temu nasprotoval, to pa zato, ker je bilo "Trumanovo vztrajanje na brezpogojni kapitulaciji Japonske vir vsega zla". Toda bilo je prepozno: čikaški profesor Jacob Viner, sicer ekonomist, je že leta 1945, takoj po Hirošimi in Nagasakiju, izračunal, da je atomska bomba najcenejše orožje za pobijanje ljudi. Ko že ravno govorimo o terorju, ne.

Naključni predsednik

Harry Truman je bil naključni predsednik: 12. aprila 1945 je nasledil umrlega Franklina Delana Roosevelta, ameriškega superjunaka, Boga, ki je Ameriko rešil pred katastrofo in jo iz velike depresije odpeljal v raj. Truman je vedel le eno: da mora čez njega. Da noče ostati v njegovi senci. In bil je v senci: da je Amerika skrivaj razvila atomsko bombo, "nov eksploziv s skoraj neverjetno destruktivno močjo", je izvedel šele 24 ur po predsedniški prisegi. O atomski bombi ni imel pojma, pa četudi je bil ameriški podpredsednik - in četudi je leta 1941 ustanovil posebno senatno komisijo, ki je nadzorovala porabo vojaškega proračuna. Bil je pač preprostež iz Missourija, lojalen demokrat, diskretni fan New Deala, preprostih vrednot in malih skupnosti, nevsiljiv, ljudski in brez karizme. Začel je v vložišču nekega lokalnega časopisa, nadaljeval kot kontrolor delovnega časa pri železnici in nižji bančni uradnik, potem pa se je prelevil v kmeta. Malce je špekuliral z rudnikom cinka in nafto, toda obe podjetji sta propadli. Vpisal se je v Nacionalno gardo, se šel leta 1917 borit v jarke I. svetovne vojne (kot artilerijski stotnik), po vojni pa odprl trgovino, ki je kmalu propadla, toda Truman - vojni veteran, mason, baptist - se je zdel Tomu Pendergastu, Donu Kingu missourijske demokratske stranke (kasneje so ga zaradi davčnih utaj zaprli), primeren za politiko: najprej ga je dal izvoliti za sodnika, potem ga imenoval za direktorja državnega urada za zaposlovanje, leta 1934 pa ga je dal izvoliti v kongres. In tako je Truman postal senator - čudežno in povsem presenetljivo. Podeželan, ki se mu dogaja. Leta 1940 je nasprotoval Rooseveltovi kandidaturi za tretji predsedniški mandat, toda ko je Roosevelt leta 1944 stopil v četrti predsedniški mandat, je postal njegov podpredsednik. Roosevelt ga resda ni spustil blizu, toda kmalu je umrl. Podeželan, ki se mu dogaja. Naključni politik, ki je preuredil svet - z atomsko bombo. Le zakaj ne? Byrnes mu je itak rekel, da bo z atomsko bombo lahko oblikoval zgodovino - da bo lahko "po vojni diktiral pogoje". Truman, produkt Pendergastovega skorumpiranega volilnega stroja, je v prvem govoru napovedal zmago, prisegel Združenim narodom in obljubil, da se Amerika ne bo več nikoli vrnila v izolacionizem. In da se ne bi, je ustanovil vse tiste inštitucije, ki so jo odvračale od izolacionizma in silile v soliranje... ee, unilateralizem - CIO, ministrstvo za obrambo in svet za nacionalno varnost.

Preprostež, dobrodušni slehernik, James Stewart ameriške politike, ki pa je bil tako pragmatičen kot Machiavellijev Vladar. Recimo: leta 1946 so demokrati - pretežno zaradi hude inflacije, slabe oskrbe, stalnega racioniranja in Trumanovega miniranja sindikatov - izgubili kongres, in to oba domova, gladko, tako da so tudi Trumanu napovedovali gladek poraz na predsedniških volitvah leta 1948, toda Truman je gladko zmagal. Zakaj? Zaradi štirih predvolilnih trikov. Prvič, nenadoma je podprl sindikate - in dobil delavske glasove. Drugič, nenadoma je podprl kmete - in dobil glasove srednjega zahoda. Tretjič, nenadoma je podprl ukinitev rasne segregacije - in dobil črnske glasove. In četrtič, nenadoma je priznal Izrael - in dobil judovske glasove. Ali pa: ko je imel britanski premje Winston Churchill leta 1946 v Missouriju tisti sloviti protikomunistični govor o "železni zavesi", se je Truman najprej distanciral, ker se je bal, da bi ga lahko blatenje nekdanje vojne zaveznice stalo ratingov, toda ko so začeli republikanci razglašati, da v njegovi administraciji mrgoli komunistov in da je do komunizma premehak, se je takoj prelevil v fanatičnega protikomunista, ideološkega križarja in agresivnega arhitekta hladne vojne. S črnimi fondi je začel tajno financirati protikomunistične operacije (Italija, Grčija, Turčija), z "Marshallovim planom" - s humanitarno pomočjo, s "Programom za obnovo Evrope" - je evropske demokracije odvračal od koketiranja s komunizmom, naskočil je Severno Korejo, ki ji je tudi zagrozil z atomsko bombo ("Vedno smo aktivno razmišljali o tem, da bi jo uporabili"), napihnil je obrambni proračun, izdelal prvo termonuklearno bombo, vmes pa je formuliral svojo famozno doktrino: "V tem trenutku svetovne zgodovine se mora skoraj vsaka nacija odločati med dvema alternativnima načinoma življenja. In ta odločitev pogosto ni svobodna. En način življenja temelji na volji večine. Drug način življenja pa temelji na volji, ki jo manjšina vsiljuje večini, pri čemer se zanaša na teror in opresijo, kontrolo tiska in radia, zrežirane volitve in zatiranje osebne svobode." In dalje: "Smo prva velika nacija, ki hrani in podpira tiste teritorije, ki jih je osvojila. Smo prva velika nacija, ki na osvojenih teritorijih ustvarja neodvisne republike."

Točno, Busheva doktrina je le citat Trumanove. Dalje, Truman je - tako kot Bush, produkt skorumpiranega republikanskega volilnega stroja - pogruntal, da je v Ameriki ključ do uspeha zunanja politika. Dalje, Truman je dobro izkoristil protikomunistično histerijo - tako dobro kot Bush protiteroristično. Oba precej bolje kot razvpiti senator Joseph McCarthy. Tako kot je Truman jezdil na hladni vojni, Bush jezdi na "vojni proti terorju". Dalje, Truman je s hladno vojno dobil pretvezo, da je svojo vlado lahko zavil v skrivnostnost - tako pretvezo je z "vojno proti terorju" dobil Bush. In končno, neslo ga je to, da korejske vojne ni znal končati - da se ni več mogel umakniti. Zgodilo se mu je to, kar se je zgodilo Bushu in vsem ameriškim predsednikom - svojih azijskih vojn ne bodo znali več nikoli končati. Atomske bombe na Severno Korejo ni mogel vreči - zdaj jo je imela tudi druga stran. Šit. Jebeno "ravnotežje terorja". Ko je leta 1953 zapustil Belo hišo, je njegov rating znašal le 32 % - toliko kot zdaj znaša Bushev. Hirošime in Nagasakija ni obžaloval. Nikoli. Do smrti je trdil, da je imel prav.

Bela hiša je 6. avgusta 1945 javnosti sporočila, da je "atomska bomba največji dosežek znanosti v zgodovini", Japonski pa zagrozila, "da jo bo z neba zasula z dežjem pogube, kakršnega svet še ni videl," medtem ko je Truman po hirošimski apokalipsi oznanil: "To je največja reč v zgodovini." In dodal: "Čas je, da se vrnemo domov." Še vedno niso doma. Louis?