Hic sunt leones

Doktor Ivan Štuhec je nadvse brihten mož. Resno mislim. V sleherni javni debati da po točkah in s tehničnim knockoutom v koš kateregakoli nasprotnika, ne zato, ker ne bi imel ta popolnoma prav, temveč zato, ker kratko in malo nihče ne premore toliko inteligence in retorične spretnosti kakor Štuhec. Čast, komur čast. Ker so možgani (kot je izjavila ena od slovenskih trendy izobraženk na visokih petkah) “erotičen organ”, se mi zdi Štuhec neskončno seksi, pa če mu je to všeč ali ne. Od nekdaj me privlači, kot me od nekdaj privlačijo Borgijci, Medičejci, črni panterji, tigri in levi; to pa kajpada še ne pomeni, da bi si kateremu od teh želela seči v šapo. (Z Rodetom sem se rokovala, ampak naš kardinal je tako ali tako le medel ponaredek Leona Desetega: kolikor vem, ni še nikoli za nobenega umetnika naredil nič plemenitega, če seveda za umetnike ne razglasimo Grassettovih inženirjev nizke gradnje.) Skratka, ker cenim Štuheca in ker me kar naprej silijo, naj napišem kak humorističen scenarij, sem zdaj v resnih težavah: Štuhec, član programskega sveta ene in edine zveličavne televizije, je izjavil, da sta bili politika in spolnost v prejšnjem režimu tabu (kar je bilo narobe), zdaj pa pokamo štose samo še o tem, kar je še bolj narobe - in temu bo v medijih treba napraviti konec.

Prizorišče: teološka fakulteta. Nastopajoča: Štuhec in ukaželjna scenaristka, ki ga prosi za očetovski nasvet. Tema: slovenske televizijske nadaljevanke.

“Predvsem si morate zapomniti, da v vašem scenariju ne sme biti spolnosti niti politike.”

“A je prdenje lahko?”

“Hmmm ... človeka ob prdenju res vse poželenje mine. Torej prdenje ni seks. Ali je politika, kaže razmisliti.”

“A lahko preberem, kaj sem napisala?”

“Dajte.”

“Janez kupi katrco ...”

“Stojte, ni v redu. Katrc nič več ne delajo. To so ostanki prejšnjega režima. Danes bi kupil mercedes.”

“Janez kupi mercedes, a ko se pelje domov, v avtu prdne in žena mu reče ...”

“No, ne vem ... Tole o ženi ... čutim, da seks ni daleč stran. Ali bi bil lahko sin?”

“Lahko, a potem bodo sveto katoliško cerkev spet obtoževali incesta in pedofilije.”

“Drži. Naj bo pes. Velik pes. Čakajte, ne. Če se kak slovenski Janez pogovarja z velikanskim psom, je to politika.”

“Mislila sem, da je marketing, ampak naj bo: Janez kupi mercedes, v avtu prdne in medved mu reče ...”

“Bodite no razumni, z medvedi se ne pogovarjamo niti jih ne vozimo v avtomobilih! Medvedom pečemo kruh.”

Ko potem scenaristka črta še Slovencem preljubo prdenje (ker se ji zdi bolj prostaško od najbolj balkanskega seksa), nastane humoristična nadaljevanka, kakršnih smo že vajeni: čisto nič smešna. Torej dr. Štuhec s svojimi izjavami o nezaželenem okusu slovenskih gledalcev in neprimernosti politike ter seksa v zabavnih oddajah ne bo dosegel nič takega, česar še ne udejanjamo v praksi.

Ker potemtakem niti ob pomoči svojega najljubšega moralista ne bom rešila prihodnosti, bi se rada za hipec vrnila v preteklost in poskušala postaviti stvari na pravo mesto. Od kod Štuhecu, ki je skoraj moj vrstnik, podatek, da sta bila seks in politika v “prejšnjem režimu” nerazdevičeni temi? Za začetek: kaj natanko v kontekstu desnega diskurza pomeni sintagma “prejšnji režim”? Čas informbiroja ali režim iz šestdesetih let, ki je bil mutatis mutandis skoraj tak kot današnji, saj se je partija na oblasti obnašala samo za trohico bolj samopašno kakor vladajoča koalicija, ali vlado iz osemdesetih, ki si je bojda nadela človeški obraz? Na isti ideološki podstati so vsemu navkljub rasle različne zeli; seštevanje jabolk in hrušk je preskušen retoričen trik, ampak za misleca Štuhečevega kova le prepoceni. Kakorkoli že, toliko dobrih političnih vicev, kot jih je cvetelo do leta 1991, si nikdar pozneje nihče ni izmislil. Včasih se je politika družila s seksom. (“Zakaj Čehinje ne marajo Rusov?” “Ker imajo tope in tanke.” Resnično, resnično, povem vam, če nadomestiš tope in tanke z Erjavčevimi krpani in patriami, zmanjka užitka.) Te vice smo si izmenjavali za kavarniškimi šanki (“A ti povem enega za dve leti zapora?”), ker je Štuhec prejkone rasel v svobodoljubnem okolju, pa bi jih moral slišati tudi za družinskim omizjem pod bogkovim kotom. Ali z radia in s teve zaslona: oddaji Moped šov in TV žehtnik, na primer, sta bili v kritiki oblasti resda silno oprezni in razvodeneli, bili sta pa le.

Če je morda res, da pri apologiji “prejšnjega režima” drsam po tankem ledu, pa je nesporno, da je bil seks ogelni kamen humorja, odkar svet stoji. Kakor tudi prdenje, telesne iznakaženosti, stiskaštvo in bogastvo (zanimivo: nikdar revščina); pa tudi to, da pripadamo bolj ali manj temni rasi ali govorimo jezik večinskega naroda s hecnim naglasom (ali se za tak humor borimo?); kakor tudi šale na račun duhovnikov, fratrov in nun. Bi morda Štuhec rad, da privlečemo iz naftalina katero od teh? Ni problema, milijon jih poznam in nekaj sto sem jih pobrala pri Boccacciu. Le da se na žalost tudi te končajo z misijonarskim položajem. Seks je, skratka, večen, seksali so ljudje tudi v “prejšnjem režimu”, kot dokazujeta moje in Štuhečevo rojstvo, seks je neobvladljiv; tudi humor je neobvladljiv, da je tako, pa je vedel že Aristotel - ali natančneje, Eco, ko je Aristotelu v Imenu rože pripisal avtorstvo drugega dela Poetike in dal knjigo o komediji skriti za vrata benediktinske opatije, nad katerimi je pisalo: Hic sunt leones. Tu so levi - nezaželeno je brati. Humor je subverziven, kratko in malo zato, ker nam zoprna dejstva, ki se jim smejemo, nič več ne vlivajo groze v kosti, in vsaka vlada to odlično ve. Kot so vedeli vsi disidenti, ki so svoje romane naslavljali Šala. Kot vedo današnji dušebrižniki, ki bi radi utišali komike. Pa se pri Ecu to le ni izšlo. Aristotelove knjige nihče ni prebral, a za to, da je ne bi, je morala pogoreti največja knjižnica v severni Italiji.

Sklepna misel: zanimivo, da Štuhec v isti sapi graja šale na rovaš politike in seksa. Kot da jima pripisuje isto težo. Pa je sam dovolj pameten, da se točno zaveda, kako seksu ni mogoče zavezati ... ust. Je dovolj psihologa, da ve, kako bo “življenje zmerom našlo pot”. (Tole je sicer iz Jurskega parka, Bog mi oprosti, ampak upam, da vsaj proti cenenim ameriškim filmom v zdajšnjem “režimu” nimamo nič?) Njegovo omenjanje seksa je zgolj ideološka megla. Ampak politika je stvar besede, zato je pomembno preprečiti, da bi se posmehovali besedam politike. Take, kakršna je. Ki je Štuhecu naklonjena. Ki mu ustreza in ki jo pomaga krojiti. Proti taki politiki niti besede! Verbalni delikt! Se še kdo spomni zloglasnega 133. člena bivšega jugoslovanskega kazenskega zakona?