5. 9. 2006 | Mladina 36 | Družba
Slaba strategija in prepiri z novinarji
Slovenska košarkarska reprezentanca se je vrnila iz Japonske razočarana z doseženim ciljem. Po eni strani so se uvrstili med 16 najboljših na svetu, po drugi strani pa so z igro razočarali.
Aleš Pipan: zmagovalec ali poraženec?
© Matej Leskovšek
Končuje se prvo svetovno košarkarsko prvenstvo, na katerem je sodelovala tudi Slovenija. In čeprav so zeleni prvič nastopali na svetovnem prvenstvu, je bil slovenski zaključek še kako znan. S prezgodnjim odhodom domov. Selektor Aleš Pipan in strokovno vodstvo zdaj ponavljata, da je bil cilj slovenskih košarkarjev, uvrstitev med 16 najboljših, dosežen, vendar ima doseženi cilj vsaj dve lepotni napaki. Za moštvo, ki ga ima Slovenija, je bil cilj pač postavljen prenizko. Igralcem, ki igrajo v ligi NBA, ki igrajo v največjih evropskih klubih kot sta Barcelona in Panathinaikos, bi moral biti cilj uvrstitev med osem na svetu. Tako nizko postavljen cilj pa je bil hkrati že vnaprejšnje opravičevanje za morebitni neuspeh. Alibi. Druga lepotna napaka prvega nastopa slovenske košarkarske reprezentance pa so sami nastopi na svetovnem prvenstvu. Neuvrstitev med osem najboljših reprezentanc mogoče niti ne bi bila tako boleča, če bi slovenski košarkarji (že v svoji skupini) pokazali malo več. Štirje porazi in dve zmagi proti Senegalu in Portoriku ter uvrstitev v zaključne boje skozi šivankino uho, s pomočjo Italijanov, vsekakor niso zadovoljili ne navijačev ne poznavalcev. Po zgledu katastrofalnega nogometnega selektorja Braneta Oblaka nas hoče tudi Pipan prepričati, da so porazi pozitivni rezultat. Povsem drugače bi bilo, če bi naša reprezentanca izpadla že v šestnajstini finala, če bi pred tem premagala povprečno Italijo (niti ene peterke ne zberejo) in bedne Kitajce (imajo samo enega igralca).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 9. 2006 | Mladina 36 | Družba
Aleš Pipan: zmagovalec ali poraženec?
© Matej Leskovšek
Končuje se prvo svetovno košarkarsko prvenstvo, na katerem je sodelovala tudi Slovenija. In čeprav so zeleni prvič nastopali na svetovnem prvenstvu, je bil slovenski zaključek še kako znan. S prezgodnjim odhodom domov. Selektor Aleš Pipan in strokovno vodstvo zdaj ponavljata, da je bil cilj slovenskih košarkarjev, uvrstitev med 16 najboljših, dosežen, vendar ima doseženi cilj vsaj dve lepotni napaki. Za moštvo, ki ga ima Slovenija, je bil cilj pač postavljen prenizko. Igralcem, ki igrajo v ligi NBA, ki igrajo v največjih evropskih klubih kot sta Barcelona in Panathinaikos, bi moral biti cilj uvrstitev med osem na svetu. Tako nizko postavljen cilj pa je bil hkrati že vnaprejšnje opravičevanje za morebitni neuspeh. Alibi. Druga lepotna napaka prvega nastopa slovenske košarkarske reprezentance pa so sami nastopi na svetovnem prvenstvu. Neuvrstitev med osem najboljših reprezentanc mogoče niti ne bi bila tako boleča, če bi slovenski košarkarji (že v svoji skupini) pokazali malo več. Štirje porazi in dve zmagi proti Senegalu in Portoriku ter uvrstitev v zaključne boje skozi šivankino uho, s pomočjo Italijanov, vsekakor niso zadovoljili ne navijačev ne poznavalcev. Po zgledu katastrofalnega nogometnega selektorja Braneta Oblaka nas hoče tudi Pipan prepričati, da so porazi pozitivni rezultat. Povsem drugače bi bilo, če bi naša reprezentanca izpadla že v šestnajstini finala, če bi pred tem premagala povprečno Italijo (niti ene peterke ne zberejo) in bedne Kitajce (imajo samo enega igralca).
Izgubljanje časa je govorjenje o tem, kako bi bilo, če bi nastopali za naše še Matjaž Smodiš, Erazem Lorbek in Aleksander Vujačič. Prvi je bil poškodovan, druga pa ne čutita potrebe, da bi igrala za Slovenijo. Pa vendar je Pipan na vseh treh pozicijah, ki jih pokrivajo omenjeni zvezdniki, imel dovolj drugih igralcev. Tako nikomur ni povsem jasno, zakaj je tako vztrajno forsiral Gorana Juraka. Kot da bi bil njegov osebni menedžer. Kot da ne bi imel v svojem klubu - v Geoplinu Slovanu - veliko boljšega igralca Miho Zupana, ki ga trenutno veliko bolje pozna, saj je z njim treniral celo sezono. Jurak je večino tekem začenjal v prvi peterki in spravljal ob živce tako navijače kot selektorja s svojimi prekrški v napadu, koraki, slabim izvajanjem prostih metov ... Na istem položaju je imel Željka Zagorca, ki je odločil tekmo proti Portoriku (edina prava slovenska zmaga), pa potem na naslednji tekmi proti Kitajski igral zgolj dve minuti. Čeprav so ga po tekmi javno kovali v zvezde tako novinarji kot sam selektor.
Pipanu so ob tem očitali, da je Slovenija vedno zelo dobro začela tekme in vodila, celo proti ZDA, potem pa je z (nerazumljivi) menjavami dosegal, da so naši povsem padli. To velja celo za tekmo s Senegalom. Zdi se, da je zgubljal kompas skozi tekme do te mere, da mu ni uspelo izpeljati niti strategij, ki jih je sam obljubljal. Recimo borba z visokim NBA Kitajcem Jaom Mingom z Rašom Nesterovićem in Primožem Brezcem. Ob tem je seveda zanimivo, da je Brezec, zaradi premajhne minutaže Pipana kritiziral, Nesterovič pa bo igral za reprezentanco samo, če jo bo še vodil Pipan. Vse prevečkrat se je zdelo, da Pipan preprosto pozabi igralca na klopi. Recimo na Boštjana Nachbarja proti Italijanom. Ob tem pa so si skoraj vsi kritiki edini, da je bila zadnja in odločilna napaka storjena v osmini finala proti Turčiji, ko Pipan svojim igralcem ni povedal, da lahko s prekrški ustavljajo turške ostrostrelce, ki so Slovenijo potem v zadnjih minutah tekme razbili z meti za tri točke.
Ob vseh teh napakah je na koncu vseeno na odnos med reprezentanco in novinarji vplivala Pipanova prepoved komuniciranja s slovenskimi novinarji. Razlog naj bi bilo poročanje radijskega novinarja Francija Pavšerja, ki je izjavil, da vzdušje v reprezentanci ni idealno. Izjava je bila res več kot nedolžna in reakcija reprezentančnih šefov več kot pretirana, in tudi ko so umaknili prepoved, se novinarji niso umirili. Pipan očitno ni razumel, da mu prepir (tudi) z novinarji, ki so leta dokaj vroče podpirali Zmaga Sagadina, tudi v trenutkih, ko je dosegal hudo bedne rezultate, ne bo koristil. Sagadin je pač imel privilegije, ki si jih Pipan še nekaj časa ne bo zaslužil. Tako kot je na evropskem prvenstvu v Beogradu, ob največjem uspehu slovenske reprezentance, ko se je uvrstila na to svetovno prvenstvo, pač požel največ slave ravno selektor Pipan, tako bo moral tudi zdaj, ob rezultatu, ki objektivno sicer ni neuspeh, gotovo pa ne more biti uspeh, logično požreti tudi vse kritike na svoj račun. Tudi s strani tistih, ki so dolga leta podpirali Sagadinove malverzacije v Unionu Olimpiji in v slovenski košarki, ki so pripeljale največji slovenski košarkarski klub na rob propada. Pa saj veste, tudi Sagadin je v preteklosti vodil slovensko reprezentanco, pa se mu niti slučajno ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo. In naj se sliši še tako neverjetno, Pipanova uvrstitev med 16 najboljših na svetu je še vedno največji uspeh naše košarke vseh časov.