Kaj je bog počel osmi dan?

Tu je prvo poročilo o stvarjenju, o začetkih sveta in človeštva. In ker je prvo, mu ne bomo ničesar odvzeli, še manj dodali:

“V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna. Tema je bila nad globinami in duh božji je vel nad vodami. Bog je rekel: `Bodi svetloba!' In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. In Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval noč. In bilo je jutro, prvi dan.”

“Bog je rekel: `Bodi oblok sredi voda in naj loči vode od voda!' In Bog je naredil oblok ter ločil vode, ki so bile pod oblokom, od voda, ki so bile nad oblokom. Zgodilo se je tako. Bog je imenoval oblok nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.”

“Bog je rekel: `Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno.' In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morja. Bog je videl, da je dobro.”

“Nato je Bog rekel: `Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad po svoji vrsti, katerega seme je v njem na zemlji.' Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenino, bilje, ki rodi seme po svoji vrsti, in drevje, ki rodi sad, katerega seme je v njem po njegovi vrsti. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.”

“Bog je rekel: `Naj bodo luči na nebesnem obloku, da bodo ločile dan od noči in naj služijo za znamenja in čase, za dneve in leta; in naj svetijo na nebesnem obloku, da bodo razsvetljevale zemljo.' In zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, da bi gospodovala dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. Bog jih je postavil na nebesni oblok, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu in noči ter ločile svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.”

“Bog je rekel: `Naj mrgole v vodah živa bitja in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim oblokom.' In Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa gibajoča se bitja, ki mrgole v vodah, po njih vrstah, in vse krilate ptice po njih vrstah. Bog jih je blagoslovil z besedami: `Plodite se in množite ter napolnite vode po morjih in ptice naj se množijo po zemlji.' In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.”

“Bog je rekel: `Zemlja naj rodi živa bitja po njih vrstah, živino, laznino in zveri zemlje po njih vrstah.' Zgodilo se je tako. Bog je naredil zveri zemlje po njih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino zemlje po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro. Bog je rekel: `Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji.' In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: `Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji.' In Bog je rekel: `Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež; vse zeleno zelišče pa v živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima življenje v sebi.' Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.”

“Tako sta bila dovršena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil; sedmi dan pa počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil. To je postanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena.”

Tako uči Geneza, prva Mojzesova knjiga Svetega pisma stare zaveze. Bi moral globoko verni kristjan o nastanku sveta vedeti kaj več? Ne, za to ni nobene potrebe. Oziroma lahko bi, ampak ta informacija mu ne bi pretirano koristila, saj bi nanjo gledal podobno, kot posameznik v ideološko nevtralnem okolju gleda na novico v tabloidnem tisku: lahko je zanimiva, lahko je zabavna, zagotovo pa je izmišljena.

Oblike inteligence

Še preprosteje bo, če globoko vernega kristjana primerjamo z navdušenim filmskim gledalcem. Znano je namreč, da najboljši filmi nastajajo po kratkih in jedrnatih scenarijih, ki temeljijo na domiselnem sinopsisu, in v tem primeru prvo poročilo o stvarjenju funkcionira kot lapidarni scenarij za ultimativno epski film, ki traja že milijarde oziroma tisoče let, če upoštevamo kreacionistične teorije, njegovi gledalci pa se ločimo na dve skupini: na globoko verne kristjane, se pravi na tiste, ki so prepričani, da je film mojstrovina, ker pač poznajo režiserja in mu zaupajo, da ne bo kiksnil, ter vse ostale, ki ne pristajamo na “suspension of disbelief”, kot se je izrazila Sharon Stone v prvem Prvinskem nagonu, in smo pozornejši na scenaristične luknje, produkcijske klišeje in nerodnosti pri montaži. In kritični gledalci smo prav pred kratkim dvignili obrvi, saj je eden od izvršnih producentov tega filma, konkretno papež Benedikt XVI., dokaj (ne)pričakovano posegel v njegovo zgodbo.

Papež Benedikt XVI. je namreč 19. avgusta razrešil dolgoletnega direktorja Vatikanskega observatorija, 73-letnega jezuita Georgea Coyna. Coyne, ki je to ustanovo vodil celih 28 let, je bil znan zagovornik Darwinove teorije o razvoju vrst in njene kompatibilnosti s krščanskim naukom, kar je zadnje čase utemeljeval tudi v odmevnih javnih diskusijah, hkrati pa je kot znanstvenik odkrito nasprotoval kreacionizmu in podpori Cerkve tako imenovanemu inteligentnemu načrtu, ki naj bi botroval nastanku človeka. Čeprav uradni Vatikan ni pojasnil razlogov za Coynovo zamenjavo, so iz krogov v neposredni bližini Svetega sedeža pricurljale vesti, da je bil papež že dolgo zelo nezadovoljen s stališči ameriškega jezuita. Coyne se je še posebej izpostavil lani junija, ko je dunajski kardinal Christoph Schoenborn, eden od učencev papeža Benedikta XVI., v New York Timesu izrazil svojo izrecno odklonilno držo do darvinizma. Med drugim je povedal, da je že dolgo “jezen”, ker naj bi mnogi katoliški pisatelji in teologi zmotno razglašali, da je cerkev naklonjena teoriji o evoluciji kot naključnem procesu. George Coyne se je na to odzval z izjavo, da inteligentni načrt pač ne more biti znanost, pa če si to še tako prizadeva postati. Torej ni naključje, da je bil Coyne odstavljen le nekaj tednov pred seminarjem o vplivu Darwinove teorije na cerkveni nauk o kreacionizmu, ki ga pripravljajo v Vatikanu. Mimogrede, kardinal Schoenborn je tudi eden od avtorjev Katekizma katoliške cerkve iz leta 1992, ki nedvoumno razglaša: “Ničesar ni, kar bi ne dolgovalo svojega obstoja Bogu stvarniku. Svet se je začel, ko je bil z božjo besedo priklican iz nič; vsa obstajajoča bitja, celotna narava in celotna človeška zgodovina - vse to se zakoreninja v tem prvotnem dogodku: to je nastanek sam, s katerim je bil svet vzpostavljen in se je začel čas.” Ali drugače, kot je poglavar katoliške cerkve poudaril na slovesni maši ob začetku svoje službe papeža Benedikta XVI.: “Nismo slučajni in brezsmiselni produkt evolucije. Vsak od nas je sad božje misli.” Nič čudnega torej, da razpravi Charlesa Darwina O nastanku vrst (1859), ki trdi, da smo se ljudje in živalske vrste razvijali spontano z mutacijo genov in naravno selekcijo, ter Izvor človeka (1871), ki dvomi v svetopisemsko poročilo o stvarjenju, kotirata zelo visoko na katoliških spiskih prepovedanega ali vsaj nezaželenega čtiva. Še več, kar 42 odstotkov prebivalcev ZDA, tehnološko najrazvitejše države, je trdno prepričanih, da je nastanek človeka in živih bitij ter njihovega razvoja božje delo. Približno 48 odstotkov jih sprejema darvinistično teorijo evolucije, da so se živa bitja razvijala z naravno selekcijo. Toda Darwin naj ne bi razložil, kako je življenje nastalo, zato so mnenja, da je morala vse skupaj nekoč zasnovati neka oblika inteligence. Evolucija naj bi po mišljenju mnogih Američanov puščala premalo prostora za opaznejšo vlogo Boga pri nastanku človeka. Vzemimo na primer razum, pravijo zagovorniki inteligentnega načrta, ki ne more biti posledica naključnih mutacij. Z njim imamo neprimerno večje možnosti za preživetje. Možgani spominjajo na računalnik, računalnik pa je nekaj, kar je nekdo načrtoval. Torej je moral tudi naše možgane nekdo načrtovati.

Dogme in znanost

Zastavimo vprašanje drugače. Ali sme globoko verni kristjan zdaj, ko o nastanku sveta ve nekaj več, sploh verjeti v evolucijo? Še posebej zato, ker je prva Mojzesova knjiga in Sveto pismo nasploh, za razliko od denimo homoseksualnosti, nikjer ne označita za nesprejemljivo. Pa tudi Cerkev, ki z evolucijsko teorijo ni ravno na ti, Darwinovih naukov - za razliko od denimo splava - ni nikoli neposredno obsojala. Papež Pij XII. je leta 1950 v encikliki Humani generis celo napisal, da glede na stanje znanosti in teologije cerkvenim intelektualcem ni prepovedano, da bi bila teorija evolucije predmet njihovega raziskovanja in razprave, Janez Pavel II. pa je 36 let kasneje javno izjavil, da s stališča teologije ne vidi prav nobene težave, če se nastanek človeka kot telesa tolmači na podlagi hipoteze o evoluciji. Naj sklepamo, da se poskuša Cerkev z upoštevanjem dveh resnic, dogmatične in znanstvene, vendarle približati tudi tistim, ki niso globoko verni kristjani, in si nadeti času primernejšo podobo, s katero bi zadržala del volilnega telesa, ki si upa razmišljati s svojo glavo?

Glede na izjave Slovenske škofovske konference katoliška cerkev ne vidi nasprotja med poučevanjem evolucijske teorije in naukom o stvarjenju sveta, saj naj bi bilo evolucijsko teorijo možno sprejeti, vendar sama po sebi ne zadostuje, zato jo nadgradi s tem, da smisel in izvor stvarstva vidi v Bogu stvarniku. “Sveto pismo ni znanstvena razprava. Kristus na primer ni razkril človeštvu ene same znanstvene resnice. Zato je razumljivo, da je danes Cerkev do omenjene razprave čedalje manj nevtralna in da ne izključuje evolucije v stvarstvu. Izhaja pač iz predpostavke, da Darwin ne zanika stvarjenja. Bistvo vprašanja je za Cerkev v tem, ali je bil svet ustvarjen ali je nastal sam od sebe, in ko evolucionizem stvarjenja ne zanika, ga je pripravljena sprejeti,” je v svoji kolumni zapisal pisatelj in komentator tednika Družina Alojz Rebula. “Toda neki drug, veljavnejši kardinalski glas, in sicer glas predsednika Papeškega sveta za kulturo Paula Pouparda, je udaril drugo plat zvona. Na prvem kongresu, ki ga je Vatikan organiziral o temi Neskončnost, z udeležbo mednarodnih znanstvenikov, je namreč kardinal izjavil: `Fundamentalisti hočejo jemati besede Svetega pisma dobesedno. Ko nam Geneza v prvem poglavju govori o izvoru sveta, nima znanstvenih namenov. Pomemben je poduk, ki prihaja iz teh besedil. In sicer, da vesolje ni nastalo samo od sebe in da ima stvarnika. Toda o načinih stvarjenja je razprava odprta že stoletja in se bo še nadaljevala. Znanost in teologija delata na različnih področjih, vsaka v svojem.' Skratka: na začetku vesolja je Bog; ali in kako se je vesolje razvijalo, pa ni vprašanje vere, ampak znanosti," zaključi Rebula. Tako imenovani “rdeči škof” Vekoslav Grmič je že leta 1973 zapisal, da svetopisemsko poročilo o stvarjenju sveta le na videz nasprotuje razvojnemu nauku: “Svetopisemski pisatelj namreč nikakor nima namena, da bi nas učil, kako je Bog ustvaril svet in posamezne stvari, ampak hoče poudariti samo resnico, da so vse stvari v svojem bivanju in delovanju popolnoma odvisne od Boga. Podobno velja tudi za človeka,” pojasnjuje Grmič in dodaja: “Če je Bog ustvaril svet in vse, kar je, ali še bolje, če je vse, kar je, od Boga, v svojem bivanju in delovanju odvisno od Boga, tedaj je od njega odvisen tudi razvoj v stvarstvu. Zato moramo poleg delovanja drugotnih - ustvarjenih vzrokov dopuščati pri tem razvoju tudi delovanje Boga - Stvarnika.” Jezuit Peter Lah, član komisije za sofinanciranje programskih vsebin medijev in zagotavljanje medijskega pluralizma, ki ji poveljuje kulturminister Vasko Simoniti, problematiko komentira takole: “Kar se tiče Svetega pisma, se je v dvajsetem stoletju tudi v katoliški cerkvi uveljavilo mnenje, da prvih 11 poglavij Svetega pisma ni zgodovinskih. So metafora. Metafora vsebuje resnico, vendar v jeziku, ki ni znanstven. V primeru stvarjenja v Svetem pismu zvemo, da je Bog ustvaril človeka, da pa ga je ustvaril drugače kot drugo stvarstvo. Podoben je živalim, a hkrati bistveno drugačen od njih. Kolikor vemo o Božjem stvariteljstvu, si lahko mislimo, da ni šlo za hipen dogodek, ampak da je stvarjenje človeka združljivo s teorijo evolucije. Namreč, da se je postopoma razvijal, dokler ni enkrat Bog vanj vdihnil tisto edinstveno moč, Božjega Duha, ter naredil iz njega duhovno bitje po svoji podobi. Ne da bi kakorkoli "poniževali" drugo stvarstvo, je res, da je človek zaradi tega posega bistveno več od njega.”

Zdaj vemo (skoraj) vse in laže bomo izbrali. Okej, ne vemo, kaj je v resnici zagrešil (ali odkril) George Coyne, da je moral spakirati iz observatorija. In ne vemo, kaj je počel Bog osmi dan. Ali pač. Po mojem je počel to, kar počne še zdaj. V njegovi bližini je čas utvara. Počiva in se zabava z gledanjem filma po scenariju, ki mu ga pripisujejo, misli pa si tisto, kar piše na mikicah s podobo Josipa Broza Tita, ki jih Slovenci nosijo iz Guče: “Samo vas gledam, majku vam božju.”