Zgodba o moji majici

Nad mojim novim domovanjem levo ob vznožju svetilnika, v Novi Gorici, se dvigata dva hriba. Na prvem je Marijina bazilika, kamor romarja pelje asfalt, v socializmu pa ga je tudi žičnica, ki zdaj ne dela več. Točno nasproti se s Sabotina blešči kiklopski napis, zgrajen iz belih balvanov: NAŠ TITO. Skale so v črke zložili in pozneje pleli travico krog njih vojaški obvezniki, ki jim je bilo tam zgoraj v nekdanji karavli očitno preklemansko dolgčas vse do trenutka, ko je leta 1991 za deset dni izbruhnilo tisto, čemur faute de mieux pravimo vojna.

Toplo nam je rdečim Primorcem pri srcu vsakič, ko uzremo ta napis, in še topleje nam je bilo v časih, ko se še nismo cmarili v evropskem talilnem loncu in se je jugoslovansko zunanje ministrstvo z Italijani prepiralo zaradi takih obrobnih malenkosti, kot so pravice slovenske manjšine: toplo ob zavesti, da je napis najrazločneje viden prav z laške strani.

Ampak včasih se tisti, ki nimajo toplega srca in se morajo zatorej greti z alkoholom, pod zavetjem noči odtihotapijo na Sabotin in premečejo kamne, da potem piše NAŠ TIGR ali pa sploh nič - zlasti slednje je bržkone kronski dokaz stopnje njihove pismenosti. Someščani mi ob šanku zatrjujejo, da je njega dni tem ekspedicijam poveljeval sam Ivo Hvalica: iz jarka je plezal na goro, dodajo; i ako su lagali mene, sad ja lažem vas. (Hvala za citat, Balašević!) Nato na Sabotin odjurišajo mišičasti domačini drugačnega kova in postavijo stvari na svoje mesto. Vendar ne bi prisegla, da ni tudi takrat zraven centralne kurjave, kakršna priteče iz flaškona.

Vse opisano se je zgodilo že tolikokrat, da je preraslo v folkloro. Le da tega avgusta mišičnjaki zamujajo (morda so na dopustu, vendar to, kot je v zvezi z referendumom ŠOS pojasnil podpredsednik državnega zbora, ni opravičilo) in namesto NAŠEGA TITA se čez Sabotin že dolgo vleče temna črta gole prsti. Napis je izginil, kot je v neznano izpuhtel spominski steber pred ljubljansko stolnico, ki je oznanjal, da so tam matere ujetnikov v italijanskih zaporih med II. svetovno vojno prosile škofa Rožmana, naj jim pomaga, on pa jih je dal razgnati s streli v množico. (Me zanima, ali je bil Rožman kdaj na Triglavu in kdaj bomo izvedeli na kraju samem.) Stebra pred stolnico, skratka, ni več, in bojim se, da je šel NAŠ TITO strmo navzdol po isti poti, tlakovani z dobrimi nameni, ki pregovorno vodi v pekel.

Ampak jaz se ne dam.

Kupila sem si majico s kratkimi rokavi. Je bilo pač vroče. Prva asociacija, ki bi se v normalnih okoliščinah porodila ob pogledu nanjo, bi bil nogomet. Je bilo pač svetovno prvenstvo in danes se mora vsaka hiperproduktivna kolumnistka, ki bi rada veljala za pametno, spoznati na fuzbal. Majica je modra kakor dres nekdanje jugo reprezentance, sešita je bila v Črni gori (pred odcepitvijo, vendar začuda vsi šivi držijo), na njej spredaj piše SFRJ, zadaj pa so namesto številke igralca zvezda, srp in kladivo; kajti jaz se ne pustim preštevati. Ker sem jo kupila, jo je bilo treba seveda obleči. V majici sem se podala na sprehod po Novi Gorici; priznam, da so mi klecala kolena.

Vendar nič ni priletelo vame. Samo neki najstnik, ki je bil sicer pijan, a vseeno očitno premlad, da bi bil Hvalica, me je nadrl: “Ma kaj si ti mona?” Mona je po naše isto kakor šimja (opica), v širšem pomenu besede pa se oznaka nanaša na naslovljenčevo moralo in/ali razum, od konteksta odvisno. Mali je bil pregloboko pod gasom, da bi imel kak kontekst; ker pa je bil cvrt ob desetih dopoldne pred banko, ne ob 24.01 v betuli, je bil cvrt legitimno.

Vse ostale pripombe popolnih neznancev ... V tričetrt ure sem jih naštela deset ali dvanajst in gibale so se od ne ravno artikuliranih (“SFRJ! Bravo! Bravo!”) do previdnih (“Zanimivo ...”), odločno največ pa jih je bilo v nostalgičnem slogu: “Sem imel takrat terenskega dodatka, da ga nisem mogel zapraviti.”

Ljubezniva starejša gospa, prototip moje in naše in vsakogar babice, me je posvarila: “Pupa, zaprli te bodo.”

“Če me v komunizmu niso,” sem se ji smejala, “me menda ne bodo zdaj, ko je demokracija?” Toda v duši je že glodal črv dvoma.

Nonica se je namrdnila. “Saj prav v tem je problem,” je izjavila, “da je demokracija. Zdaj nam vlada drhal.”

In ob vseh teh odzivih, ki so bili zagotovo spontani (navsezadnje nisem nikogar prosila, naj se vtika v mojo opravo), se človek povpraša ... Ali je res, kar pribija Uran: “Slovenski narod še nikoli v naši zgodovini ni živel tako dobro.” Narod že ne, kaj pa si o svojem življenju mislijo vsi tisti posamezniki, ki ga sestavljajo?

Kaj je pravzaprav merilo “boljšega”? Seveda je res, da imamo v t. i. demokraciji na svojih domovih več DVD-predvajalnikov in interneta in mikrovalovnih pečic kot pred tridesetimi leti, saj pred tridesetimi leti vse te krame še niso izumili. V mojih gimnazijskih dneh je mutatis mutandis neki dr. Lah v zemljepisnem učbeniku kot prvega od dosežkov socializma navajal dejstvo, da se je med letoma 1945 in 1975 povečalo število prebivalstva ... Kako se le ne bi. Vendar si nobena oblast (in Uran je nedvomno oblast) ne more lastiti zaslug za napredek, do katerega pride tako rekoč samodejno. Za nameček nadškofu gotovo ni mar takih svetnih stvari, kot so mikrovalovne pečice. Zato je morda po njegovem izboljšanje v tem, da se bomo kmalu šopirili z evri - kajpak pod pogojem, da bomo v takuinu (denarnici) kakšnega našli. A zakaj bi bilo članstvo v Evropski uniji samo po sebi vrednota? Včasih se mi zdi, da se obnašamo kot snobi, ki doma natepavajo zelje, da bi na silo nastrgali peneze za članarino v tem ali onem ekskluzivnem, ampak nekoristnem klubu. Ali pa gre kratko in malo za to, da v zameno za zelje lahko šele zdaj, ko imamo državo, ponosno priznamo: “Slovenec sem.” Hja. Če se s tem nisi ponašal že prej, to verjetno pomeni, da si bil ... mona.

O “boljšem življenju” sicer pričajo statistični kazalci, taki pač, s kakršnimi nam vlada po potrebi in trenutnem navdihu postreže; a kot pravi krilatica, je statistika do treh decimalk točna laž. Ali drugače povedano: če so Slovence do osamosvojitve izkoriščale “bratske republike”, zdaj večino Slovencev molze tista peščica Slovencev, ki ji gre dejansko bolje. In povsem mogoče je, da vsi tisti tisoči, ki so nas prizadele reforme zdravstva, reforme delovne zakonodaje, reforme pokojninskega sistema, reforme avtorskih honorarjev, reforme davčnega sistema, reforme izobraževanja in reforme reform, sploh ne spadamo v “narod”. Naše mnenje ne šteje. Nismo vse Orwellove živali dovolj petične, da bi bile bolj enake od drugih. Še malo, pa nam bo po vzoru bušijev kak epigon ameriške miselnosti zabrusil: “If you don't like it here, why don't you leave?”

Saj človeka na trenutke prime ... Ampak kaj, če me potlej na tujem zaprejo, denimo zaradi prižganega čika na javnem mestu? Kaj če bi me obsodili na dva tedna zapora, iz katerega bi nato po uspešnem posredovanju obeh naših diplomacij, zaplanske in zaplankane, prišla čez dve leti?