Ameriški sen o fašizmu

Leta 1935 so v Louisiani ustrelili Hueyja Longa, karizmatičnega ameriškega senatorja, ki je bil na tem, da postane diktator - prvi ameriški diktator. Longa, "prvega velikega ameriškega fašista", so tedaj radi primerjali s Hitlerjem in Mussolinijem. Vsi so se bali, da bo Ameriko zavzel tako, kot je zavzel Louisiano. Ustvaril je namreč politično mašino, ki je pred sabo, pod sabo in nad sabo vse mlela. Ko je leta 1928 postal guverner Louisiane, je opozicijo praktično ukinil. Zavzel je vse lokalne svete in agencije, jih napolnil s svojimi kadri, ustanovil nove agencije, ki so opravljale nove naloge, in vzel zakonodajo v svoje roke - opozicija ni mogla niti pisniti. Zakone je sprejemal po tekočem traku in po hitrem postopku - brez debate. Njegova oblast v Louisiani je bila imperialna. Take koncentracije oblasti Amerika do tedaj ni pomnila.

Leta 1932 je na predsedniških volitvah sicer taktično podprl Franklina Delana Roosevelta, toda kmalu je bilo jasno, da noče biti demokrat št. 2 in da svojega velikega rivala ne bo več dolgo trpel. Z južnjaškimi glasovi, ki jih je kontroliral, ga je vse bolj stiskal in izsiljeval - in bolj ko so se bližale predsedniške volitve leta 1936, bolj je bilo predsedniku Rooseveltu jasno, da je Long "eden izmed dveh najnevarnejših ljudi v Ameriki". Drugi je bil general Douglas MacArthur. Roosevelt je špekuliral, kaj bi se zgodilo v Ameriki, če je ne sanirajo, če torej ne odpravijo velike depresije: ljudje bodo obupali nad demokracijo in zahtevali trdo roko, tako da lahko pričakujemo državni udar, bodisi z leve (Long) ali pa desne (MacArthur). Vprašanje je bilo le: kaj ima Long v rokavu? Roosevelt se je bal, da bo Long na predsedniških volitvah kandidiral na listi "tretje stranke", pobral glasove demokratom in s tem omogočil, da bodo na oblast prišli republikanci, toda Long je imel še bolj zvit načrt: kot kandidata "tretje stranke" je nameraval postaviti nekega liberalnega demokrata, ki bi pobral ravno dovolj demokratskih glasov, da bi na oblast prišli republikanci, ki velike depresije ne bi bili sposobni sanirati, prej narobe, pod republikanci bi se kriza le še poglobila, tako da bi Amerika do leta 1940, do naslednjih predsedniških volitev, hlepela po močnem, trdem voditelju, po odrešitelju, po diktatorju - po Hueyju Longu.

Long je bil agresivni demagog, ki je spretno izkoriščal veliko depresijo, negotovost in dejstvo, da je bila Louisiana tedaj pojem revščine, zaostalosti, podrazvitosti in nepismenosti. Bil je iz relativno premožne, dokaj elitistične in povsem urejene družine, toda v govorih je stalno ponavljal, da je v mladosti vstajal že pred zoro, da je moral za preživetje garati že kot otrok, da ni imel kaj jesti in da so vsi skupaj živeli v mali koči. Jasno, z vsakim govorom je postajala ta koča manjša. Z vsakim govorom je imel v otroštvu manj za jesti. Z vsakim govorom je moral kot otrok bolj garati. Z vsakim govorom je v mladosti vstajal uro prej. Kapitalizem je hvalil, toda besno in eksplozivno napadal velike korporacije, ki da odirajo male ljudi in vodijo Louisiano. Država ne bo svobodna, dokler oblast ne bo vrnjena ljudstvu! "Amerika drvi proti komunizmu vse od trenutka, ko je vse bogastvo prešlo v roke peščice ljudi!" Hlinil je zaščitnika revnih in brezposelnih ter sovražnika bogatih. Ko je lobiral na vasi, med malimi ljudmi, je najprej vprašal: "Koliko vas ima svilene nogavice?" Nihče ni dvignil roke. "Koliko vas ima bombažne nogavice?" Vsi so dvignili roke - jasno, tudi sam je dvignil hlače in pokazal, da nosi bombažne nogavice. "In koliko vas ima luknje v nogavicah?" Vsi so začeli kazati luknje - tudi on, se razume. Ljudski človek - eden izmed njih!

Bil je nezadržen, vpliven, hurikanski: v južnih državah - recimo v Arkansasu, Oklahomi, Missouriju ipd. - mu je uspelo izvoliti svoje guvernerje in svoje senatorje, ki so se drug za drugim, tako kot on, zavzemali za prerazporeditev ameriškega bogastva. Lansiral je slogan: "Vsak človek kralj." Sklenil je, da bo ukinil revščino in Ameriko povsem transformiral. Na začetku leta 1934 je imelo njegovo gibanje "Share Our Wealth" - motor tretje stranke in odgovor na New Deal, s katerim je skušal Roosevelt Ameriko izvleči iz velike depresije - že skoraj 5 milijonov članov. "Popolna demokracija lahko res izgleda kot diktatura, pač kot demokracija, v kateri so ljudje tako zadovoljni, da nimajo nobenih pripomb." Leta 1935 je napisal celo knjigo Moji prvi dnevi v Beli hiši, v kateri je popisal, kaj bo storil, ko bo postal ameriški predsednik - bogastvo bo razdelil med ljudi. Vse skupaj je bilo že tako resno, da se je Roosevelt bal, da bo moral tudi sam prevzeti nekatere Longove "ideje", če bo hotel politično preživeti, toda na začetku septembra 1935 je bil Huey Long že mrtev.

Angel nad Belo hišo

Ko so v Evropi vstajali diktatorji in fašisti, je tudi Amerika dišala po diktaturi in fašizmu. In to nezgrešljivo: magnati Henry Ford, John D. Rockefeller, John Dulles, Allen Dulles in Walt Disney so bili nenasitni fani evropskih diktatur, mnoge ameriške korporacije in banke so Hitlerja kreditirale, servisirale in oboroževale, sloviti h'woodski producent Walter Wanger je Mussolinija slavil kot "čudovitega, preprostega, simpatičnega, res čudovitega človeka, ki vse ve", Harry Cohn, šef studia Columbia, pa je bil tako velik Mussolinijev fan, da mu je Duce osebno pripel odlikovanje, red zaslug za narod. Ni čudno, huh: studio Columbia je namreč leta 1933 posnel dokumentarec Mussolini govori, ki je Mussolinija slavil kot "modernega cesarja", kot novega Karla Velikega, ki da je prebudil Italijo in ji vrnil nacionalni ponos. In da ne bi bilo kakega nesporazuma, se je dokumentarec začel z napisom: "Ta film je posvečen ljudskemu človeku, čigar velika dela bodo na vekomaj veke navdihovala človeštvo." Sporočilo je bilo jasno: Amerika potrebuje Mussolinija! Zato se je zdelo tudi povsem samoumevno, da so sredi tridesetih v Hollywoodu nastale tri privatne, militantne, paravojaške, kriptonacistične organizacije, Kalifornijska lahka konjenica (California Light Horse), Kalifornijski suličarji (California Lancers) in Hollywoodski huzarji (Hollywood Hussars), ki so v vsem - v uniformah, paradiranju, ideologiji in patriotizmu - imitirale nacizem in ki so jih vodili zvezdniki a la Victor McLaglen in Gary Cooper.

Ker je bila Amerika shirana in kaotična, so vsi vedeli, kje je rešitev: v trdi roki. V močnem, karizmatičnem, avtokratskem, avtoritativnem, tiranskem, despotskem voditelju, kakršen je bil v filmu Angel nad Belo hišo (1933) ameriški predsednik Jud Hammond. Najprej je šibak, pasiven, neodgovoren, neučinkovit in brez karizme - približno tak, kot je bil ameriški predsednik Herbert Hoover. Toda po prometni nesreči se čudežno spremeni - in mutira v trdo roko. Najprej razglasi izredno stanje, razpusti kongres, prevzame vso oblast in sklene, da bo naredil red. Kar tudi stori. Gangsterje postavi pred naglo sodišče - in potem pred zid. Brezposelne pomiri, nacijo združi, depresijo ubije. Hammond je ameriški Duce. Sporočilo je bilo spet na dlani: Amerika potrebuje Mussolinija! Toda ironično: ko so film začeli snemati, je bil v Beli hiši še šibki, pasivni, neodgovorni, neučinkoviti, nekarizmatični republikanec Hoover, ko pa je film prišel v kina, je bil v Beli hiši že močni, aktivni, odgovorni, učinkoviti, karizmatični demokrat Roosevelt. Film je tako po eni strani funkcioniral kot kritika Hooverja: glejte, kaj bi se zgodilo, če bi še naprej na oblasti ostal Hoover - stvari bi tako poslabšal, da bi lahko Ameriko rešil le diktator! Po drugi strani pa je funkcioniral kot himna Rooseveltu: še dobro, da je na oblast prišel Roosevelt - tako ne potrebujemo diktatorja! Dvoumen film. Toda tipičen. Popolno zrcalo ameriškega čudno dvoumnega odnosa do politike: na eni strani želja po trdi roki, ki bo naredila red - na drugi strani pa strahovi pred diktaturo in svarila pred fašizacijo Amerike. Leta 1933 je bilo vprašanje le še: Je Roosevelt dovolj trda roka?

Kot kaže, ni bil, kajti že poleti 1933 ga je skušala z vojaškim pučem strmoglaviti sprega finančnih mogotcev in vojske, prepričanih, da je New Deal le pretveza za prerazporeditev bogastva. Toda puč in inštalacija fašističnega diktatorja, zmodeliranega po Mussoliniju in Hitlerju ("V Ameriki potrebujemo fašistično vlado"), sta spodletela, ker so se zarotniški mogotci, med katerimi naj bi bili tudi sloviti bankir Robert Sterling Clark, direktor Goodyeara Grayson Murphy, industrialec Irenee du Pont, bivši demokratski predsedniški kandidat John W. Davis in bivši guverner New Yorka Al Smith, obrnili na napačnega generala, ki je njihovo nakano razkril medijem in javnosti. Kaj torej - je bil Roosevelt dovolj trda roka? In koliko mu je manjkalo do diktatorja? Odgovor je spet lahko le dvoumen: Roosevelt ni bil diktator, toda na oblasti je ostal 13 let, do smrti, in v tem času je Ameriko, kot bi rekel Huey Long, prelevil v "demokracijo, v kateri so ljudje tako zadovoljni, da nimajo nobenih pripomb." Kar pa je - kot pravijo sodobni analitiki, recimo Wolfgang Schivelbusch v knjigi Trije New Deali - dosegel tako, da je imitiral Mussolinija: velika javna dela, zanašanje na množično propagando, paternalizem in populizem, gojenje kulta osebnosti, forsiranje patriotizma, militarizacija (šele vojna je bila pravo zdravilo za veliko depresijo!), ekonomski nacionalizem in inštalacija novega tipa regulirane "korporativne" države, ki ni pustila, da bi ljudstvo svojo energijo zapravljalo za razredni boj, in ki je gospodarstvo "kartelizirala", tako da je marširalo kot vojska, ki je kakopak potrebovala karizmatičnega poveljnika. Kot je rekel Mussolini: "Vse je v Državi, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej."

Roosevelt, čigar braintrust - Raymond Moley, Rexford Tugwell, Adolph Berle, Henry Morganthau - je bil vidno fasciniran nad italijanskim fašističnim eksperimentom, je Mussolinija še ob koncu tridesetih razglašal za "čudovitega italijanskega gospoda". A po drugi strani, John T. Flynn je že leta 1944, med II. svetovno vojno, v knjigi Ko marširamo našel kopico paralel med evropskim fašizmom in New Dealom - od planskega gospodarstva in državne kontrole nad finančnim sektorjem do militarizma in absolutnega vodje. Lahko sicer rečete, da same paralele še nič ne pomenijo, toda te paralele ne zgrešijo tistega zoprnega bistva fašizma - Države, ki raste iz Korporacije, in Korporacije, ki raste iz Države. Za fašizem ne potrebuješ koncentracijskih taborišč. Koncentracijska taborišča - genocid, plinske celice in Holokavst - so le zadnja stopnja mističnega glorificiranja nacionalizma, patriotizma, militarizma, šovinizma, nestrpnosti, kengurujskega zastraševanja, obsedenosti z nacionalno varnostjo, iztirjanja demokracije in človekovih pravic, dezinformacij, lova na disidente, mitizacije Preteklosti, mentalne higiene, velikega vodje, nacionalne Usode ter mahanja z zastavami, slogani, simboli, emblemi in novoreki, s katerimi ta "korporativna država" kuri nacijo. Roosevelt je sicer med II. svetovno masovno interniral ameriške Japonce, ni pa storil "tistega koraka" - in seveda, rešil je kapitalizem in pomiril jezne, obupane, lačne, deklasirane množice, ni pa storil "tistega koraka". Henry A. Wallace, nekdanji Rooseveltov podpredsednik, je leta 1944 na vprašanje o možnosti in nevarnosti ameriškega fašizma odgovoril: "Nevaren ameriški fašist je človek, ki hoče v Ameriki na ameriški način narediti to, kar je Hitler v Nemčiji naredil na pruski način." Jasno: "Ameriški fašist raje ne bo uporabil nasilja." Toda Wallace je obenem poudaril: "Ameriški fašizem bo zares nevaren šele tedaj, ko bo prišlo do povezave med kartelisti, namernimi zastrupljevalci javnih informacij in tistimi, ki podpirajo kukluksklanovski tip demagogije."

To se pri nas ne more zgoditi!

Toda pred natanko "tistim korakom", ki ga običajno za sabo potegneta reševanje kapitalizma za vsako ceno in pomirjanje jeznih množic za vsako ceno, je svaril že Sinclair Lewis, jasno, leta 1935 v distopičnem romanu To se pri nas ne more zgoditi (It Can't Happen Here), ki Ameriko prikaže kot deželo, v kateri rožljajo besede Dom, Disciplina, Močna volja, Značajnost, Božanski narod, Rasa, Zemlja, Narodna enotnost in Vodja, v kateri morajo imeti ženske 6 otrok, v kateri se študentje sami javljajo v vojsko, v kateri vsako norost iz Evrope, uperjeno proti svobodi, predstavijo kot prisrčno demokratsko iznajdbo, v kateri čustva hitro poblaznijo, v kateri je edina politika hujskanje sodrge, v kateri so vsi fascinirani nad senatorjem Buzzom Windripom, "prerijskim Demostenom" (= Huey Long), ki ni le populist in demagog, ampak "poklicen navadni človek", toda ko pridejo domov, se ne morejo spomniti ničesar, kar je rekel ("V njem so bili vsi predsodki in želje vsakega ameriškega navadnega človeka"), in v kateri se zdi, da bi bilo krizo demokracije in ekonomije najlažje zdraviti s fašizmom. "Nesmisel! Nesmisel! To se pri nas, v Ameriki, ne more zgoditi, ni mogoče! Saj smo dežela svobodnjakov!" pravijo nekateri, toda drugi opozarjajo: "Na vsem svetu ni dežele, ki bi lahko postala bolj histerična - da, bolj klečeplazna! - kot Amerika." Ali pa: "Se spominjate Ku Klux Klana? Se spominjate naše vojne histerije, ko smo kislemu zelju pravili 'zelje svobode' in je nekdo celo predlagal, da bi nemškim ovčarjem pravili 'svobodni ovčarji'?... No, kje v vsej zgodovini je kdaj bilo kako ljudstvo tako zrelo za diktaturo kot naše!" Windrip potem res izvede fašistični udar: vpelje diktaturo, korpovce in pozdrav z iztegnjeno roko, razglasi izredno stanje, ukine kongres, razveljavi ustavo in vrhovno sodišče, prepove stavke in vse stranke, zapre novinarje, intelektualce in univerze, stisne disidente in Jude, sežge sporne knjige, lansira nagla sodišča, pobije kriminalce, brutalno obračuna z uporniki, pacifisti, ateisti in levičarji ter odpre koncentracijska taborišča. In tako se začne ameriška primavera di bellezza. Windrip v Ameriki na ameriški način naredi to, kar je Hitler v Nemčiji naredil na pruski način. Ko ga po dveh letih vržejo, se Amerika sicer vrne v svobodo, toda Američani se pod despotizmom naučijo le to, "da je neprijetno, če te prevečkrat aretirajo".

Vmes slišimo tudi parafrazo fraze, ki je bila sredi tridesetih kar pogosta: "Če bo kdaj tukaj fašistična diktatura, sta ameriški značaj in pionirska neodvisnost tako izrazita, da se bo popolnoma ločila od česar koli v Evropi." Kar je razumljivo. Tedaj so namreč lahko vsi primerjali in vlekli paralele: na eni strani so videli tedanjo Ameriko, na drugi strani pa evropske diktatorje. Toda ko je Jack London, ki ga danes poznamo predvsem po avanturističnih romanih a la Klic divjine, Morski volk in Martin Eden, leta 1908 objavil distopični roman Železna peta, anticipacijo danes pregovornih literarnih utopij a la 1984, Krasni novi svet in Mi, evropskega fašizma in evropskih diktatorjev ni bilo še nikjer - London je videl le tedanjo Ameriko. In kaj je videl? Vzpon ameriškega fašizma. Specifično: Amerika je v hudi gospodarski krizi, kapitalizem odpove, besa vse bolje organiziranih množic ni več mogoče krotiti, zato vlada v spregi s totalitarno oligarhijo - "Železno peto" - vpelje trdo roko, diktaturo, ki brutalno zatre upor, ustavi množice in reši kapitalizem. Toda roman ni bil preroški le v času dogajanja (konča se leta 1932!), ampak tudi v tem, ko je pokazal, kako so veliki trusti zmonopolizirali Ameriko, pokopali mala podjetja, ustvarili srednji razred ("delovno kasto"), s katerim vzdržujejo socialno in politično ravnotežje, getoizirali brezposelne in manualce, si podredili šolstvo, medije in politiko (demokratska in republikanska stranki sta le še "kreaturi plutokracije"), lansirali tajno policijo, ki kontrolira disidente, uprizarja "love na čarovnice" in inscenira bombne atentate, vojsko pa prelevili v svojo podaljšano roko, ki se v trenutku, ko se ameriški kapitalizem znajde v krizi, takoj vključi v boj za svetovne trge. "Ko bo kombinacija trustov obvladovala zakonodajo, bo kombinacija trustov Vlada."

Železna peta je pokazala dvoje. Prvič, da se lahko veliko ameriško protislovje med kapitalom, ki je v rokah manjšine, in revščino, ki je v rokah večine, razreši le na dva načina - z apokaliptično socialistično revolucijo ali pa s fašistično diktaturo. In drugič, da je razlika med kapitalizmom in fašizmom manjša, kot se zdi - fašizem je le oblika, ki jo prevzame kapitalizem, ko je ogrožen. Ironično, London je izraz "železna peta" pobral v kongresnem govoru, ki ga je imel leta 1888 ameriški predsednik Grover Cleveland: "Ko gledamo dosežke nakopičenega kapitala, odkrivamo obstoj trustov, kapitalskih kombinacij in monopolov, medtem ko državljani capljajo daleč zadaj ali pa jih do smrti potepta železna peta. Korporacije, ki bi morale biti skrbno zadržane kreature zakona in služabnice ljudstva, postajajo gospodarice ljudstva." Ko so Hueyja Longa vprašali, če bo Amerika kdaj videla fašizem, je rekel: "Ja, le da mu bomo mi rekli antifašizem."